Pozdravljeni!
Stara sem 29 let in imam problem s komunikacijo v družbi.
Vedno sem tiho in ne vem kaj bi rekla. Če me kdo kaj vpraša odgovorim, potem pa sem tiho.
To se mi dogaja že več let. Če se dobim na pijači s kolegico, se normalno pogovarjava, ko pa nas je več, pa v bistvu bolj poslušam kaj se drugi pogovarjajo in sem zelo redkobesedna.
Zanima me, ali se da to urediti, da bi lahko normalno komunicirala?

hvala
Andreja

Hm, sama sem tudi nakaj časa slednje smatrala kot problem, namreč, podobno kakor pri tebi, v veliki gruči ljudi, pogosto zavzemem tako pasivno-previdno in opazajočo stanco. Medtem, ko pa se mi obratno v docela ozki skupini ljudi zelo redko porajajo zadrški o razpravljati o tem in onem.

Ampak, kakor sem porekla dotično ne smatram kot problem, kajti ko sem enkrat razjasnila zakaj temu tako in slednje razumela tako na racionalni in čustveni ravni, sem se pač prilagodila svoji osebnosti. Posledično slednjega ne smatram kot nekaj negativnega, tudi se ne počutim več nelagodno in prav sproščeno opazujem ljudji in skočim v debato, pravzaprav si zadnje čase včasih grem prav na živce, ko mi prične jezik preveč linearno opletati.

Pa drugače nimam problema pri spoznavanja in odkrivanja novih ljudi; tudi, je en tak svojevrsten svoj čar če imaš to moč, da znaš prisluhniti drugim osebam.

Mislim, da je ključ do razrešitve zagate takšen, da se poskušaš ozreti v notranjost in pobrskaš po vzroku, ki te vodi da tako funkcioniraš v družbi. Išči notranj odgovor na “zakaj” …

Koenc koncev, kdo bo pa poslušal, če bodo vsi le govorili

Ne vidim problema. Meni so se ljudje, ki mislijo, da morajo vedno imeti glavno besedo, vedno zeli naporni.

Mogoče je res problem samo v tem, ker imaš občutek, da vsi govorijo, le ti ne in potem imaš občutek, da ne sodiš tja, da je s teboj kaj narobe. Po moje pa le ti tako misliš o sebi. In to te potem še bolj ovira pri druženju. Kako bi pa zgledalo v neki družbi, če bi vsi želeli govorit? Imaš pač raje kulturne in privatne pogovore, kjer lažje prisluhneš sogovorniku, kot pa “tekmovanje” v tem, kdo bo povedal kaj bolj pametnega.

Pri meni je enako, ampak s tem ni nič narobe, ljudje smo si različni.
Si predstavljaš kakšen kaos bi bil, če bi npr. 8 ljudi sedelo za mizo in bi prav vsi hoteli vse vsem povedat ? Zato pride celo prav, če sta v takšni družbi eden ali dva bolj redkobesedna in se oglasita bolj redko, ampak takrat ponavadi povesta kaj pametnega.
Ker če malo “analiziraš” hitro ugotoviš, da 80% vseh stvari, ki jih “gobezdači” povedo, so itak neumnosti, ker je nemogoče, da bi več ur poslušali neke pametne stvari. Večkrat se celo zgodi, da poslušamo ene in iste zgodbe, se kar ponavljajo… :))).
Ti ostani takšna, kakršna si in se oglasi takrat, ko čutiš da je to potrebno. Tvoja komunikacija je čisto normalna za človeka, ki je bolj redkobeseden. Če je za “gobezdača” normalno, da stalno govori, je zate normalno to, da si redkobesedna.

LP, Mel

blagor se vam.jaz imam kvecjemu obratni problem in se vedno me vcasih zamede 😀

Zalar83, kot bi brala samo sebe. Popolnoma isto. Ne vem kako je pri tebi pri spoznavanju ljudi in druženju, ampak pri meni je tako, da se z avtorji odgovorov niti pod razno ne strinjam.
Meni osebno je to velik problem. Ja, velik problem. Rada bi navezala kak stik pa ga ne morem, ker sem vedno tiho. Ljudje te potem niti nočejo več vabit v družbo, ker te smatrajo za dolgočasnega ali pa zaneizainteresiranega, celo vzvišenega.
V glavnem meni je vse to velik problem. Ni res, da to ni problem. Meni je. Ker, če si tak, ne najdeš družbe, nimaš prijateljev, ne najdeš novih prijateljev, ne najdeš partnerja.

Ja, če si skoz tiho, potem te mogoče ne vabijo tudi zato, ker mislijo, da se ob njih slabo počutiš oziroma, da ti njihova družba ne ugaja. Treba je pogledat na stvar tudi iz druge strani in se malo prilagoditi in kaj storiti, magari se kam sami povabiti, vljudno seveda. 🙂

boljs to kot pa mene k velik govorim.lovijo na vsako besedo in analizirajo da lahko potem opravljajo…. sm ze obupala.

Točno tako Marko. In tako potem ostajamo osamljeni. Brez družbe.

Tudi sama imam podoben problem, kolikor sploh še zahajam v družbo. Nisem obdržala stika s sošolci iz osnovne, sem brez prijateljev pri 26 letih.

volkulja86, jaz pa pri 35ih isto. Kolege imam, prijateljev ne. Družbe za kam it skupaj nimam.

Ko sem to prebrala, je kot da bi brala sebe. Res. Sama imam popolnoma isti problem: sem zelo tiha in zadržana, med prijatelji, kolikor jih sploh imam, sem sicer sproščena in se normalno pogovarjam, sicer pa sem tiho in sama zase. Nenehno me je strah, da sem drugim zoprna in vsiljiva, zato vse pustim pri miru. Zaradi tega nisem najbolj priljubljena(vsaj jaz mislim tako), nimam veliko prijateljev in sem bolj kot ne sama. In ja, je to problem ali ni? Ni zdaj nek grozen, hud problem; si pač, kar si, in nima smisla, da se spreminjaš, ker boš izpadla samo bedasto, ker ti, saj veš, vloga nekega gobezdača in veseljaka nikakor ne bo pristajala. Je pa res, da zna biti zadržanost huda ovira pri navezovanju stikov in pri socialnem razvoju.
Torej,s klep: Skušaj biti malo bolj odprta za nove stike, priajteljstva, nikakor pa se ne spreminjaj.

Lepo te pozdravljam :)) :))

Potrjujem stavek “Če me kdo kaj vpraša odgovorim, potem pa sem tiho.” Isto velja zame.

Za Quiet girl: tudi jaz sem bolj sama zase. Če kdo prosi za pomoč, rada pomagam, sicer pa nimam prijateljic! Imam 22 let.

In, seveda, ne mislim se spreminjat, sem taka, kot sem. In ko mi nekdo reče, da naj ne bom tako zaprta sama vase, kaj naj naredim? Sem pač taka, čeprav mi rečejo, da bi morala to spremeniti, ker tako dolgoročno ne gre.

Pozdravljene… nekatere pišete, da ste rade tiho
/ večina ljudi takooo rada pripoveduje, da obožujejo takšne, ki znajo poslušati),
ste brez prijateljic,
SEZNANITE SE!!! mogoče pa boste začele prijateljevati!!

In pa … v teh časih kar paše, se premalo ceni – samo sedeti, hoditi v tišini!!! Uživati v samo biti!!!

To niti ni slabo. Meni je naporno biti v družbi z nekom, ki se smeje na ves glas, pa čeprav ni smešno, ali pa, da je glasen in ti poveš svoje, potem pa ta oseba zavzame takšen borilno zaščitniški položaj…to je zelo živce parajoče početje. Ostani takšna kakršna si. Nič ni narobe.