kaplja čez – ali ne?
Živjo vsem. Nekaj časa se nisem oglasila. Zdaj vas pa spet rabim.
Včeraj je bil v službi izredno, od 11. ure pa do popoldne. Ko sem šla iz službe, sem šla najprej v trgovino iskat kaj za kosilo. Napisala sem mu sms, naj mi sporoči, kdaj približno pride, da začnem kuhat. Nekaj minut pred četrto pride sms: začni zdaj. Ok, izračunala sem, da če je to poslal preden se je odpeljal, bo približno ob 17h doma. Okol pol petih sem pogledala skozi okno proti kafiču, kamor gre večkrat, tudi po službi, na pivo. Nisem se zmotila. Sedel je tam, še njegov smeh sem slišala. Okej, sem si rekla, nisi poklical, da si že tu, tudi prav. Nisem se pretirano sekirala. Bližala se je peta ura in jaz, naivna, sem mislila, da je tudi on tako preračunal, pač si je vzel tisti čas za pivo, zdaj pa bo kmalu prišel jest.
Kakšna pomota. Ob 17. 26 se oglasi mobi. On kliče. Se oglasim, pa nič, sliši se neko govorenje, jaz se derem halo, halo, pa nič, zato odložim. Čez nekaj minut se oglasi domači telefon. Spet on. Oglasim se, na drugi strani pa en globok, počasen glas. Klical je njegov sodelavec, s katerim se skupaj vozita v službo, no, očitno sta bila tudi na pivu skupaj. Reče, da sta z mojim blizu doma (omenil je kraj, mimo katerega »se peljeta«) in da prideta čez 15 minut. Aha aha sem rekla, okej… potem sem še rekla, naj ti raje šofira namesto da klepeta z mano. In on jaaa, saj šofiram, saj šofiram. Še ajde zdravo in potem odložim.
Počil mi je film. Norca se dela iz mene. Sedi na tržnici, da sodelavcu telefon, da se mi zlaže, da se še vozita. Že prej, ko sem ga gledala, kako sedi tam, sem razmišljala, ali naj grem ven. Zakaj bi jaz v v lepem vremenu doma kuhala, on pa ne premore niti toliko obzirnosti, da bi me poklical? Saj je šel že kdaj prej na pivo in nisem nikoli težila, če je le poklical, da pride malo kasneje, ali pa je celo sam vprašal, kdaj naj bo doma. Zakaj ne zdaj??
Odločila sem se, da grem ven. Potem sem samo oddivjala. V svoje stanovanje. Spotoma sem začela pisati sms, da nisem neumna, da točno vem, kje sta, in da sta zaradi mene lahko še malo tam. Nisem ga takoj poslala, ker sem mislila, da ko bo prebral, me bo začel iskat in prepričevat to in ono. Tega pa nisem hotela, zato sem poslala tik preden sem prišla v stanovanje. In potem takoj izklopila telefon. Nekaj časa sem samo ležala v sobi na postelji, srce mi je razbijalo ko noro in spraševala sem se: je to to? Sem odšla?? Odšla-odšla, ne samo odšla. Nisem vedela. Začela razmišljat, kaj je bolj pametno. Ostati tam in čakat kaj bo, ali se delat, da ni nič, priti domov in v miru razmislit, kako in kaj. Spomnila sem se, da danes namerava nekam na izlet, mimogrede bo pobral še hčerko, da bo šla z njim. Zaskrbelo me je. Če me ne bo domov, bo še kakšno sranje… Odločila sem se, da ne bom ničesar naredila na brzino. Raje vse v miru. Že tako ali tako sem bila jezna nase, da nisem v tistem bezljanju pomislila vsaj, da moram vzeti s sabo pomembne dokumente. Zato sem se vseeno odločila, da grem domov. Malo sem še brkljala, šla v trgovino in kupila preprogo za kopalnico (rabila sem občutek, da si urejam dom…), šla nazaj v stanovanje in preprogo dala v kopalnico- vse v temi, da ne bi kdo od zunaj videl luči. Kdo le???????????????? Joj kako sem naivna. Čisto zares sem pričakovala, da se bo vozil okoli in me iskal, tudi mimo stanovanja, saj ve, kje je. Še preden sem šla v trgovino, sem vklopila mobi in gledala, če je kak klic ali sms. Nič. Kmalu sem izklopila. In previdevala, da je bil klic ali sms kasneje. Bolj se nisem mogla zmotit.
Pridem domov okol 20h. Imel je youtube party – kot vedno, kadar ima v riti nekaj pirov . Hladno pozdravim. Veselo odzdravi: živjo!!. Opletam po stanovanju, vidim, da je spekel palačinke – testo sem namreč pustila tam, preden sem šla. Pogledam v lonec z juho in vidim, da ni jedel. Vprašam, a nisi jedel juhe. Reče: nne? Tako, vprašujoče, reče še, saj nisem vedel, da je kuhana – nekaj takega. In potem vprašam, zakaj se mi je bilo treba lagat po telefonu, da se še vozita, ko pa sta sedela v kafiču. Zakaj me ni mogel poklicat – saj me je že večkrat prej, da je pač šel na pivo, vprašal kdaj naj pride itd. – zaklaj ni tega storil še zdaj? Ali je sodelavec njegov advokat, da mora telefonarit namesto njega, a on nima jajc?? In on, ma neeeeeeeee, da je bil to samo štos, da sem malo zmešana, da če ne razumem je to moj problem, da sem res kot kaže res malo prtegnjena, če tako mislim. Itd itd. Skratka, niti sledu kakšnega obžalovanja, da je zamudil, kaj šele opravičila. Kar sem tudi rekla. Če se mu ne zdi potrebno niti opravičit, da me je nalagal, zamudil, da bi tudi jaz raje bila zunaj na soncu kot notri kuhala, in seveda predvidljivo: pa pojdi, saj ti nihče ne brani. In da se mu ne zdi, da je naredil karkoli narobe in ne čuti nobene potrebe po opravičevanju. In še enkrat, da če ne razumem štosa, je to moj problem. In, ja seveda, da sem res mal ubrisana. Aha, pa ko sem rekla, zakaj da jaz notri kuham, on pa lepo sedi tam, je rekel: NISEM VEDEL DA NAJ BI KAJ KUHALA. Saj ne vem, a naj to označim za neumnost, za zlobo ali za norčevanje. Vse skupaj najbrž.
Na vse to sem samo še rekla, okej, tega jaz ne rabim. In on, jaz tud ne. Vmes se je seveda slišalo še, da ima itak že dost problemov, da kva jaz zdaj težim s takim.. ne vem več točno, kaj, Pa saj ni važno. Point je, da se mu ne zdi čisto nič takega, da je pustil, da se mi njegov sodelavec laže, da ne čuti nobenega obžalovanja niti potrebe po opravičilu. Okej.Jaz trapa pa sem pričakovala, da bo šel za mano, da bo klical, kje sem, da naj oprostim, da naj pridem… itd itd. A sem lahk še bolj naivna?? In zakaj ni klical, zakaj ni šel za mano?? Ker je tečno vedel, da bom prišla nazaj – že spet, saj včeraj ni bilo prvič, da sem jezno oddivjala, ker ga ni bilo na kosilo.
Iz vsega tega lahko potegnem – kot sem že tolikokrat – da mu ni niti najmanj mar za moje občutke. Da mu ni mar, če me prizadene. Da se ne čuti niti najmanj krivega za karkoli. Pa saj tako je bilo zmeraj, saj to ni bilo prvič. Kaj vse mi je že naredil… še to, da je predlani – po moji omembi, da ne bi vweč živela z njim – grozil s skokom čez balkon, je označil kot nič takega, pač mala šala…. Iz vsega njegovega obnašanja veje nekakšna prepričanost, da se itak ne bo nič zgodilo. Niti najmanj ga ne skrbi, da bi tako obnašanje lahko imelo posledice, da bi ga lahko zapustila. Ker je navajen, da sem po takem nekaj časa tiho (on seveda tudi), potem pa se počasi spet vse normalizira in prideva v iste stare tirnice. Niti enkrat v 26 letih se ni niti za eno stvar opravičil. Pa niso bile samo malenkosti kot ta včeraj. Vse kaže, da je nekako prepričan, da me ima v šahu – kot da bi točno vedel, kako zelo sem se ustrašila predlani, ko je grozil s samomorom, potem ostala pri njem, in zdaj seveda ne upam nič. Ne morem si misliti drugega kot to. Bom pustila, da bo tudi tokrat tako??
Pa ne gre samo za ta droben dogodek včeraj… če bom odšla, saj ne bo to razlog. To bo samo povod. Razlog je ta prekleta brezčutnost, prepričanje, da ni naredil nič narobe, brezbrižnost do tega, kako se počutim jaz. Kaj lahko od takega človeka pričakujem v prihodnje?? Ko bom malo starejša in bom recimo bolna, bo hodil okoli mene, kot da sem mu to, da sem zbolela, naredila nalašč. Pa tudi če ne bom bolna, recimo da bom samo potrebovala kaj manjšega, kako pozornost, recimo tudi, da bom bolj občutljiva in me bo motilo kaj, kar me zdaj ne. Me bo sploh upošteval?
Kasneje sem potem sedela za mizo, pila čaj in brala knjigo. On je gledal nek šport. Ko da ni nič. Tudi prav. Spat sem šla pred njim, brala knjigo še ko je prišel. Obrnjena stran od njega. Brez besed. Danes gre na potep, hčerko bo vzel s sabo. Taisto hčerko, ki jo je konec njenega prvega letnika gimnazije ON potisnil na tla, da si je zlomila zob (ker se ga je malo napila in je bil kao »jezni oče« – da ga mi vsi gledamo že cel lajf, kako zasmrči na kavču s polno ritjo piva, najbrž ni bilo važno). Kasneje pa to prikazoval kot nezgodo – še vedno trdi, da je sama padla.
Vidim, da sem se spet razpisala čez vsako zdravo mero. Hvala tistim, ki ste prebrali do konca.
Vsakič, ko se zgodi kaj takega in se potem pomirim, si rečem: naslednjič pa res… in ko pride tisti »naslednjič«, se spet ustrašim in ne naredim nič… pa kaj še rabim, hudiča. A se bom res večno prepričevala, da ni tako hudo, da pretiravam, da sem grda, če grem, da bo ubogi potem sam in ne vem kaj še vse… kako vraga naj se teh občutkov znebim. Saj res, a sem omenila, da je pravzaprav on največji revež, z resničnimi problemi, ne pa take malenkosti, s kakršnimi se ubadam jaz…da »nam« tako ali tako ni nič mar za njegove probleme, da vsi živimo kot ptički na veji brez ene same skrbi, on pa jih ima toliko.. pa da smrdi življenje, ne pa čebula, ki jo hrusta kot jabolko…. pa kaj naj s takim depresivcem no…. a res rabim to… ne da se mi nikogar reševat. Sem poskušala dolga leta, zdaj pa… Danes sem v službi snela poročni prstan in ga potisnila na dno stojala za svinčnike.
Kaj bi vi naredili, če bi bili na mojem mestu. Ali pretiravam. Vedno si govorim, enkrat bo ena kpljica preveč… in zdaj spet ne vem, je to tista kapljica ali ne… Povejte. Prosim.
Oprosti, že lep čas berem tele tvoje rapsodije, kaj je on rekel, pa kaj si ti rekla….pa kakšen je, pa …
SEVEDA je tak, KER JE LAHKO. Ker…kaj se mu pa lahko zgodi? Ti boš ropotala s piskri in grdo
gledala, mogoče spustila kakšno solzo in godrnjala, on bo z užitkom spet lahko pripomnil, da
pretiravaš in si zmešana, ti boš spet travmirala par dni, potem pa sklenila, da le ni tako hudo….
In plešeta v tem krogu, RABITA drug drugega, dajeta si smisel. In ja, bojiš se oditi, ker ti bo potem
manjkala vsa drama, ves cirkus, nikomur ne boš mogla očitati nepojedene juhe, na nikogar se držati…
Sem ti že enkrat povedala – problem ni v njemu, on je tak, kot je. Problem je v tebi – in samo v tebi in
v tvoji izbiri. Izbiri, ki sta le dve:
-želiš živeti z njim (ga sprejeti takega kot je)
-ne želiš živeti z njim
Pri sprejemanju te izbire ti pa bolj težko pomagamo. Samo sama veš, kakšno življenje želiš živeti.
Namesto, da bi se usmerila vase in se ukvarjala s seboj in s hčerko se pretirano ukvarjaš z njim. Meni to malo diši na odvistnost od odnosov in če ne veš dosti o tem, bi ti priporočila knjige : Ženske, ki preveč ljubijo, Zaljubljeni v sanje…..in še nekaj jih je. Mi lahko ostali pomagate, na forumu je bilo objavljenih še nekaj drugih naslovov.
Bistvo vsega je, da odnos, ki ni zdrav , izkoriščaš za to, da se ti ni treba soočiti sama s seboj. Tako kot te druge odvisnosti odvlečejo stran od problema ali pa ga omilijo in prikrijejo, tako lahko tudi buren nezdrav odnos nudi dovolj zmede in čustvenih viharjev, da se odmakneš od resničnih problemov in stran od same sebe in svojih bolečih točk.
Iz takega odnosa se ne da drugače, kot da se najprej soočiš sama s seboj in to je brez pomoči, refleksije nekoga druega , ki ti pomaga uvidteti še druge zorne kote odnsa in tebe same zelo težko. Brez tvoje spremembe in ozdravitve se zna zgoditi zgodi, da četudi greš iz nekega odnosa padeš v bolj ali manj istega.
Moj nasvet torej – nehaj se ukvarjati z njim in se ukvarjaj raje sama s seboj. In še bolj pomebno- kaj se dogaja s hčerko, ki vse to spremlja? Kdo pomaga njej? Kdo ji nudi oporo? Kdo ji razlaga, kaj se dogaja?
GittaAna
Hvala obema. Čisto prav imata, obe…. mogoče sem rabila samo to, da mi nekdo pove, da sama omogočam tako stanje… da mi nekdo pač nastavi ogledalo in vidve sta to obe storili…hvala. Skelinim “rapsodijam” sem se morala na glas smejat, ampak imaš prav, res pišem rapsodije, to pa zato, ker imam zmeraj občutek, da moram v nulo pojasnit, zakaj in kako je do česa prišlo.
Glede hčerke. Pravzaprav sta dve. Obe sta odrasli, obe živita po svoje. Sicer uradno še živita doma, neuradno pa s fanti, vendar nobena še nima družine. Obe vesta, kaj razmišljam, obe pravita, da imata radi sicer oba, ampak da le jaz sama najbolje vem, kaj je dobro zame. Podpirata me. Mlajša ne ve, da je bil oče tisti, ki jo je potisnil na tla, da si je zlomila zob… Ne vem, ali je prav da ji to enkrat povem ali ne… to, da ščitim njega, seveda ni prav, ne vem pa ali je prav, da ga pred njo očrnim, čeprav zasluži… pa saj to ni najbolj pomembno najbrž. Pomembna bo moja odločitev, ali res hočem živet s takim človekom, ki ne občuti obžalovanja. Ali pa celo ga, vendar za živo glavo tega ne bi priznal. In ki mu ni pomembno, kako se počuti nekdo drug.
Knjige, kij ih predlagata, vse poznam, marsikaj sem že prebrala, vendar nobene od začetka do konca – vedno iščem notri samo poglavja, ki se utegnejo dotikat moje teme. Bom to storila, obljubim, bom prebrala vse. Ampak mislim, da se bom odločila že preden jih preberem.
Hvaležna bom za še kakšno misel.
Ne vem zakaj me brišete ko pa povem resnico?
Avtorica se mi zdi taka, da prav hoče da bi mož prišel za njo jokati in na kolena. Ampak kot vsi pravimo in vemo, stari se ne spreminjajo in tega ne bo doživela. Zato pa potem vedno gre nazaj domov, ker ne dobi tistega zadoščennja, ker vidi, da možu “dol visi” in da za njo jokati ne pride, gre pa raje ona domov, za vsak slučaj…ne vem no.
Ne, Equal, nikakor ne pričakujem, da bo hodil jokat za mano… le mislila sem, da mu je dosti do mene in mu bo vsaj majčkeno žal, da je zamudil in se povrh še norčeval.. oz. pustil, da to stori kar nek tip…jaz sem tista, ki je enkrat že hotela oditi, on pa je tisti, ki si želi, da se to ne bi zgodilo. In če je že probal, kaj se lahko zgodi, bi človek pričakoval, da se je kaj naučil in da me bo poskušal obdržat z boljšim obnašanjem. Ampak ne.
Saj vem, kje je problem. Poleg tega, da jaz to dopuščam, tudi v tem, da on sploh ne sprevidi, da dela kaj narobe. Nikoli ni kriv, vseeno pa zmeraj tako obrne, da je žrtev on. Mogoče moje pisanje sploh ne spada v ta forum, saj ne vem, ali ima MOM ali ne. No kakorkoli, to, da napake ne prizna in da mu moji občutki visijo dol, je meni čisto dovolj jasen znak, da z njim ni vse v redu, potem pa je že vseeno, kako se temu reče.
GittaAna, strinjam se, da napadanje in žaljenje ni primerno, ampak meni vsako mnenje, pa čeprav zelo napadalno, nekaj pove – mogoče pa rabim prav to, da se zbudim. Zato mogoče ne bi bilo napak, če bi mi Equalino pisanje poslala na ZS? Ali pa kar avtorica sama. Nič ne bom jezna.
lep pozdrav!
Cat s, ni važno kaj misli, čuti, dela ON, temveč kako na to reagiraš TI.
Kaj in kako bo počel s svojim življenjem, kako se bo obnašal do drugih, kako bo čutil, kako se bo odzval ,mu je mar ali ne ,je povsem njegova stvar in njegova odgovornost. To ni tvoja stvar, nimaš pravice da se vpletaš v življenje in doživljanje drugih, niti da jih spreminjaš, rešuješ….še posebej, če oni to nočejo. In on je (očitno) tako kot je čisto zadovoljen. Tudi ne vem zakaj bi bil primoran videti tvoje videnje situacije ali zakaj bi se sploh moral spremeniti. On ima pač svoje videnje, do katerega je upravičen, pa kakrkoli se tebi zdi čudno in nenormalno.
Vse kar lahko narediš je, da se odločiš, kaj boš s tem naredila. Ti je ok ali ne? Boš to dovolila ali ne? Se boš soočila s seboj in kaj dejansko se dogaja v tebi? Se mi zdi, da se s tem nočeš in nočeš spopasti
To je ubiranje bližnjic in iskanje lažnih rešitev. Lažje se je ukvarjati z drugimi, kot sam s seboj. Raje se vrtiš okoli tega kaj je ON naredil, kaj je ON rekel, kaj je ON čutil , kaj je ON……koliko časa od vseh teh premljevanj si posvetila kaj čutiš TI, kaj se dogaja s TEBOJ, kaj si resnično želiš, česa te se strah?
In to, da že toliko časa odhajaš in ne spremeniš situacije vsaj meni govori tudi v prid temu, da ti na nek način to paše. Kje so tvoje koristi od sitacije, kakršna je? Kaj imaš ti od tega, da se stvari ne spremenijo? Ko si boš (iskreno) lahko odgovorila na takšno in podobno vprašanje, se bodo stvari počasi začele premikati.
GittaAna