Smo družina v “najboljših” letih. On 32, jaz 31. Imava enega majhnega otroka. On zasluži zelo dobro, jaz zelo slabo, vendar skupno gledano nam kar gre. On ima v lasti hišo, ki jo je naredil ko sva bila skupaj, potem sem se pa preselila k njemu.
Ker časi niso rožnati in se komurkoli lahko vsak dan naredi kaj hujšega, poleg tega pa bi bilo dobro še dodatno varčevati, sem mu predlagala, da bi sklenil življenjsko zavarovanje nase. Predvsem zato, ker je on glavni financer vsega pri nas in, če se mu kaj zgodi, bo zelo hudo.
Žal pa mož o tem noče slišati. Ne vem točno zakaj? Saj mi je jasno, da trenutno težko dajemo na kraj oz. plačujemo še za eno zavarovanje, ker nam res ne ostane dosti vsak mesec, vendar bi se bilo dobro potruditi oz. vsaj razmisliti kako čez nekaj časa, ko bomo lažje hodili čez mesec.
Ima katera kakšne izkušnje s tem? Imam občutek, da nekako noče sklepati zavarovanj na lastno zdravje/življenje oz. ne vem, mogoče meni ne zaupa dovolj? Ne vem, če se zaveda, a če se njemu kaj zgodi, nimam nobene možnosti vzdrževati trenutne nepremičnine, prodaja je vprašljiva, selitev tudi, skratka neko zavarovanje bi lahko rešilo ta problem oz. bi bila premostitev veliko lažja. Kaj pa vi mislite?
mož ima že prav, ker se noče življensko zavarovati, s tem se debelijo le zavarovalnice, hujša pa njegova denarnica, namesto da bi kje bolj pametno varčeval, če se pa tako hudičevo bojiš, kaj bo če se mu kaj zgodi, se zavaruj ti. Sicer ti pa v skrajnem primeru še vedno ostanejo višji otroški dodatki, če gremo v skrajnosti, pa tudi otroci dobivajo pokojnino po očetu, tako da ne boste čisto na suhem, je pa varianta, da se tudi ti zaposliš, kot berem in slišim je služb dovolj, a kaj ko noče nihče delati za 700€ in raje kafetka ali leži doma.
Moj mož je bil enak. Je rekel, da sploh noče razmišljati o takih morečih vprašanjih, kot je smrt. Otročje, če mene vprašaš, glede na to, da ima dva otroka in se je o tem enostavno treba pogovarjat. No, on potem življenjskega ni sklenil, ker bi bilo predrago glede na njegova leta (45). Prišli smo na 50 evrov mesečno – golo zavarovanje, nobenega varčevanja. Preveč. Agent nama je potem raje predlagal nezgodno, kjer dobiš tudi določen znesek za nezgodno smrt, bistveno pa je zavarovanje za invalidnost. Zdaj plačuje 20 evrov mesečno in je za preživet. Ima pa še dodatno pokojninsko v službi, tako da bo za prehodno obdobje najbrž dovolj, drugače pa tudi sama delam in dovolj dobro zaslužim. Nepremičnine pa verjetno v nobenem primeru ne bom obdržala, ne glede na višino mojega dohodka. Da standard pade po smrti zakonca (ali ločitvi), je pa tudi jasno. Vseeno pa se je o teh stvareh treba pogovarjat. Zaradi otrok.
Seveda je lahko reči, da zavarovalnice služijo, dokler do smrti zares ne pride. Potem pa jok in stok in na Tednik.
Razmislite, kaj bi pomenila jutrišnja smrt enega ( ali obeh !!) partnerjev za drugega partnerja in otroke. Ali je dovolj sredstev za pogreb ( morebitni prevoz iz druge države ), preživetje družine vsaj za eno leto ( najemnine, hrana, šola ipd ). V primeru invalidnosti za nakup inv. vozička, prilagoditev hiše ali stanovanja invalidu ipd.
Potem pa se vprašajte ali ni bolje dati 150 EUR na leto za miren spanec in vsaj običajno nezgodno zavarovanje.
Tudi meni se zdi pametno. Moj mož ima kombinirano polico življenjsko (nezgodno) + varčevanje. Dobro leto nazaj je doživel hudo delovno nesrečo – skoraj leto dni na bolniški in takrat je tisti denar prišel zelo prav. Sploh pa če opravlja kakšno rizično delo. Moj mož je voznik CE kategorije in delavec na strojih TGM in nikdar nisva razmišljala, da je narobe, če si zavarovan. To so pač življenjske teme. Tudi sama sem zavarovana vendar za nižji znesek, ker pač nimam takega dela.
Lp
a ni čudno, da za zavarovanje za avto pa kar brez problemo vsako leto damo 500 in več evrov
večina jih je še toliko brihtna, da ne pozabi zavarovati stanovanja, hiše za 100-200 evrov
na življenje pa…. se ne rabi?
a to so naše prioritete?
– življenjsko zavarovanje mislim, da je obvezno za vse, ki imajo okoli sebe ljudi, ki so odvisni od njih – neodplačan kredit za stanovanje, majhni otroci (do 18. leta) – če tega nimaš, življenjskega res ne rabiš – nisi nikomur nič dolžan pustiti – mož naj to ne naredi zaradi tebe, ampak zaradi otrok! Ko bodo 18 pa naj prekine
– invalidno zavarovanje – to pa mislim, da bi vsak lahko stisnil in plačeval. Verjetnost majhna ampak če se zgodi, so stroški ogromni – za avto sem zmetala stran denarja že uf mnogo (veliko več kot za invalidno) pa se tudi še nikoli ni nič zgodilo. Tako da raje plačujem to zavarovanje in če se res slučajno slučajno kaj zgodi, da mi ne bo treba zbirati zamaškov, da si kupim voziček
ps. upravičenci police naj ne bodo otroci, ker se potem csd usede na to
Moža izkoriščaš malo kajne?
Kaj pa če se tebi kaj zgodi?
To pa ni lepo da to zahtevaš od moža, če se njemu kaj zgodi da boš ti preživela z otrokom….mogoče ti pa ne zaupa, lahko pa mu ti plačuješ to zavarovanje….če bi meni partner rekel naj se zavarujem da bo njemu ok, si ne bi mislila kaj preveč dobro o njem. Mislim da nisi ravno pri pravi, razumem kaj hočeš reči a če bo plačeval sam je to njegova odločitev, pa se ti zavaruj in plačuj.