Zdravo! Mogoče je vprašanje nenavadno me pa že dolgo bega. Zanima me ali je sedmina normalna stvar. Ali si to sedmino želi človek, ki je umrl, ali bi mu sploh bilo prav da je in ali je sedmina nekaj normalnega v naših krajih? Kako gledajo svojci na to ali sedmina je ali pa je ni? Kdo se sploh odloči za to če bo? In zakaj se reče sedmina? Hvala za pojasnilo.

Pozdravljen!

S sedmino je nekako tako..
Včasih:
Sedmina, kot že samo ime pove, je bila sedmi dan po smrti pokojnika. Zbrali so se sorodniki in sosedje v molitvi rožnega venca za dušo pokojnika. Ker so ljudje prišli peš, nekateri od daleč, molitev pa je trajala dolgo, so domači molilce skromno pogostili – kruh, potica, klobasa, jabolčnik – odvisno od premoženjskega stanja domačih. Na teh sedminah je bilo vzdušje “normalno”, saj so ljudje verjeli v posmrtno življenje, zato smrt niso jemali tako zelo tragično. Po drugi strani pa je smrt kosila še bolj pogosto in to kar po vsaki družini.

Danes:
Kasneje, ko je bila vera vse bolj postranskega pomena in se je večina našega prebivalstva spremenila v ateiste, je tudi ta običaj izgubil prvoten pomen. Kot je v navadi, se je pri ljudeh ohranil prijetnejši del – pojedina, ki je pa lahko za nekatere precej neprijetnega značaja.

V naših krajih je sedmina nekaj normalnega. Redkost je, da pokojni v času življenja sam izrazi željo po sedmini. Za sedmino se odločijo svojci pokojnega, oni tudi povabijo ljudi, nam ponavadi sporočijo samo število povabljencev. Mislim, da se dandanes sedmine organizirajo iz dveh razlogov: 1) Sprašujemo se, kaj bodo ljudje rekli, če ne bo sedmine? Saj so ja čisto vsi navajeni tega… 2)Tisti, ki izgubi ženo, moža, otroka, starše…po pogrebu potrebuje tolažbo. Mora biti v družbi ljudi, ki jih ima rad…

LP,
Elvina