Najbrž ne sodim sem,ker tukaj so v večini mlada dekleta jaz pa štejem že 36let,motnje prehranjevanja imam ne boste verjeli že 20let,bulimija in prenajedanje se menjavata skozi vsa leta,če se zredim več kot 10kg začnem s strogo dieto-se je držim 2 mesece potem sem spet na istem,dnevom dobesednega nažiranja sledi bruhanje tudi po večkrat na dan(tudi na delovnem mestu ali restevraciji).Vmes je tudi kakšen mesec brez bruhanja takrat se seveda zredim in krog je sklenjen,
Pred 3leti sem se ločila,otrok nimam,sedaj se mi zdi da še bolj tonem,vse veze do zdaj so bile z alkoholikom ali nasilnežem.Prav tak je tudi moj oče,zaradi njega sem odšla kot najstnica od doma.
Vedno se zaljubim v napačne moške,trenutno v nekoga ki me besedno ponižuje,niti me ne mara,jaz pa “lazim”za njim.Trudim si biti čimbolj prijazna z njim,ker mi ne uspe,da bi se tudi on zaljubil se tolažim s hrano kot pri toliko problemih do sedaj,takrat ko jem sem srečna,pomirjena,ko me tišči v želodcu me zagrabi panika da bom debela,da potem me sploh nihče ne bo maral.
Trenutno imam 8kg preveč,danes sem pojedla ogromne količine hrane,bruhala 3x…tega ne ve nihče na svetu niti mi nihče ne bi verjel,ker sem vedno urejena z dobro službo,v družbi vedno nasmejana.Vse to je le maska,ki si jo nadanem vsak dan že vse svoje življenje.
Pred 10leti sem že hodila k psihoterapevtu,nekaj časa je bilo bolje a ne za dolgo.Vedno sem pripričana da mi bo uspelo sami,a leta tečejo a jaz še vedno stojim na mestu.
Svetovalnice so v večini za mlade ljudi,ne vem kje bi lahko pomagali meni.
Kaj mi predlagate?Hvala in lepo pozdravljeni.

Pozdravljeni Mojca,

verjamem, da vam ni lahko vsak dan znova nadeti si masko in sebe in druge prepričevati, da ste v redu, ko pa veste, da niste. Najbrž je izredno težko kazati vesel obraz, ko je znotraj vas tema. Iz vašega sporočila lahko vidim, da se zavedate, da takšno življenje ni vse in da bi bilo lahko veliko več. Zaslužite si osebo, ki vas bo cenila in spoštovala. Žal mi je, da ste izkusili nasilje. Pravite, da ste pred leti že hodili k psihoterapevtu. Kaj je bil razlog, da s te prenehali? Obstaja namreč veliko ljudi, ki vam lahko ponudijo pomoč. Priporočila bi vam prav psihoterapijo, ne svetovalnic, ker je pri vas potrebno konkretno delo na sebi. Marsikatera svetovalnica nima usposobljenih psihoterapevtov. So sicer strokovnjaki, vendar ko gre za predelovanje travm, je bolje, da to počne strokovno usposobljena oseba. Zato vam priporočam psihoterapijo.

lp

Tatjana

Pozdravljeni,

Ali lahko napišem še jaz svoje mnenje oz. namig za gospo Mojco? Imam namreč 40 let in zelo podobno življensko zgodbo, vendar bi rada povedala samo to, da je meni skupina OA v Ljubljani zelo pomagala, ker lahko tam spregovoriš o svojih težavah in si prvič v življenju med sebi enakimi, zato se lahko vsaj malo nehaš gnusiti samemu sebi in dobiš upanje. Res božanski občutek. Ker najhuje je ravno to (kot je že Mojca lepo povedala), da si s svojimi problemi čisto sam, nihče niti ne sluti. Druga stvar, ki mi je tudi zelo pomagala, da sem se sprejela (sebe in svojo preteklost), pa je bila terapija na Frančiškanskem inštitutu (enkrat tedensko, je brezplačno, terapija je individualna).
Če želi, mi lahko Mojca piše na zasebno pošto.

Lep pozdrav!

Pozdravljena, Mojccca,

Tudi moje življenje že 15 let “obvladuje” hrana in tudi sama nisem našla ustreznega zdravljenja oz. pomoči zase v obstoječih metodah zdravljenja, pa sem poskusilaže marsikaj..Sicer sem nekoliko mlajša od tebe, a če te to ne moti in bi si morda želela dopisovati /pogovoriti z nekom, ki ve, kaj doživljaš, (tudi kar se odnosov tiče), mi piši ; lahko pošlješ zasebno sporočilo. Mogoče pa lahko skupaj najdeva pot iz tega “peklenskega kroga”.

Vesela bom tvojega odziva.

LP

Tebi sem pisal v začetku julija, pa še vedno nisi pogledala zs-ja, naenkrat ne bu, ne mu od tebe.

Nevem vem kaj naj….v zadnjih 5 urah sem 6x bruhala,,,,vse me boli rebra, želodec, žrelo, otečene imam bezgavke. Povrh usega sem se ponovno samopoškodovala čeprav sem si obljubila da ne bom več saj se mi rane počasi celijo in brazgotine ostajajo.
Nisem ena tistih, ki pojejo normalno kosilo in gredo bruhat. Kadar pojem normalen obrok sem srečna, vendar se nikoli ne morem ustaviti.Ko okusim hrano se mi zmeša pojem vse kar vidim. Ni važno ali je sladko, slano, mrzlo, pekoče pojem use. Danes sem prišla domov prej kot sem načrtovala saj nisem več zdržala na predavanjih zaradi bolečin v želodcu. Kar sedaj obžalujem. Za kosilo sem pojedla krožnik zelenjavne juhe, krvavico in kos kruha. Če bi se ustavila tu ne bi bruhala. Vendar sem nadaljevala. Odšla sem v trgovino kupila 250g čokolado, nutelo, banane, kapučino iz vrečk. Najprej sem pojedla 4 palačinke na debelo namazane z nutelo in bananami, spila 2 skodelici kapučina z mlekom ker me je use bolelo sem šla bruhat. In potem sem čez pol ure ponovno postala lačna. Pojedla sem kupljeno čokolado in zraven pila mleko. In spet sem šla bruhat.Sama seb sem šla na živce vendar se še zmer nisem ustavila kljub temu da sem mogla umes pojest par tablet za želodec ki mi jih je predpisala zdravnica. Potem se use spomnim bolj megleno in niti nevem kako je bilo v zaporedju. Pojedla sem 10 prepečencev, četrt kile kruha, 2 pašteti, 10 dg sira in suhe salame, hruško, pomarančo povrh usega pa sm spila še liter mleka. Umes sem bruhala in spet jedla…
Gabim se sama sebi. Skoraj vsak dan poteka tako, čeprav ponavadi ne pojem toliko. Za bulimijo boleham približno leto in pol. Obiskovala sem svetovalnico vendar brez uspeha, zdi se mi da je takrat postalo še huje ker so se odprle stare rane. Zdaj sem naročena pri psihiatru prvo srečanje imam čez 14 dni, moja osebna zdravnica prav tako ve za bulimijo. Drugače nisem debela velika sem 165 cm, moji kilogrami se gibljejo med 48-53 kg odvisno od mojih pojedin. Bulimija se je začela kot posledica hujšanja saj me je bilo strah da bi se zredila nazaj. Potem pa mi je začelo iti na živce saj mi usi govorijo da imam anoreksične noge in kadar iščem izgovore da nebi jedla me usi napadajo. Zato sem si rekla bom pa začela normalno jesti. Pa na žalost ne gre tako. Zdravnica mi je odkrila tudi delno depresijo. Sem študentka in ta bolezen me zelo ovira, učasih so kriva odvajala (ob hudih dnevih pojem do 30 tablet) drugič nažiranje en dan prej. Sem zelo uspešna, imam prijatelje vendar nimam volje za druženje. Za bulimijo ve cela družina, vendar me podpira samo mama…
Prosila bi za kakšen nasvet kako čim lažje preboditi dokler ne bom imela srečanja z psihiatrom ki mi bo najverjetneje predpisal antidepresive (usaj tako je rekla osebna zdravnica).
Zelo vesela bi bila če bi kdorkoli z podobnimi izkušnjami pokazal zanimanje za pogovor.
Moj mail: [email protected]

Draga Mia,

motnje hranjenja so rešitev, ki si jo našla za svoje težave – nezaupanje vase, nizka samopodoba, nezadovoljstvo z videzom, dvomi,…. in še kaj drugega verjetno. Ne pravim, da je to edina rešitev, ker ni, je pa bila v trenutku, ko si zapadla v ta vzorec edina možna rešitev zate. Da si v situaciji, ki je bila zate brezupna, našla nekaj kar je delovalo. In na začetku je delovalo, problem je, ker zdaj ne deluje več. Kar je popolnoma normalno, da ne deluje več. Prenajedanje in bruhanje sta bila rešitev, ker nisi imela nobene druge. V procesu svetovanja, psihoterapije iščemo druge možnosti. Vendar kot si ugotovila sama, se lahko zgodi (in pogosto tudi se), da v nekem trenutku postane celo težje – kar se tiče hrane in bruhanja pri tebi. To pa zato, ker si začela prihajati v stik s svojimi ranami, kot si napisala sama. In na začetku je lahko najprej celo slabše preden postane boljše. Vendar je že to del okrevanja. Verjamem, da se to sliši nenavadno vendar je res. Ko se začneš spopadati s čustvi in ranami, ki so ves ta čas ostala potisnjena znotraj tebe (s hrano, bruhanjem, samopoškodovanjem,…) se motnje hranjenja na prvi pogled poslabšajo in postane še huje. Vendar je to vmesno obdobje, ki mine. Več o procesu okrevanja si lahko prebereš med sporočili, ki so na vrhu spiska – zakaj je okrevanje dolgotrajen proces? V tem obdobju v katerem si sedaj, delaš zase vse kar je v tem trenutku možno. Iščeš pomoč in to je največ kar lahko v tem trentuku narediš. Predlagala bi ti, da se poleg psihiatrinje vrneš nazaj v proces psihoterapije, kjer boš ob pomoči terapevta raziskovala kako bi pritiske, ki so v tebi, čustva, ki jih čutiš, in situacije, ki se ti zdijo nerešljive lahko reševala drugače, kot jih sedaj. Obstaja kar nekaj možnosti. Problem je, da smo sami v problemu in jih ne vidimo. Takrat je dobro, da imamo poleg sebe osebo, s katero lahko delimo svoje najglobje stiske in dobimo podporo, ki jo rabimo. To v terapiji lahko dobiš. Psihiater ti bo predpisal zdravila. Zdravila so dodaten pripomoček v procesu okrevanja. Pomagajo vzpostaviti ravnovesje v telesu nazaj. Skozi terapijo pa lahko poskrbiš, da bo to ravnovesje ostalo in da se boš naučila takšnega ravnanja, da zdravil ne boš potrebovala več in da boš dobila orodje, kako se odzivati v različnih situacijah, ki te težijo.
Predlagam ti, da pogledaš tudi knjižico kam po pomoč pri MH v Sloveniji, ki je objavljeno na tem forumu. Tam imaš nekaj naslovov in številk. Vedi pa, da bo lahko na začetku še težje preden bo lažje, vendar je to vse del procesa.

V tem trenutku, ko čakaš na termin pri psihiatru, si lahko pomagaš tako, da skušaš biti čim bolj nežna do sebe. Verjamem, da bo to težko na začetku. Skušaj ravnati lepo s seboj kolikor pač lahko. To pomeni, da se ne kritiziraj, da govori sebi in o sebi stvari, ki so pomirjujoče, vlivaj si pogum, lahko tudi prebereš sporočilo kaj narediti v primeru krize? Vedi, da vsaka kriza mine in tudi zate bodo posijali lepši trenutki.

Želim ti vse dobro.

Lepo pozdravljena,

Tatjana