pozdravljeni,

moja zgodba je kar zapletena.Brskala sem na vseh straneh in nič našla kar bi mi bilo v pomoč, zato se obračam na vas.
Sploh ne vem kje in kako naj začnem.
Spoznala sem moškega pred tremi leti , kateri je takrat še imel partnerico jaz pa partnerja ter otroka z njim.Ker sem bila zelo nesrečna v tej dogoletni zvezi sem se po dolgih 14 letih z partnerjem razšla, saj sem spoznala njega.Ni bil prav vzrok za razvezo (no ja na nek način je bil) je ogromno pripomorel k temu, saj sem v njem našla vse kar sem v življenju iskala.
S tem moškim se je zadeva začela zapljetati.Jaz sem se kar hitro zaljubila vanj, vendar mu tega nikoli nisem hotela povedati vse dokler ni spregovoril sam o svojih čustvih do mene.Tako se je odločil, da zapusti partnerico (vzrok nisem bila jaz ampak je bilo le vprašanje še časa kako dolgo bi še v nesrečni zvezi vztrajal oziroma vzdržal)Po njenem odhodu sva bila skupaj.Razumeva se v vseh ozirih in pogledih na življene.Imava enake interese,hobije uživava v istih stvareh, v glavnem v vsem se razumeva.Pričela sva se pogovarjat tudi o skupnem življenju, o hiši,ki bi jo gradil in o vsem kar sodi zraven.Vendar je problem moj otrok.Vedel je od vsega začetka za otroka,saj sva se tudi spoznala ko je otrok bil zraven.V teh treh letih nisem in tudi on ni želel imeti stikov z mojim otrokom dokler ni razrešil stvari z bivšo partnerico, kar je meni bilo razumljivo.Sedaj ko pa je minilo že več kot leto dni ko je ona odšla sem razmišljala da je že čas ,da vključim otroka.Ne davno nazaj je tudi sam pokazal interes in sam predlagal srečanje.Bilo je nepopisno lepo saj smo se vsi trije zelo lepo razume in se igrali.Vzpostavila sta stik se pogovarjala,igrala itd.Ta srečanja so še sledila in bila prav tako lepa.Skozi je pa navajal,da potrebuje čas, katerega sem mu tudi dajala.Vem ,da je zelo težko sprejeti partnerjevega otroka.Naj poudarim, da moj otrok si želi njegove bližine,vsak dan sprašuje po njem in tudi pove,da ga pogreša in ima rad čeprav ga je videl zlo malo.Sedaj po tolikem času mi partner reče, da ne more sprejeti mojega otroka.Vprašala sem ZAKAJ?????Odgovorov je več.ne ve kako bi živeli skupaj,boji se ,da ga bo otrok zavračal,da ga bom celo jaz zapustila,ne želi prepustiti stanovanja v katerega je vlagal njegovi sestri,ne želi se preseliti k meni (začasno,da si bi ustvarila kaj skupnega ),saj je njegovo stanovanje ki ga ima pri straših premalo ,da bi jaz šla z otrokom tja,priznal je(ker je zelo rad v središču pozornosti),da se boji da nebom imela toliko časa zanj ker sem bom morala posvetit otroku,dela si probleme oz. razmišlja o njih ki še sploh niso in vprašanje če sploh kdaj bodo,skozi je”kaj pa če?”Po drugi strani pa navaja, da me ima zelo rad,da bi rad zaživel z mano imel otroka z menoj a ne more preko sebe pravi, da ko je z mojim otrokom ima prav knedelj v želodcu.Pravi, da si ne zna predstavljat živet z otrokom ki ni njegov..A kaj je najbolj kruto je to,da ko sva se že davno o tem pogovarjala in je sam pravil,da mu je čisto normalno,da bova šla tudi z otrokom kam a včasih pa tudi sama.Logično mi je in tudi jaz bi želela kdaj pa kdaj da sva zase,ali?navaja,da se bo ali bi trudil da ne bi delal razlik med otrokoma itd. ?Na podlagi tega so mu prijatelji svetovali,da to ni tako huda stvar,če ima ženska otroka,da da prej ko slej ga bo sprejel in bo le njegov prijatelj, kar sem mu tudi jaz tako rekla,saj ne pričakujem od njega,da mu nadomesti očeta,prijatelji mu pravijo,da takšne ženske ki jo ima nebo nikoli več imel in tudi sam navaja, da sem zanj popolna.Tudi oče mu govori,da to ni tako huda stvar če imam otroka če le se razumemo.Vsak dan me pokliče,piše in še pride k meni a vendar je rekel,da raje prekine stvar.Jaz imam občutek,da se je le on zelo prestrašil skupnega življenja,da bom karkoli zahtevala od njega, da temu nebo kos,da bo delal kaj narobe????Rada bi ga razumela a ne vem kako.Pravi,da me ima rad a sem mišljenja če imaš nekoga zares rad se zanj tudi potrudiš in poskušaš marsikaj sprejet.Razumela bi ,da bi se tako odločil če bi ga otrok zavrača,bil nesramen do njega ali kar koli.Tako pa ne razumem.Pripravljen je tudi po strokovno pomoč.Prosil me je naj mu izbijem to iz glave,da ne more sprejet otroka,naj mu pomagam,da bi rad bil z mano a ne vem kako mu naj pomagam.Kaj je res tako velik strah v njemu ali dvom v nekaj in sam ne ve v kaj?Želi in prosi naj mu nekdo obrazloži da to ni nič takšnega.Povedala sem mu tudi, da sem zaprosila pomoč in mnenje na tem forumu in rekel je naj ne pozabim poudartit,da me ima zares rad a neve kako rešit to situacijo.

prosim za pomoč in mnenje ,saj sem zelo obupana iščem in trudim se na vse možne načine,da bi le uvidel,da sploh ni tako hudo in ,da si sam to počne in je to po mojem mnenju samo nek predsodek v njegovi glavi.Res se trudim,saj ga imam zelo rada in ga nebi rada izgubila,ker je on ta oseba katero sem iskala cel čas.

Spoštovani,

ena najbolj bolečih izkušenj je občutek, da smo našli nekaj, za kar se nam zdi, da smo iskali vse življenje, zdaj pa nam začenja to uhajati iz rok. Po štirinajstih letih nesrečne zveze se vam verjetno zdi, da od življenja vendar ne zahtevate preveč, če si želite končno enkrat ustvariti družino, v kateri boste vsi zadovoljni. Bili ste tako potrpežljivi, da ste čakali še celo leto dni po razpadu partnerjeve zveze, preden ste »vključili« otroka. Sklepam, da je bilo vajino razmerje bolj razmerje zaljubljencev, če sta se štiri leta videvala, ne da bi bil vaš otrok kdaj zraven; torej je bil partner res deležen vaše polne pozornosti, vajin odnos pa tudi ni bil tako realističen, kakor bi bil v skupnem stanovanju. Poleg tega sta začela razmerje, ko sta bila oba še v prejšnjih zvezah. Ne eden ne drugi ni imel priložnosti, da bi vsaj zajel zrak, preden bi se podal v novo zvezo; oba sta jo začela z afero in tega se za nazaj ne da spremeniti, zato so odveč tudi občutki krivde, zaradi katerih je treba tako zelo hoditi po prstih. Verjamem, da vas ima partner rad, da pa ga tudi stran od vas vleče zelo močna sila. Morda je ta sila res strah – strah, da ne bo več »popoln«, strah, da bo delal razliko med svojim in vašim otrokom, strah, da ne bo več deležen toliko pozornosti – kako naj to ve nekdo od zunaj, če ne ve niti on sam? Na srečo to ni nekaj, kar bi bilo mogoče rešiti z razlago niti z dobronamernim prigovarjanjem, kaj šele z »izbijanjem iz glave«. Vam se zdi ta strah morda neutemeljen in popolnoma iracionalen, toda verjemite, zanj je še kako resničen. Pravim na srečo, kajti končno sta prišla do trenutka, ko se morata soočiti z realnostjo: da sta dovolj dobra, tudi če nista popolna. Da bosta to zaživela, pa je treba kar nekaj dela.

Toliko ste se potrudili, toliko dobrega vidite v vsem, da ne morete razumeti, kako da vam življenje ne vrača z enakim. Prav nič niste krivi za to in še manj je kriv vaš otrok. Zato ga ni treba pred nikomer skrivati. Ker je vaš otrok, je za vas edinstven in popoln, tudi če ne bi bil tako priden. Krivično je, da hrepeni po družbi vašega partnerja, ta pa se mu odmika. Bolj ko partnerja pogrešate vi, bolj ga pogreša tudi vaš otrok; zato morate tu res potegniti črto in mu ne zbujati prav nobenega neutemeljenega upanja o skupnem življenju, dokler ne boste o njem trdno prepričani. In čudno zveni, da ste se imeli skupaj nepopisno lepo, ob tem pa je bilo vašemu partnerju tako tesno, da je moral kar uiti. Ste videli in čutili samo tisto, kar ste želeli videti in čutiti? Ne morem se strinjati, da je partnerjevega otroka vedno težko sprejeti. Nekaterim je težko, drugim lahko, tretjim nemogoče. S tem ne pomeni, da so slednji slabi ali da je z njimi nekaj narobe. Čustvom ne moremo ukazovati in k temu, da nekoga sprejmemo, se ne moremo prisiliti. Ali ste se kdaj vprašali, ali je moški, ki ne more sprejeti vašega otroka, res tisti, ki ste ga iskali vse življenje? Kaj če sta bila drug za drugega bolj opora, ki vama je pomagala prekiniti prejšnjo zvezo? To so nadvse boleča vprašanja, toda umirili se boste, šele ko si boste – sami s seboj na štiri oči – kar najiskreneje odgovorili nanje. Morda pa vam ta moški pomeni toliko, da boste z njim pripravljeni ohraniti odnos, le da ne bo družinski, ampak odnos zaljubljencev? Če pa vam največ pomeni družina, bosta morala natančno definirati, kaj je za vsakega od vaju sprejemljivo in kaj ne. V branje vama toplo priporočam Formule ljubezni Zorana Milivojevića.

Želim vam obilo iskrenosti do sebe in med vama.

Povedala bom samo moje mnenje: STRAN OD NJEGA!!!!
Si predstavljaš, kako bo, ko bo tvoj otrok na trenutke nemogoč, v puberteti, ko mu boš že ti odveč in ga boš komaj krotila. Kaj bo takrat počel ON? Če ga sedaj ne sprejme, mi verjemi, da ga nikoli ne bo. Otrok bo to čutil in bo celo življenje težil k temu, da bi ga ON sprejel Pa ga ne bo. Kaj vse bo ta bogi otrok pripravljen narediti, pa bo vse brez uspeha. Ko bo spoznal, bo prepozno ali pa se bo pololnoma uprl. In takrat ga boš izgubila tudi ti-otroka namreč.
Kje pa je tu njegov otrok. Kaj nima on otroka iz prejšnje veze ?

Tian-Pascal, mislim, da se zelo motiš in si že v štartu začela narobe. Ko berem tvoje sporočilo, ves čas pišeš o tem, kako ni sprejeti partnerjevega otroka “nič takega”, da tvojemu fantu ti in drugi to ves čas dopovedujete… Kateri drugi? Je kdo od teh kaj takega poskusil?

Ljudje zelo radi dajemo nasvete o stvareh, o katerih nimamo blage veze, ker jih nismo nikoli doživeli – samo zdi se nam, kako bi mi to in ono… Ne veš, dokler nisi v tej igri.

Sama sem na drugi strani – imam partnerja, ki ima iz prejšnje veze otroka. In deklica me je zelo lepo sprejela, tudi jaz njo. Velikokrat smo šli na kakšen izlet in preživeli dan, dva skupaj – vedno smo se imeli lepo. Všeč mi je bilo, ko me je prijela za roko in sva prav po žensko kakšno ušpičili… Skupaj nam je bilo zelo dobro. Partnerja sem imela iskreno rada, prav tako tudi deklico. Ni bilo sicer, kot da bi bila moja (čeprav se mi je takrat tako zdelo in bi se bila pripravljena skregati, da je to res), a na nek način je spadala tudi k meni.

A čisto preprosto to ni. Mislim, da bi vsak človek, ki bi bil iskren, priznal, da so ga vendarle navdajala določena čustva, ki se jih mogoče celo sramuješ in jih skušaš potisniti nekam globoko… Ne da ne moreš sprejeti dejstva, da otrok ni tvoj – jaz osebno imam zelo rada vse otroke svojih prijateljic, z njimi se krasno razumemo, super mi je, ko kateri prespi pri nas – ampak tu je drugače. Otrok je sad ljubezni med mojim dragim in neko drugo osebo, ne z mano. Želela bi, da so občutki, ki jih deliva le midva; trenutki, ki so samo najini – a on je vse to že doživel. Nič novega mu ne morem dati…

In ko se je rodilo najino dete, so se ti občutki še samo stopnjevali. Nihče ne more vedeti naprej, kako bo reagiral – verjamem, da ima moj partner najinega otroka rad, a vendarle med njima dela ogromno razliko. To me boli in tega ne morem sprejeti. In kakorkoli mi je prijetno, ko je deklica (pravzaprav je že dekle, ker leta hitro bežijo) z nami, si želim, da bi bili včasih sami – samo mi trije. Da bi tudi v troje doživeli kaj lepega, da bi bil kakšen dan, ko bi se svet vrtel okrog mene in mojega otročka…

Nočem te strašiti, vendar mislim, da bi morala pogledati tudi z druge strani. Sprejeti partnerjevega otroka je zelo velika odgovornost! In ti kot mamica bi se morala tega najbolj zavedati – partnerja bi morala razumeti in mu dajati zelo veliko podpore, tudi če ne bo razmišljal tako, kot si želiš. Dati mu moraš čas, da sam premisli in se sam odloči – konec koncev naj bo to odločitev, za katero bo stal, kajti ti ne moreš otroku vsako leto predstavljati drugega moškega. Otroci se na ljudi navežejo in vsak, ki na tak način vstopi v njegovo življenje, v njem pusti sledi…

Ne hiti. Če te ima iskreno rad, bo poskusil. Vendar pa je veliko odvisno tudi od tebe – če trdiš, da to ni tako velika stvar in da ni nič takšnega, pomeni, da se sploh nisi poskusila postaviti v njegovo kožo. Ko boš uvidela, kako velika stvar je to in koliko je pripravljen storiti za vajino zvezo, kako zelo te mora imeti rad, da te sprejme z otrokom – takrat bosta prišla do točke, ko ti bo lahko zaupal svoje najglobje misli in strahove, takrat začnita razmišljati o skupnem življenju.

In če ti povem čisto po resnici – če bi jaz prej vedela, v kaj se spuščam, se za takšno vezo ne bi nikoli odločila, ljubezen gor ali dol. Če bi imela še eno možnost – nikoli!!!

Žal lahko o takšnem problemu govorim le teoretično.
A vseeno nisem čisto brez izkušenj z nenavadnimi družinskimi povezavami, čeprav v drugačni vlogi.
Vsekakor je čudovito, če imaš otroka z možem, ki tega veselja še ni doživel z drugo, z možem, ki nima otrok, do katerih bi bil zaradi slabe vesti, da jih je prikrajšal za srečno otroštvo, pozornejši kot do otrok iz novega zakona, z obema staršema.
Čudovito je, če si z njim srečen, če vmes ne poseže bolezen ali nesreča. Čudovito je, če se ti ni treba ločevati ali se spopadati s čim hujšim.
Ampak življenje nam, se mi zdi, postreže z marsičim, ne samo z idealnimi okoliščinami.

Zato je po mojem izkušnja, ki jo je opisala »z druge strani«, pravzaprav zelo dobra … Negativne strani, ki jih omenja, pa razumem bolj kot hrepenenje po neki nedosegljivi popolnosti.
Zdi se mi, da je vsak član družine dragocen sam po sebi (seveda, če si želi naše bližine, če je srčen človek) in ljubezni, pozornosti vreden že samo zato, ker je, ker živi ob tebi in ker te ima rad, iz ure v uro in iz dneva v dan – in to ne glede na to, ali je čisto tvoj ali samo na pol tvoj oziroma partnerjev.
Kajti kdove, ali bo to vedno samoumevno …
Hvala bogu, če nas je več, če nas vežejo različne čustvene vezi, če imamo drug drugega! Zato še ne bo nihče za nič prikrajšan. Z malo odkritega pogovora in ljubečo pozornostjo se da marsikaj razrešiti in pojasniti. Skrivno hrepenenje po idealnih situacijah, ki se ti lahko v hipu izmuznejo med prsti, je normalno, ampak se mi ne zdi realistično.
Ne vem, če se kdaj res vse do popolnosti ujema, slej ko prej je treba reševati takšne ali drugačne težave. Veliko je že to, če srečaš primerno, ljubečo osebo, ki si jih želi reševati prav s tabo …

Jaz bi vsekakor pričakovala od partnerja, če bi se z njim zares tako dobro razumela, da s časom razčisti (ali sam pri sebi, ali s pomočjo prijatelja, ki mu zna prisluhniti, ali strokovnega poslušalca, ali še najbolje, skupaj s partnerko), zakaj se mu to tako upira, kaj ga muči, česa natančno ga je strah; kaj bi rad v življenju dosegel.
Zdi pa se mi zelo odgovorno od njega, da svojo dilemo pošteno in odkrito prizna.

Držim pesti, da vam nasveti strokovnjakinje in “z druge strani” koristijo in da se vse uredi!

po vsej verjetnosti je tale tvoj spoznal,da le nisi tista,ki mu povsem ustrezaš.Kot izgovor izrablja otroka.Saj sam dejansko ve,da ga ta ne moti toliko.V drugem grmu tići zajec.Najverjetneje mu je precej težko povedati ti po vseh tistih ljubezenskih izjavah,da te v resnici ne ljubi tako zelo.Pa saj to že itak sama slutiš.

Se strinjam s tem, kar je napisal avtor/ica “kaj je res”. Če ljubiš in sprejemaš patrnerja, ga sprejemaš v celoti. Torej imaš rad in sprejemaš tudi njegovega otroka! Vsa ostala filozofska razpredanja so odveč, saj je v svojem bistvu stvar zelo enostavna! Jaz ne bi tvegala in izpostavljala svojega otroka takemu partnerju niti en dan.
Mislim, da gre pri njemu za problem, ko otroka zavrača z vso svojo bitjo in tega ne more premagat, nekako je v njemu, čeprav se problema razumsko zaveda.
Problem pa bi bil rešljiv, če bi ga bilo samo strah, da ne bo mogel bit dovolj dober očim tvojemu otroku, kar z zavračanjem nima nobene veze!

Otrok mora biti sprejet in ljubljen!! Kako se bo počutl otrok v družini, kjer bo nekako odveč?

Veliko sreče!

cel sestavek se mi zdi en velik nesmisel, kjer opisuješ svoje življenje tako, kot bi hotela, da bi bilo, v resnici pa je čisto nekaj drugega. vidva sta bila eden drugemu samo bergla, ki je pomagala, da sta končala neuspešni zvezi. Pri tem sta oba varala in lagala, tako bivšim kot seveda tudi tvojemu otroku. Tale tvoj ljubimec sedaj bergle – tebe, ne rabi več, nima pa jajc, da bi ti to povedal, tako kot ni imel jajc, da bi se razšel s svojo partnerko, preden je k tebi skočil v posteljo. Isto velja zate (zato je škoda, da ne ostaneta skupaj, ker sta iste sorte ptiča). Žal ima tvoj ljubimec prav, sedaj rabi čas zase, da razmisli, kaj bo.
Pa nehajte se slepiti kako neizmerno odprto otroci sprejemajo nove partnerje. Iz lastnih izkušenj povem, da ob teh menjavah zelo trpijo. Če pa bi vedeli resnico, bi vas sovražili. Zato je res najbolje, da gresta narazen in si v miru poiščeta nova partnerja.

Sama ne bi NIKOLI mogla sprejeti partnerjevega otroka iz druge zveze (pa imam rada tuje otroke, ampak to je nekaj drugega!)…, zato tvojega partnerja zelo zelo dobro razumem. Ne prepričuj ga v ničesar, ker on tako čuti. Čustvom pa ne moreš ukazovati.

Po treh tednih sem spoznala njegova otroka, stara 9 in 11 let. Vse ali nič. Ali nas sprejmeš vse, drugače se ne grem te veze.
Danes sva poročena pet let.
Na začetku mi je bilo včasih hudo, da nimava nobenega konca tedna zase, vse je bilo podrejeno njegovima otrokoma. Ne morem reč, da sem bila na drugem mestu, ne bi bilo pošteno. Vsi smo se morali prilagoditi situaciji. Vsi smo se potrudili in začeli uživati v skupni družbi.
Zakaj danes tako cenim moža? Tudi zaradi tega. Zaradi njegovega odnosa do otrok, nobena zaljubljenost ga ni premamila, ves čes se je zavedal, da je oče, čeprav je imel stik le od petka do ponedeljka.
Oseba, ki ne more vzpostaviti stika s partnerjevimi otroki, naj raje odide iz razmerja. Partnerji, ki zavračajo stik z otroci … Se ne zavedajo kakšne rane in razcepljenost ustvarjajo. Če se odločiš za žensko, ki ima otroka, se odločiš za oba. Če moški tega ne zmore, naj gre. Taka veza prinaša same bolečine. Vse se pokaže že na začetku, sploh pripravljenost za skupnost ne le za določene užitke, ko je otrok nekje v varstvu.
Držim pesti, preobrai so mogoči, le postavi se zase.

Še med študijem sem imela fanta, ki je imel otroka iz prejšnje zveze … Meni je bila najbolj naravna stvar na svetu to, da je bil pač v paketu in da je včasih z nama tudi njegov otrok. Glede na odgovore je očitno tako, da si ali pa nisi za takšno stvar. In če nisi, se nima smisla silit, ker to prej ali slej udari na dan.

Se bojim, da so njegove besede eno samo ljubo sprenevedanje in se mi ne zdi fer od njega. Je res taka reva? Upam, da boš zmogla malo z distance pogledat na vajino situacijo in videti še kaj več od tega, kar bi želela videti. Saj to je človeško, vsak si želi, da bi mu bilo lepo.

Upam, da se boš oglasila in povedala, kako se stvar razpleta.

👍