Lep pozdrav.
Moram priznati, da sem danes prvič naletela na ta forum in tudi prvič slišala za MOM. Po eni strani sem se oddahnila, po drugi pa so se odprla nova in nova vprašanja. Skorajda kot bi tlesknil s prsti, bi lahko to motnjo pripisala(zgolj tako laično, po nekaj tukaj prebranih prispevkih) mojemu partnerju. Po drugi strani pa sem pogledala tudi z druge plati in se začela spraševati: kje in kakšna je bila mogoče moja osebnostna motnja (ne mejna) pred mnogimi leti, ko se je najina veza začela, da so se zadeve razvile tako, kot so se razvile. Vedno se trudim najti obojestransko krivdo. Veliko novih vprašanj …
Sem očitno zgolj ena izmed mnogih. V veliko vaših zapisov se najdem. V zelo veliko. Z mnogo drobnih podrobnosti, le da alkohol pri nas ne igra nobene vloge. Pa niti nimam več moči premišljevat o njem. To je bil (in še je) lažji del. Pa čeprav gre za hudo psihično zlorabo. Najhujši del je sestavljanje same sebe. Več kot 27 se je vleklo, preden sem bila sposobna reči: sedaj pa res ne zmorem več sama! Pa čeprav mi je zdravnica leta dolgo pisala napotnice, zdravila. Ko mi je nekdo omenil zdravila, sem vedno zabremzala in si rekla: Pa kaj je sedaj z MENOJ narobe, da moram jemati zdravila?!? In sem se nekako vedno izvlekla sama, brez zdravil, brez zdravljenja. Ampak na tej poti sem samo še bolj izgubljala samo sebe in realen stik s svetom. Na žalost.
Vesela sem, da sem naletela na vse Vas. Trenutno sem v dokaj slabem stanju in takšno je tudi moje pisanje. Brez repa in glave, brez pravega bistva. Tako kot pač trenutno čutim.

Lep pozdrav

Pozdravljena MojcaG!

Sploh ni nujno, da je s teboj karkoli hudo narobe, če se znajdeš v odnosu z nekom, ki ima MOM ali podobne značajske poteze. Pogosto se zgodi, da je na začetku takšnega odnosa vse skoraj idealno, da celo misliš, da si našel svojo drugo polovico, potem pa se odnos začne tako zelo počasi spreminjat, da je v trenutku, ko se zaveš, da je nekaj hudo narobe velikokrat že zelo pozno, včasih tudi tako, da so bližnji že totalne psihične razvaline, ki začnejo dvomit celo v lastni razum in to, kar vidijo in doživljajo..

Se mi zdi tukaj najboljša primerjava tisti eksperiment z žabo, ki so jo dali v lonec z mrzlo vodo, ki so jo počasi segrevali. Žaba se je povišani temperaturi ves čas prilagajala in tako v trenutku, ko bi morala skočiti ven, da bi preživela, tega ni storila in se je preprosto skuhala. Če bi isto žabo dal v lonec vrele vode, bi v trenutku skočila ven.

Res pa je tudi, da ljudje z osebnostnimi motnjami dostikrat “izbirajo” ljudi z šibko samozavestjo, slabo samopodobo…in še posebej takšne, ki so imeli v družini podobne starše ( alkoholike, narcise, mejne….) Ti so namreč vajeni tudi taklšnih vedenj, ki bi pri nekomu, ki je odraščal v zdravi družini že zdavnaj sprožila rdeč alarm, medtem ko se nekomu, ki je imel mejnega starša takšno vedenje pravzaprav domače.

Zaradi tega je tako zelo pomembno in tudi ena od redkih stvari, ki jih lahko narediš v situaciji, da se znajdeš skupaj z nekom, ki ima osebnostno motnjo ( ali takšne osebnostne značilnosti) da začneš delati na sebi.

Če imaš torej hude težave sama s seboj, potem si čimprej poišči pomoč. To ne pomeni, da si tudi ti motena….to lahko pomeni, da ti je odnos z mejno osebo že pustil precejšne posledice ( ki se jih da rešit) ali pa da moraš v sebi čimprej raziskati svoje “šibke” točke ( ranljivosti, posledice iz otroštva….itd) da ti mejni ne bodo mogli več zlesti pod kožo

Upam, da je bil odgovor v pomoč.

GittaAna

Hvala GittaAna za napisane besede.

Težave so precej hude, ja. V več kot 27 letih(skupnega življenja z osebo, za katero po vsem prebranem zgolj predpostavljam, da ima MOM) se je toliko balasta obesilo na mene, da ….. In sem se lotila reševanja skupaj s pomočjo zdravnikov. Za mene samo, njega dvomim, da bi lahko karkoli na tem svetu spremenilo. Zavedam se, da so to stvari, ki potrebujejo čas. Meni je padlo nekakšno veliko breme z ramen, ko sem začela z prebiranjem tega foruma.

Me pa zanima nekaj stvari.
Veliko vas je pisalo tukaj. Veliko na način, kot bi pisala sama. Koliko pa vas je dejansko takšnih, da je nasprotna stran obiskala takšnega in drugačnega zdravnika in tako zadeva postane vsaj malo oprijemljiva in ne zgolj naše lastno pripisovanje, da ta in ta oseba ima MOM? Seveda vem, da je postavitev diagnoze težaven in dolgotrajen proces, pa vendarle….

Ima katera izkušnje (vsega še nisem uspela prebrati), da MOM hodi z roko v roki tudi s katero od drugih bolezni, kateri morebiti izvor lahko iščemo v psihosomatskih dogajanjih, pa so vendarle samo -bolezni?

Naš izvor? Kot je že GittaAna omenila, si ljudje z MOM očitno rade poiščejo ljudi z šibko samozavestjo, slabo samopodobo…..

In terapije za naše (ne njihove) ranjene duše, oropane in poteptane? Kaj je tisto kar je ne najboljše, pač pa najbolj pogosto med nami?

Trenutno potrebujem premišljevati čim bolj široko, vsrkavati informacije in vsaj delno razumeti, saj ne želim delati novih napak.

Hvala za vse morebitne odgovore

Sama imam enega od staršev diagnosticiranega z MOM. Drugače pa je to težava pri nas iz dveh razlogov:
1. Osebe z MOM ( ali tudi kakšno drugo osebnostno motnjo) ponavadi sebe doživljajo kot tistega, s katerim ni NIČ narobe, težava vidijo zgolj v svoji okolici, oni niso nikoli nič krivi. Do terapije ponavadi pridejo bolj zaradi pritiska okolice ( predvsem ultimatov) vendar ponavdi ostanejo zgolj toliko, da grožnja mine ali pa če najdejo terapevta, ki ga lahko obvladujejo in jim ta s svojim nezanjem ali nestrokovnostjo daje dotatne izgovore, da se jim ni treba spremeniti. Kadar se terapija začne zares in se dotakne bolečih točk se ponavadi ne vrnejo.

Seveda obstajajo tudi izjeme, vendar po mojem mnenju zgolj takšne z blagimi simptomi MOM.

2. Pri nas velika večina strokovnjakov ne ve dovolj o MOMu da bi lahko bili uspešni in dovolj strokovni. Večinoma samo vedo, da to obstaja in osnove. Tudi tu velja, da obstajajo redke in svetle izjeme :-))

V bistvu pa diagnoza ni toliko važna, kot vedenje te osebe. Če se neka oseba do nas obanša tako, kot se ponavadi obnaša nekdo z osebnostno motnjo, potgem je vseeno ali temu rečemo banana ali hruška. Bolj važno je, da se soočimo s tem, da nekaj ni v redu in zberemo čimveč informacij kaj lahko naredimo. Mejna osebnostna motnja nima simptomov, ki bi se povsem razlikovali od običajnega človeškega vedenja, le da so ti simptomi spotencirani, se pojavljajo pogostej….npr. vse nas kdaj strah, da nas bo bližni zuapustil, vendar ne izbruhnemo v vulkanskih proporcih zgolj zato, ker je partner prijazno odzravil prodajalki…..itd.

Dostikrat se osebnostne motnje prepletajo ( npr mejna in narcisitčna..) in še bolj pogosto je mejni osebnostni motnji pridružena še kakšna druga bolezen ( depresija, anorekscija, zloraba substanc…….)

Za začetek je morda dobro, da si prebereš knjigo Ne stopajte več po prstih, ki jo lahko dobiš v knjigarnah ali knjižnicah ( čeprav je baje zelo zelo brana in moraš dolgo čakati). Knjiga je nekakšen osnoven vodič po mejni osebnostni motnji , ki je napisan prav za svojce. Tam boš našla še dosti drugih odgovorov. Na forumu pa se je pojavil seznam še drugih knjig, ki jih je dobro prebrati, ker ti lahko vsaka ponudi veliko informacij – predvsem o tem zakaj si izbiramo takšne ljudi in kako to pozdraviti. Se katera od vas še spomni v kateri temi je bil ta seznam?

LJudje smo si zelo različni in imamo različne zgodbe .. nekatere stvari so univerzalne nekatere ne in kaj bo tebi najbolj delo boš morala odkriti sama. In mi bomo z veseljem pomagali 🙂

Pozdravljeni obe, Mojca in GittaAna ter vse ostale!
Natančno tako: sebe doživljajo kot tistega, s katerim ni NIČ narobe, težava vidijo zgolj v svoji okolici, oni niso nikoli nič krivi.
To je eno najboljših pravil po mojem mnenju. Tudi jaz se (še) venomer sprašujem, kaj bi še JAZ lahko naredila, da bi bilo boljše … neprestano iščem svoje napake in se vživljam v drugo stan … morda je res to tisto, kar nas najbolj loči od oseb z MOM. Zaradi tega tudi bolj trpimo, oni so pa vse bolj srečni v svojem prepričanju, da je z njimi vse O.K.
Tudi moj partner je do strokovnjaka stopil zgolj zato, ker je bil to moj ultimat, a tam dosegel le mnenje, da je z njim vse v redu (čeprav v izvidu le piše: depresija, anksioznost ter nakazana pretežno anankastična osebnostna strukturiranost).
Nič mu ni omenil težav, a katerimi se sooča cela družina – če jih ni omenil, jih ni – zdravljenja ne potrebuje, terapije tudi ne. Medtem sem bila sicer na kratko tudi jaz pri psihiatru, a dobila čisto drugačne informacije od tistih, ki so jih potem dejansko napisali v izvidu. Ne razumem nič več. Prav je, da se pogleda dve plati zgodbe, a kaj takega … nič čudnega torej, da se resno kdaj vprašamo, če nismo v resnici mi tisti, s katerimi je nekaj hudo narobe. V glavnem sem prišla do zaključka, da se v resnici ni imelo smisla ukvarjati z njimi in hoditi še naprej trnjevo pot, na koncu že skoraj krvavo … lažje bi bilo pustiti vse za seboj in stopiti na svojo, lastno pot ob pomoči dobrega terapevta. A kaj … če bi bil človek vedež, ne bi bil revež …

Zdravo Bina!

Obstaja še eno pravilo 🙂

Nikoli, ampak res NIKOLI ne verjemi nekomu z MOM ali takšnimi značajskimi potezami karkoli ti žr pripoveduje, ne da bi to preveril. In to še posebej velja za tiste, ki gredo k kakšnemu strokovnjaku za duševno zdravje. Po mojih izkušnjah pripoved MOMovca kaj je zdravnik rekel in kakšna naj bi bila diagnoza nikoli amapak res nikoli ni resnična. Ponavadi rečejo, da je zdravnik rekel, ni z njimi nič narobe ali pa, da je zdravnik potrdil, da so krivi drugi. Kar je v 90 % odstokih daleč od resnice. Tistih 10 en odstotkov gre pa za zdravnike, ki nimajo pojme o osebnostnih motnjah in ki jih lahko osebe z osebnostnimi motnjami z lahkoto namažejo na kruh. ( no ja morda je glede na stanje pri nas tistih 10 odstotkov več …)

Poleg tega pa je veliko diagnoz , kjer je NUJNO da svoje povejo tudi svojci, kar še posebej velja za osebnostne motnje, kjer se simptomi kažejo zgolj pri bližnjih…torej ljudeh, ki lahko navzven delujejo povsem normalno, medtem, ko so v družini , službi….lahko prave pošasti. Kolikor vem je pogovor s svojcem ali drugimi bližnjimi nujen, če želiš postaviti res pravo diganozo.

GittaAna

Pozdravljeni vsi – MojcaG, Bina8 in Gitta Ana!
Spoznanje, da je nekaj narobe je za nekatere ljudi tako šokantno, da zamrznejo za nekaj časa. Potem jih okoličine prisilijo, da se vrnejo k začetim razmišljanjem in potem se proces odvija dalje.
Ena moja zvezdica iz psihiatrične ambulante je modro ugotovila, da ji zaradi MOM-moža ne želi več jemati zdravil. In je sledila ločitev. Ko je otrokom povedala, so bili navdušeni. Ona pa je imela hud napad občutkov krivde, ker se ni ločila že prej, saj si ni mislila, da otroci tako trpijo. Njeni otroci niso podedovali očetovega manipulatorskega in nasilnega značaja, kar je sreča, saj s tem nima težav in še ene fronte.
Moje pisanje ne pomeni, da vedno in povsod zagovarjam ločitev. Rešitev je tudi učenju, da manj strahov in stisk drugega vzamemo nase. Predvsem pa si zapomnimo vsi skupaj: za razpoloženje in počutje ter srečo drugih nismo odgovorni mi, ampak so odgovorni sami. Mi smo odgovorni le sami sebi.
LP
M