živjo vsem po dolgem času!
najprej kopiram svoj včerjanji post, ki sem ga napisala v svojo staro temo – da bo bolj opazno 🙂 Spodaj (pod koncem navedka) pišem naprej.

“Samo to: pri nas je bil zdaj dolgo časa mir. Tao da sem že skoraj opustila misel na to, da bi kdaj šla in sploh začela dvomit, da je z njim kaj narobe. No pa sem se uštela….včeraj je spet počilo. Prejšnji dan je bli še normalen, včeraj ko sem pršla iz službe pa ne. Pa se je vse začelo čisto nežno, prikrito… Najprej med kosilom. Spekel je ribe. In me vsaj 16x v raznih oblikah vprašal, če so dobre, če so take kot sem si jih zamislila (!)… Kakih petkrat sem odggovorila, potem pa sem se le zbudila in rekla, naj neha, da sem že odgovorila in da ne bom več. Oh, potem se je ponavjalo v raznih oblikah celo popoldne in cel večer.. Vsakič iz drugega razloga… Vsakič ciklično ponavljanje enega in istega… Seveda nisem ostala hladna, večkrat sem pop***ila in potem slišala, da sem zblojena, da naj se poslušam, kaj govorim, da nisem normalna, da sem bolana v glavo, počena, pokvarjena.. Da ne more več… Haloooooooooooooo!! On ne more več???

Stavit grem, da bo normalen,ko pridem iz službe. Dvomim, da bo včerajšnji dan sploh omenil. In če ga bom jaz, bo ves začuden rekel: kaj pa je blo tacga??? Omenim še to, da zdaj ves čas, ko je bil mir, ni pil alkohola, ker se je držal neke diete… Vmes sva bila na morju, tam diete ni blo več, zato je teklo tudi pivo… In teče še naprej, teklo je tud včeraj… Najbrž mi ni treba omenjat, da alkohol vse poslabša, saj to veste same.”
…
No, zdaj pa dalje. Res je bilo, kot sem napisala. Vse je bilo normalno, sicer bolj tiho, ker pač nisem dala pobude za pogovor, on pa tudi ne. Popoldne pa, ko sva šla ven, sem ga vprašala, kaj mi ima za povedat, kako razlaga svoje obnašanje prejšnji dan. Pa itak ni imel nič pametnega za povedat… samo da mu je pač nekaj šlo na živce… Rekla sem, okej, bom nehala, ker itak vem, da ne bom dobila pametnega odgovora. Videlo se je, da mu je žal… ampak tako je bilo še vsakič do sedaj, torej nič novega, pa tudi počasi moram že nehat nasedati temu “žal”. No, zvečer med gledanjem filma me je prav boječe začel božati po roki. Kar gre meni strašno na živce!!! Z božanjem bomo pa vse popravili, ali kako???? Sem mu spet rekla, kako pol, boš kaj razložil ali ne?? In je rekel: a tale razlaga (božanje) ni dovolj?? Češ, saj vidiš, da mi je žal, kaj bi še rada?? Čez nekaj časa sem se umaknila, češ da moram na wc, ker tega božanja res nisem več mogla prenašat.

Zdaj bo treba sprejeti odločitev. Kar se dogaja, je značilno, vem, da se temu reče hoovering: po izpadu me s pretiranjo pozornostjo hoče posesati (hoover) nazaj.Tolikokrat sem to že dovolila, da sem postala že so-krivka – ker to dovolim. Ampak vraga, ne vem, kako naj NE dovolim!! Naj mu danes zvečer (cel dan je odsoten) rečem, ko bo spet začel s kakim božanjem): opa, tkole ne bo šlo? Enostavno ne vem, kako naj se obnašam naprej. Prejšnji dan sem že trdno sklenila, da danes spokam, pa sem si spet premislila.. češ da bom še malo počakala… pa v torek me čaka nekaj, kar mi ta odhod otežuje (ne sprašujte, kaj, če povem, bom preveč prepoznavna, kaj pa če on prebere?) In sama sebe imam zelo na sumu, da je to samo izgovor… da sem preveč usr… da bi res šla… Sprejejti moram nek sklep, pa ne vem, kakšenga. Če si bom samo rekla “bom malo počakala, da vidim kaj bo”, bom spet na istem: stvari se bodo nekako normalizirale, sprejela bom njegovo “normalno” obnašanje – do naslednjič, ko bo spet štala in bom spet sklenila, da je dosti… in potem spet dopustila, da me potegne nazaj.. in tako dalje in tako dalje… joj kako sem sama sebe sita… Ne vem, kako naj se obnašam zvečer, ko pride: naj bom normalna, naj kuham mulo, naj sprejmem njegove pozornosti (to bo težko), naj zahtevam od njega.. ne vem kaj?? Naj mi prosim nekdo da nasvet.
Hvala, ker ste brali.

živjo cat!
Sem videla, da si me pozvala, naj se ti javim.Joj draga moja, tole zgoraj napisano je kot bi jaz pisala.Ne morem verjet, ali sva midve poročene z istim možem al kaj?
Ko sem jaz mojemu rekla da bom šla, če ne bo nehal pit, je malo zaleglo.Vendar na žalost samo za 2 meseca.Potem ista zgodba.Vse naredim narobe in sem totalano nesposobna.Cel dan me sekira, če ugasnem luč-zakaj si jo ugasnila?Če jo prižgem-zakaj si pa luč prižgala, a si slepa?In še bi lahko naštevala.Dvakrat sem bila že na tem, da grem,ampak…………Tako kot ti:Bom malo počakala.V zakonu sem 28 let.Imam 2 odrasla otroka, eden najstarejši pa mi je umrl pred 10 leti v prometni nesreči, tako, da imam še to za nositi v svoji duši.Koliko časa sta pa vidva skupaj?A je že od vsega začetka tak?Moj v bistvu ja, samo da se je to sedaj pomnožilo z 10.Drži se in oglasi se še kaj!
lp šica

Živjo, šica!
Hvala, da si se oglasila. Midva sva skupaj 26 let, tudi dva odrasla otroka, ki uradno sicer še živita doma, neuradno sta pa precej odsotna, tako da mi je dolgčas.
Če berem poste ostalih, ugotavljam, da pri meni pravzaprav ni tako hudo. Ne sekira me vsak dan – no, razen če pride res salbo obdobje.. ampak tega ni bilo veliko. Se pojavi vsake toliko. Tako kot tisto, o čemer pišem zgoraj. Dejstvo je, da je bil zmeraj tak le, če je prej pil (ni pa bil zmeraj tak, kadar je pil). Pijača torej vse precej poslabša. Če ne pije, je normalen. Ne vem pravzaprav, ali sploh gre za MOM ali ne, ker nikoli ni bil zaradi tega pri zdravniku. Se pa vseeno toliko njegovih lastnosti/dejanj ujema z lastnostmi motenih oseb, da sem skoraj 100%, da gre za eno izmed motenje, le da mogoče bolj blago – ne vem. No, po zadnjem izpadu (opisanem) mu je precej žal… nerad govori o tem, tudi če probam kaj izvlečt od njega…. zdaj je bilo menda prvič, da sem sploh naslednji dan omenila, kako se je obnašal in da tako ne gre. Mislim, da sem v prejšnjih časih vse lepo pometla pod preprogo, bila kak dan užaljena in na potiho, pa je šlo mimo – do naslednjič. Zdaj pa ne. Sem ga le toliko zbudila, sem mu le dala vedet, da se ne bo kar pozabilo. In danes, preden sem šla od doma, me je objel in rekel: sem te užalostil… kljub temu me moraš imeti rada. lepo, a ne. Ampak malo me moti tisti “moraš”. Zakaj moram? Vem, da se na smrt boji, da bi ga zapustila. Dejansko neprestano razmišljam o tem. Hkrati pa imam obupno slabo vest, kaj mu bom naredila, če grem… ima namreč en problem, ki ga mora rešit, vem, da bo to terjalo od njega precej močnih živcev (o tem ne morem pisati tukaj…) in da bi bil zanj dodaten stres, če ga pustim. Ne vem no. V precepu sem. Trenutno je seveda vse v redu, pa kot sem rekla, ne sekira me vsakodnevno, tako da se v bistvu da živet. Ko ga pa piči, je nevzdržno. Razmišljam,d a bom naslednjič, ko se bo to zgodilo, res šla. Ko bom še dovolj jezna. Da si ne bom mogla premislit.
zaenkrat toliko, piši še kaj!
lep pozdrav!