Ne razumem!
Ne vem sploh, ali želim nasvet ali pomoč ali kaj …
Dovolite, da čimbolj na kratko opišem svoje probleme.
Debelost, ki se mi dogaja vsaj zadnjih pet let (ITM več kot 30), pred tem pa prekomerna teža je zagotovo le simptom težav, ki jih imam. Ampak kakšne so te težave?
Imam krasnega, razumevajočega partnerja, čudovitega, zdravega otroka, dobro službo (stresno, ampak obvladljivo), prijatelje, s katerimi se lahko pogovorim, sem relativno zdrava, uspešna, recimo simpatična in recimo prijetna oseba … zakaj torej počnem to, kar počnem?!!!
Zakaj se iz dneva v dan trpinčim, prenajedam, vedno znova skušam živeti zmerno in zdravo, pa mi vedno znova spodleti. Vsakemu poskusu zdravega življenjskega sloga, ki traja od kakega dne (!) pa morda celo do več mesecev, sledi dolgotrajno prenajedanje, kot da bi telo in duša skušala nadoknaditi vse, za kar sem ju “prikrajšala”.
Živela sem v družini z očetom alkoholikom, prestala ogromno strahu, ponižanja, občutkov sramu … telesnega nasilja sicer ni bilo, bilo pa je psihično. Čustev nisem smela izraziti, strah sem morala skrivati, bes na očeta tudi … in čakati, da je vse minilo. Ampak tega je že zdavnaj (vsaj desetletje in pol) konec.
Dejstev ne zanikam, velikokrat razmišljam o tem, zdi se mi, da sem predelala vse “travme” iz otroštva, tudi s pomočjo knjig s psihološko vsebino in s pogovori z nekaterimi ljudmi, ki jim zaupam.
Kot otrok sem bila suhcena in spominjam se, da mi je hrana počasi začela pomeniti neko varnost, zatočišče, nekaj, kar ne razočara. Največji preskok v teži (navzgor seveda) se mi je zgodil, ko sem (tudi že pred desetletjem) kako leto dni prebolevala bolečo ljubezensko zvezo.
Po tistem se je moje življenje umirilo, veliko sem preanalizirala (po svojih najboljših (laičnih) močeh). Zavedam se, kako težke čase sem nekoč preživljala, ampak zdaj teh težkih časov ni več!
Ne vem, kako bi mi lahko šlo lepše, ampak vseeno me nekaj tlači, pa pravzaprav sploh ne vem, kaj. ČE ne bi bila debela, se morda s tem sploh ne bi ukvarjala. Morda pa … Kolikokrat se mi dogaja, da sem brez pravega ali vsaj znanega vzroka žalostna, malodušna, prestrašena. Moja samopodoba mi velikokrat “nagaja”, čeprav jo skušam “krepiti” s številnimi “tehnikami” iz (recimo) poljudne psihološke literature. Odkar imam otroka, so nekatera negativna občutja postala še bolj intenzivna. Kako bom lahko otroku omogočila razvoj v zdravega, uravnovešenega človeka, ko pa tega ne zmorem pri sebi?!
Lahko sem res srečna, ker imam krasnega, ljubečega partnerja! Ampak … tudi on ne razume, zakaj se vedno znova trpinčim in obremenjujem in s čim. Mu dam prav.
Ne vem, mogoče pa mi vse to služi le kot izgovor in nimata prenajedanje in moja “zgodovina” nič kaj dosti skupnega, ampak gre pri vsem tem le za vprašanje moje pomanjkljive volje ali pa samodiscipline ali pa česa drugega, kar mi onemogoča hujšanje in omogoča prenajedanje.
Veliko razmišljam o vsem tem in ne najdem prave (rdeče) niti!
Zakaj sem nesrečna, ko pa bi lahko bila srečna?!!! In si želim biti srečna!!!
Hvala, ker oz. če ste prebrali moje zmedeno pisanje. Vesela bom kakšnega komentarja.
Hvala!
Pozdravljeni,
hvala, da ste delili svojo zgodbo na tem forumu. Resnično ste se me dotaknili z vašim pisanjem. To kar se vam dogaja, nima veze s sedanjostjo. Občutki, ki jih opisujete so vaši pretekli občutki, povezani z vašim težkim otroštvom in travmami, ki ste jih doživeli ob nasilnem očetu. Verjamem, da ste naredili marsikaj zase, da se trudite, da bi predelali svojo preteklost. Razumsko ste izredno močna ženska, razvidno je iz vašega pisanja, da razumete kaj se vam dogaja in kako pomembno je, da svoja čutenja predelate, da bi lahko naredili korak naprej in mirno živeli v sedanjosti. Čustva so tista, ki vam nagajajo, če se lahko tako izrazim. Kar pa glede na to, kar ste opisali, ni nenavadno.
Dovolite, da vam povem, da niste slaba mati, niste slab človek, niste slaba ženska. To, da ne morete rešiti sami, kar se vam dogaja, ni posledica pomanjkanja volje ali nehvaležnosti. Dejstvo je, da ljudje, ki so doživeli nasilje v otroštvu ob starših, čustveno marsikaj potlačijo vase, čeprav se tega niti ne zavedajo. In to se je zgodilo tudi vam. Da ste lahko takrat preživeli, ste morali zanikati sebe, svoje potrebe, svoja čustva. Velikokrat se potem ljudje zatečejo k hrani. In danes, ko imate otroka, se vam zbujajo ti občutki zato, ker podoživljate, kar ste doživljali, ko ste bili majhni. To se pogosto zgodi ljudem, ki se jim rane iz otroštva še niso zacelile. To se dogaja tudi vam.
Torej, gre za to, da trenutno ne zmorete ravnati drugače, vendar pa se lahko ob podpori in strokovni pomoči poglobite vase in najdete odgovore na vprašanja, ki vas mučijo. Včasih kljub najboljšemu trudu, da bi nekaj predelali sami, tega ne zmoremo. In s tem ni nič narobe. Poiščite si strokovno pomoč, individualno terapijo, 1x tedensko, kjer boste v varnem okolju raziskovali kako si lahko v takšnih trenutkih, ki so za vas težki pomagate, in predvsem, da boste ugotovili kaj je razlog, za ta občutja, ki se vam pojavljajo in kaj narediti, da bi vam bilo lažje.
Želim vam vse dobro,
Tatjana
Iz srca se vam zahvaljujem za vaš topel in sočuten odgovor. O tem, da bi si poiskala pomoč, sem že dolgo razmišljala, celo desetletje. Ampak vedno mi je neki glas v meni šepetal, naj ne delam cirkusa iz tega in da mi samo manjka samodiscipline.
Ampak zdaj sem si rekla takole: tudi če mi samo manjka samodiscipline, je več kot očitno, da tega ne zmorem rešiti sama. Če bi zmogla, bi že zdavnaj! NE morem se cele dneve do konca življenja utapljati v nezadovoljstvu, depresivnih občutkih ipd., moram nekaj narediti iz svojega življenja. V tem tednu sem, opogumljena z vašim odgovorm, začela iskati pomoč. NAslednji teden me čaka že prva “obravnava”. Srčno upam, da se bo zame (in s tem tudi za moje bližnje in manj bližnje) življenje začelo spreminjati na bolje.
Res vam hvala, da ste se poglobili v mojo zgodbo in me opogumili, čeprav me niti ne poznate.
Želim vam veliko uspešnih “intervencij” še naprej!
HVALA!
Pozdravljeni
Ko sem prebrala vašo zgodbo sem v njej našla svojo zgodbo. Moja se je sicer nadaljevala z motnjami hranjenja moje hčerke, ki smo jih uspešno rešili. No, in šele takrat sem tudi jaz začela reševati svoje probleme. Splača se, ker se človeku zelo poveča kvaliteta življenja.
Držim pesti za vas.
Pozdravljeni
Moja zgodba je zelo dolga tako kot tudi od marsikoga drugega. Živela sem v družini, kjer je vladal alkohol. Najprej je pil samo ata, potem je začela piti še mama. V taki družini so otroci orodje za izsiljevanje, maltletiranje in še kaj. Zraven tega pa tak otrok pride zelo prav, da vse pospravi za starši, jim skuha…. vse pod pretvezo, da se morajo otroci naučiti živeti. No saj to je res, ampak na pravi način. Kar pomnim sem se bala da bo ata ubil mamo, jo poškodoval in pospravljala za njim ko je razbil vse kar se je dalo razbiti. Sčasoma sem mislila, da če me ne bo doma se bo zaradi mene kaj zgodilo ipd. Skratka morala sem imeti nadzor, vsaj jaz sem tako mislila. Pri šestnajstih pa sem začela bežati od doma in tako sem se čez noč odselila k fantu. Zveza je trajala tri leta, vendar glede na moje težave in neresnost fanta se je to moralo končati. Seveda sem prišla nazaj domov, kam pa bom drugam. Kasneje sem vedno hodila po robu (beri: alkohol, droge….). Pri rosnih dvajsetih sem spoznala moža s katerim sva skupaj še danes in imava danes res tudi zelo kvaliteten odnos. Vendar pa ko se umiriš in misliš da je vse za teboj se kot senca prikradejo za tabo tudi vse nerešene stvari. Nimaš samopodobe, nizko samozavest ipd. Nikoli nisi dovolj dober v svoji glavi, ženeš se do onemoglosti.
Kmalu sem dobila svojo prvo deklico, ki sem jo imela nadvse rada, bila je moj zaklad. Vendar pa sem si tudi vzgojo predstavljala po svoje. V svoji nevednosti sem mislila, da bo najbolj pametna, najlepša … Vse sem naredila zanjo, vendar pa sem pozabila, da je samo otrok, da ne more biti popolna in da je ne morem vedno nadzirati. Enostavno me tega nikoli niso doma naučili, oziroma sem iz svojega otroštva odnesla vse prej kot kaj dobrega. Razlika med mano in mojimi starši je bila samo v tem, da jaz nisem bila in nisem alkoholik. Imela pa sem svojo skrivnost o kateri ni vedel niti moj mož – prejedanje, zlorabljanje odvajal, in pa faze stradanja. Moja teža je nihala tudi do 25 kg na leto. Vse to je trajalo zelo dolgo, tja nekje do 14 leta moje zlate punčke, ki je bila pridna popolna, odličnjakinja in igrala je tri instrumente. Tistega dne ne bom nikoli pozabila. Klicali so me iz šole, ker so pri njej zasledili samopoškodbe. Takrat se mi je podrl svet. Pa ne zato, ker me je moja deklica razočarala. Takrat sem občutila vso bolečino motenj hranjenja (svojih in kasneje njenih). Po samopoškodbah je kasneje zbolela za anoreksijo. To so bila najhujša leta mojega in moževega življenja. Takrat sem se začela tudi zavedati kako globoko sem jaz v tem. Odločila sem se povedati mojemu možu in tudi moji deklici. Počasi sem jo nekako prepričala, da sva šli na terapijo. Hodili sva na delavnice v MB in pa k psihoterapevtu. Res največ sva odnesli od delavnic. Doma smo si postavili nove cilje v življenju. Dali smo prednost družini in ne samo šoli, službi, študiju – saj sva z možem oba ob delu doštudirala in predvsem smo dali prednost življenju z vsemi napakami in kar sodi zraven. Nismo se in se tudi danes ne oziramo na pripombe sorodnikov in pa bog ne daj sosedov. Živimo v zelo majhnem kraju. Začeli smo se veseliti vsakega dne posebej in se med seboj res pogovarjali. To počnemo še danes. Danes je moja deklica 21 letna študentka in lahko rečem ven iz anoreksije in živi kvalitetno življenje. Sedaj se vedno redkeje pogovarjamo o tem. Pri njej je šlo dosti hitreje kot pri meni. Jaz sem si nekako morala vnesti red v svoje življenje. Začela sem jesti res petkrat na dan vso raznoliko hrano. Ko me je zgrabila neustavljiva želja po nažiranju sem šla ali na sprehod, ali pa na fitnes. Tam sem potem nekako poskušala predelati kaj me teži, čemu je ta želja spet tako močna. Nisem se pa posluževala diet, ker sem vedela, da to ne bo imelo smisla, saj je telo po vsaki dieti še bolj izmučeno in želja po hrani še toliko večja. Tudi s svojo težo sem se nekako morala nehati ukvarjati in se sprijazniti z malo večjo. Te napotke so mi dajali na delavnicah, predvsem vodja, jaz pa sem morala imeti res močno voljo. Ogromno mi je pri tem pomagal moj mož, čeprav vem da to težko razume. Pogovarjal se je z mano in mi dal ogromno časa. Od začetka je mislil, da bo to minilo zelo hitro, potem pa je dojel, da je to proces, ki traja, saj so pri meni MH tudi trajale več kot petnajst let. Sedaj lahko rečem, da že vsaj eno leto živim normalno življenje, krize so zelo redke, ampak tudi če pride do nje si vem pomagati. Grem na sprehod, tečt, v naravo oz. kaj mi v tistem trenutku pomaga. Predvsem pa sem morala sprejeti sebe in vse svoje napake. Najtežje pa je bilo dojeti, da človek v življenju ne more imeti vsega pod nadzorom. Tudi svoje zgodbe še nikoli do sedaj nisem napisala takole na forumu. Pogovarjala sem se samo o hčerki. Pa je verjetno tudi to en korak naprej.
S hčerko imava odprt odnos in lahko mi pove vse pa ne samo o svojih uspehih tudi o padcih, razočaranjih ipd.
Napisala sem vam res dolgo pismo, samo tega se enostavno ne da zajeti v dva stavka. Upam, da Vam bo moja zgodba in pa moje izkušnje kaj pomagale pri reševanju vaših težav, vsekakor pa ne more to biti recept za vsakega. Če pa vas kaj še zanima pa lahko vprašate.
Veliko sončka in držim pesti za vas.