Psihično nasilje, tašča, skok čez plot, zavedanje…
Spoštovani!
Skupaj sva že 13 let. Prvih 5 let sva živela pri njemu doma, tj. pri “tipični tašči”, saj sva si ustvarjala gnezdo, sedaj pa že nekaj let v najini novogradnji. Dom sva napolnila z dvema čudovitima otrokoma. Oba univerzitetno “izobražena butca”, kot je nekoč rekla pokojna jasnovidka, ki se prerekata, življenje pa teče mimo.
Problemi so se začeli, ko sem začela stanovati pri njemu doma, v njegovi sobici, v hiši njegove matere, dolgoletne vdove, ki se nikoli ni več odločila za moškega in je svoje življenje posvetila svojemu sinu. Skupna kuhalnica in pralni stroj sta pripomogla k toliko problemov, da jih niti ne želim več omenjati in ker moje sotrpinke o njih na veliko pišejo na vsakem forumu. O Ojdipovem kompleksu sem veliko prebrala, ja, drži tudi v tem primeru. O pretirani čustveni navezanosti mater na sinove, tudi. Žal sem odkrivala grenka spoznanja, da nikoli ne bom dovolj dobra za njenega sinčka in da bom njena večna tekmica. Nisem se ji dala. Velikokrat z otečenimi očmi od jokanja in žalosti, ker je potegnil z mamico, mene pa ni razumel. Bilo mi je zelo hudo, ne toliko, da je mene psihično maltretirala, kot tudi to, da se ji on ni znal postaviti po robu. Bolano.
Ko sva se preselila z novorojenčkom v novogradnjo, sem postavila meje. Bilo je lepše, bolj umirjeno, pa vendar je v ozadju še veliko manipulirala. Jaz sem ji velikokrat kaj direkt povedala, branila sem svoj mir in dostojanstvo, svojo osebnost in svobodo izbire. Sem izobražena, preživela kar nekaj časa v tujini, se družila z različnimi kulturami in si nisem dovolila, da bi me vaška samozadostnost in omejenost v načinu razmišljanja, omejevala, žalila, poniževala. In sedaj z njo shajam normalno, moči nad mano nima več, če pa že kaj poskuša, v kali zatrem in tako imam mir. Spoštujem njeno osebnost, njene metode in tehnike, razmišljanje vse dokler ne poskuša doseči mene. Takrat jo ustavim.
Problem pa je, ker njen sin, moj izven zakonski partner nikoli ni prav razčistil z njo. V najino življenje je ponesel vzorce od doma in me začel psihično maltretirati. Seveda tudi že prej, ko sva živela še pri njej doma. Imam se za samozavestno, imam cilje, želim iti v akcijo, moje sanje me žgejo v srcu in nimam miru, ker me ne podpira pri tem, kar si želim in me ovira, češ da imam otroke in njega in naj pozabim na sanje. Jaz pa imam močno vizijo in vero, kaj želim v življenju, želim iz nule ustvariti nekaj velikega, v to močno verjamem, verjamem vase, da sem sposobna in vidim se tam. Počutim se kot ptica, ki zna dobro leteti, pa ne more, ker je v kletki, kot slavček, ki zna prelepo peti, pa mu ne pustijo.
Velikokrat sem mu povedala, da dolgo ne bom tako zdržala. Dogajale so se res neverjetne stvari. S fotoaparatom je hodil za mano, doječo mamico novorojenčka, ob 23 uri in fotografiral, kakšna sem in kako je vse razmetano in razvlečeno po kuhinji. Ni dojel, da kljub moji veliko želji po redu in čistoči ob neprespanih nočeh, enostavno ne gre vse. Pa vedite, da sem velik redoljub in imam rada »sterilno«…
V svoji koži se počutim dobro, v službi se počutim koristno in sposobno, moja delovna sredina je spoštljiva drug do drugega, problem pa je, ker me on ne spoštuje. Dolga leta me je zmerjal, poniževal, mene in vse moje, nihče ni bil dovolj dober za njega, ne moja brat in sestra, ne moji starši, ne moje čudovite prijateljice, nihče. Samo on in njegova mati. Res je, da me nikoli ni udaril, ampak vprašanje je, kaj bolj boli? Vedno sem bila za vse kriva, če sem kuhala, ni bilo OK, ker potem ob dveh majhnih otrocih, službi in gospodinjstvu nisem imela časa zanj, če je kuhala mati, potem nisem bila jaz sposobna nič, tašča pa češ, vse zmore. Vedno pa sem videla lučko na koncu tunela. Po tiho in njemu naglas sem govorila, da bo prišel dan, ko bom spoznala človeka, ki me bo podpiral pri mojih ciljih, me spoštoval, … Seksala že dolgo časa nisva, saj sem se začela umikati. Dva majhna otroka drug za drugim, psihično nasilje, groza, kaj vse sem dala skozi. Ampak vedno sem se pobrala. Kar me ni ubilo me je ojačalo. In res.
Prvega otroka sem rodila 1 mesec prej, še danes verjamem, da zato, ker me je preveč presekiral. Sedeč na tleh oklenjena velikega trebuha sem jokala, on pa nad mano rjovel, da nisem nič vredna ipd…in nekaj ur zatem en mesec prezgodaj rodila. V takem stanju tudi dojenje ni steklo…
Poudariti moram, da se nikoli nisem zatekala zaradi svojih težav v objem drugemu, sem pa upala in verjela, da bo te agonije enkrat konec. In pojavil se je nekdo, kot iz sanj… idealen, navzven, jaz pa lahek plen. In zgodilo se je, da je moj partner ugotovil, da sem ga prevarala. Takrat sem mu povedala, da je konec! Želela sem razdeliti premoženje, skrbništvo nad otroci, skratka iti ven iz zlate kletke.
Na svojo nesrečo sem padla v roke človeku, ki je nad mano izvajal črno magijo. Morda mi je v pijačo celo zamešal kakšno substanco. Tega nikoli ne bom izvedela. Spodbujal me je, naj odidem stran od partnerja, kako mi bo dal denar, da ga bova izplačala, ipd… kako naj uredim z otroci… groza, ko pomislim, kam bi lahko zabredla…obenem pa bi me lahko omamljal. Danes vem, da je bil zasvojen z ženskami in da je poseksal vsako, ki je prišla mimo. Nagovarjal me na seksualne orgije..ipd. Neka gospa mi je enkrat rekla, da sem rojena pod srečno zvezdo in res tudi sama mislim tako…ker če ne bi prišlo do trenutka streznitve, bi najbrž lahko pristala zelo nizko na tleh, zadrogirana, morda posiljena, ali prodana kot belo blago. O tem prej nikoli razmišljala, kaj šele slišala. Svet je pokvarjen in naučila sem se, kako nikoli ne moreš zaupati neznancu sploh takemu, ki navzven kaže visok status in bogastvo, njegov TRR pa je blokiran, vozi najboljši avto, dela pa nič…obožuje pa lepe ženske in radosti povezane z njimi.
Iz tega jarma me je rešil moj partner, poskušajoč me osvestiti, da s treznimi očmi pogledam na vse skupaj in hvala bogu, mu je uspelo. Ko je videl, kako sem pred njegovimi očmi odhajala k drugemu v obdobju enega meseca, z njim pa delila premoženje, ga je streznilo. Resnično sem spoznala, da več kot karkoli mu pomenim jaz in otroci, najin dom, družina. Veliko stvari je spremenil na sebi, ne maltretira me več, stvari ki jih prej ni želel poslušati in videti, jih sedaj razume. Idealen. Mamico je postavil na realna tla. Prej mi je želel kupiti vsadke in me nagovarjal k lepotni operaciji in me psihiral, kako imam majhne, danes mu to ne pomeni nič več, obžaluje, kakšen butec je bil, ceni samo to, da sem z njim, da se lahko stisne k meni… Ironija, ker jaz sem bila vedno zadovoljna s svojo postavo. Skratka tega je bilo veliko, toliko da bi lahko napisala celo knjigo.
Danes, cca pol leta po viharju, ki je prevetril našo hišo, po postavljeni zaščiti proti črni magiji, po moji terapiji z bioenergijo, ki mi je pomagala še zadnje stvari spraviti v ustaljene tire…se počutim v odlični formi, fizično spet na trdnih temeljih, s še bolj jasnimi mislimi za prihodnost in s še večjo vizijo. On me spet noče podpreti, ker njemu ni všeč način, kako priti do mojih sanj. On bi želel, da sem idealna doma, da kuham, vlagam, čistim, skrbim za hišo…in to je problem, jaz ne morem pozabiti svojih sanj…katerih uresničitev bi pripomogla k večji kvaliteti življenja nas vseh. Zavedam se, da bi bilo potrebno plačati ceno. Prvi problem je nepodpiranje z njegove strani. In zgodba se ponavlja, ker vem, da nekoč bom poletela, ko bodo otroci malo zrastli in takrat me ne bo več mogel ustaviti.
Drug problem pa je, ker ima moj partner zaradi skoka čez plot psihične težave. Ponoči ne spi, podoživlja, v sanjah si predstavlja prizore…čez dan cele dneve tuhta in »googla«, raziskuje, koplje…ne da mu miru. Rovari in dokazuje s kom sem imela opravka. Meni se dokazuje, me objema, resnično verjamem, z argumenti in dejstvi, v to, da kljub temu da doživlja pekel, da me ljubi, vem pa tudi, da mi to včasih pokaže na napačen način. Ne obsojam ga, če bi že koga, bi njegovo mamo, ki ga je tako oblikovala. Vzame si čas za družino, sesa, pospravlja posodo, pomaga pri perilu, skratka v vsem mi je v oporo. Vedno mi pride nasproti…in mi dela, da sem ob njem srečnejša. Rada ga imam, vendar je preteklost pustila rane. Potrebujem čas, da mu bom zaupala, da me ne bo več prizadel. Zaenkrat sem mu spolno še ne morem predati in on zaradi tega močno trpi, sploh ker ve, da sem z drugim ugotovila, da sem seksualno bitje, kot z njim nisem bila nikoli. Njegov ego, moški ponos sta ranjena. Hrepeni po moji bližini. Vsak dan se malce premaknem nazaj k njemu, ampak tudi meni ni čisto lahko. Sploh ob misli, kje bi lahko pristala in kako je res tanka linija med tem, kje sem trenutno v življenju in kje bi lahko pristala. Želim si, da bi se mu lahko predala tudi z dušo, da normalno zafunkcionirava. Nič nam ne manjka, vse imamo in še več kot povprečen drugi. Vse je še pred nami.
Razjeda me le to, da dvomim, da me bo kdaj podprl pri mojem življenjskem projektu in to, da me non stop obtožuje, da sem jaz edini krivec za njegove travme, ki jih ima ponoči in tekom dneva, saj sem jaz tista, ki sem se odločila steči kriminalcu v naročje. Bog mi je priča, da če bi prej vedela, s kom imam opravka, bi se izognila na daleč, ampak nisem vedela, pa še manipuliral je…Po toči zvoniti je prepozno, pomembna je izkušnja in spoznanje, ki izhaja iz vsega. Hvala bogu je test spolnih bolezni negativen, kajti spoznanje, da je človek obseden z ženskami, lahko prinese grozne posledice v smislu kake hude bolezni. Ne verjamem, da sem sedaj jaz kriva za partnerjevo psihično stanje. Ko vidi podoben avto v mestu, kot je bil tisti, s katerim sem se vozila tisti mesec naokrog, mu hoče srce raztrgat in žile razpočiti. Res mi ni vseeno, želim se potruditi za naju, in kar ne morem prevzeti odgovornosti za njegovo psiho. Vedno si mislim, kako pa je bilo meni, ko nisem ponoči spala, ko me je leta in leta poniževal, hodil po meni, kako sem bila tolikokrat otekla okrog oči zaradi joka…pa sem se spravila v red do te mere, da mu kaj takega ne dovolim več in dojel je, da resno mislim. Smili se mi, želela bi mu pomagati, ampak vse prepogosto se mi zdi, da on ni pripravljen veliko narediti. Poudarja le, če bova najino spolno življenje uredila, da bo ozdravljen. Vem da trpi, ker še nisva na isti valovni, ampak oba potrebujeva čas. Predala se mu bom, ko bom tako čutila. Muči me tudi to, da kljub temu, se ni iz tega naučil veliko. Še vedno me ne podpira pri ideji, sanjah, moji samouresničitvi. To pomeni, da me ne spoštuje in da še vedno v ospredje postavlja svoje egoistične interese.
Ne morem se počutiti odgovorna za njegov trenutni nemir in neprespane noči, ko se zaradi sanj zbuja čisto premočen… lahko pa da se motim. Jaz sem vse morala predelati sama. Danes sem zaradi svoje izkušnje bolj neomajna in trdna. In kaj je najbolj pomembno, ne pustim se več!
Jaz se pa samo sprašujem, čemu če te je leta in lete ponižval in hodil po tebi in imel izbruhe, si še ostala z njim in imela celo dva otroka? Oprostite ampak …. Otrok nima izbire, ti jo pa imaš. Nihče te ne sili v vezo, žal pa morajo otroci biti priče raznih poniževanj, ki jih oče stresa nad mamo, mama pa ukrepa tako ali tako nič, cmeri se to je vse! Potem pa ni čudno, da se to prenaša naprej, ker daješ vtiš, češ da lahko oče vedno mamo daje v nič in da pač tako je v vsaki družini, mama tiha in ponižna, oče pa tiran. Smilijo se mi samo otroci, ker kot rečeno na žalost izbire nimajo in morajo prenašati solze, dretje, vpitje, poniževanje… krivi so pa tako očetje, kot mame – ker ne gredo stran.
ne veš kaj bi rekel sploh, ma če veš kakšen je, zakaj potem še otroci s takim?
malo kruto napisano ampak zelo resnično.
Spoštovana!
Pravite, da imate partnerja še vedno radi in očitno ima tudi on vas, sicer vam ne bi odpustil vaše nezvestobe. Kot kaže pa tega vašega dejanja čustveno še ni povsem prebolel. Ko v partnerski zvezi eden od partnerjev prekrši zavezo medsebojne zvestobe, je to zelo hud udarec za partnerja in težka preizkušnja za zvezo. In če sta vidva po tem še vedno skupaj, bi rekla, da je med vama močna vez in če se tako izrazim, trdna ljubezen. Lahko boste rekli, da je bila vajina zveza tedaj v takšni krizi, da je bilo samo še vprašanje časa in priložnosti, da si poiščeta uteho drugje. A dejstvo je, da karkoli drugega je lažje razrešiti, kot pa preboleti nezvestobo partnerja. Če želita po tem dogodku še nadaljevati zvezo, pravijo strokovnjaki, da bo le-ta uspela le, če bosta začela povsem znova. Ko začenjaš neko zvezo, namreč nisi dolžan polagati računov za nazaj… Mislim pa, da mora biti za vašega partnerja resnično boleče živeti s spoznanjem, da vas je spolno prebudil šele nek drug moški, njemu pa to ni uspelo. Po takšnem „porazu“ potrebuje ogromno potrditve in samodokazovanja v svoji moškosti. Predlagam vam, da si preberete knjigo Veronike Seles – Nezvestoba: http://www.didakta.si/e-knjigarna/prirocniki/osebnostna_rast/nezvestoba.html.
Kot drugo pa bi vama priporočila, da si poiščeta partnerskega svetovalca. Mislim namreč, da je med vama še toliko nerazšiščenega, da enostavno ne moreta znova veselo in neobremenjeno zaživeti naprej. Verjamem pa, da se bosta zavzela in res vse storila, da ohranita to vajino zvezo, ki pa bo po tem lahko dosegla še večjo globino in kvaliteto. Navajam nekaj povezav do svetovalcev: http://zdt.si/terapevti/seznam_centrov/, http://www.franciskani.si/fdi/skzazakoncevkrizi.htm, http://www.franciskani.si/fdi/terapija.htm, http://www.franciskani.si/fdi/povezave.htm.
Kot razumem sta v vajini zvezi dva občutljiva področja oz. dva posredna ali neposredna sprožilca konfliktov. Prvo področje je spolnost. Pravite, da ste šele pri drugem moškem postali seksualno bitje, sedanjemu partnerju pa se še ne morete predati. Je pa za moške ponavadi spolnost zelo pomembna sestavina življenja, ki tudi v veliki meri usmerja njihovo razmišljanje. To se mi zdi kar velik dejavnik tveganja za vajino zvezo. Drug, za vas kar velik problem, s katerim mislim, da se ne boste sprijaznili pa je, da vas ne podpira pri uresničevanju vaših sanj. Upam, da bosta to uspela razrešiti na terapiji. Verjetno morata ugotoviti, kaj je tisto, kar vas zadržuje na spolnem področju in kako lahko vaš partner znova pridobi vaše zaupanje, in kaj je v ozadju njegove težnje po omejevanju vaših ambicij.
Spremembe se ne zgodijo čez noč, ampak postopoma. To je proces in potrebno je delo: delo na sebi in na vajinem odnosu. Upam, da vama uspe. Srečno!
Jana Metelko, dipl.soc.del.
