…še moja zgodba
Počutim se kot Amerigo Vespucci, ko je odkril Ameriko… on sicer ni vedel, da je odkril “Novi svet”, meni pa se je z najdbo dotičnega foruma odprl “novi svet”. Sicer sem brskala po MONu, v vedenju, da nekaj ni ok in ta “ni ok” je sedaj dobil svoje ime, svojo vsebino. Po vsem kar sem uspela prebrati lahko “postavim” diagnozo, da sem se razšla s človekom, ki ima MOM.
Kje začeti? Najbolje od začetka… v njegovem otroštvu. Kolikor mi je znano je sin (ozdravljenega) alkoholika in ustrahovane matere, živeli so skromno. Glede njegovega otroštva in pubertete ne vem veliko, vem le za eno zgodbo, ko se je kot najstnik napil in razbil vso pohištvo v stanovanju, fizično grozil staršem, sestri in vpil: “da jih bo vse pobil, da ga nihče nima rad”. Njegove partnerske veze so se prekrivale, se pravi, še predno je z eno končal, je bil že v drugi vezi. O svojih bivših vedno samo “najslabše”, čeprav je z njimi ostajal v dolgoletnih vezah in vedno so bile one tiste, ki so ga zapustile. Sam pravi, da ne more živeti sam in da potrebuje žensko v svojem življenju. Žensk mu ni težko dobiti, ker je zelo komunikativen, čeden, uspešen 40-letnik, na pomembnem položaju-na vrhu bi se temu reklo, situiran, z akademskim nazivom…
Najina zgodba je trajala “le” leto dni. Začelo se je kot se običajno končajo najlepše pravljice “skupaj sta živela srečno do konca svojih dni”. Vse superiorno, obsipana s komplimenti, ljubečimi besedami, pozornostjo, darili, …ni da ni. Mislila sem si, bog me ima zelooooo rad, da mi je v življenje poslal takega človeka. Moja pravljica je kmalu pokazala, da princ le ni princ… Začelo se je z “drobnarijami”, gnjavažo, da mu ta dan še nisem rekla kako ga ljubim, da se nisem dovolj ljubeče odzvala na njegove poljube, da sem za 5 sek predolgo pogledovala natakarja, da zakaj imam v mobitelu shranjeno tel.št.od šefa, zakaj ima moja sestra ključ od mojega stanovanja, da mu ni všeč moja prijateljica (ker se je na fotki objemala z nekim moškim) in da se mu zdi promiskuitetna, … Vem, ko človek bere te stvari si misli “red alarm”, ampak vse se je dogajalo zelo postopoma, dozirano skupaj z lepimi besedami, še lepšimi trenutki… in sem ga zapustila. Še zdaj se spomnim kako je več ur sedel na moji postelji, kot nek neobogljen otrok, jokal in hlipal moje ime, da bo umrl brez mene, naj ga ne zapustim.. in se ni pustil odgnati dokler ga nisem vzela nazaj, pri tem pa obljubljal, da se to več ne bo zgodilo. Ravno to se ni, so se pa druge zadeve: npr. “z lepega” razbijanje pohištva, ker mu nisem “iz oči” prebrala, da se želi ljubiti z mano, fizični napad na mimoidočega, ker mu ni takoj potrdil, da sem najlepša ženska v lokalu. Sekunda na vrhu, sekunda na tleh… leto na vrtiljaku… ura, da sem odšla. Ko sem odhajala in mu razlagala, da ga zapuščam, je pokleknil in me zaprosil za roko, in ko sem rekla ne, odhajam, se je plošča obrnila…Bila sem vse, samo človek ne. In še vedno je bil na “kolenih”, ko je vpil za mano, da me nihče ne bo ljubil kot on, potem pa spet grozil, omalovaževal, že milijontič rekel oprosti. Jaz pa sem odločno, pogumno odšla, z dvignjeno glavo, kot tista deklica iz Lorealove reklame in si rekla: ker se cenim.
Ni posebnega razloga, za to mojo pisarijo, samo delila sem svojo zgodbo z vami, upajoč, da se glas o tej motnji razširi in da veste “nismo/te same/i”.
Bravo Lorealovo dekle! Dobra si, da si tako zgodaj prepoznala, da je nekaj hudo narobe in da si zmogla dovolj poguma in jasnine v glavi in srcu , da si se zaščitila in odkorakala stran. Saj ko gledaš za nazaj ali poslušaš ( strnjeno) zgodbo koga drugega se zdi, da je vendarle vse tako jasno in očitno, vendar dokler takšne čustvene manipulacije ne doživiš, ne moreš razumeti, zakaj lahko to tako dolgo traja in zakaj nisi že pri prvem čudnem pripetljaju spokal kufre in šel.
Če uporabim prispodobo je to približno tako, kot če bi naenkrat dobil čudovito, prostorno, svetlo, toplo, luksuzno stanovanje, s prečudovitim razgledom iz terase o katerem si sanjal vse življenje…..potem pa nekega dne ugotoviš, da spušča pipa v kopalnici, pa da tla v kuhinji morda niso čisto ravna, potem se odkruži del balkona in skoraj padeš v globino, pa čez nekaj mesecev zavohaš plin in komaj udieš eksploziji…..in ves ta čas misliš, da so to zgolj pripetljaji, nesrečna naključja, da tako noro lepo čudovito sanjsko stanovanje je pa res škoda zapustiti zaradi teh “malenkosti” , ki jih boš z lahkoto popravil.
In potem nekega dne ugotoviš, da je stanovanje zgolj kullisa in smrtno nevarno in če imaš srečo ga ( četudi z ničemer na sebi) zapustiš še preden se vse zruši nate.
GittaAna
No, tudi jaz prebiram tale forum, ker sem bila res pred vprašanjem, ali je nor on ali jaz, ker premalo potrpim in ga razumem…. No, da je še večji kaos, govorim o svojem ljubimcu-sodelavcu..Pred cca.3 meseci sem se začela zavedat, da je oseba z MOM in se trudim ga zapustit, čeprav poskuša vsemogoče…ampak sem zaenkrat uspešna. Upam da tako tudi ostane! Ja vem, da boste rekli, da sem si sama kriva… Ja res sem sama kriva, ampak mogoče v moji “zgodbi” kdo prebere tudi svojo.
Hvala na dobrodošlici… 🙂
Ja, res odlična prispodoba s stanovanjem. 😉 Glede na to, da je že nekaj žensk poskusilo bivati v tem nevarnem stanovanju in so komaj »odnesle živo glavo« (vklj. z mano), pogrešam neko veliko WARNING tablo, za vse ostale, ki jih zna premamit… Po drugi strani pa smo včasih ženske tako zaverovane vase in bi kljub opozorilom, poskusile same popravljati… Zato je bila zame takšna »odrešitev«, ko sem izvedela za MOM, da si priznam, da tukaj je potrebna strokovna pomoč, da temu človeku ne morem pomagati…
Težko je oditi, ker te ne spustijo. Mene po dobrih dveh mesecih (odkar sva se razšla) še vedno kliče, pošilja sms-e, maile… Imam to srečo, da sva iz oddaljenih krajev in se mi ravno ne more kar tako pojaviti na vratih. Kaj storiti? Zamenjati tel.št., ostati močna in ne popustiti… Počakati, da se naveliča, …ne vem. Jaz se trenutno ukvarjam samo s sabo in skušam uživati v poletju, hvala bogu za prijateljice, za starše, ki mi stojijo ob strani.
Lorealovo dekle!
Čestitam! Dobro si ravnala! Glede nadlegovanja je morda smiselno razmišljati v tej smeri: Da mu preko e. maila (in ne po telefonu!) jasno sporočiš, da dokončno prekinjaš vsakeršno komunikacijo z njim in da zahtevaš, da v celoti spoštuje tvojo odločitev. Povej mu tudi, da naj te v bodoče pusti popolnoma na miru in naj te več ne kliče po telefonu, ti naj ne pošilja več e.mailov in SMS sporočil. Zraven mu povej, da tefonske pogovore snemaš in da v kolikor takoj ne preneha s komunikacijo, da ga boš prijavila policiji za nadlegovanje. Običajno potem komunikacijo le prekinejo. V kolikor je ne bi, je potrebno res tudi ukrepati. Tu so ti SMS sporočila in besedila iz e.mailov (vključno s tvojim opozorilom!) kar dobra in verodostojna dokazila.
Pa SREČNO tebi in vsem! Lp Odmev
Odmev, hvala na nasvetu. 😉
Grožnje in izsiljevanje sem hitro “poštimala”, izkazalo se je, da je njegova ljuba mamica “hujša” avtoriteta, kot policija. 😉 Pa tudi skozi vezo je ugotovil, da se ne bojim njegovih groženj in izsiljevanj, no, dokler ni šlo za izbruhe nasilja, potem sem se ustrašila, predvsem svoje prihodnosti… in prihodnosti najinih otrok, če bi jih kdaj imela…
Zdaj dobivam sporočila v stilu, da me ljubi, nostalgično obuja najine skupne trenutke, kar mu pač tisti trenutek pride na misel. In v tem delu, me “nadleguje”. Ne vem kako bi bilo, če grem na policijo in prijavim vse te ljubeče smse kot nadlegovanje… Malo se hecam. Od začetka so me njegovi sms vznemirjali in sem razmišljala o zamenjavi tel.št., zaenkrat jih uspešno ignoriram, vseeno pa upam, da se kmalu naveliča…
Hvala za vse vzpodbudne besede. Lep pozdrav.
Se mi zdi, da je taktika, ki si jo izbrala najboljša. Če od tebe ne bo nobenega odziva, potem bo slej ko prej nehal. Najslabše, kar bi lahko storila je, da bi malo popustila, pa se spet umaknnila, pa spet popustila in se spet umaknila. Potem bi trajalo res zelo dolgo, ker bi mu dala znake, da če je dovolj vztrajen, potem slej ko prej pride do svojega. Če s teboj ne bo mogel izživeti svojih dram in te ne bo uspel potegnit vanje ( prepričevanja, pogovori, razlage…..) če se boš dosledno držala, da z njim nimaš nobenega kontakta več, potem si bo hitro našel novo žrtev.
Če bi postajal vse bolj nasilen ga prijavi policiji. Morda mu prej pošlji sms, kjer mu prepoveduješ vsake stike in da ga boš prijavila policiji, če te ne bo nehal nadlegovati in če vseeno ne bo, potem pojdi do policije ( ves čas dokumentiraj vse klice in sms, da boš lahko dokazala). Kakorkoli se ponavadi ti ljudje repenčijo, kadar menijo, da imajo oblast nad nekom ponavadi postanejo zelo majhni, ko se srečajo z večjo močjo.
GittaAna