Pozdravljeni,

sem se že večkrat oglasila na tem forumu, sploh v zadnjih nekaj mesecih, odkar se je tašči stanje poslabšalo.

Zanima pa me kakšne “izkušnje” oziroma kako gledate na zdravniška mnenja koliko časa je še ostalo bolniku? Namreč tašči so 4 mesece nazaj napovedali življenjsko dobo v “mesecih in ne v letih”. Res je, da se je v teh mesecih bolečina krepko povečala in potrebuje čedalje močnejše obliže + tablete, kaj drugega pa se pri njej ni spremenilo na slabše v tem času. Vsaj navzven ne. Pa ne me narobe razumet, hvala bogu, ampak tašča si je nekako vtepla v glavo tiste mesece in jih zdaj dejansko samo odšteva.

Na podlagi česa zdravniki sploh določijo – glede na izvide ali bolezen samo ali glede na preživetje ostalih, ki so imeli podobno bolezen ali …..?
In v koliko primerih so te napovedi sploh točne?

lp, Mojca

Mojemu očetu je onkologinja kar naravnost povedala, da ima pred sabo še kakšno leto življenja, boleha za rakom želodca…no oče je še vedno med nami in od takrat je že dve leti. Bila sem zelo jezna na to onkologinjo, ker ko je oče to slišal ga je sesulo in je rabil dolgo da je uvidel, da bo od njega tudi nekaj odvisno kak dolgo bo še med nami.. Bolje bi bilo da b bili tiho s takimi napovedmi, če niso zagotove.Res da se je v zadnjih mesecih stanje očeta kar poslabšalo, dosti je shujšal, veliko preleži, ampak upam da bo še vseeno dolgo z nami.

obupana, zakaj naj bi bili zdravniki tiho o takih napovedih? Saj jih bolniki ali pa njihovi svojci hočejo imeti. Če je pri vas drugače, lahko zdravniku vnaprej poveste, da nočete vedeti, koliko časa še imate. Sicer pa ne verjamem, da zdravniki dajejo take napovedi, če jih ljudje vsiljivo ne sprašujejo.Ker oni lahko rečejo samo za tisti del, ki ga oni opravljajo.In samo neko povprečje.

Poleg tega bi brez te napovedi Vaš ati že verjetno umrl. Njegov vpliv na to, kdaj bo umrl je odvisen prav v tem, da se odloči, da se bo boril, ali pa se bo predal usodi in kako se zdravi. Seveda zdravnik ne more vedeti, kaj bo bolnik iz tega naredil. Bolnik pa ima pravico to vedeti, kako izgleda momentalno stanje in malo šok terapije mu lahko bolj pomaga kot pa škodi.
Jaz mislim, da je velik več gorja narejeno s tem, ko rečejo bolniku po kemoterapiji, da je zdrav, po 3 mesecih pride pa še hujše.
lp

Moj oče je umrl za pljučnim rakom.Napovedali so mu 1 mesec življenja še.Živel je še 5 let.Ko je po treh letih poklical doktorja na OI mu je ta rekel:”Ja gospod,a vi ste še med nami?”In ga naročil na pregled.
Zato ljudje,poglejte človeka ne verjemite vsega kar vam rečejo.

“poseben” strokovnjak za napoved časa preživetja je Smrdel na OI. Brez , da bi ga o tem kaj vprašali, je nama z možem povedal, koliko časa bo mož še živel. To se mi je zdelo zelo brezsrčno, hladno, grdo do naju. Kdo ga je sploh kaj vprašal ? Hotel nama je zagreniti že prvi trenutek, ko je mož stopil na pot zdravljenja. Saj je bolje, da ne veš, koliko časa še imaš. V miru se poglobiš v zdravljenje. Drugače te v psihi vedno to preganja.

ne bi toliko zamerila zdravnici, če bi jo vprašal koliko še ima pred sabo, tako pa je tako brezsrčno izstrelila ta podatek o enem letu, brez sočutja…ne vem, meni se tak način ne zdi ravno najboljši za bolnika.

Hvala za odgovore.

Pri nas je tašča želela izvedeti ta podatek in ji ga je onkologinja s težkim srcem povedala, tako da neke neobzirnosti ni bilo.
Jezi me bolj to, da se tašča sama obeša na te mesece in praktično nič ne stori, da bi te zadnje mesece živela bolje. 25 ur dnevno se pogovarja samo o smrti in umiranju in da bo zdaj, zdaj umrla. Ko ji predlagajo uvedbo kakih zdravil, jih zavrne, saj bo tako umrla preden primejo…. ipd.

Sicer je res, da so se bolečine zelo stopnjevale, pa ima še nekaj drugih spremljevalnih težav, ampak drugače pa se stanje kaj bistveno ni poslabšalo in se ji tega sploh ne da dopovedat.

lp

kolikokrat je bilo že napisano o šok terapiji ; ne negirajte nekaj, česar ne poznate. Nekdo mora povedati bolniku, kako je z njim in kdo mu naj pove, če ne zdravnik. In če bolnik ne vidi smrti pred nosom, se kar ne more odločiti, da bi kaj spremenil…
mrkn, zakaj gledate tole tako negativno, on vama sigurno ni hotel zagreniti že prvi trenutek. To meji že na podtikovanje; v resnici pa so to vaši obrambni mehanizmi prenašanja. Ampak drugi mislijo drugače in verjemite mi, da imajo nekateri več znanja in druge vzroke, da tako postopajo. Kdaj pa bi se Vi hoteli soočiti z resnico? Kako neiskreno partnerstvo je to. Morda bi imel bolnik še kakšno željo ali pa kakšno dolžnost, ki bi jo hotel izpolniti, če bi vedel, koliko časa še ima.

Mojca, zakaj pa se vi z njo nočete pogovarjati o smrti? Vem, da je težko, vendar je treba spoštovati, da bolniki odločajo sami o sebi. Se ji pač ne zdi smiselno živeti par mesecev več, če mora vseeno umreti. To je njena svobodna odločitev. Če ona to ponavlja, potem pogreša sočutje.
Naslednjič jo vprašajte, če je vse uredila, kar je bilo treba. Ali se kaj takega tudi ne sme govoriti? kdo odloča o tem, kaj se sme in kaj ne?
lp

Ljudje smo različni in jaz sem tudi ena izmed tistih, ki ne odobravam tako direktnih besed, ker mislim, da naredijo več škode, kot koristi. Pa kdo si sploh jemlje pravico in si upa določat, koliko je komu ostalo?

Mislim, da smo ljudje v današnjih časih že toliko osveščeni in razgledani, da si znamo sami marsikaj prebrat in vemo približno kaj nas čaka, zato so zdravnikove besede, “vi pa še imate toliko in toliko pred sabo” popolnoma odveč.

Nekoč sem gledala dokumentarec, ko je zdravnica starejšemu bolanemu človeku v obraz povedala, da ima še kaki dan pred sabo. Človek se je samo z grozo na obrazu obrnil vstran in je čez nekaj ur res umrl. Ali mi lahko poveste, kaj je naredila ta zdravnica dobrega, ko je tako ravnala? Jaz nisem videla prav nič dobrega, videla pa sem smrtni strah, ki je prepravil tega človeka. Ali mu je res bilo treba tako zagrenit še zadnje ure življenja?

Meni pogovor o smrti ni tabu tema. Ampak govoriti 4 mesece praktično vedno samo o smrti pa mislim, da ne pelje nikamor. Na koncu jo bodo odnesli živci in ne njena bolezen. Pogovorile sva se o vsem, tudi o pogrebu, ki si ga želi, o sami smrti, o možnostih, ki jih ima pred tem……… Ampak glede na stanje, ki se ji ne slabša tako vidno in rapidno bi lahko kaj naredila za to, da bi te zadnje mesece živela bolje, ampak ona samo leži in čaka smrt. Dobesedno. Takšna je sicer njena odločitev in je nihče v nič ne sili.

Vseeno pa sem le vprašala tu na forumu kakšne so izkušnje drugih v zvezi z napovedovanjem.
Ker ni problema če tašča par mesecev pričakuje smrt, ker ji je zdravnica tako napovedala. Kaj pa če živi še nekaj let?

lp

Živjo,

mojemu očetu so tudi leto nazaj odkrili raka na želodcu in zaradi nezmožnosti operacije so mu lahko ponudili le obsevanje.
Zdravnik je takrat rekel, da je zelo odvisno od posameznika, kako se bo boril, v nekih splošnih okvirih pa naj bi veljalo 1-5 let življenja, oziroma je statistika takšna da naj bi jih 5 let preživelo 30%. Ampak zdravnik nam je ves čas poudarjal – to je le statistika, vedno obstajajo izjeme, borite se na vse možne načine, mi pa smo vam vedno na voljo.
Meni se je zdelo popolnoma korektno kar je povedal, čeprav je bil hud šok vse po vrsti.

In kakšno je trenutno stanje z očetom: po domače se je skuliral, opustil salame, instant hrano in večno preležavanje pred televizijo, začeli smo kupovati bio, naredili domač vrt, začeli bolj intenzivno hoditi na sprehode in kolesariti, internet obrnili na glavo in predvsem internet je bil tisti, kjer smo izvedeli največ izkušenj, odgovorov na razna vprašanja in žegn vsem takim formuom, kot je ta, saj je nam zelo pomagal. Zdravnik je ves čas poudarjal – jejte hrano, ki vam bo držala kri po konci, to je eden najpomembnejših faktorjev.
Oče ima namreč poleg raka že 10 let srčno popuščanje in tudi ta se mu je v zadnjih dveh letih bistveno popravil, v številkah, ki se merijo pri tem: leta 2010 je imel BNP 3080, danes ga ima 610. Normalno naj bi bilo pod 100.
Za raka ima na 3 mesece kontrolo, kjer je vidno, da so njegovi markerji ravno nad mejami normale, CEA 5.5 in CA72-4 43, ostali so ok. Kri si je popravil vsaj toliko, da je na minimalni meji normale hemoglobin od 130-140 in pri CTju so ugotovili, da se ni nič razširilo ali naredilo celo nov zasevek, eno vrašanje ima v jetra že od lani ampak zgleda kot da stoji.

Zavedam se, da bi bilo lahko tudi drugače, vendar sem mnenja, da je vse v glavi in stresu, ki ga doživljaš. Moj oči je bil čist konc, še bolj pa mami in se je sekiral še zaradi nje in naju z bratom. Poskuša narediti vse, da bo njegovo počutje čimboljše in če ne drugače bo vsaj vedel, da je storil vse kar je lahko. Pred tem, je bila pa to najbolj neoptimistična oseba, kar sem jih poznala.
Kolikor mi je dopustil sem se pogovarjala z njim, kdaj je pogovor nanesel tudi na smrt, ampak v zaključku pa je bilo vedno, borili se bomo, prebrskali vse in nikoli ne veš, mogoče pa tudi nam uspe kot je uspelo že marsikomu, ki pa ni zabeležen v povprečnih statistikah, ki jih vodi medicina.

Držite se!

Luss, kakšno hrano pa uživa največ vaš ati, da je kri boljša?

Naš ati je že skoz tako slabokrven, hemoglobin okrog 90, ko je krvavel je bil pa na 74.
Sedaj po transfuzije je malo boljši, pije pesin sok, pa večinoma doma pridelano hrano, ampak kile grejo hitro navzdol.

Naš oči je imel ob odkritju raka hemoglobina 96, nato mu je še pol leta nihalo med 95 – 105, nato pa naj bi razne sestavine začele učinkovati. Brala sem namreč, da kri ne moreš kar čez noč popravit, enako velja za železo, ki je značilno nizko pri rakavih bolnikih.

Oči pise sirup rdeče pese, ki se ga kupi v lekarni ali v trgovini kalček in stane 17,5€. Ta sirup nam je priporočala sodelavka od mami že našo staro mamo, ki je bila celo življenje slabokrvna in se ji je s tem sirupom kri popravila. Prav tako sem ga jaz priporočila moji noseči sodelavki, ki je imela hemoglobina 70, pa se ji je s tem popravil. Naj bi bil veliko bolj učinkovit kot sok rdeče pese, ki ga kupiš po navadnih trgovinah. Sirup se pije prvi mesec, žlička na dan, drugi mesec dve
žličke na dan, tako do štirih mesecev, nato se obrne in pijše mesec tri žličke na dan, nato naslednji mesec dve žličke na dan….
Poleg tega skoraj vsak dan poje manjšo skledo solate, mešane z radičem in blitvo in začinjeno z balzamičnim kisom in olivnim ali bučnim oljem ali ribano rdečo peso. Kupujemo sicer zelo drag matični mleček (50€ flaška) za splošno odpornost in baje da je tudi za kri. Kupujemo bio piščanca in konjsko meso, ki je sploh super za kri.
Največ naj bi rakavi bolniki pojedli vitamina c in predvsem e. Po razni literaturi sem zasledila, da vitamin c zavira rast rakavih celic, vitamin e pa naj bi jih celo uničeval. Zato oči dostikrat je nariban korenček z limoninim sokom, avokadov namaz, laneno seme mešano z kozjim jogurtom in veliko sveže zelenjave. Ne dene pa mu dobro lubenica in melona, samo je to verejtno bolj lokalne narave.
Ko je bila moja mami noseča z menoj, kar je bilo sicer 30 let nazaj, je bila tudi slabokrvna. Takrat ji je neka ženska priporočila, da vsak dan spije žličko mešanice konjaka, jajca in sladkorja. No mami si je kri takrat popravila, samo je bilo pomembno, da je bil konjak naraven, saj so kupljeni v trgovini mešani z barvili in raznimi aromami.
Predlagam ti, da se vpišeš v kakšno večjo knjižnico, jaz sem v Ljubljanskem NUKU našla cel kup knjig o zdravi prehrani za različne bolnike. Vzemi si čas, kaj skopiraj in naj si vaš ati prilagodi jedilnik.
Če se le da naj sploh ne pije kave, če pa že, kupujte brezkofeinsko, saj je kofein pospeševalec rasti, čim bolj naj se izogiba kravjemu mleku in mlečnim izdelkom nasplošno. Priporočeno je naravno kozje mleko in izdelki z njega – kefir, jogurt. Moram pa priznati, da je okus bolj tako tako. No samo to so stvari, če ima raka, samo za kri lahko to vse je.
Naj se veliko giba ampak z zmernim pulzom, s tem bo pospešil prekrvavitev in delovanje jeter, ki kri čistijo in kri bo bolj “aktivna”. Poleg pa si bo razbistril tudi počutje, kar je sploh super, da ne bo pod stresom.
Mi smo začeli samo pečt kruh doma z bio moke, saj je bio kruh zelo drag. Našla sem en super recept, kjer se porabi ekstremno malo kvasa (ki raka hrani) in ga ni treba mesiti. Evo recept: V posodo daj tri kozarce bele moke, ali kozarec ržene in dva kozarca bele moke, kozarec in pol vode in polovico žličke suhega kvasa (dobiš tut bio), pol žličke soli, lahko se ji tudi odrečete. To vse skupaj zmešajk, da rata zdrizasta zmes, pokrij z alu folijo in pusti 12 ur na kuhinjskem pultu (ni treba toplote ali podobnega). To bo naraslo na štirikratno velikost. Nato segrj pečico na 200 stopinj in v njej ogrej posodo z pokrovom za pečt. Jaz sem kupila tisto stekleno za pečice. Pomokaj servet in nanj “zlij” zmes in jo malce zloži v kepo. Nič gnest. V segreto posodo daj peki papir in zmes notri. Pokrito peči pol ure, nato odkrij in peči še 20 – 30 minut. Kruh vedno rata, pa nič dela ni z njim. Vanj lahko vmešaš semena, sezam itd.

Še tole, sveža zelenjava je daleč bolj učinkovita od kuhane. Zato za raka kupujte sušene bio marelice, da so bio jih spoznaš tako, da niso oranžne, ampak rjave. Marelice imajo daleč največ vitamina e. Blitvo in špinačo kar surovo v solato zmešajte, drugače pa sta super tut kot kuhana priloga, samo jih nič zabeljevat z moko.
Kruh ni priporočljiv predvsem zaradi kvasa in gensko predelane pšenice, ampak ga moj oči poje toliko kot je normalno, ker ga pečemo sami.
Oči ne zaupa v sojo, ker smo toliko prebrali o gensko spremenjeni in ne kupujemo niti tiste z oznako eko. Drgače pa je soja spet odlična zaradi vitamina e, če pa je gensko spremenjena pa je lahko strup.

Če boste še kaj potrebovali kar vprašajte. LP

Hvala za vse predloge. Saj nekaj je že tako spremenil v prehrani a bi lahko več, ampak je problem ker oba z mamo sta že starejša (70 let) in jim je tako težko kaj razložit in dopovedat kaj je potrebno jest, mama bi kar tisto tradicionano hrano kuhala, ki jo je vajena celo življenje, jaz sem v službi do poznega popoldneva, sestra tudi tako da je kar problem okrog te hrane. Meso mu smrdi, tu in tam ga zelo malo poskusi, sedaj pišem na liste kaj je dobro zanj, da bi mu kaj skuhala iz seznama. Sam si tako ne pripravi nič, ker ga je mama celo življenje lepo stregla za mizo sedaj pa je kar je, mama pa je tudi trmasta in kar vztraja v tistih svojih okvirjih.

Situacija mi je zelo poznana, saj je bil moj oče, kljub temu, da je mlajši, zelo trmast in svojeglav.
Spominjam se še svojih otroških let, ko je bil na poti moj deset let mlajši brat. Pa je ves čas govoril, ja, ko se bo pa on rodil bom pa res nehal kadit. Seveda se to ni zgodilo vse dokler mu 2002 niso postavili diagnoze srčno popuščanje za katero je lahko dodaten vzrok kajenje in mu dali resno vedet, da ima lahko samo še dve leti življenja, če ne misli spremeniti načina življenja. Pa je spremenil le to, da je opustil kajenje, svojih 130kg na 190cm podlage pa obdržal in vse možne športne prenose po tvju tudi. Glede prehrane ga je sedaj spametoval šele ta rak in tisti zdravnik, ki mu je ves čas težil z hujšanjem, hrano in gibanjem. Oče je takrat v bolnici shujšal za 15 kg, ampak sem mnenja da predvsem zato, ker je vsak dan dobil le štiri zelenjavne juhce za pojest. Ko je prišel domov je mami takoj začela z drugačno hrano, ampak tek je imel in se zdrail na 120 kg. Sedaj jih ima toliko že skoraj eno leto.

Mogoče pa razmislite, da jima zvečer, ko pridete z službe skuhate zelenjavno juho, ki jo daste lahko tudi zmrzniti, s čimer jih boste sicer navadili, da ne bosta več sama kuhala, bosta pa jedla tako hrano. Tako je storil moj stric z staro mamo in atom, ker bi drugače samo kruh pomakala v kavo. Marsikaj počaka tudi v hladilniku do naslednjega dne in menim, da se tako hudo spet ne pokvari. Natrebite jima solato, vmes dodajte blitvo pa mogoče še opazila ne bosta. Če nimate slabe vesti ju lahko po domače malo “nategnete” in jima kupite brezkofeinsko kavo, z izgovorom, da je bila pa tok poceni in da jo vsi tako hvalijo.
Če pa vas kdaj dobijo pa jima povejte, da želite le dobro in da konec koncev sta enako počela tudi onadva, ko sta vam v otroštvu skrivala česen v kruh, ker je veljalo, da je zdrav za rast.
Še to: česen je tudi za raka super, samo je fajn, da je pretlačen, da se želodec nima preveč dela z njim.

LP

Ja včasih se moram prav konkretno skregat okrog te hrane. Prinesem vse sorte knjig, člankov o tej temi glede prehranjevanja, sprintam strani z raznimi priporočili, jima dam da si preberata kaj oba ker imata veliko časa, sta doma upokojenca, ampak ko ju vprašam a sta kaj prečitala dobim odgovor, da ni bilo časa, oz. jutri bom pravi mama, ati pa ne vem kaj bi bilo treba narediti da bi se sam bolj zavzel za svojo prehranjevanje, sem mislila da te taka bolezen privede do tega da začneš upoštevat dobre nasvete, ampak ni videt včasih tako.

Je kar dosti odvisno od posameznika, pri nas smo imeli več sreče kot pameti, saj tudi ni nobene pametne razlage, zakaj je bilo pred boleznimi treba tako nespametno ravnati z življenjem. Pa zdi se mi tudi, da starejši je človek, bolj mu je vseeno. Žal pa se ne zaveda, da nam, njihovim otrokom ni vseeno, ne glede na starost.
Meni je oči na začteku dostikrat hotel zapreti usta, kukr češ, kaj se vtikuješ, delaj raje za svoje življenje. Vsakič sem mu zabrusila nazaj, da naj raje razmisli, kako bi se pa on sekiral, če bi bile vloge obrnjene. Vsake toliko sem dobila občutek, da me je celo upošteval. Še toliko bolj je upošteval mami, ko se je vsake toliko “zlomila” in začela jokati. Potem je sledil pogovor in je popustil… pa začel brati prinešeno literaturo. Vsake toliko pa sem imela občutek, da se boji, da bi dolgotrajno trpel brez izhoda in se tudi zato toliko bori.
Smo pa imeli od moža strica, starega 56 let, ki je drugi neuspešni kemoterapiji vrgel puško v koruzo, odslovil zdravnika in obupal. Živel je še dobro leto. Imel je raka v ustni votlini in ni bil niti toliko, da bi šel na skrivaj do osebnega zdravnika, dokler njegova žena ni sama opazila, da ima nekaj v ustih.
Taka dejanja se mi zdijo skrajno egoistična in sem mnenja, da če si je nekdo bil sposoben ustvariti družino, naj se zaveda, da naj se potrudi vsaj za njih, če že sam nima nobene motivacije. To se mi zdi skoraj dolžnost, ne glede na to, kako se zagovarja odločitve posameznika glede svojega življenja. Potem pa bodi večen samotar in se nihče ne bo brigal zate.
Želim vam veliko uspeha in ne obupajte, ponavadi se stvari odprejo takrat ko najmanj pričakuješ. Lep pozdrav.

Se strinjam Luss z vsem napisanim. Včasih se mi zdi da sem jaz bolnica ko tolko vsega raziskujem, berem, pa prenašam potem vse njemu in na koncu sem vedno razočarana ker ni pravega fid backa od njega. Ravno včeraj sem mu prinesla vse kar si mi ti( oprosti te kar tikam ) napisala pa lepo podčrtane pomembne stvari za oba z mamo, ki pač kuha. Ko mu dam vse to, naj si prebere, da naj vsak dan poje kaj od tega kar je napisano, pa vzame liste in gleda prazno v njih, niti očal si ni dal gor, ker vem da brez njih ne vidi brat, popolna nezainteresiranost. Mama pa isto, mi odgovarja ja saj mu vse skuham kaj si zaželi, pa potem malo poje pa vse pusti. Ja hrana mu res ne gre več dol tako, zato pa kile kopnijo in je že kar hudo iz 85 je sedaj na 62kg v teh dveh letih odkar so ugotovili raka na želodcu, no zraven je po kemoterapiji dobil še trombozo.Dopoldan še gre do bližnje trgovine, popoldneve pa večinoma preleži v sobi, tako mi zgleda kot da se je že čisto predal in se mu prav ne da več in samo čaka svoj konec.Pravi, da ne more, da bi šel na kak sprehod, da je preveč onemogel.To misli, pa da je bolj posledica slabe krvi, zato ga toliko silim, da bi jedel zadeve dobre za kri, mogoče bi bil potem bolj močan. Zdaj je imel to drisko par dni in je že bila taka panika, da je konec da gre vse od njega, ko pa ga vprašam kolikokrat je šel na wc pa mi pravi da 2x na dan, ampak da je blato bolj tekoče, potem še ni tako hudo verjetno. Ne vem kaj bo, ampak imam slab občutek, jaz se pa ne morem boriti namesto njega. Po prihodu iz bolnice v juniju ko mu je tumor zakrvavel in je bil na transfuziji se mi zdi da je vsa volja nekam skopnela.

Luss kako dolgo pa že vaš ati boleha za rakom? A kemoterapije pa ni dobil, samo obsevanje?

Živjo,

brez problema se tikamo 😉 Smo v isti godlji.

Oči ni smel prejeti kemoterapije, ker je preveč škodljiva za njegovo srce, kot sem napisala je 10 let nazaj zbolel za srčnim popuščanjem. Vzrok temu naj bi bila v prvi vrsti stoje prebolena pljučnica, ker je takrat po daljši brezposelnosti končno dobil službo in se je bal, da jo takoj izgubi, če ostane na bolniški.
Srce se tekom življenja slabi kar je normalno in za zdravega 60 letnika naj bi delalo z 60% močjo. No njemu so takrat ocenili, da dela le z 20% močjo in takrat ni zmogel prehoditi niti 50m, ne da bi se zadihal, kot bi mi tekli na goro. Po mesecu kliničnega centra in pol leta bolniške, je dobil novo službo na toplem, v sedečem položaju in stanje se boljšalo – to se meri z tistim BNP-jem, ki se meni zdi, da je podobno kot marker. Pri utrujanju srca se izloča neka snov, več jo je, bolj se srce trudi. In oči je takrat imel v bolnici BNP4500, dve leti nazaj se je zaradi tega invalidsko upokojil, saj mu je padlo le na 3080 in več kot očitno, ker ni več pod stresom, mu je v dveh letih pa naglo padlo na 610. Normalno naj bi bilo pod 100, samo to pomeni, da se srce krepi, kar se tudi vidi po njegovi zmogljivosti. Normalno prehodi 3 km, prekolesari 20km in plava. Ne sme pa opravljati česa udarniškega na moč, npr. igrati tenis, tečt, ker je to prevelik trenutni napor za srce.
Za rakom je zbolel lani junija in prav zaradi srca se konzilij ni odločil za operativno odstranitev želodca in odščip manjšega zaraščanja v jetra, drugih zasevkov ni imel, ker bi bila prevelika verjetnost, da se z narkoze nebi več zbudil. Zdravnik je to obrazložil takole: normalnemu bije srce z 80, njemu z 50, pri narkozi se pulz spusti za 40-50, kar zanj pomeni, da bi mu srce bilo le 5 krat na minuto in se zaradi tega lahko ustavilo. Operacija pa bi zahtevala 6 ur narkoze, po tem kemoterapijo zaradi nje in možnost ponovitve raka na bližnjih organih.
Na gastro so mu raka odkrili zaradi krvi v blatu ker je ulkus krvavel, to so mu ustavili, nato pa je ponovno zakrvavel, kar so mu ustavili z enaki zdravili, ki pa jih nevem zakaj ne smejo uporabiti vsakič ko zakrvavi. Če sem prav razumela, jih telo ne sprejema vsakič in lahko sploh nebi delovale. Zdravnik je takrat rekel, da če se bo krvavitev z ulkusa ponovila, ga bodo pod nujno operirali in tvegali, da se ne zbudi, drugače bi umrl zaradi izkrvavitve. Ta se na srečo ni ponovila in zanj je ostala le možnost tarčnega obsevanja.
Prejel je štirikratno obsevanje, predvsem z namenom, da se prepreči krvavitev, saj ima ulkus lociran ravno na stičišču žil. Po tem obsevanju naj bi čez dva meseca spet prejel obsevanje, sedaj pa zato, da bi poskušali zaustavljati širitev, vendar se je njegovo stanje tako izboljšalo, kar so pokazali tudi enaki markerji in celotna krvna slika, da on takrat ni prejel nič več. Pozimi je šel samoplačniško na ct, kjer so dodatno odkrili, da se rak nikamor ne širi.
Dostikrat se še vedno sprašujem, srce se mu je tako izboljšalo, zmore 20km kolesarjenja, če bi šla operacija čez, raka ne bi bilo več. Samo nimamo druge, kot zaupati v zdravnike.

Vaš oče je bil torej en mesec nazaj v bolnici, a so tam kaj spraševali kako je z drisko, bruhanjem, so mu naredili gastro in kaj odkrili? Čimbolj vrtaj v vsakega zdravnika, ker oni ne vedo, kaj vse te zanima. Moja mami je vsakemu kar povedala, da je oči zadržan, da ne bo nobene “slabosti” priznal in so vsakič še njej vse razložili kaj so delali, kaj je bilo itd. in skoz so mu težili, če ga kaj boli.
Če se ti bo zdelo, da je kriza (bruhanje, driska…), pa da se oče izmika, mu kar reči, da boš poklicala rešilca, oni vedno pridejo in v njegovem primeru, ga bodo odpeljali in bolj upoštevali tvoje mnenje, ker je baje ogromno primerov, ki hočejo probleme zatajit, ker jih je sram. Na onkološkem imajo bolniki možnost psihologa in verni župnika, da se z njimi pogovarjajo o bolezni. Če se ti bo pa zdelo bolj za splošnega zdravnika, ga pa tut lahko pokličeš in pride na dom, če oseba ne more do njega. Na tako foro smo mi enkrat očija spravili na urgenco, kjer so nato ugotovili, da se mu je srce bistveno poslabšalo, ker mu je splošen zdravnik zamenjal vrsto zdravil, ker podjetje Pliva nima več pogodbe z njimi. Mislim kr neki. Neka totalno nedolžna stvar na prvi pogled. Enkrat je bruhal, pa je mami takoj letela za njim, da nebi slučajno zatajil, da ima kri v bruhanju. Še dobro je bilo to le slabo počutje in je bilo naslednji dan mimo brez sledu krvi. Tukaj naj omenim, da več kot en teden ni hotel povedat, da ima kri v blatu, ker je čakal, da bo brat opravil popravca in da se nebi brat sekiral ker gre on v bolnico. Pa je drugače zelo razgledan in je točno vedel, da zna bit to štala, na skrivaj se je vse pozanimal.
Vaš oče je res zgubil veliko kilogramov in če ne je, bi tudi jaz sklepala, da je to tudi zaradi pomanjkanja hrane, lahko da sploh ni zaradi raka, potem je pa še kri slaba in stresno razmišljanje pa se nakoncu samega sebe prepriča da je z njim konec. Če mu mamina hrana ne gre, kot si enkrat napisala, da kuha tradicionalno, se pravi, zrezek v omaki, tenstan krompir…. kupi palični mešalnik, delaj brokolijeve juhice, mu jo pogrej in prinesi pred nos. Pa naj te gleda v oči in zanika. Točno tako hrano dobijo na gastro. Vse mu spasirajte, ker gre potem lažje čez želodec, absorbira pa itak črevo. Jaz sem ves čas nosila domov bio hrano, pa sem ga dobila na velike oči, da proba neke nove dobrote. Nato je ugotovil, da sploh ni tako slabo, da namažeš na ržen kruh bučni namaz in zraven ješ bio paradajz. Pa smo ga navadili…. se pa še dostikrat zgodi, da ga premami in ker je sam doma, gre v trgovino in kupi mortadelo. Samo potem ga spet zasujemo z novimi stvarmi, se mu pa škoda zdi, da bi stran metali in je prinešeno. Zdaj je sploh veselje vrt pri moji hiši in točno ve, da bom stegnila nos, če ne bo pojedel mojega radiča in rdeče pese. Ker nima občutka, kakšne količine se sadi, mu bom skoz govorila, da je zelenjave rpeveč, da bom stran metala in tralala, ker drugače bo ob kakšnem slabem dnevu že odgovor: a zase pa nič ne vzameš.
Hočem povedat to, da mi še zdaleč nismo zaključili borbe, ker vsake toliko kaj novega pride na plan in so nihanja, ne glede na to dobre izvide, za kar moram mal “vraževerno” potrkat. Naj povem, da naš oči nikakor noče k psihologu in še dobro, da vsaj nas posluša. Če je pa vaš oče celo veren, pa se mi zdi, da je čist super, da mal pomoli pa tako, važno je, da se stres sprosti in vsak ima svoje metode sproščanja.
Če boš še kaj rabila, kar piši, jutri grem za 4 dni na morje in bom odpisala v sredo. LP