Danes je zopet nedelja . In to je dan, ki se mi po smrti mojega moža zdi najgrši v tednu… Ko smo še bili kot družina, smo vsako nedeljo v poletju kam šli, pohajali, skratka se lepo imeli. Seda pa – oprostite izrazu, ampak zdaj se mi nedelja zdi najbolj blesav dan v tednu. Človek nima volje sam pohajati okoli, srečevati drugih mladih družin na sprehodu… Kar groza me je danes, ko razmišljam o tem. Nekam na tleh sem. V glavnem, cel teden se bojim kdaj spet pride nedelja. Zato tudi danes težko čakam, kdaj bo konec te nedelje, še ene izmed tistih groznih, blesavih v zadnjih dveh letih in pol po smrti mojega dragega moža.

Ja, res je. Nedelje so tudi zame, še posebej mučne, odkar je pred slabimi štirimi meseci odšel moj dragi mož – ta prekleti rak.
Tudi vsi ostali dnevi so polni bolečin, rana je še zelo sveža. Ob nedeljah pa se še posebej spominjam naših, in kasneje, ko sta se otroka osamosvojila, samo najinih pohodov…, izletov ……….. Sedaj grem, tako kot vsak dan, na pokopališče…………….
Samota, ena sama bolečina …………., še vedno ne morem dojeti, da je to res ………… hudo mi je …..vedno bolj……, povsod samo njegove stvari, njegovo delo, vse ga čaka, jaz ga čakam ……njega pa ni in ga nikoli več ne bo …… ne morem verjet ………. Joj kako me boli !!!!!!