Kdo je pristojen za diagnosticiranje tezave in kako priti do nje/ga ? Ze eno leto hodiva k psihoterapevtu, ki je pocasi odkrivaL moje inl plasti moje sopotnice. Najprej sva hodila skupaj, potem si je ona nasla drugega, jaz pa sem pocasi s pomocjo terapij pogovorov in knjig prisel do spoznanja da ima najverjetneje Mom. Hec je da vcasih tudi ona sumi na to (kar je precej netipicno kot berem po forumih). Skratka. Moj psihoterapevt pravi, da on ni pristojen za diagnosticiranje zato me zanima kam naj se obrneva, hkrati pa predvidevam, da bo potrebno kar nekaj obiskov saj je moja partnerka precej neulovljiva in spretna sogovornica, ki zna odpeljat zgodbo na nepredvidljiva pota. Hvala za nasvete.

Hja s tem je pa težava, ker je pri nas zelo malo psihoatrov in še manj psihoterapevtov, ki dejansko vedo dovolj, da lahko diagnosticirajo. Svetujem, da se obrnete direktno na dr. Dernovškovo ( njen mail je poleg njenih odgovorov)

Mejni sicer lahko posumijo, da nekaj z njimi ni v redu, vendar tega ne bodo nikoli priznali ne sebi ne drugim. V trenutku, ko bi morali resnično priznati, da potrebujejo pomoč in začeti delati na sebi se ponavadi zalomi in se najde tisoč drugiih razlogovo, zakaj je tako, kot je.

Sama sem imela srečo, da je mama prišla v stik ( zaradi čisto drugih stvari) s psihiatrom, ki je imel dovolj znanja, da jo je diagnosticiral . Ko je iskala pomoč pri drugem je ta govoril, da ni povsem prepričan, da osebnostne motnje sploh so in kaj to je…???!!! in to “ugleden” sicer starejši psihater, ki tako kot mnogo drugih naših zdravnikov po tem , ko pride iz fakultete sploh ne sledi več novim dognanjem…

Sicer pa ni toliko važna diagnoza. Če se obanša na določen način je pač potrebno najti načine, kako z njo shajat ( ali pa ne) ker ljudi ne moremo prepričati, da bi se spremenili, če si to sami ne želijo, niti jih ne moremo prepričati, da je z njimi kaj narobe, če sami tega ne doživljajo tako. Če so ti simptomi podobni mejni osebnostni motnji je najbolje, da najdete rešitve, ki so za takšne primere.

Če ima npr. nekdo hude izpade jeze je v bistvu čisto vseeno ali je zgolj kolerik ali pa je to simptom mejne osebnostne motnje. Dejstvo je, da tega ne smemo prenašati in da moramo človeku postaviti meje in določiti posledice, če se teh meja ne bo držal. Tako zanj kot zase.

GittaAna

Enkrat sem že brala zgodbe s tega foruma in prišla do ugotovitve, da sem tudi samo mogoče oseba z MOM. To sem omenila svojemu psihoterapevtu, ki pa mi je rekel le, da naj si ne postavljam takšnih diagnoz in tudi, če je tako, mi ni potrebno zdaj tega imenovati, se označevati.
Imam velike težave, ki so se pokazale šele zdaj, ko imam prvega resnega partnerja in ne, nisem med tistimi, ki bi si zatiskala oči ter govorila, da problema ni. Tudi sama sem našla psihoterapevta ter ga začela obiskovati in zaenkrat o menjavi še ne razmišljam.

Pozdravljeni!

Kot je že napisala GittaAna je postavljanje diagnoze MOM problem. Pa ne samo zaradi nepoučenosti strokovnih delavcev, kakor tudi zaradi same narave motnje. MOM namreč ni neko akutno stanje, ki bi ga lahko prepoznali takoj. Gre bolj za nagnenja, za načine odzivanja, oz. skupek patoloških osebnostnih lastnosti, ki jih lahko pripisujemo osebi, ki jo dalj časa opazujemo oziroma poznamo. Strokovnjaki večkrat poudarjajo, da za postavitev diagnoze potrebujejo leta. A kakor je bilo tudi že poudarjeno, diagnoza sama, za vas niti ni tako pomembna, saj ne prinaša neke direktne in enoznačne terapevtske usmeritve. Pomembno je, da prepoznate posamezne neustrezne načine obnašanja osebe in se skušate na njih čimbolj ustrezno odzvati, pri čemer vam lahko pomaga tudi terapevt, ki ima izkušnje s tovrstno problematiko.

Lep pozdrav!

VidaLina