Imam brata starejšega 2 leti. Ko mi je bilo 10 let in njemu 12, si je želel, da se skupaj kopava. Jaz si tega nisem želela, ampak me je mama prepričala. Bila sem ubogljiva punčka. Med kopanjem mi je brat z nogo rinil v mednožje. Spomnim se nelagodja. Občutek, ko ne veš, kaj to je, ampak ni ok. Mami sem povedala in mi je odgovorila:”Da to ni nič takega.”
Kasneje se je otipavanje ponovilo še 1x, verbalna zmerjanja v smislu ta in ta te bo pof… pa dnevno. Počutila sem se umazano. Ker sva si delila sobo, sem vsak večer slišala kako se samozadovoljuje.

Po prvem dogodku sem se začela prenajedati in se močno zredila, kasneje sem se spopadala z motnjami hranjenja. Bila sem bajsa, ničveredna, nagravžna… In res sem se tako počutila.

Do pred kratkim je veljalo, da to ni nič takega, dokler nisem spoznala, da to je problem.
Bratu sem povedala za to enkrat in edinkrat in je jokal, da mu je žal in da bo naredil vse, da to popravi. Moj namen je bil samo, da mu to povem.
Pred kratkim sva imela spor in on se je začel kričati name, da je tudi on človek in da ima tudi on čustva in da naj to že enkrat razumem in da vse preveč analiziram itd. Mene je to šokiralo. Zlorabe nisem omenjala. Počutila sem se, kot da sem ga jaz zlorabljala vsa leta. Meni se zdi, da je to njegov manipulativen način, da me utiša, da doseže svoje. ker dejansko utihnem.
Zavestno mu zlorabe nikoli ne očitam. Stika nimava veliko. Vsa leta sem se ga raje izogibala.
Brez njega sem boljši človek.

Ampak, kaj naj jaz sedaj s tem? Bila sva otroka. Mama noče govorit o tem. Oče je pasivnež, ki nima z družino ničesar. Bivša terapevtka je rekla, da ni šlo za penetracijo. Mene pa žre.
Do moških imam nezaupanje. Ne morem jim še popolnoma zaupati. Imela sem eno krasno daljše razmerje, ampak je partner umrl v nesreči.

Hvala za kakšen nasvet.

Pozdravljena!

Hvala na zaupanju svoje zgodbe. Vsi vemo oz. sedaj spoznavamo, da karkoli se nam zgodi v otroštvu ali najstništvu, da nam ” kasneje ” to ” hodi ” zelo narobe. Tako je tudi pri tebi. Že pri rosnih desetih letih si vedela, da to ” ni prav in se ob tem ne počutiš najboljše “. To je bil prvi alarm, ki je dal vedeti, kasneje pa še podkrepljene besede z žalitvijo. Seveda si se počutila nelagodno, nezaželjeno in verjetno tudi neljubljeno, saj opisuješ, da mati ni verjela tvojim besedam oz. te je odpremila, ” da to ni nič takšnega “. Nadalje opisuješ tudi težave s hranjenjem, kar je tipično za ta sindrom, če temu tako rečem. Si se kdaj zdravila za to motnjo, nikjer ne opisuješ tega? Kakšno imaš mnenje sedaj o hranjenju, ko si starejša in bolj zrela? Kakšno imaš mnenje o sebi? Kajti zgoraj opisuješ, citiram ;” Bila sem bajsa, ničvredna, nagravžna… In res sem se tako počutila” .

Kaj občutiš ob teh besedah ? Žalost, zmedo, gnus, strah, resnico, neljubljenost, samoto ?

To so vprašanja, ki se mi porajajo ob branju, ti si pa nanje odgovori v mislih !

Brat izvaja manipluacijo nate, ker ve, da nisi ” močnejša ” od njega karakterno domnevam. Zato tudi je vpil nate ( namesto, da bi se normalno pogovoril ). Da pa je izjavil, da vedno nekaj analiziraš, pa je normalno za ” zlorabljene “, kajti moramo preanalizirati dogodke, ki so se dogajali, da lažje razumemo situacijo v kateri smo. Drugim pa je to ” težje ” razumeti.

Tako kot ti, ima tudi brat očitno veliko nerešenih frustracij in silna čustva, ki jih ni nikoli predelal ali izgovoril.

Kaj storiti se sprašuješ ? Ker si omenjala bivšo terapevtko menim, da si začela z nekimi terapiji. Če so bile uspešne ali ne ne vem ( čeprav menim, da nisi dobila vseh odgovorov, ki jih imaš )?
Nadalje lahko storiš le eno, začneš delati na sebi, začneš se ceniti in se ne brigaš za razna spotikanja in mnenja drugih! Važno in EDINO pomembno je samo tisto, KAR TI MENIŠ O SEBI ( če je slabo spremeni, ker te to le duši in onesrečuje ) in kaj si PRIPRAVLJENA STORITI ZASE IN ZA SVOJO SREČO!

Srečno in oglasi se še!

Zanikanje (mama, brat)je klasika pri spolnih zlorabah. Ampak vedi, da je tvoje telo točno vedelo, da to kar se je dogajalo,ni uredu. In ta spomin še vedno nosi v sebi. In ti veš, poznaš, čutiš resnoco svojega telesa.

Boljše poti kot je terapija, ne poznam. Mogoče kakšna dobra prijateljica ali oseba, ki ima podobno izkušnjo. Verjamem p, da ima strokovna pomoč svojo moč. Seveda nam mora biti terapevtka (mislim da za take primere moški terapevt ni primeren) toliko pri srcu, da ob njej lahko prosto govorimo o čustvih in mislih in o vsem. Skratka, ob njej moramo imeti občutek sproščenosti in zaupanja.