Pozdravljeni!

Še ena, ki ima probleme. Stara sem 17 let in imam anoreksijo.To dejstvo sem dolgo časa zavračala, se ga bala in si govorila, da to ni mogoče, ta teden pa sem morala prvič k pedopsihiatrinji in mislim, da sem si zdaj nekako dokončno priznala, da imam resnično hude težave.Moja postava ni shirana (sama prej menim, da sem še vedno debela, vendar pa včasih še vedno presodim, da sem suha, normalno suha, ne shirana), teža ni katastrofalna (pri 167cm imam48kg), nimam problemov z izpadanjem las, cepljenjem nohtov, vrtoglavico itd., pravzaprav je moj edini telesni problem, ki kaže na anoreksijo, da nimam menstruacije, že odkar sem shujšala 10kg (tj. dve leti). Vendar me niti to pretirano ne skrbi. Problem, ki ga imam za veliko hujšega, je moja glava. Ker se vedno znova vrtim v začaranem krogu in iz njega ne morem izstopiti.

Nekako imam že skoraj celo svoje življenje probleme s telesno samopodobo. No, lažem. Ko sem bila majhna, sem bila najsamozavestnejši otrok na svetu. Bila sem pravi veseljak, nadarjena, zainteresirana, močna osebnost, za katero je vsak mislil, da se bo razvila v super osebnost. Potem pa so se nekako začenjale pojavljati težave. Sploh ne vem, koliko sem bila stara, ko sem se začela obremenjevati s težo. Že od 12. leta pišem dnevnik in takrat sem že imela svoje prve (neuspele) poskuse hujšanja. Mislim, da je moja potreba po hujšanju prihajala z več strani. Če iskreno pomislim, sem zelo krhka osebnost, ki jo prizadene vsaka opazka, vsakemu želim ustreči, vsakemu pomagati in predvsem … biti najboljša. Ja, mislim, da so se s tem začele moje težave. Ne da hočem kogarkoli obtoževati za svojo bolezen, ampak, no, saj vsak pozna, kako je, ko oče da opazko, da imaš okroglo rit, ko reče sestra, da si bolj polna, ko sestrin fant doda, da imata lepši postavi tvoji sestri, ti pa si … In mama ves čas teži, da se nehaj basati toliko s sladkarijami, da nehaj večerjati pozno, da se začni malo gibati, da … Vse to je vplivalo name bolj, kot sem si želela. Ker me zelo zanima psihologija, sem se z motnjami hranjenja spoznala zelo zgodaj, takrat si niti nisem mislila, kako grozna bolezen je to, na trenutke sem celo (in tega me je sram) pomislila, da ne bi bilo slabo, če bi imela kaj takega. No, pa je slabo. No, kakorkoli, čisto sem se zapletla. Konec 9. razreda sem se zavestno odločila shujšati. Pravzaprav je vse temeljilo na zdravem življenju – jedla sem 3 obroke dnevno (zajtrk večji, kosilo manjše, za večerjo jogurt in včasih piškot, drugače sem s svojega jedilnika črtala vse sladkarije, oz. sem si jih le redko privoščila, začela sem gibati, jesti več sadja in zelenjave). In moji kilogrami so puhteli, jaz sem bila srečnejša, ljudje so hvalili mojo postavo, postala sem še samozavestnejša. In moji kilogrami so še vedno puhteli. Tipično, jaz pa, čeprav sem prebrala toliko gradiva o anoreksiji, toliko zgodb na forumih, toliko člankov, gledala toliko slik in dokumentarcev, nisem niti pomislila, da brzim natanko tja, kamor sem si obljubila, da si ne bom dovolila. In tako sem do konca počitnic shujšala na 50kg (8kg). Skozi leto sem se še vedno nadzorovala pri hrani in prišla do 49. Obljubila sem si, da je to dovolj. Potem pa se je začelo. Nisem si več dovolila, da bi imela več kot 49. In če sem jih imela manj, sem se ustrašila in ker sem se želela (trapa) hitro zrediti (da se mi slučajno ne bi kaj zgodilo), sem se takrat nažrla sladkarij, potešila svoj strah in živela naprej s svojimi 49kg. Tako sem prišla skozi cel prvi letnik, vendar pa takrat moje težave niso bile tako očitne, niti me niso tako motile – koga pa bi obremenjevalo, če bi imel popolno postavo z 49kg, lahko bi pojedel toliko sladkarij, kot bi jih hotel, po drugi strani pa bi se odrekal pretiranemu žretju?). Vendar pa sem z začetkom lanskih počitnic že hotela spremeniti to svoje vedenje. Moji zajtrki so bili namreč tako ogromni (in polni sladkarij), da mi je bilo slabo, poleg tega pa sem imela tudi slabo vest. Poskušala sem se boriti proti temu, vendar mi ni ravno uspevalo. Ampak kakorkoli .. prišlo je naslednje šolsko leto, ki je bilo, po resnici povedano, z vsakim dnem, vsakim mesecem zame hujše. Ker sem izjemen perfekcionist, sem se obupno gnala za šolo (in poskrbela, da sem 100% odličnjakinja, kar mi, po resnici, čisto nič ne pomeni).To je bil dodaten stres, vendar če zdaj dobro pomislim, je bila hkrati zaposlitev, da sem nisem tako zelo obremenjevala s hrano. Moje prehranjevanje pa je medtem postalo obupno. Sladkarije sme začela jesti tako za zajtrk kot kosilo (saj sem zdaj kosila sama, prejšnje leto pa je z mano kosila sestra). In sem se obremenjevala, ker sem se prenajedala. In sem nihala med 51 in 49kg. In sem začela gibati. Vsak dan. Svoje “treninge”sem zvišala na tek, potem na to, da sem 2x dnevno tekla 5-6km. Šola se je bližala koncu, mene pa je vse skupaj vedno bolj obremenjevalo. Ni ravno lahko, če seti po glavi podijo sladkarije, potem se nažreš, potem ti je slabo in se zraven še obtožuješ, greš teč … in ura je hitro šesta zvečer, ti pa niti nimaš domače naloge, zato se sekiraš, da puščaš šolo na stranskem tiru, se še bolj ženeš, obupuješ, ugotavljaš, da šola in hrana zasedeta tako velik del tvojega življenja, da ne počneš stvari, ki si jih res želiš in v katerih si dober … no, resnici na ljubo, res se vse preveč sekiram (že od nekdaj). Nekako je vse to opazila moja razredničarka in me poslala k zdravnici (ki mi je na nek način pomagala, po drugi strani pa se mi zdi, da sem strmo padla). Ta me je poslala k pedopsihiatrinji (ki sem jo omenila že zgoraj) in konec avgusta imam z njo svoje drugo srečanje. Medtem pa se moram celo poletje spopadati sama s sabo. In ker moje počitnice sploh niso počitnice, pač pa le čas, ki ga ločim na prenajedanje-stradanje, jok-veselje, obup-evforija, sem se odločila, da se bom opogumila in pisala o tem.

Trenutno sem zelo optimistična, zato upam, da bom dala komu moč, da se mu uspe spopasti s tem, ker sem se sama odločila, da se bom borila! Zadnji mesec imam 48kg (trenutno ne vem točno, koliko jih imam, ker imam že od torka prepoved tehtanja in moram počakati na naslednji torek), konstantno pa se prenažiram s sladkarijo (in imam tako samo 1 ali 2 obroka dnevno) in stradam (to je dan kasneje), takrat pretirano telovadim in se sekiram in gledam na vsako kalorijo, ki jo zaužijem. Marsikomu se zdi to ironično, namreč, da se prenažiram, če pa se prej tako trudim, da ne bi pojedla preveč. No, pa ni. Čisto vse ima pri meni svoj smisel. Nekako sem tako obremenjena s hrano in razmišljanjem o njej in o kalorijah, kilogramih, postavi, motnjah hranjenja, sladkariji, da zapolni to vsak kotiček mojega dneva. Ne morem brati knjige, ne da bi mi misli ušle k hrani. Če grem na internet, vedno gledam sladice ali pa prebiram o anoreksiji. Hrano mečem v smeti (ali pa se prenažrem). Itd. Danes zjutraj sem se, kot že tolikokrat prej, odločila, da je tega dovolj. Res je, da me je grozno strah, da bi se zredila, res je, da sem zabredla, res zabredla s tem prenažiranjem, res je, da nimam pojma, kako mi bo uspelo. AMPAK, res je tudi, da sem se v zadnjem mesecu, ko sem tako zabredla, ugotovila o sebi veliko novega. Tako sem ugotovila, da je razlog mojega stradanja in hotenega nadzora to, da hočem nadzorovati sebe, ker svoje družine ne morem (moj oče je alkoholik) in želim biti tista močna osebnost, ki bi obvarovala svoji sestri in mamo, saj se mi zdi, da jim to dolgujem, ker sem najmlajša in so vedno oni skrbeli zame. Vem, da s svojim nadzorom nad hrano ne morem ničesar spremeniti, vendar mi lakota daje moč, da se spopadam s svojimi težavami. In seveda je stradanje način nadzora nad svojo težo, ker se konstantno prenažiram. Kakorkoli, zadnje čase sem ugotovila tudi, kdaj se hodim prenažirat. Najpogosteje se mi to dogaja, ker se mi zdi, da sem premalo jedla, kadar ugotovim, da sem preveč shujšala, kadar sem jezna nase in se želim kaznovati, kadar me je strah, kadar želim drugim dokazati, da sem sposobna jesti in … ne vem, kadar ves čas razmišljam o hrani. Ker se mi namreč malokrat zgodi, da bi pograbila sladkarije, ker bi bila res lačna (v kar so prepričani ljudje ob meni). Mislim, da je tega kriva bolj psihična stiska. No, dovolj o tem.

Danes sem se spet prenajedla po prečudovitem dnevu. Včeraj sem namreč nehala držati trmo in sem se odločila, da bom ubogala svojo sestro (ki jo res skrbi zame in mi zato poskuša na vsak način priti iz tega kroga) in se ji prepustila. Tako lahko ponosno povem, da sem včeraj po 7km teka pojedla 1/2 polnozrnatega kruha za zajtrk, za malico 1 marelico, za kosilo malo piščanca, kuhano zelenjavo in solato, najbolj ponosna pa sem na to, da sem po dolgem času večerjala (in to za mizo in ob ljudeh), čeprav samo 1/2 skodelice kakava. In vtisi ob tem? Ob zajtrku sem jokala, ker me je bilo tako strah tistega kruha, ob marelici sem se počutila dobro, ob kosilu sem si govorila, da ne smem preveč, za večerjo me je stiskalo pri srcu. Ampak sem prestala! In vem, da bi bilo vsakič bolje, če bi nadaljevala. Kar mi je bilo najbolj všeč, je bil občutek, da jem ob ljudeh, in veselje na sestrinem obrazu vsakič, ko je videla, da se trudim. No, se je pa potem nekako zalomilo. Ob osmih zvečer sem zaspala in se zbudila ob pol dveh. Ker nisem mogla več spati, sem se odločila, da bom brala. Nekako sem začela razmišljati o hrani, se bati, da se spet dogaja vse to in da nisem dovolj močna, da se tega ne bom nikoli rešila, da bom za vedno taka, da bom le še bolj trpela in … Ker sem hotela, da moja anoreksija izgine, sem jedla sladkarije. 10 piškotov in 1 čokolatin. Potem sem odnehala. In ob štirih se je začel moj zajtrk – še 10 piškotov, veliko čokolešnika, sir, mleko, marmelada. Nagnusno, vem. Če ne drugega, ogromno kalorij. No, to me je privedlo do tega, da sem se odločila znova. Ker … ne bom se več obtoževala, ne bom se več prenajedala, ne bom se več prepustila! Močna bom in se bom uprla! Ker se lahko! Zjutraj me čaka še razlaga sestri, da sem se nažrla in zakaj nisem odšla do nje, ko sem začutila potrebo po sladkarijah (tak je najin dogovor, vendar pa je mene vedno tako sram in je potreba tako huda …). Tako nekako je moje življenje. Za nič na svetu se nočem zrediti nazaj na 49kg (to je problem pri tem, da se hočem rešiti) in tako obupno sovražim prenajedanje, da se gnusim sama sebi.

Ampak dovolj samopomiljevanja. V tem prelepem jutru sem našla kar precej razlogov, zakaj moram še naprej vztrajati in se boriti. (trenutno sem zelo samozavestna, zato bo veliko samohvale – samo opozarjam, da lahko preskočiš =)). Torej, sem zelo nadarjena, saj ogromno, res ogromno pišem (napisala sem že pet svojih knjig in sama sem zelo samokritična, zato se ne strinjam s komentarji drugih, ki pravijo, da so super, ampak … no nekaj že je na tem, kajne?). Ogromno tudi berem, nisem slaba tekačica, obožujem ples, rada pojem, rada igram v gledaliških igrah, zelo rada pomagam in svetujem ljudem v težavah (verjetno je k temu pripomoglo, da sem si pred nekaj leti želela postati psihologinja), sem nasmejana (bila), imam veliko prijateljic, ki me spoštujejo, in najboljši sestri (ki sta mi v veliko pomoč), sem trmasta, (in jutranji tip človeka =)), super v šoli, torej, če povzamem … imam veliko dobrih (pa tudi slabih) lastnosti, ki mi jih anoreksija uničuje, in jaz tega nočem. Ker zaradi nje ne berem več veliko, saj ob knjigi preprosto neham misliti na knjigo, ne morem več pisati, ker mislim le na ene in iste stvari. Zato je vsega tega dovolj. V bistvu ko to pišem, niti ne vem, kaj je cilj tega pisma. Mogoče samo, da vse skupaj povem (in to v groznem slogu, mislim, da še nikoli nisem pisala tako raztreseno=)).

Odločila sem se, da se bom res res trudila. Nekako se moram upreti sladkariji. In se prisiliti jesti med ljudmi (konec koncev mi je to všeč). In moram se prisiliti UŽIVATI v hrani. In nehati šteti kalorije. In razmišljati še o čem drugem. In ne vsak dan šteti, koliko dni je še do tehtanja, ker je to absolutna bedarija! Saj sem lepa in ljudi skrbi zame. Ni to zadosten razlog, da nekaj spremenim? No, če bi le bilo tako lahko, kot je to reči, tudi izpolniti. Da bi kar zamahnil s čarobno palčko. Potem bi jaz imela še vedno 48kg, ali pa morda še raje 47, brez anoreksije, imela bi menstruacijo, ne bi razmišljala o hrani, ne bi se prenajedala, bila bi uspešna in V RESNICI SREČNA!!! No, resnica je, da sem velikokrat bolj nesrečna, manj samozavestna, bolj obupana, nemočna, včasih si želim le še umreti, ker pač ne vidim več poti iz tega. No, ampak ne danes! Danes je nov začetek. Ki se bo verjetno začel samo s še 1 obrokom (kosilom) in priznanjem sestri o svojih težavah, ampak hej! Vsak korak je korak naprej, kaj? Ker, čeprav stopiš nazaj, v resnici stopiš naprej. Saj lahko 1000 zavedno stopiš v jarek in se poškoduješ … ampak potem bo prišel tisti 1000 in 1 in boš stopil mimo, se nasmehnil in ti bo uspelo! Predvsem zato ker si tega želiš. In ker veš, da ti življenje to dolguje, da si to zaslužiš, da si zaslužiš uživati življenje čisto tako kot vsi ostali. Pa kaj če imaš motnje hranjenja? Saj si tega ne izbereš sam! Takrat te vsi zaničujejo in pomiljujejo in … ampak na koncu prideš ven kot junak! Ker si zmagal!

Takšno je moje mnenje. Takšen je moj cilj. Od tega me loči samo še nekaj velikih težav. Prva je, da je v mojem načrtu velika luknja, in sicer, da se nočem zrediti. Druga, da nimam pojma, kako se bom uprla prenajedanju (lahko je govoriti, ko greh že narediš, težje pa, ko te tvoja zasvojenost spravlja na kolena). Tretja pa je, da se zavedam, da so moje težave povezane s psiho, kar pomeni, da moram najprej vse razčistiti v glavi … in tega ne vem, kako naj se lotim. No, nekako so to tudi moja vprašanja. Ima kdorkoli kakšno idejo, kako se spopasti s tem? V mislih imam vsaj prenajedanje. Rabila bi kratkotrajni načrt, kako se upreti, ker se mi zdi, da če mi uspe brez prenajedanja 1teden, bom dobila več motivacije in se bom lažje borila (nekje je pač treba začeti). Torej, kakšen nasvet bi bil resnično dobrodošel (če se je sploh komu uspelo prebiti skozi vse to moje blebetanje).

No, upam, da, če je še kdo v podobnih težavah kot jaz, ne obupate! Ker ima čisto vsak ogromno kvalitetnih lastnosti in je zaradi teh nekaj posebnega in popolnega … in zaradi tega se je treba boriti … ne zato, ker bi kdo to ukazal, ker lahko v nasprotnem primeru umreš … NE! Zame je smisel boja samo v tem, da si prineseš zmago, dokažeš, da lahko znova zaživiš kvalitetno življenje kljub vsem težavam.

Resnično se opravičujem za to čisto predolgo sporočilo =). Upam, da mi lahko kdo kako pomaga z mojimi problemi. In želim vam lep sončen dan, pa še naslednji in naslednji in naslednji =)!!!

Draga “LittleMissSunshine =)”,

tvoje pismo resnično kaže notranjo bitko, ki jo biješ v sebi. Opisala si tipičen boj z anoreksijo in prenajedanjem, ki se dogaja tebi in tvoji mladi duši. Kar je pomembno je to, da si se pripravljena boriti. In čeprav ni enostavne poti, enostavnega načrta, ki si ga želiš, je pot iz tega.
To, da si začela hoditi k pedopsihiatrinji je dobro. Kot pa ugotavljaš sama, je premalo. Če sem prav razumela, greš k njej le 1x na mesec ali še redkeje? Da bi lahko podrobneje spoznala sebe, svoje vedenje, notranje pritiske, ki te ženejo k hrani, potrebuješ redno pomoč. To pomeni, da se sestajaš z nekom 1x na teden, ali po potrebi tudi 2x na teden – s terapevtom/tko namreč. Motnje hranjenja so odziv telesa na težko situacijo. Glede na osebne izkušnje, ki jih opisuješ – kako so drugi govorili o tvojem telesu in o tebi – so motnje hranjenja odziv, s katerim si si skušala pomagati. In kot si zelo dobro opisala sama, čeprav si vedela veliko o tem, si nisi zmogla pomagati, da ne bi padla v to. Prav imaš, pri MH gre za čustveno stisko, psihično stisko.
Ne morem ti podati načrta po korakih, ki bi deloval. Če si iskrena do sebe, to veš tudi sama, saj si skušala narediti marsikaj pa ni delovalo. Da bi ugotovila kaj te žene v to vedenje in v hrano, je potrebna strokovna redna pomoč. Kot sem napisala zgoraj, tedensko. Obstaja tudi možnost brezplačne terapevtske pomoči na Frančiškanskem družinskem inštitutu, če nimaš denarja. Podatke lahko poiščeš na internetu. Pozanimaš se lahko pri svoji pedopsihiatrinji, če bi lahko k njej hodila pogosteje. Ona je najbrž zelo zasedena, vendar pa ti res svetujem redno tedensko podporo terapevta/terapevtke.
Kako dolgo traja proces okrevanja ni mogoče opredeliti. Pri vsaki soebi poteka drugače, ker smo vsi edinstveni in unikatni.
Ti si izredno mlado dekle. Želiš si pomagati vsem okoli sebe in poskrbeti za vse. Največ kar lahko narediš za druge, je da poskrbiš zase. Poišči si strokovno tedensko pomoč. In terapevt ti bo odgovoril na vprašanja, ki se ti pojavljajo in se ti bodo še odpirala. Če te še kaj zanima, kar piši.
Vse dobro ti želim,

Tatjana

Pozdravljeni!

Odločila sem se, da se znova malce oglasim. Odkar sem zadnjič pisala, se je moje življenje sunkovito obrnilo. Moja sestra me je ostro postavila pred odločitev, da se moram potruditi ali pa mi ona ne bo mogla pomagati, če vedno znova in znova samo padam v večjo depresijo in imam izmenjaje trenutke stradanja in nažiranja. Takrat me je zavrtelo za tristo šestdeset stopinj in začela sem se truditi. Vendar pa je vsak nov dan tako zelo težak, en sam boj in boj, boj s samo seboj, ko hrepenim po hrani in bi se rada nažrla, ko začnem znova in znova preštevati kalorije in skrivati hrano, češ da sem jo pojedla, samo da ne bi zaužila več kot 500kcal dnevno.

Ampak se borim. Na vso moč. Ker si želim postati (znova) nasmejano samozavestno dekle. Ker nočem postati shirana. Nekako sem dosegla majhen uspeh, hkrati pa padec in to me skrbi in tako zelo se bojim, a ne vem, kako naj to komu zaupam. V zadnjih dveh tednih se (kdaj sem začela samo sebe hvaliti?) trudim imeti 4 obroke dnevno (čeprav so le-ti majhni) in sicer pred ostalimi ljudmi. Tako počasi izgubljam strah, ki sem ga doživljala na začetku: da me bo kdo videl jesti. Počasi ugotavljam, da to, da ješ, ni slabost, pač pa potreba vsakega človeka. In če se bom jaz odrekala hrani, ne bom nič močnejša, temveč z vsakim dnem šibkejša. Poleg tega tudi veliko gibam in tu se začnejo moje težave. Po enem tednu “zdravega prehranjevanja s štirimi obroki” sem z 48kg padla na 46,1kg. Naslednji teden sem sicer zlezla na 46,5 (vendar to le zato, ker sem se sredi tedna tako prenažrla, da mi je bilo slabo). In zdaj … Bojim se zrediti. Tako zelo se bojim zrediti in po drugi strani se bojim, ker vem, vem, da sem presuha, ker sem se od pomladi shujšala za 3kg in mi kratke hlače sploh ne stojijo več v bokih in mi je pas prevelik in … in ja, težka sem 46,5kg, čeprav sem si nekoč zaobljubila, da ne bom prišla pod 49. Vsega se bojim.Bojim se, da mi nikoli ne bo uspelo premagati tega. Dan po prenajedanju se uspem držati, zdržim 2 dneva in nato se spet začnejo moje muke. Bojim se, ker že dve leti nimam menstruacije in si s tem, ko še hujšam, niti najmanj ne pomagam. Bojim se, ker si tako zelo želim hrane. In po drugi strani (ravno zdaj sem se prenajedla) ugotavljam, da morda to premagujem. Čeprav se mi v tem trenutku zdi grozno, da sem ob pol polnoči jedla piškote, sladoled in čokolešnik, ugotavljam, da je počasi boljše. Vedno bolj si namesto piškota želim ugrizniti v slivo, začutim, da se bliža tisti grozljivi občutek sitosti in se prej ustavim. In zdaj se ne prenajedam naprej, čeprav sem grozno sita, temveč sem se ustavila in se poskušam sprijazniti s tem. In jutri … odločila sem se, da jutri ne bo sladkarij. Upam, da mi uspe.

Vem, da je ta želja po sladkarijah morda posledica tega, da se jim tako zelo odpovedujem, vendar po drugi strani jem, kadar sem živčna, kadar me je strah, da ne bom uspešna, kadar me je strah, da ne bom nikoli več mogla pojesti nečesa sladkega. In še vedno me je grozno sram jesti sladkarijo pred ostalimi ljudmi. No, ampak menim, da se izboljšujem. Všeč mi je, da sem stran od staršev in trenutno živim pri sestrah, kjer ni stresov in upoštevata moje želje (in sta odstranili sladkarije (po večini) ter skrbita, da se ne prenajedam (če jima le uspe)). Všeč mi je, da imam 4 obroke, ker nikoli nisem lačna, in všeč mi je, da lahko še vedno gibam, prav tako mi je všeč, da moji obroki niso več sestavljeni samo iz enostavnih ogljikovih hidratov, ker me potem ne boli želodec, prav tako se ne obtožujem več tako zelo, kar je pripomoglo k temu, da se moja samopodoba počasi dviguje, postajam boljše volje.

Vendar pa vedno bolj dvomim o svojem uspehu. Kaj če je moja sreča samo posledica tega, da imam znova nadzor nad seboj? Ker vem, da ne pojem dovolj, da zraven še telovadim – torej hujšam, da imam pač spet tisti nadzor in vse prinašam okoli in imam svojih ljubih 46,5kg? Vedno bolj se mi zdi, da se dogaja točno to. No, jaz tega nočem. Želim si, da se danes ne bi prenajedla. Da ne bi cel dan razmišljala, kako se bom prenajedla, ker hrana sploh ni bila tako dobrega okusa, kot sem sanjarila. Verjetno predvsem zato, ker sem jedla sama.

Mislim, da sem se izgubila. Moj razlog pisanja je moja nemoč. Strah me je jutri stopiti na tehtnico (ker grem k zdravnici na pogovor), ker vem, da nimam več 46kg. In rada bi jutri preskočila zajtrk in šla teč in nekako zbila tiste kilograme s sebe. Po drugi strani pa se zavedam, da sem prelahka in se MORAM zrediti, če želim dobiti menstruacijo, če si želim pomagati. Vsak dan je v meni ta boj. Zrediti se ali shujšati? Poznam pravi odgovor. Le tako zelo se bojim, da bom potem nesrečna.

V resnici ne vem, zakaj sem pisala in ali je moje sporočilo sploh vredno kakšnega odgovora. Pisala sem samo iz obupa, ker si ne upam spati, ker me je tako strah, da se bom zredila. Poskušam se opogumiti, koliko sem že naredila. Imam 4 obroke. Zdrava hrana. Jem za mizo z ostalimi ljudmi. Pogovarjam se o svojih občutkih. Tehtam se le enkrat tedensko. Vendar me potem znova zgrabi panika. Verjetno sem pisala samo zato, da bi našla neko pomiritev, potrdilo, da bi me nekdo spodbudil, da delam pravilno. In me opogumil (kot me sestra), da niso pomembni kilogrami (čeprav sem se shujšala), da moram biti osredotočena le na štiri obroke. Želim si, da bi bilo tako preprosto.

No, moje današnje pismo je grozno zmedeno. Zato se vam bom (namesto na začetku) zdaj zahvalila za čas, ki ste si ga vzeli, da ste prebrali moje pismo, in za vaš odgovor. S sestro sva še pozanimali o terapevtih pa tudi o skupinskem zdravljenju in jutri bova mojo zdravnico vprašali, kaj meni o tem. Čeprav se zavedam, da sami terapevti brez moje odločitve, da hočem pustiti anoreksijo za seboj, ne bodo pomagali.

Upam, da vam ni bilo pretežko prebrati tega zmedenega sporočila, in se vam še enkrat zahvaljujem za vaš prejšnji odgovor!

Pozdravljeni!

Po dolgem času sem se znova odločila pisati. Če sem poštena, sem se že velikokrat lotila pisanja, a sem vedno znova obupala, zbrisala in se namesto tega prenajedla ali pa zgolj jokala. No, ampak danes sem se odločila, da bom iskrena do sebe in dokončala sporočilo (ter ga tudi odposlala). Najprej se vam moram iskreno zahvaliti za odgovor, da ste si vzeli čas in prebrali moje sporočilo ter mi svetovali. Pozanimala sem se na različnih koncih, poleg tega pa je tudi moja mama dobila nekaj informacij od znanke, katere hčer se je prav tako zdravila zaradi anoreksije. Tako nekako sem prišla do tega, da me je zdravnica napotila na pediatrično kliniko, kjer se bom v kratkem naročila.

No, ampak pišem predvsem zaradi drugih stvari. Pravzaprav kar ne morem verjeti, kako zelo počasi gredo te počitnice. Vsak dan je en sam boj v mojih mislih. Od zadnjega sporočila sem namreč naredila en velik korak naprej. Sestra me je namreč postavila pred dejstvo, da tako ne gre več naprej, da se samo prenajedam in stradam in to mi je dalo veliko misliti. Tako sem pristala na nekaj njenih zahtev in ona se je prilagodila meni, počasi pa nama uspeva vsaj malce izboljšati vse skupaj. Moram reči, da sem veliko boljše volje, imam več zaupanja vase in najdem več moči, da se uprem sama sebi pri prenajedanju. Če se pohvalim; odkar sem pisala, sem uvedla štiri obroke dnevno in sicer za mizo zraven drugih ljudi, še vedno se gibam 4-5x tedensko (ponavadi tečem 4,5km), tehtam se samo enkrat tedensko (in moram reči, da je to ena stvar, ki je blagodejno vplivala name, saj se zdaj počutim manj v stresu), poskušam čim manj razmišljati o hrani in govoriti o občutkih s svojo sestro (ponavadi sem se le teh tako sramovala, da jih nisem mogla spraviti iz ust). No, ampak vse ni samo uspeh. Začela sem kontrolirati svoje vnose hrane in sicer tako obsedeno, da nočem zaužiti več kot 500kcal dnevno (in tako čisto bedasto delam probleme, če ima 100g enega frutka 50kcal, drugi 59 in tretji 61, kar je, vem, totalna bedarija, ampak meni je to grozno pomembno) in se trudim, da od mize ne vstanem sita in uživam, ko sem lačna in mi kruli. Seveda lahko v tem perfektnem nadzoru zdržim 2 dneva, potem pa se od nekod pojavi želja po sladkem (res sem zasvojena s tem!). In se nekako upiram, predvsem je to lažje, ker sva se s sestro odločili, da ne bo sladkarij, prav tako pa me ravno toliko nadzira, da vidi, kdaj se zlomim, in mi namesto tega da nekaj drugega ali pa greva na sprehod in klepetava. Ampak seveda pride vikend, z njim menjava okolja in prenajedanje. Ponavadi traja to samo dva dneva, potem pa nazaj k sestri v moj nadzor. Moj idealni jedilnik med tednom je:
zajtrk: frutek ali jogurt z 1,3% maščobe
malica: 1sliva ali 1 koruzni vafelj (včasih goljufam in pojem manj)
kosilo: veliko solate (ponavadi kumare ali paradižnik) in malo ostalega
večerja: 1 koruzni vafelj ali ena sliva ali majhna marelica
Zavedam se, da je to odločno premalo, a se ne morem prepričati, da bi pojedla več, ker obožujem ta nadzor. No, posledice tega nadzora so čisto očitne, saj sem v enem tednu z 48kg shujšala na 46,3 in zdaj ostajam na teh kilogramih. Seveda sem srečna. In zavedam se, da sem presuha, saj sem ravnokar pomerjala svojo garderobo in ugotovila, da mi je večino hlač, ki so mi bili še pred štirimi meseci ravno prav, preširokih. Ampak ne morem se prepričati, ker je tisti občutek, ko imaš nadzor, ko imaš 46,3kg, tako popoln …

V petek sem obiskala svojo osebno zdravnico, ki mi je dala veliko zagona, poleg tega pa me je spravila (nenamerno) v strah in tako sem se že štiri dni prenajedala. No, danes sem rekla, da bom temu naredila konec in jutri začela z nadzorom, kajti če začnem dan z nepravim zajtrkom, se mi vse uniči. No, ampak obisk pri zdravnici. Sama sem bila zelo vesela, ker jo imam zelo rada, saj me naredi samozavestnejšo in z njo zlahka govorim o vseh problemih, poleg tega pa se sprostim in pomirim. Ona pa je bila zelo zaskrbljena, saj sem od zadnjega obiska pri njej shujšala 2kg. Zato me je tudi poslala na pediatrično kliniko, poleg tega pa mi je naročila, naj se poskušam čim bolj zaposliti (kar zelo trmasto počnem in si polnim dneve z dejavnostmi, samo da ne bi mislila na hrano).

No, zopet sem se čisto preveč razpisala. Ampak tukaj pride moj problem. Želim si ozdraveti. Ko zdaj razmišljam o vsem tem … da, želim si. Predvsem zato, ker vidim, koliko pomenim ljudem in se vsi trudijo z menoj, želim biti še samozavestnejša in znova nasmejana. Poleg tega sem se čisto malo najstniško zatrapala in res ne bi rada, da bi moje “prijateljstvo” s simpatijo razpadlo samo zato, ker se toliko obremenjujem s težo in kalorijami in bi mu postala grda, ker bi bila presuha (imam srečo, da pri svojih 46,3kg in 167cm ne izgledam niti najmanj okostnjakasta). Vendar pa sem ugotovila, da čeprav nekako napredujem (s 4 obroki, manj pogostim tehtanjem, pogovori, hranjenjem v družbi), še vedno drsim navzdol. Vedno bolj se mi zdi, da sodelujem samo zato, ker vidim, da imam nad seboj popoln nadzor in lahko hujšam. Zdi se mi, da takoj ko bi začela pridobivati na teži, bi nehala sodelovati. Tega se bojim. Po drugi strani pa … Ne vem. Mojih 46,3kg mi ponuja nekakšno tolažbo. Sploh zdaj, odkar sem uradno diagnosticirana za anoreksijo in to ve celotna moja družina … No, v družini smo zelo različnih karakterjev in seveda je vsak sprejel čisto drugače. Srečo imam, da je moja najstarejša sestra zelo podobna meni in mi je v veliko pomoč, medtem ko mama in druga sestra ponavadi povzročata moje napade panike, ker me obtožujeta, da se samo smilim sama sebi in se nič ne trudim. Saj ne, da ju obtožujem, vendar … Zadnje čase ugotavljam, da mi to, da sem še shujšala, daje oporo. Da zmorem. Ker se mi zdi, da s tem, ko izgubljam na teži, nadzorujem situacijo, da jim pomagam in jih varujem (vem, da je zgrešena logika) in zdi se mi, da bolj kot bom drobcena, lažje bo, ker jim bom delala manj težav. No, nekako se moram prepričati o nasprotnem.

To je moj prvi problem. Naslednji pa je prenajedanje. Pravkar sem prišla iz faze 4-dnevnega prenajedanja s sladkarijami (upam, da bo jutri uspešen dan, samo načrtujem, če mi bo le uspelo, da bi teh 14 dni poskušala brez sladkarij). In v tej fazi grem skozi toliko občutkov. Začnem jesti zaradi strahu. Ali panike. Polnim neko luknjo (jem torej zgolj zaradi čustev, čeprav nisem lačna). In potem pridem do tega, ko mi je slabo, ko se zaradi sladkarij slabo počutim (predvsem zato, ker jih jem zadnje čase precej manj kot sem jih v tem letu) in jih jem, ker mislim, da bo potem bolje. Ali pa zgolj zato, ker vem, da je tako ali tako uničen dan. In potem je še faza slabe vesti, strahu, ko se bojim, da se bom zredila. In ta strah je tako grozen, želim si telovaditi, želim bruhati (vedno znova se odvrnem od tega). Ko se prenajem, vidim zmaličeno podobo, vidim debelo telo. In zadnje čase opažam, da se ta panika samo povečuje. Da tako grozno zasovražim samo sebe, da se želim praskati po koži, da bi jo spraskala s sebe. Ampak si tega ne dovolim, ker je samopoškodovanje še ena tema, o kateri sem veliko brala, in res ne bi rada še tega. Zato se prepričam, da svoje občutke zapišem, grem na sprehod, da se pomirim. Moram pa reči, da počasi lažje sprejemam to svoje prenajedanje in se hitreje pomirim ter se lažje odločim, da bom kljub vsemu nekaj večerjala (zdaj že vem, da je večja možnost, da se bom znova prenažirala, če se samo obtožujem, kot če se prisilim, da kljub sitosti pojem pol jabolka).

Oh, znova sem (čeprav sem upala, da bom tokrat uspela vse skupaj opisati bolj na kratko) raztegnila to pismo. Za konec moram dodati še nekaj vprašanj. Mislite, da mi vsaj malo uspeva? Ker sama, bolj kot razmišljam o tem, bolj se mi zdi, da samo goljufam. Poleg tega me zanima, ali morda veste, kako približno poteka zdravljenje na pediatrični kliniki. Sama sem sicer nekaj brala, prišla celo do podatka, da tam sprejemajo le do 15 leta starosti, kar me je zmedlo, kajti bežna znanka je starejša od mene (imam 17 let) in je tam. Res ne vem, kaj storiti. Zdi se mi, da se samo vrtim v krogu. Si želim pomagati, čeprav se mi včasih zdi, da je ta želja bolj zato, da bi osrečila ostale ljudi okoli sebe, da ne bi več trpeli in skrbeli zame. In bolj kot si želim pomagati, večji je moj strah in potem se pojavi obup, da mi ne bo uspelo. No, ampak sedaj bom poskušala znova. In znova. Nekako se moram prepričati, da ni vse v številkah. Da ta nadzor, ki ga tako obožujem, ni več moj nadzor, pač pa nekaj drugega nadzira mene. In kaj si v resnici želim jaz? Želim si biti lepa, postavna, nasmejana in samozavestna, takšna kot sem, ko sem v družbi svojih prijateljic in simpatije :). Ter zopet navadna najstnica.

Še enkrat se vam najlepše zahvaljujem za vaš prejšnji odgovor, ki mi je bil v veliko podporo in spodbudo, upam, da se vam je uspelo prebiti skozi to zmedeno sporočilo in vam želim prijeten teden!

Pozdravljeni!

Po dolgem času sem se znova odločila pisati. Če sem poštena, sem se že velikokrat lotila pisanja, a sem vedno znova obupala, zbrisala in se namesto tega prenajedla ali pa zgolj jokala. No, ampak danes sem se odločila, da bom iskrena do sebe in dokončala sporočilo (ter ga tudi odposlala). Najprej se vam moram iskreno zahvaliti za odgovor, da ste si vzeli čas in prebrali moje sporočilo ter mi svetovali. Pozanimala sem se na različnih koncih, poleg tega pa je tudi moja mama dobila nekaj informacij od znanke, katere hčer se je prav tako zdravila zaradi anoreksije. Tako nekako sem prišla do tega, da me je zdravnica napotila na pediatrično kliniko, kjer se bom v kratkem naročila.

No, ampak pišem predvsem zaradi drugih stvari. Pravzaprav kar ne morem verjeti, kako zelo počasi gredo te počitnice. Vsak dan je en sam boj v mojih mislih. Od zadnjega sporočila sem namreč naredila en velik korak naprej. Sestra me je namreč postavila pred dejstvo, da tako ne gre več naprej, da se samo prenajedam in stradam in to mi je dalo veliko misliti. Tako sem pristala na nekaj njenih zahtev in ona se je prilagodila meni, počasi pa nama uspeva vsaj malce izboljšati vse skupaj. Moram reči, da sem veliko boljše volje, imam več zaupanja vase in najdem več moči, da se uprem sama sebi pri prenajedanju. Če se pohvalim; odkar sem pisala, sem uvedla štiri obroke dnevno in sicer za mizo zraven drugih ljudi, še vedno se gibam 4-5x tedensko (ponavadi tečem 4,5km), tehtam se samo enkrat tedensko (in moram reči, da je to ena stvar, ki je blagodejno vplivala name, saj se zdaj počutim manj v stresu), poskušam čim manj razmišljati o hrani in govoriti o občutkih s svojo sestro (ponavadi sem se le teh tako sramovala, da jih nisem mogla spraviti iz ust). No, ampak vse ni samo uspeh. Začela sem kontrolirati svoje vnose hrane in sicer tako obsedeno, da nočem zaužiti več kot 500kcal dnevno (in tako čisto bedasto delam probleme, če ima 100g enega frutka 50kcal, drugi 59 in tretji 61, kar je, vem, totalna bedarija, ampak meni je to grozno pomembno) in se trudim, da od mize ne vstanem sita in uživam, ko sem lačna in mi kruli. Seveda lahko v tem perfektnem nadzoru zdržim 2 dneva, potem pa se od nekod pojavi želja po sladkem (res sem zasvojena s tem!). In se nekako upiram, predvsem je to lažje, ker sva se s sestro odločili, da ne bo sladkarij, prav tako pa me ravno toliko nadzira, da vidi, kdaj se zlomim, in mi namesto tega da nekaj drugega ali pa greva na sprehod in klepetava. Ampak seveda pride vikend, z njim menjava okolja in prenajedanje. Ponavadi traja to samo dva dneva, potem pa nazaj k sestri v moj nadzor. Moj idealni jedilnik med tednom je:
zajtrk: frutek ali jogurt z 1,3% maščobe
malica: 1sliva ali 1 koruzni vafelj (včasih goljufam in pojem manj)
kosilo: veliko solate (ponavadi kumare ali paradižnik) in malo ostalega
večerja: 1 koruzni vafelj ali ena sliva ali majhna marelica
Zavedam se, da je to odločno premalo, a se ne morem prepričati, da bi pojedla več, ker obožujem ta nadzor. No, posledice tega nadzora so čisto očitne, saj sem v enem tednu z 48kg shujšala na 46,3 in zdaj ostajam na teh kilogramih. Seveda sem srečna. In zavedam se, da sem presuha, saj sem ravnokar pomerjala svojo garderobo in ugotovila, da mi je večino hlač, ki so mi bili še pred štirimi meseci ravno prav, preširokih. Ampak ne morem se prepričati, ker je tisti občutek, ko imaš nadzor, ko imaš 46,3kg, tako popoln …

V petek sem obiskala svojo osebno zdravnico, ki mi je dala veliko zagona, poleg tega pa me je spravila (nenamerno) v strah in tako sem se že štiri dni prenajedala. No, danes sem rekla, da bom temu naredila konec in jutri začela z nadzorom, kajti če začnem dan z nepravim zajtrkom, se mi vse uniči. No, ampak obisk pri zdravnici. Sama sem bila zelo vesela, ker jo imam zelo rada, saj me naredi samozavestnejšo in z njo zlahka govorim o vseh problemih, poleg tega pa se sprostim in pomirim. Ona pa je bila zelo zaskrbljena, saj sem od zadnjega obiska pri njej shujšala 2kg. Zato me je tudi poslala na pediatrično kliniko, poleg tega pa mi je naročila, naj se poskušam čim bolj zaposliti (kar zelo trmasto počnem in si polnim dneve z dejavnostmi, samo da ne bi mislila na hrano).

No, zopet sem se čisto preveč razpisala. Ampak tukaj pride moj problem. Želim si ozdraveti. Ko zdaj razmišljam o vsem tem … da, želim si. Predvsem zato, ker vidim, koliko pomenim ljudem in se vsi trudijo z menoj, želim biti še samozavestnejša in znova nasmejana. Poleg tega sem se čisto malo najstniško zatrapala in res ne bi rada, da bi moje “prijateljstvo” s simpatijo razpadlo samo zato, ker se toliko obremenjujem s težo in kalorijami in bi mu postala grda, ker bi bila presuha (imam srečo, da pri svojih 46,3kg in 167cm ne izgledam niti najmanj okostnjakasta). Vendar pa sem ugotovila, da čeprav nekako napredujem (s 4 obroki, manj pogostim tehtanjem, pogovori, hranjenjem v družbi), še vedno drsim navzdol. Vedno bolj se mi zdi, da sodelujem samo zato, ker vidim, da imam nad seboj popoln nadzor in lahko hujšam. Zdi se mi, da takoj ko bi začela pridobivati na teži, bi nehala sodelovati. Tega se bojim. Po drugi strani pa … Ne vem. Mojih 46,3kg mi ponuja nekakšno tolažbo. Sploh zdaj, odkar sem uradno diagnosticirana za anoreksijo in to ve celotna moja družina … No, v družini smo zelo različnih karakterjev in seveda je vsak sprejel čisto drugače. Srečo imam, da je moja najstarejša sestra zelo podobna meni in mi je v veliko pomoč, medtem ko mama in druga sestra ponavadi povzročata moje napade panike, ker me obtožujeta, da se samo smilim sama sebi in se nič ne trudim. Saj ne, da ju obtožujem, vendar … Zadnje čase ugotavljam, da mi to, da sem še shujšala, daje oporo. Da zmorem. Ker se mi zdi, da s tem, ko izgubljam na teži, nadzorujem situacijo, da jim pomagam in jih varujem (vem, da je zgrešena logika) in zdi se mi, da bolj kot bom drobcena, lažje bo, ker jim bom delala manj težav. No, nekako se moram prepričati o nasprotnem.

To je moj prvi problem. Naslednji pa je prenajedanje. Pravkar sem prišla iz faze 4-dnevnega prenajedanja s sladkarijami (upam, da bo jutri uspešen dan, samo načrtujem, če mi bo le uspelo, da bi teh 14 dni poskušala brez sladkarij). In v tej fazi grem skozi toliko občutkov. Začnem jesti zaradi strahu. Ali panike. Polnim neko luknjo (jem torej zgolj zaradi čustev, čeprav nisem lačna). In potem pridem do tega, ko mi je slabo, ko se zaradi sladkarij slabo počutim (predvsem zato, ker jih jem zadnje čase precej manj kot sem jih v tem letu) in jih jem, ker mislim, da bo potem bolje. Ali pa zgolj zato, ker vem, da je tako ali tako uničen dan. In potem je še faza slabe vesti, strahu, ko se bojim, da se bom zredila. In ta strah je tako grozen, želim si telovaditi, želim bruhati (vedno znova se odvrnem od tega). Ko se prenajem, vidim zmaličeno podobo, vidim debelo telo. In zadnje čase opažam, da se ta panika samo povečuje. Da tako grozno zasovražim samo sebe, da se želim praskati po koži, da bi jo spraskala s sebe. Ampak si tega ne dovolim, ker je samopoškodovanje še ena tema, o kateri sem veliko brala, in res ne bi rada še tega. Zato se prepričam, da svoje občutke zapišem, grem na sprehod, da se pomirim. Moram pa reči, da počasi lažje sprejemam to svoje prenajedanje in se hitreje pomirim ter se lažje odločim, da bom kljub vsemu nekaj večerjala (zdaj že vem, da je večja možnost, da se bom znova prenažirala, če se samo obtožujem, kot če se prisilim, da kljub sitosti pojem pol jabolka).

Oh, znova sem (čeprav sem upala, da bom tokrat uspela vse skupaj opisati bolj na kratko) raztegnila to pismo. Za konec moram dodati še nekaj vprašanj. Mislite, da mi vsaj malo uspeva? Ker sama, bolj kot razmišljam o tem, bolj se mi zdi, da samo goljufam. Poleg tega me zanima, ali morda veste, kako približno poteka zdravljenje na pediatrični kliniki. Sama sem sicer nekaj brala, prišla celo do podatka, da tam sprejemajo le do 15 leta starosti, kar me je zmedlo, kajti bežna znanka je starejša od mene (imam 17 let) in je tam. Res ne vem, kaj storiti. Zdi se mi, da se samo vrtim v krogu. Si želim pomagati, čeprav se mi včasih zdi, da je ta želja bolj zato, da bi osrečila ostale ljudi okoli sebe, da ne bi več trpeli in skrbeli zame. In bolj kot si želim pomagati, večji je moj strah in potem se pojavi obup, da mi ne bo uspelo. No, ampak sedaj bom poskušala znova. In znova. Nekako se moram prepričati, da ni vse v številkah. Da ta nadzor, ki ga tako obožujem, ni več moj nadzor, pač pa nekaj drugega nadzira mene. In kaj si v resnici želim jaz? Želim si biti lepa, postavna, nasmejana in samozavestna, takšna kot sem, ko sem v družbi svojih prijateljic in simpatije :). Ter zopet navadna najstnica.

Še enkrat se vam najlepše zahvaljujem za vaš prejšnji odgovor, ki mi je bil v veliko podporo in spodbudo, upam, da se vam je uspelo prebiti skozi to zmedeno sporočilo in vam želim prijeten teden!

Pozdravljena,

vesela sem zate, da čutiš, da lahko zaupaš zdravnici in tudi sestri. Verjamem, da so pritiski drugih zate grozni in da se počutiš nemočna ob njihovih besedah. Tudi oni se počutijo nemočni ob tem, ko ti ne znajo in ne morejo pomagati. Ravno zato pa pritiskajo nate.
Kot ugotavljaš sama imaš boljše in slabše dneve. Ob boljših dnevih lahko vidiš nevarnosti, ki pretijo, ker ješ tako malo, lahko vidiš, da je anoreksija zahrbtna bolezen in čeprav se ti zdi, da imaš nadzor nad tem, si ga na žalost že zdavnaj izgubila. Odraščajoča oseba za normalen razvoj telesa, organov, hormonov in fizično delovanje, potrebuje približno 2400 cca dnevno. Verjamem, da je zate to strašljivo in nepredstavljivo. Vse kar opisuješ – prenajedanje, misli, strah pred debelostjo, občutek nadzora, dobrega počutja, ko ne ješ – je povezano s to boleznijo. Ob dobrih dnevih ugotoviš tudi, da so v ozadju občutki, čustva, potreba nadzora – zmoreš razumsko vsaj za nekaj časa videti, da ne gre le za hrano. Hočem povedati, da vse kar se ti dogaja je del anoreksije. Če bo minilo pa bo v velikem delu odvisno od tega ali si prirpalvjena sprejeti pomoč, ki ti jo ponujajo.
Odločiti se boš morala ali boš ljudem zaupala, da ti želijo pomagati ali pa ne. Ko boš sprejela odločitev za pomoč, še vedno ne bo lahko. Še vedno bodo nihanja, ki jih opisuješ, še vedno se ti bo zdelo, da se nikamor ne premakne in da ni napredka, vendar je napredek pri tebi že to, da razmišljaš o tem, da bi poiskala pomoč. Pomoč bo potrebovala tudi tvoja družina. Namreč v tem, da ugotovijo s kakšnim vedenjem ti škodijo, s kakšnim vedenjem škodijo sebi in kaj sploh je v njihovi moči, da ti pomagajo pri okrevanju. Preberi si članek na vrhu spiska sporočil zakaj je okrevanje tako dolgotrajen proces, če ga že nisi. Mogoče boš potem lažje razumela kaj ovira tebe, da poiščeš pomoč.
Dejstvo je, da potrebuješ pomoč. In so ljudje okoli tebe, ki te imajo radi. Vendar ljubezen ne pomeni, da bodo gledali kako se boš uničila in shirala do konca. Pomeni, da bodo ukrepali, če bo to potrebno.
Ne vem, č si že kaj brala o motnjah hranjenja. Včasih branje pomaga, da lažje razumeš zakaj imaš v enem trenutku izredno moč in stradaš v drugem pa se prenajedaš. Predlagam ti, da prebereš knjigo Ko hrana ni več hrana. Je tanka in na kratko opisuje ta začarani svet v katerem si se znašla.
Najboljše informacije glede zdravljenja na Pediatrični kliniki ti lahko podajo osebe, ki so bile tam ali pa, če sama pokličeš tja in skušaš prositi za pogovor s kakšno zdravnico – dr. Anderluhova vem, da dela na oddelku za motnje hranjenja. Več si lahko prebereš tudi na njihovi spletni strani. Pobrskaj pa malo še po forumu, se spomnim, da je bilo o tem že kar nekaj vprašanj in odgovorov s strani deklet, ki so tam bivale.
Držim pesti zate, da najdeš moč v sebi, premagaš strah in sprejmeš pomoč. Kot si napisala v enem izmed svojih pisem je dejstvo, da ti lahko terapevt pomaga le toliko kot si želiš sama. Kar pomeni, da boš napredovala v skladu s svojimi željami, možnostmi, potrebami, počutjem. In če goljufaš kot praviš, goljufaš samo sebe in ne druge. Vprašanje je, če si želiš nehati goljufati sebe?

Lepo pozdravljena,

Tatjana

LittleMissSunshine, prebrala sem tvoja sporočila in sem zbrala pogum, da te zaprosim za tvoj email. Poznam in čutim tvojo zgodbo, saj sem šla skozi to tudi sama. Želim ti pomagati in te vzpodbuditi, vse se da! Anoreksijo se da premagati! Boš videla, prišel bo dan, ko ne bo glavni razlog, da si vstala iz postelje hrana, ampak nekaj drugega. Neverjetni občutek je, ko spoznaš in dejansko čutiš kako nepomembne so kalorije in hrana v primerjavi s tem, kar ti lahko življenje ponudi. Ne se bat hrane. Hrana je potrebna zato, da živiš, in ne obratno. To da ješ, je kot tako, da greš vsak dan na wc (:D). Svetu se ne dokazovat s hrano, ker je to otročje in neumno. Kot sem napisala, če želiš, mi lahko napišeš tvoj email..želim ti pomagati, saj vem kako se počutiš.. Skoraj natansko ista izkušnja, ista osebnost (perfekcionistka,vsem se prilagajaš, stres v šoli, doma, nažiranje s sladkarijo; 300gramske čokolade, piškoti, napolitanke, pa še mal nutelce je šlo v enem večeru…) Ampak se da! 🙂
Upam, da si čimbolje in da mi odpišeš.. zelo ti želim pomagati.
Maša

Vav, Maša, tvoje sporočilo me je …

Tako zelo presunilo, da sploh ne vem, kaj bi napisala. Razen svojega maila, ki je: [email protected]. O moj bog, res ne vem, kaj naj rečem. Prvič dejstvo, da ti je dejansko uspelo … Mislim, ja, saj povsod berem, da je anoreksija ozdravljiva, ampak … kako dejansko? In drugič, da dejansko obstajajo ljudje, ki imajo enake probleme … Ki imajo anoreksijo in se poleg tega prenažirajo. Ves čas sem si govorila, da me ljudje zaradi tega še bolj sovražijo … ker sploh nisem taka, kot si želijo. Niti anoreksije nimam na pravi način. In potem se pojaviš ti in mi poveš, da hočeš moj mail, da nisem nepomembna stvar, katerih besedil ni vredno brati, da sem stvar, ki se vsem gnusi. In mi poveš, da nisem bila edina v tem, da … In da si zmagala …

No, jaz se zdaj trudim zmagovati. Na vsak način. Moja anoreksija mi je vzela toliko lepega. Vzela mi je toliko energije, toliko upanja, zaradi nje je moje telo postalo šibko, imam že telesne posledice, ki me jih je groza in se zdaj trudim, trudim z vsakim dnem, da jo premagam. Oz jo poskušam. In … ne vem. Saj na nek način mi je že uspelo, ko sem s svojih 44,6kg prišla na 47,6. 3kg v zdaj … vov, že enem mesecu in pol, skoraj. A se zavedam, da ni popolno. Za tem stoji veliko prenajedanja in nato zopet odpovedovanja, razmišljanja o smrti, truda in poskusov, ko sem jedla normalno. Počasi gre naprej. Čeprav se vsakič znova bojim. Kdaj je normalno? Ko se prisilim jesti, potem pa se tako zasovražim, da se prenajem? Ko se trudim, da pojem čim manj, ko štejem kalorije in sem razočarana, če jih je več kot 700, več kot 500? Ko dejansko uživam v hrano in prisluhnem telesu …. a kaj ko je takih dni tako malo … komaj kakšen.

A se trudim. Trudim, trudim, trudim. Ker obstajajo ljudje, ki jim pomenim ogromno, ki mi govorijo, da me nočejo gledati, kako počasi umiram. Ker sem preveč posebna, da bi me izgubili. Zato se trudim. Le da tolikokrat izgubim pot … A je bolje. Res je bolje.

In zdaj me je tvoje besedilo še bolj prisililo, da se začnem truditi. Ker … hval, res hvala za to sporočilo. Prav polepšalo mi je dan! No, mail sem ti pa že zgoraj navedla =).

Uživaj!!!