Pozdravljeni,

zelo me skrbi za hčerko, ki ima težave s hranjenjem že od otroštva. Živela je v družini, kjer je oče od nje zahteval ure in ure sedenja pri glasbilu in ni pokazal nobenega spoštovanja njene volje. Bil je nasilen in jo je grdo žalil. Jaz sem pri tem zelo trpela in ko sva bili sami, sem jo toliko bolj crkljala. Zakon je pri njenih 13-tih , hvalabogu, razpadel. Že v osnovni šoli se je prenajedala in bila debelušna. Doživljala je žalitve bratca in sošolcev. Pri 16-tih je naredila naenkrat preskok, močno poprijela v šoli in začela uživati samo jabolka. En zaboj na teden, po pol leta je dodala še solato brez olja. Vsak večer ogromno skledo solate. Potem smo jo prepričali, da je šla enkrat mesečno z nami v gostilno na večerjo. Ves čas nadalnjega šolanja je jedla skromno, šele v zadnjih letnikih je dodala olje in meso. Zdaj je zaposlena, je selektivno in zelo malo, enkrat na dan in veliko sadja. Skoraj vsak dan gre na kakšno goro, največkrat sama, čeprav ima fanta.Doma dviguje uteži in opazuje svoje telo v ogledalu. izredno ljubi red, načrtovanje dneva, stalno hiti, 90% časa, ki ga preživi doma, je napeta. Potem pa pade v depresijo. Ni vajena sprejemati ljubezni moškega, plaši jo fantova pozornost. V službi je izredno motivirana in uspešna, tudi doma je izredno delavna. Brezdelja ne pozna, izredno storitveno naravnana. Kdar je žalostna, se mi odpre in ji pogovor z menoj pomaga, vsaj tako se mi zdi. ostali čas, pa je potrebno z njo ravnati previdno, nevsiljivo, z omejenimi vprašanji, brez nobenih pripomb. Vsako kritiko katerega njenega dejanja ( recimo: inpulzivna vožnja z avtom) sprejema blazno tragično, zlasti od mene, se razburi, joka, pravi, da je ne sprejemam, kakršna je, da jo opazujem, da zaradi mene doma ni sproščena. Res me blazno skrbi, že skoraj 20 let to njeno početje. Ne vem, kako naj pravilno ravnam. Hodi k terapevtu, vendar mislim, da nekater stvari tam spretno prikriva. Prosim za nasvet kako naj se obnašam do hčerke, kako naj sebi pomagam, da jo sproščeno spremljam, če pretiravam s skrbjo ali kako naj funkcioniram, če je potrebna pomoči in ji še lahko pomagam. Kako navadno vpliva, če si ustvariš družino?Tisočkrat hvala

mama Mima

Mama Mima, pozdravljeni!

Iz vaše pripovedi vidim, da obe zelo trpita. Vesela sem, da hči hodi k terapevtu. Tudi če določene stvari tam zaenkrat prikiva, ni nič narobe. Tam dobi podporo in ko bo pripravljena, bo razkrila tudi tisto. Nekateri ljudje potrebujejo več časa, da spregovorijo o najtežjih stvareh, tak primer so tudi osebe z motnjo hranjenja, ki težje govorijo o svojem načinu prehranjevanja ter telesni teži. Če hči tega še ne zmore, ni nič narobe, potrebuje samo več časa, da se počuti varno govoriti tudi o tem. To je njen osebni proces, ki mu lahko zaupate.

Če gre za anoreksijo ali ne, je težko reči na tak način, to presojajo psihiatri na podlagi osebnega pogovora z osebo. Ključna je telesna teža in če je hči podhranjena, potem verjetno je anoreksija. Vendar tudi v tem primeru se mora hči sama odločiti za zdravljenje, saj prisilnega zdravljenja pri nas ni (zdavljenje s psihoterapijo). Prisilno je samo reševanje življenja (nahranijo telo s pomočjo sonde). Oseba mora imeti lastno motivacijo za zdravljenje, kar pa vaša hči že ima, saj hodi k terapevtu, ki ji bo tudi priporočil zdravljenje na Oddelku za motnje hranjenja, če bo to potrebno. Kar pa ne pomeni, da se vi ne smete pozanimati o tem bolj podrobno, da boste vedela, kako odreagirati.

Predlagala bi vam, da se greste nekam pogovoriti, v eno organizacijo, ki se ukvarja z motnjami hranjenja (Svetovalnica za motnje hranjenja Muza, Ženska svetovalnica, Enota za motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki), lahko pa tudi k terapevtu, ki dela v kakšni drugi organizaciji.

Kot veste, ni recepta, kako se obnašati do otroka, kako hči sproščeno spremljati. Ta način lahko vi najdete skozi pogovor s terapevtom (lahko tudi v skupini s starši v podobni situaciji) in skozi raziskovanje in preizkušanje v odnosu s hčerjo. To je res proces in pot iskanja, ki je še posebno težak, če ima otrok motnjo hranjenja in strokovna pomoč lahko zelo pomaga.

Včasih se starši čutijo krive in odgovorne za otrokovo počutje in vedenje, sploh pa za motnjo hranjenja, tudi ko ti že odrastejo in je težko spustiti otroka, da je sedaj sam odgovoren za vse, kar počne, česa ne počne in kar čuti in doživlja. In težko je najti to ravnovesje, koliko naj pomagam, da ne bom preveč vsiljiva ali da ne bom premalo pomagala. Predlagala bi vam, da se s pomočjo terapevta odvežete morebitne krivde za hčerino stanje, da se pogovorite o vseh skrbeh glede hčere, da se z njim pogovorite o tem, kakšen odnos imata ter kaj lahko in česa ne morete v odnosu narediti vi. Da lahko z nekom, ki je strokovnjak na področju odnosov, pretehtate vse možnosti in skupaj z njim najdete rešitev, ki bo najboljša za vas in za vašo hči. Če bo vam lažje, če boste vi bolj sproščena, ko boste nekaj bremen odložila pri terapevtu in bolje razumela vajin odnos,hčerino obnašanje ter motnjo hranjenja, potem predvidevam, da bo bolj sproščen tudi odnos s hčerjo.

Če imate še kakšno vprašanje, vabljena, da še pišete.

Srečno!

Vesna