Ko je meni umrl mož, sem ostala sama s štirimi šolajočimi otroci. Takoj po smrti se je vsa njegova žlahta kar naprej vrtela okoli nas . Kar naprej so ponavljali, kako nas imajo radi, kako mislijo na nas, kako nam bodo pomagali in vse drugo. Bolj, ko se čas moževe smrti oddaljuje, bolj se ta ista žlahta nekako oddaljuje od nas. Ker imamo kmetijo, imamo polne roke dela in včasih bi nujno rabili pomoč, ampak ta ista žlahta ” nima časa”. Nikoli, razen enega resnično dobrega strica. In jaz sem se bolj začela po pomoč obračati k sosedom. Stokrat lažje in raje vprašam njiju za pomoč in tudi z nekim notranjim veseljem nam priskočita na pomoč. Tudi pogovarjamo se o vseh takih in drugačnih stvareh, ki mene in moje otroke skrbijo po smrti mojega moža in njihovega očeta.Sosedje mi dajejo neke vrste občutek vrednosti, pri stikih z žlahto pa dobivam občutek manjvrednosti v tem sorodstvu. Kakšen pa je vaš odnos z žlahto po pokojnem možu ali ženi?

Spoštovana gospa mrkn,
Moj položaj, glede potrebe po pomoči se sicer od vašega razlikuje ……. … pa vendar, ker se doslej drug v takem položaju ni oglasil, naj povem, kako je pri meni z žlahto .
Od smrti mojega moža je minilo tri mesece in pol, pa se je žlahta, s katero je moj mož gojil zelo dobre odnose, z njimi kontaktiral tudi ves čas bolezni, preprosto umaknila. Nekateri so me klicali in tudi kakšen je prišel, še kakšen mesec po pogrebu, potem pa skoraj ne več. Očitno mislijo, da bi jaz morala normalno funkcionirat, se pogovarjati običajne stvari, o možu več ne govoriti ………, “potegniti črto” kot se je eden izrazil…….. In ker so videli, da pri meni temu ni tako, so me vsi pošiljali k zdravniku ……….., delili nasvete, kaj moram, česa ne smem ……….. Jaz seveda “še nisem normalna” in tako me “pustijo pri miru”. Sama sem nekatere še poklicala……sedaj jih več ne……….. Ja, takšne so moje izkušnje z žlahto, žal. – Mi je pa zelo, zelo hudo ………
Razumem, da je za vas na kmetiji, brez moža in očeta, zelo težko. Zato vam želim, da bi vam vsaj sosedje, s katerimi imaste dobre odnose, čim več pomagali.
Lepo vas pozdravljam in želim vse dobro.

Na žalost imam tudi jaz podobne izkušnje kot ti. Tudi meni je umrl mož in sem po njegovem pogrebu ostala popolnoma sama. Od žlahte imam samo sestro, pa na žalost nima veliko razumevanja za moje želje in potrebe. Njegova žlahta pa je sploh izginila iz mojega življenja.
Sem bila nekaj časa zelo prizadeta, potem sem pa razmislila in se odločila, da iz tega potegnem en dober nauk. Ne sekiram se več, ker mi je bolje, da ni v moji bližini ljudi, če me nimajo radi.
Dobro se počutim v družbi ljudi, ki me spoštujejo, čutijo z menoj in me imajo radi in tudi pri meni se je pokazalo, da so to bližnji sosedje s katerimi si pomagamo in se bodrimo, če nam je hudo in tudi poveselimo, če prilika nanse. In sem ugotovila da se časi spremimjajo, nič ni večno. Ljudje prihajajo v moje življenje z določenim razlogom in tudi odhajajo iz mojega življenja in sem sprejela, da je tako edino prav. Sedaj imam okrog sebe pozitivne, dobre ljudi, ki mi niso žlahta in počutim se dobro.
Zato, daraga mrkn, ne sekiraj se nikomur ne dovoli, da ti dela neugodne občutke, življenje je tvoje, ti se moreš boriti za tvoj in tvojih otrok obstoj. Pusti žlahto in uživaj vsak lep dan, ki ti je dan in bodi hvaležna za dobre sosede.

Žlahta
Pri nas imajo navado reči, da je žlahta raztrgana plahta, sama sem imela vedno navado dodati, da s plahto, pa čeprav je slaba se lahko pokriješ, z žlahto pa se ne moreš. Tudi sama imam slabo izkušnjo s sorodniki, moževi so daleč v drugih državah in tudi starejši, kar nekaj časa je preteklo že od njegove smrti, pa smo še vedno v kontaktu, kolikor nam čas in razdalja omogočata. Druga zgodba je z mojimi. Po moževi smrti sem ostala sama, k sreči sem takrat hodila še v službo, ki me je zelo zaposlila, a moja žlahta, se še ni končal pogreb, so mi že prodajali hišo in kupovali stanovanje, hoteli da se preselim nazaj domov, da bi bila brezplačna dekla mojemu bratu, za katerega še vedno skrbi mama in ne bo nikdar imel delovnih navad, ko sem to odklonila je bila zamera, čez in čez. Pa tudi, ko so se začeli oglašati kupci za hišo, tako sem zvedela za namere mojih sorodnikov, sem jim povedala, da zaenkrat ničesar ne prodajam. Ob moževi smrti sem že več kot trideset let skrbela sama zase in delal na odgovornem in zahtevnem delovnem mestu, pa so se moji sorodniki začeli obnašati, kot da sem otrok, ki ima pet let.Dokler mi ni prekipelo in sem jim to tudi povedala. Kar nekaj časa sem se počutila strašno krivo, kot da bi naredila nekaj strašno narobe. Tudi to sem razčistila sama s seboj, danes pa se družim z ljudmi, ki jih zanimajo enake stvari kot mene, pomagam tam kjer lahko, in če rabim pomoč prosim zanjo in jo tudi dobim. Lagala bi, če bi rekla , da ni bilo hudo, vendar danes je že mnogo bolje. Pa saj veste tisto še vedno velja, v stiski spoznaš ljudi.