pozdravljeni;

z zanimanjem sem začela prebirati vaše prispevke. doma imamo 2 fantka; prvi je 20 drugi pa 3 mesece…največja težava s katero se srečujem je uspavanje 20 mesečnika. do 8 meseca sem mu bila mama duda, poem pa smo to v enem tednu prekinili…bilo je težko ampak od takrat jaz in moja dojka nisem bila več nujno potrebna za uspavanje. naj povem da kljub novemu dojenčku še vedno dojim starejšega; od njegove starosti leta se dojiva samo zjutraj in zvečer in vse skupaj je bolj ritual kot dejansko dojenje.

uspavanje čez dan in zvečer se spreminja… čez dan spi cca po uro in pol, ponoči pa 11-12ur (največkrat brez prebujana). večinoma čez dan zaspi brez problema; zvečer pa je bilo obdobje v moji drugi nosečnostipovsem ok…po večernem ritualu (večerja, umivanje, flaška…včasih skoraj nič dojenja, večinoma malo) sem ga položila v posteljico, zapustila sobo iin on je lepo zaspal…

pred slabim mesecem je zbolel in takrat sem ga seveda ponoči in zvečer še malce pocrkljala,počakala v sobi ga božala da je zaspal…od takrat naprej pa imamo zvečer hude travme ko ga položim v posteljo…joka tako močno da se mi trga strce….če grem in ga potolažim,mu povem da je mamica tukaj da gremo spat se umiri vendar ko zapustim sobo je spet še hujši jok in tako bi se lahko “igrala” še ure, poskusila sem tudi sedet ob posteljici da zaspi vendar zna to tudi trajati do dobre ure da zaspi in da lahko zapustim sobo..sedaj z novim dojenčkom pa si enostavno ne morem privoščiti tako dolgega uspavanja…z možem sva ugotovila, da je pač najhitreje če ga pustiva da se zjoka… vendar sem zvečer preden gre spat že čisto živčna saj res ne morem poslušat tega jokanja saj me boli srce….

kako naj se lotiva tega problema?? ali že lahko takšen malček sam zaspi (v preteklih mesecih se je izkazalo da lahko??) ali mu že lahko snamem stranico posteljice? ali pustiti potem vrata njegove in najine sobe odprta??
v upanju na kakšen koristen nasvet se vam že vnaprej zahvaljujem

Pozdravljeni!

Torej: Kaj potrebuje vaš otrok? In kaj potrebujete vi? In kako lahko to dvoje uskladite tako, da bo za vse vpletene ok.

Kaj potrebuje vaš otrok?
Z eno besedo: bližino. Mislim, da je vaša dilema pri tem predvsem bojazen da ni to nazadovanje, če je že znal zaspati sam. Ne, to je napredek. Prej je bil še premajhen, da bi vam znal povedati, kaj potrebuje, mogoče še premalo osebnostno močan, da bi zagnal tak protest, kot ga zažene sedaj.

Če mu daste bližino sedaj toliko kot jo želi in potrebuje in ko jo potrebuje (nič hudega, če je bilo prej vse ok, to je bilo prej, zdaj to ni več ok), je to naložba za vse življenje. Bližina je otrokova osnovna potreba in stik z odraslim. Če mu daste v teh prvih mesecih življenja dovolj bližine, toliko kot jo želi in potrebuje, bo razvil notranjo trdnost, temeljno varnost in to je temelj potem za otrokovo doživljanje sveta, sebe in otrokov odnos do sveta.

Če mu sedaj ne daste bližine in vztrajate pri ignoriranju, da se zjoka dokler ne preneha, ali pa če mu boste začeli tlačiti dudo v usta, igračko, flašo … karkoli kar bi mogoče otroka utišalo … se bo otrok naučil: V življenju sem sam, nisem vreden, da bo si kdo vzel čas zame, ko je težko je treba vzeti (dudo, flašo), nekaj da te potolaži.

In kaj potrebujete vi?
Občutek, da je vse v najlepšem redu. Da otroku daste to, kar potrebuje (in ne to, kar bi mu škodovalo) in pri tem lahko poskrbite tudi zase. Večina staršev misli, da je tako vedenje neka nadležna razvada, ki jo je treba v kali zatreti, sicer bo otrok postal tiran in mali razvajenec. To ne drži. Otrokovim (nemogočim) željam lahko rečete Ne, nikar pa ne recite NE njegovim pravim potrebam. In bližina je otrokova temeljna potreba.

Torej kaj lahko naredite? Kaj bo pri vas najbolj delovalo, boste vedeli najbolje sami, naj vam naštejem le nekaj možnosti.

Lahko uspavate otroka tako, da ste poleg njega, karkoli pač deluje: včasih je dovolj, da ga držite za roko, drugi želijo, da ga božate, tretji rabijo več bližine. Najhitreje bo zaspal, če je dovolj utrujen in če ga z večernim ritualom uspete umiriti, »razelektriti« in mu dati toliko bližine, kot jo potrebuje.

Lahko snamete stranico, seveda. Otrok jo ne potrebuje, le toliko neke bariere, da ne pade na tla. Mene so začele otroške posteljice z ograjami kmalu motiti in sem jih zamenjala z veliko posteljo, h kateri sem prislonila komodo za bariero ali pa kar stranico otroške postelje. Otroka pa sem uspavala tako, da sem se ulegla k njima, kar k obema hkrati, ko sta bila že dva (sta imela skupaj posteljo 200×140 v kateri sta najprej ležala na prav, potem pa po dolgem in jaz vmes med njima). Tako sem ju uspavala tudi, ko smo imeli že tretjega dojenčka. Z dojenčkom sva se ulegla vmes med ostala dva, ali pa sta prišla onadva k nama v ta veliko posteljo in so vsi hkrati zaspali. In smo jih speče odnesli v njuno posteljo.
Lahko pa tudi preselite starejšega nazaj v spalnico in k ta veliki postelji prislonite pomožno posteljo (samo snemite otroški postelji stranico) in nekaj časa spite vsi v istem prostoru ter potem selite oba v otroško sobo, ko bosta za to pripravljena. Jaz sem naredila tako, ko so se začele težave z največjim – prišel je za pol leta nazaj v spalnico in sem ju oba potem pri starosti 1,5 in 3 selila v otroško sobo.

Možnosti je veliko. Najbolje je, če se ti rituali uspavanja razvijajo takole sproti, spontano, glede na trenutno situacijo in tako, da je vsem prav (tudi možu).

Alenka O.