Pozdravljeni,

stara sem 26, moj ITM je 17 in bi prosila za vaše mnenje glede prenajedanja.
Sama spadam med t.i. skinny overeaters. Med ljudi, ki se prenajedamo in smo suhi. Včasih je zaradi tega še težje prenehati s prenajedanjem, ker okolica spodbuja, da moraš jesti. Pa čeprav preveč (ali nezdravo).

Zame je prenajedanje edini način prehranjevanja, ki ga poznam, saj se je tako prehranjevala moja družina. Pri mojih starših kot da gre za dva ekstrema. Moj oče je bolj suh in se rad prenajeda. Pri njegovih sorodnikih je prekomerno hranjenje že skoraj “nacionalni šport”. Delujejo po klasičnem principu, da je hrana tista, ki zbližuje družino in jo uporabljajo za odlično mašilo za naše odnose. Ki so večinoma hladni in odtujeni… Ampak vse zamere, vse konflikte se zaduši s hrano. Večkrat se skoraj tekmuje kdo bo več pojedel, in pojesti je treba vse, tudi če ne moreš več. Oče priznava, da preveč je. Včasih tudi do take mere, da se slabo počuti ali da mu je slabo. Ampak v tem ne vidi problema, ki bi ga želel rešiti, saj zanj hrana predstavlja dom in družino.

Moja mama je drug, zame veliko bolj naporen ekstrem. Prevzela je prenajedanje od očeta, ampak njena težava je bila, da se je ob tem hitro zredila. Od kar se je spomnim je vedno hujšala in se obremenjevala z videzom. Kar se tiče mene jo je vedno motilo, da sem suha. In bila mnenja, da moram to nujno spremeniti. Silila me je v hrano, vedno sem morala vse pojesti. Še ko sem bila bolna, mi je nosila sladkarije, da slučajno ne bom shujšala. Obenem pa je bila vedno negativna do hrane – da je hrana slaba, da mora ona ves čas hujšati, da bi bila lahko nama za zgled, ker se toliko odreka in da se ji je odrekati tudi treba itd.

Občutek imam kot da glede hrane in teže nisem zmožna gledati po svoje. Kot da obstaja moja teža vedno v kontekstu z drugimi ljudmi (starši, okolico…). Enostavno imam preveliko zmedo v glavi, kjer sploh ne vem kaj si res želim in kaj delam zgolj zaradi pritiska, ki sem ga povzela od drugih.
Ko sem bila mlajša sem si tako zelo želela, da bi se zredila. In da se zato moram prenajedati. Ker bom na tak način pridobila na teži in bila tako vredna naklonjenosti ljudi okoli mene.
Po 20. letu sem začela opažati, da se zaradi prenajedanja veliko slabše počutim. Nenehna zaspanost, utrujenost in bolečine v trebuhu, tudi gastrolog je ugotovil, da imam povešen želodec kot posledico prenajedanja. In ko sem se odločila jesti več manjših obrokov, spet paranoja, da bom ob tem shujšala.
Zdaj šele opažam, da imam pri želji po povečanju teže obenem ravno obraten občutek – da se ne smem zrediti. Da je v meni nek odpor do “rejenja”. Nekakšen občutek zamere, da to počnem samo za druge. In da si v resnici želim to, da bi me ljudje sprejemali tako kot sem pa tudi če sem suha. Ob moji želji po tem, da bi se zredila, se mi zdi kot da bi ob tem zatajila samo sebe. Kot da se ne smem zrediti, ker je to edini način, da nasprotujem ljudem, ki so v življenju razočarali mene.

Vem, da je na forumu veliko ljudi, ki imajo večje težave od mene. Če boste utegnili, bi vseeno prosila za kakšen nasvet, kako bi si sama lahko pomagala, da se ne bi moje življenje vrtelo okoli teže in hrane.
Hvala in lepo pozdravljeni.

Draga “LaFemme”,

tvoje pismo se me je močno dotaknilo. Si izredno bistra, mlada ženska, in imaš dobro razvito racionalno raven mišljenja. Zavedaš se stvari, ki se dogajajo okoli tebe, v tvoji družini in tudi slutiš in vidiš lahko, kako vse to vpliva nate. Dogajanja v tvoji družini danes in skozi tvoje otroštvo, so očitno močno vplivala nate, na tvoj odnos do telesa in do hrane in tega se zavedaš. Kot si opisala so bila ves čas prisotna dvojna merila – ne bodi suha, jaz moram biti, jej, jaz ne bom jedla, veliko hrane, ki nadomešča odnose in tlači občutke,…ipd. Težko je, kadar nekdo našo vrednost enači z našimi dejanji. In tega se ti prav dobro zavedaš, saj si to sama iskusila na svoji koži. Mogoče v tolažbo, vendar tudi kot dejstvo, naj ti povem, da čeprav je iskanje sebe, svojih želja, svoje osebnosti težko, je možno. To, da so v tebi različni občutki in da se počutiš zmedeno, ni nič nenavadnega, glede na situacijo v kateri si bila kot otrok in v kateri si danes.
Sprašuješ kako priti ven iz tega. Iskreno povedano, ni enega recepta. Najboljša oblika pomoči je psihoterapija, znotraj katere ob pomoči terapevta raziskuješ, kako je okolica vplivala nate, kje si se naučila svojega odnosa do sebe in kaj v zvezi s tem narediti in kako, kdaj,… Potrebna je podpora terapevta/tke, da raziskuješ svojo zgodovino in njen vpliv na tvoje sedanje življenje. Vse je namreč povezano.
Iz tvojega sporočila sem razbrala, da si izredno inteligentna, mlada ženska. Verjamem, da ti bo uspelo najti odgovore na vprašanja, ki jih iščeš. Bo pa za to potrebna strokovna pomoč in podpora druge osebe, ki ni osebno vpletena v tvojo zgodbo.
Kaj praviš, bi bila zase pripravljena narediti ta korak?

Vse dobro ti želim,

Tatjana