Pozdravljeni,

berem o tem, da se dandanes športno vzgojo ocenjuje številčno in da se celo ocenjuje rezultate, ki so zelo odvisni od telesnih sposobnosti (npr. hitrost teka, dolžina skoka v daljino, spretnost pri odbojki (moj zasovražen šport), itd. Naj povem, da sem se vselej zelo mučila pri športni vzgoji, a sem bila vedno najslabša v razredu. Pri nekaterih športih celo daleč najslabša. Pa sem se trudila in mučila z vsemi močmi in delala vse, da bi lahko dohajala vsaj najslabše in bila boljša vsaj od enega učenca ali učenke, a skoraj brez uspeha. Na vso srečo se je takrat ocenjevalo opisno, resnost ocenjevanja pa ni bila zelo velika (kdor ni imel zelo uspešno, je imel uspešno). Jaz sem vselej imela uspešno. Če pa samo pomislim, da bi mi športno vzgojo ocenjevali številčno, se mi zvrti in dobim napad tesnobe – bila bi popolna cvekarica. Kljub odličnim ocenam na vseh drugih področjih. Športna vzgoja bi mi, milo rečeno, povsem skvarila učni uspeh in tako ne bi mogla na gimnazijo in študirati tistega, kar sem študirala. Zaradi športne vzgoje bi pristala v kakšni poklicni srednji šoli kot kakšna prodajalka (pa še to ne v Lidlu, kjer je treba vse hitro, ampak kvečjemu v Mercatorju, kjer lahko vsi delajo vse počasi in očitno nimajo norme). Vsakič, ko grem v Lidl, se spomnim na to. Naj dodam, da še danes ne morem teči tako hitro kot moji vrstniki in da me šport (zlasti skupinski) prej spravlja v tesnobo kot pa veseli. Naj še dodam, da sem vedno bila bolj med suhimi in tudi zdaj sem normalne postave. Tako da debelost je izključena. Računalnika, ko sem bila otrok, še ni bilo, od televizije pa smo imeli le nacionalko (pa še tukaj je bila slaba slika), ki pa ni bila zanimiva, tako da sem večino časa preživela zunaj in se gibala – žal očitno nekaj z mojim telesom ni ok, da nikoli nisem mogla dohajati vrstnikov.

Ko sem prebrala vaš forum, sem zasledila, da obstajajo dandanes odločbe, dodatna strokovna in učna pomoč ter individualni načrti dela. Zanima me, ali bi jaz, če bi danes hodila v osnovno ali srednjo šolo, imela navedeno odločbo, dodatno strokovno in učno pomoč in individualni učni načrt za športno vzgojo? Tako da bi imela vsaj eno solidno oceno, ki mi ne bi onemogočila nadaljevanja šolanja v gimnaziji in nato študirati za (sedeči!) poklic na fakulteti? Kako bi v tem primeru ocenjevali športno vzgojo? Ali bi bili še merodajni rezultati posameznih športnih disciplin ali bi bil merodajen zgolj trud in uporabljena tehnika, ne glede na rezultat? Bi bilo potem ok., če bi npr. 600 m pretekla v 3 minutah in pol ali pa z mesta v daljino skočila le en meter? To sta dve izmed disciplin, s katerima vem, da sem imela največje težave. Poleg tega še odbojka – bi bilo ok, če je sploh ne bi zmogla igrati, ker ne morem odbiti žoge nad mrežo (pa ne vem zakaj)? Zdaj, ko sem odrasla, odbojke sploh ne poskušam več igrati, ker vem, da bom takoj osramočena.

anonimnost,

trenutno se športna vzgoja ocenjuje numerično, kar je v veliki meri zelo nepravično tudi do otrok, ki nimajo težav. Športna vzgoja se je uvedla v šole zato, da se kot so rekli grki “ohrani zdrav duh v zdravem telesu”. S tekmovalnostjo in ocenjevanjem se težko doseže željeni cilj rekreativnega gibanja in zdravega naćina življenja. To je moje osebno mnenje.

Ker nisem iz športne vzgoje, težko rečem, kakšno oceno bi dobili… Kar se tiče tega, da ne poskušate športnih aktivnosti, ker vam spomni na šolske dni (kjer se doživeli neuspeh) .. lotite se špporta, ki vam bo v veselje. Ne tecite za druge, tecite za sebe!