Pozdravljeni,

veliko ljudi se z bolečino, ki pride ob izgubi ljubljene osebe, sprijazni oz. jo sprejme. Bolečina postane samoumevna in del njih samih. Spet drugi iščejo pomoč, bodisi pri zdravniku, prijatelju ali v knjigah.

Dragi bralci, kako se vi spopadate z bolečino ob izgubi?
Ali bolečina izgine sama od sebe?
Ali res pomeni, da ko neha boleti, tudi pozabimo na ljubljeno osebo?
Kaj bolj blaži bolečino: zdravila ali pogovor?

Helena
Uredništvo
Pogreb ni tabu

Bolečino ob izgubi ljubljene osebe poskušam omiliti z molitvijo. Sicer ne izgine sama od sebe ampak jo pa molitev in sprejemanje življenja kot nekaj minljivega precej omili. Ljubljene osebe ne moreš pozabiti lahko pa sprejmeš, da je minljivost življenja eden izmed izzivov, ki nas vse čakajo. Bolečino zares omili lahko le pogovor…zdravila so le način kako spopadanje z bolečino prestaviš na kasnejše obdobje.

Dve leti nazaj sem izgubila očeta, no pa ne samo jaz cela družina 5 otrok in mama. Izguba je bila zelo boleča, predvsem zato, ker se v družini ne znamo pogovarjat in je vsak svojo bolečino zadržal zase. Bilo je hudo, zelo, a meni je v teh najtežjih trenutkih stala ob strani prijateljica. Vsak dan je bila z mano, veliko sva se pogovarjali od očeta in smrti, za kar sem ji še danes neizmerno hvaležna. Veliko sem prejokala in velikokrat še jočem zaradi tega a tak je moj način žalovanja in s tem se tako spopadam. Pogrešam ga še vedno, in mislim da ta občutek ne bo šel nikoli iz mene, čeprav vem da je vedno ob meni.
In mislim da bolečina do neke mere nikoli ne izgine, velikokrat pridemo do trenutka, ko se spomnimo na kakšen dogodek in to v nas zbudi bolečino. In ne ljubljene osebe ne pozabimo, za vedno ostane v naših srcih in mislih.
Tako kot je napisala Bilal bolečino zares omili lahko ne pogovor, zdravila nas žal samo zastrupljajo, da se potem lahko še bolj zapremo vase, potlačimo bolečino in živimo s tem.
Ni lahko, ko izgubiš nekoga, ki ti je zelo blizu, zato se je treba o tem pogovarjati in vedeti da nikoli nisi sam!

Tudi jaz menim, da bolečino, ki sicer nikoli ne izgine, lahko omili le pogovor. Tudi če ti nihče ne odgovarja, samo da nekomu pripoveduješ.

….ko je umrla mami.Po hudi bolezni.Stara sem bila 25let,imela sem že službo…skratka nekako urejeno življenje.Vseeno je bil to hud šok.Jaz se sprva sploh nisem zavedala, po enih 3mesecih pa sem jo začela močno pogrešat.Doma nisem živela z njo,imela sem svoje stanovanje in službo v drugem mestu.Kaj naj rečem?Meni je pomagalo delo, stvari,s katerimi sem se zamotila, začela sem hodit na skupinsko vadbo,oz.aerobiko.Vem, da bi ji to bilo popolnoma prav, sigurno je bolje, da žalost premostiš na nek normalen, zdrav način.Nikoli nisem žalosti utapljala v alkoholu ali samouničevalnem obnašanju.ČAS PA ZARES CELI VSE RANE, tudi takšne. Letos marca je minilo 4 leta odkar je ni več.Sama sem se v tem času naučila marsikaj o življenju,npr, tudi to, da je kratko in da se ga splača izkoristiti kar se da mogoče, ne glede na gledanje okolice.Vem,da imamo živi to možnost in priložnost…moja pokojna mama žal ne more nič več doživljati lepih trenutkov….SREČNO VSEM IN LEP DAN ŠE NAPREJ!