partner ima mom-kaj storiti najprej,sem psihicno izcrpana
Zvedela sem da ima partner mom.skupaj sva 18 let,imava tri otroke stare 17 ,15 ter 6 mesecev.v bistvu zdaj ko vem da ima to diagnozo,se mi vse za nazaj za vsa leta odpre oz mi je jasno kaj se je dogajalo.ampak nevem zakaj tega nisem prej opazila kot zdaj,ko imava se dojencka.vedno je bil najin odnos enkrat ful vredu potem spet cisto na nuli pa spet gor in dol,skratka taksna nihanja da te res izcrpa in utrudi.vedno sem si zelela neke stalnosti,umirjenosti.ampak nikakor ni uspelo.vedno sem bila prepricana da sem jaz kriva za to in vse.tudi glede otrok mi je hudo kajti tudi nad sinom je izvajal pritiske,psihicne,pa tud kdaj fizicne-ce sin kdaj ni skocil ko je on kaj hotel da naredi ga je zacel zalit,ali pa ga je v afektu grobo prijel.vedno ko je on kaj zazelel smo morali skakat okoli njega ce ne nas je zalil.sina je sploh rad komandiral:naredi to,idi tja,skratka z vsemi je tako delal.tudi hcero je zalil.pa mene.ampak po drugi strani pa je bil ful dober,tako da sem skoz mislila da imam najboljsega.nikoli ne bi rekla da se bo med nama kaj takega zgodilo,saj sva se imela res rada-ampak zdaj nwvem ce je to bila ljubezen.
zdaj vidim da je ves cas prekoraceval meje ampak jaz nisem nikoli ukrepala.zal.nevem zakaj: sem si dopustila vse to.od varanja,nocnega izhoda ko sem bila v nocni,takrat je skakal z eno 18 letno punco in to sem zvedela cisto slucajno.bilo je lazi,manipuliranja-vedno ko je nekaj zelel je bil ful dober tako da sem na koncu ze poznala pravila njegove igre.npr.ko se je slabo pocutil mi je rekel.
da danes net gre na sport in je raje z mano.ja pa ja.potem pa je drugim rekel da ni mogelker je tTutrujen
No potem se je tukaj metanje stvari steno,dajanje obcutka krivde,ter posiljanje mene na psihiatrijo.
Zdaj nevem kaj storiti.enostavno vem da nebom mogla vec tako ziveti v nezaupanju,s tem da vse obljublja nic ne naredi,nezanesljiv,manipulira z vsemi, a po drugi strani nezen,ocarljiv,usluzen,ful prijazen.toliko lepih spominov,skupaj sva hodila na sprehode,v kino,vse.res smo veliko lepega skupaj doziveli.ampak tako kot je bilo vec nebo.in ziveti z nekom na podlagi spominov nevem ce ima smisel.in to me vlece vedno znova nazaj.sploh ne morem verjeti da se je to zdaj zgodilo.zakaj sem ravno zdaj to zaznala oz.spoznala,zakaj ne prej,preden sva se odlocla za 3 otroka.pocutim se kot slepa kura,ko pa je bilo toliko ocitnih znakov!in kaj swdaj?sploh nevem kam naj sw obrnem.
Stanovanje imam ker sem rekla da tako nebom zivela.ampak nekako se ne morem odselit.
Strah me je pritiskov,lazi in opravljanja.partner mi je pa rekel da je tako vedel da ga bom pustila ko me najbolj rabi.in spet imam obcutek krivde.in k njemu bo prisla druga in ga tolazila ker sem jaz tak grda ker sem ga pustila.
Kako iz tega sranja ven,ker nimam energije ne moci vec.
Nimila, kaj naj ti rečem … toliko hudega si prestala in tvoja zgodba je tako zelo podobna vsem našim. Moja je tvoji zelo podobna, le varal me ni. Ampak jaz nisem kaj dosti pametna v zvezi s tem. Če bi bila, bi že sama opravila s tem, odšla … pa še vedno oklevam, iščem načine … še vedno obtožujem sebe – razmišljam, kaj bi še jaz sama lahko storila, da bi najin odnos lahko bil boljši … se pa že znam vsaj malo ustaviti pri razmišljanju, kaj bi lahko naredila za otroke, da bi jih zaščitila. Prej sem jih želela zaščititi z besedami in tudi fizično – to je bil kasneje razlog za “mojo krivdo” v odnosu do njega. Prepirala sem se z njim, ko sem mu skušala dopovedat, da nima prav, se fizično postavila v bran …
Zdaj vem oz. spoznavam, da lahko naredim le to, da temu odločno rečem NE in s svojim odhodom otrokom pokažem, da se znam postaviti zase. Poiskala sem pomoč zase in sledim navodilom – to je tisto, kar ti lahko svetujem: poišči si pomoč … nekoga, ki ti bo stal ob strani … a tu je še vprašanje: ali je bolan? Ali ve, kaj dela? sem mu dolžna pomagat? tu so mnenja različna, a če gre za to, da s svojim vedenjem škoduje tebi in otrokom, potem je odhod po mojem edina rešitev. Govorim ti o sebi, kako težavo rešujem, če ti bo morda kaj pomagalo. Ampak – pri tvojem partnerju so celo MOM že odkrili? Večinoma so s tem težave …
Ko te tako nekdo iz dneva v dan nekdo “obdeluje”, počasi izgubiš občutek za prav in narobe. Zase veš, da česa takega nikoli ne bi počel, a misliš, da moraš biti strpen in potrpežljiv – dlje ko se trudiš biti takšen, bolj izgubljaš občutek … zato je tako zelo pomembno, da si poiščemo pomoč, da imamo ob sebi nekoga, ki te stvari vidi brez čustvene vpletenosti in ti kaj odkrito pove.
Nimila, to kar bi ti jaz predlagala v trenutku, ko nimaš več energije in moči: jaz bi si na tvojem mestu poiskala psihoterapevta. Pomaga, vsaj meni …
Saj psihoterapevta imam,ampak to zaradi sebe,da raziscem zakaj se ne znam postavit zase in vztrajam v takem odnosu.tako da to je na dolgi rok
Zdaj mi je se tezje ker partnerju se os.zdr.priporoca naj takoj gre v bolnisnico da se malo umiri in da razmisli o vsem.jaz bi tud rabila mir in osamitev,pa me noben ne vprasa kako.se jaz pocutim.spet imam obcutek krivde kot da zarad mene gre v bolnico ker sem zdaj toliko pritiskala nanj.najraje bi zaspala za vedno.
Stara sem 20 let. Imela sem fanta s katerim sva šla pred kratkim narazen, že pred tem pa sva tudi šla neštetokrat narazen. Zdaj ko prebiram kaj se tebi dogaja, mi je jasno, da mu ne smem več popustiti, ker je lahko samo še slabše. Enako se je obnašal do mene kot do tebe tvoj mož in me žalil pa niti poročena nisva bila. Šla sva pa narazen zato, ker me je udaril. Zdaj mu je pa žal.
Sicer pa mislim, da se ne smeš ti počutiti krivo, ker so mu svetovali bolnišnico, ker jo dejansko potrebuje. Je pa grozno prebirat te forume in videt kako veliko se tega nasilja dogaja 🙁
Nimila, razumem te in me zato skrbi zate … najraje zaspala? … ne, niti ne pomisli … nisi ti kriva – ne moreš biti ti kriva, da ima on mom! Prosim, obrni se tako kot je svetovala Akinaf: Društvo za nenasilno komunikacijo!
Malamalica, ti pa si itak že sama ugotovila, kaj je zate najbolje. Ne popuščaj!
Ne misli, da je kdaj lahko drugače, da ga lahko prevzgojiš … ker to ni odvisno od tebe, to lahko stori le on sam in to ni odvisno od tebe. Zato vztrajaj pri svoji odločitvi!
Vceraj sva s partnerjem imela znova konflikt.zdaj pravi da sem jaz kriva da je na koncu z zi ci ker nonstop pritiskam na njega.da vec ne more in bo sel na zdravljenje.da se on nebo pustil meni manipulirat.cez cas pa spet kak me ima rad da bi rad pomagal sebi in s tem nama,da bi me rad obdrzal in bo vse naredil za mene.vse kar sem rekla jaz kaj mi je delal in me prizadeval ni bilo nic tako ampak on je drugace to povedal.enostavno ne morem z njim komunicirat normalno ker vedno tak obrne kot da si jaz zmisljujem in ni res in si jaz domisljam.in potwm mi rece da mu bom zdaj hrbet obrnila ko me rabi.no tako da on bo sel v bolnisnico,lepo se umril,jaz pa lepo naj se znajdem sama z otroki,ko sem sama potrebna mira.eh,mene noben ne vprasa kako se jaz pocutim.pa naj se kdo rece da je zivljenje pravicno.
Morda mi lahki kdo napise ce ima kaksno izkusnjo z zdravljenjem te motnje,v bistvu kako poteka,in kako obravnavajo svojce,skratka cimvec informacij bi zelela dobiti o zdravljenju v bolnisnici
Jaz mislim da sem trenutno jaz najvecji stresor v parrnerjevem zivljenju,torej me mora odstranit iz zivljenja.
Draga nimla,
v resnici ne vem, kako je z zdravljenjem te motnje v bolnišnici, kolikor pa mi e znano iz strokovne literaure ter mnenj psihiatrov, pa je zdravljenje motnje zelo dolgotrajno (5,6 let) ob močni motivaciji samega bolnika. za svojece, hja je pa podobno kot pri alkoholikih, bolj salabo poskrbljeno, če si sami ne najdejo pomoči.
Skratka nič kaj perspektivno, če si želiš hitre in učinkovite rešitve, žal.
Zato ti svetujem, da vztrajaš pri svojem terapevtu in ti želim, da se čimprej okrepiš pri postavljanju zase in se upreš nasilju ter tako zaščitiš sebe in svoje otroke.To je zate edina pot.
lpL
Ves jaz se vsega nisem zavedala oz.nisem tega ozavestila.komaj zdaj ko sem zacela malo bolj raziskovat kaj se sploh dogaja in ko sem videla da ima partner to diagnozo sem videla da so tudi otroci dozivljali nasilje.tega prej nisem vedela ker ce nekdo tako dobro igra,in s tabo manipulira,ne mores vedeti kaj je sploh res.tako da ne obsojaj me tega ker Ze dovolj boli vse kar se dogaja in ko so vsi na partneerjevi strani,saj on je tako dober,nezen,pozoren,skratka pravi ideal cloveka,ja saj tak clovek je zelo intelegenten in tocno ve kdaj mora kako igrat.no,jaz pa sem cudna,in nevem kaj se vse.
Se zdaj se mi zdi da manipulira z mano.mislim da tudi odlocitev da gre v bolnico ima nek drug pomen,tako da je za mene vse igra.
Da, manipulira s tabo in to zelo spretno. Ce tega nisi vedela prej, ves sedaj, zato tudi
ukrepaj. Ce imas otroke rada, jim privosci mir in se umakni z njimi v svoje stanovanje.
Ne smisli se sama sebi, saj vendar imas izhod. Jaz sem sla pred leti v podnajem, informacije
o MOM-u imam sele danes. Torej? Gospa “Zabruhat” ima popolnoma prav.
Nimila se opravičujem, ker nisem že prej zbrisala neprimerne odgovore na tvoje sporočilo, vendar nekaj dni nisem imela dostopa do računalnika.
Vsem, ki so tako velikodušno napadli nimilo bi sporočila, da tale forum ni namenjen temu, da bi pametovali in napadali ljudi, ki so v stiski in ki so se obrnili na ta forum, ker iščejo pomoč. Ponavadi to počenjo tisti, ki v nekem sporočilu prepoznajo svoje lastne travme in namesto, da bi reševali pri sebi raje pametujejo in napadajo druge.
Tisti, ki nima izkušnje kako je, če živiš z nekom , ki imam MOM bo le stežka razumgel, kako ti lahko takšni ljudje postopoma popolnoma uničijo lastno samopodobo, ti posrkajo vso energijo in te tako zelo zmanipulirajo, da dejansko ne veš več, kdo je tu pravzaprav nor.
Tisto, kar bi ti svetovala je, da se začni ukvarjati zgolj sama s seboj , še posebej s pomočjo psihoterapevta, da boš končn našla energijo, da boš lažje naredila spremembe, ki jih moraš ali ki si jih želiš. Tvoj mož ni tvoja odgovornost, kot odrasla oseba je odgovoren sam zase ( ne glede na to, kaj ti počneš alli ne počneš). Dober predlog je tudi ta, da se obrneš na Društvo za nenasilno komunikacijo, ker boš iz te situacije sama zelo zelo težko splezala. Kar boš povedala tam, je kolikor razumem povsem zaupno, oni ne bodo storili ničesar proti tvoji volji, poleg tega pa so takih situacij vajeni.
Če ne zaradi sebe zberi moči in začni ukrepati vsaj zaradi svojih otrok, ki so tu največje žrtve. Poišči pomoč in ne nehaj iskati, dokler ne boš našla prave , kot sem že rekla sama boš iz tega res težko splezala.
GittaAna
Pozabila sem odgovoriti še na eno vprašanje.
Zdravljenje MOM traja leta in to redne terapije in resničnno močne volje osebe z MOM, da pride do sprememb. In še potem ni ravno velike verjetnosti, da bo resnično prišlo do sprememb. Dostikrat osebe z MOM izkoristijo tudi terapijo za svoje manipulacije. Če so s terapijo zelo zadovoljni je še največja verjetnost, da so uspeli zmanipulirati tudi terapevta, saj v primeru, ko pride do resnične terapije in se tam dotaknejo resničnih problemov ponavadi odidejo, zamenjejao terapevta, pustijo terapijo in trdijo, da je vse skupaj brez smilsla…dostikrat gredo v terapijo samo zaradi ultimatov drugih in vstrajajo samo toliko, da “groznja” mine in nadaljujejo po starem. Seveda so tudi izjeme, vendar je zgoraj opisano skoraj pravilo.
Vendar vse to zate ni zares pomembno. Kaj bo storil svojimi težavami je stvar in odgovornost tvojega moža, kaj boš ti storila s svojimi pa tvoja. To na kar se moraš osredotočiti ti je, ali si še pripravljena naprej tako živeti ali si želiš stran ..ali boš zaščitila sebe in svoje otroke ali boš še naprej dopuščala zlorabe. Dostikrat je zelo težko priti do odločitev če žviiš v okolju, kjer prihaja do zlorab, zato je morda najboljša odločitev, da odideš ( poišči pomoč, da boš videla kako lahko to storiš) poveš , da rabiš čas zase in svoje otroke,da razmisliš o vsem skupaj, da se pozdraviš tudi sama….Ko boš nekaj mesecev stran in še posebej , če boš imela pomoč, boš lahko sploh lahko bolj realno videla stiuacijo in boš lahko bolj realno razmislila, kje si in kaj ti je storiti.
GittaAna
Oprosti, jaz se pač ne strinjam popolnoma s tabo; če se zgodi odnos, kjer je ena oseba visoko funkcionalna se lahko zgodi marsikaj; grozljivo prav grozljivo je, ko se človek zave kaj se je pravzaprav zgodilo in potrebno je lahko kar dosti časa, da si človek opomore od šoka (kako se mu je lahko zgodilo kaj takega ?) in od tu dalje je pomoč zelooo dobrodošla.
Nista dva primera enaka, pomembno se mi tudi zdi kakšen je tisti človek, ki se znajde v odnosu z VF MOM kajti ti so zeloo “sposobni in prilagodljivi” če je treba, da vse “štima” po njihovo.
Strašanskooo veliko gorja je bilo že povzročenega. ker enostavno nismo vedeli, da gre pri VF MOM v resnici za bolezen; nisi si znal pojasniti kaj se v resnici dogaja (so tudi zelo krasna obdobja) enostavno si se samo spraševal kdo je še tu normalen pa ni bilo nikjer človeka, ki bi ti lahko pomagal, to so gola dejstva kar pišem sedaj.
Za nameček pa še to: VF MOM partnerja “spravi” pod urgentno v “norišnico”, ja tudi to je možno in tam partner dobi diagnozo osebnosti: paranoidna shizofrenija, ja tudi to je golo dejstvo,
ja in kako potem naprej?!, če oseba sama VE, da to pač ni tako …
Oseba o kateri govorim (ženska) je ravno to storila, popokala kufre, zapustila vse premoženje in odšla živet v zelo oddaljen kraj “skoraj v drvarnico” misleč bova z otrokom že kako, bila je še mlada in to se je zgodilo nekaj let po poroki, a glej ga vraga, VF MOM se je popolnoma spremenil zopet nenadoma, “kdo ve zakaj”, danes bi rekla da še kako veljajo besede:
Ne maram te, ne zapusti me … le kdo bi to vedel takrat?! …
IN potem se je življenje “zapletalo” naprej ….