Lep pozdrav.
Imam problem, namreč doma so si omislili še enega psa, mladička, ki naj bi kmalu prišel k nam. Doma imamo že 13 let starega nemškega ovčarja. Ne le, da bo problem, kako bo ta pes sprejel mlajšega, tudi o predvideni vzgoji so dokaj “ležernega mnenja” in to me zelo skrbi… Zavedam se, da je to strašno neodgovorno in, da če se jaz ne bom pobrigala se ne bo nihče, zavedam se, da bo potrebno veliko časa in dela,ampak to ni problem. Tega starejšega se namreč bojim, ne želim, da se zgodi tako tudi z mladičkom, ki to kmalu ne bo več, ampak bo zrastel v konkretnega psa. Zbiram nasvete in konkretne informacije, nekaj sem že prebrala, pa vendar se mi zdi, da ne vem niti osnovnih stvari.
Za vsakršen nasvet bom izjemno hvaležna. Da psa ne bi vzeli, ne pride v poštev, saj so se že odločili.

Kako je možno, da se bojiš svojega psa ???? Ali je skoz zaprt ali ste slabo z njim ravnali, ker drugače si tega ne morem razlagat. Pri nas smo imeli 3 x zapored nemške ovčarje, niso bili nikoli na verigi in se ga nismo nikoli bali. Bil je dober čuvaj, vendar nikoli ni nikogar ugriznil.

Ko je bil ta ovčar že krepko v letih, smo dobili mladiča (bernardinca) Ni bilo nobenega problema, v bistvu ga je on naučil pasjega vedenja. In tako bi moralo biti tudi pri vas. Psi se med sabo že zmenijo, nasploh stari psi mladičem navadno ne storijo žalega, ker se ne čutijo ogrožene.

Ni bil zaprt ali deležen slabega ravnanja, sama sem imela “neprijetno srečanje” z drugim psom in nek strah je ostal v meni. Oba psa smo nadzorovano že spoznali in ni problemov, zaenkrat, kar me zelo veseli. Še vedno pa imam ogromno dilem in vprašanj okoli vzgoje