Forum Pogreb ni tabu je namenjen vsem, ki smo se bili primorani soočiti z izgubo ljubljene osebe in vseh, ki v tem procesu sodelujejo tudi drugače. Tu se lahko seznanite z novimi oblikami pogrebov, objavite svojo zgodbo, vprašate po nasvetu ali poiščite ostale informacije povezane s paliativno oskrbo, smrtjo, pogrebom, organizacijo pogrebne slovesnosti, pomoč pri financiranju pogrebnih stroškov, zakonodajo, kulturo, alternativnimi pogrebi, verskimi pogrebi, žalno floristiko, žalno glasbo, prebolevanjem smrti itd..

Pozdravljeni,

Od smrti očeta bo počasi dva meseca. Zaradi njegove odsotnosti večji del mojega življenja (delo v tujini) nisva bila kaj preveč pretirano navezana eden na drugega…ali pa je mogoče bilo to, da on nikoli ni kazal preveč čustev, enostavno ni bil tak. Jaz sama pa sem taka oseba, da se ne maram vsiljevati nikomur, skratka vsakega človeka sprejemam takšnega kot je.
Smo se pa vedno dobro razumeli – moja družina (mož, dva otroka) in moja starša in smo živeli v eni hiši in v skupnem gospodinjstvu.

Iz službe sem prihitela domov, ko sem dobila klic, da se je zgrudil. Ko sem videla, da ga oživljajo, se nisem mogla nekaj časa niti premakniti. Eno uro in pol sem upala, da bo zdaj, zdaj zadihal, da mu bo srce spet začelo biti…toda, kljub trudu bolničarjev, se to ni zgodilo.

Mama je bila z živci na koncu, zato sem bila sama za vse…za celotno organizacijo vsega, kar je povezano s pogrebom, obvestiti sem mogla sorodnike o njegovi smrti…veliko je bilo tega.
Niti nisem imela časa za žalovanje.
Potem pa pogreb… kako mi je bilo težko, ko so krsto položili v grob. Čutila sem neko jezo, zakaj mora človek dobesedno gniti pod zemljo. Jezna sem bila, zakaj moj oče nikoli ni izrazil želje, da bi v grob položili njegovo žaro.

Jezna sem bila, zakaj je moral, pri malo čez 60 let ,umreti prav on, ki je bil vedno do vseh tako pošten…res malo takih poštenjakov in pravičnih ljudi poznam.
Še sedaj čutim jezo v določenih trenutkih.
Ne razumem pa, zakaj še vedno imam očutek, da je mogoče nekjev bolnici in bo čez čas prišel domov. Zgodilo se mi je že velikokrat, da sem na mizo položila krožnike…tudi za njega. Enostavno si nočem priznati, daje umrl, edino, ko obiščem njegov grob se zavem, da tam počiva za vedno.

Malce zmedeno napisano, vem, ampak morala sem to napisati.

Hvala, da ste me brali.

Moje sožalje Moka. Do nekaterih odgovorov ne bomo žal nikoli prišli 🙁 Hvala ker ste delili svojo zgodbo z nami. Jaz verjamem, da pisanje precej pomaga pri žalovanju. Dati iz sebe svoje občutke na plano.. napisati, narisati.. ali kako drugače… To celi rane.

Sočustvujem z vami.Pred 4 leti mi je za rakom umrl oče.Prepozno je šel pregled,na katerega je sicer bil naročen.In bilo je prepozno, ko se je spomnil, da ga je polomil, ker ni upošteval mnenja zdravnikov.Ljudje, poslušajte zdravnike, četudi morda…..En samcat preventivni pregled vam lahko reši življenje.
Na očeta sem bila zelo navezana. Meni je pomagala knjiga, moj ustvarjalno izkoriščen prosti čas, oz,vikendi, drugače pa delo in še enkrat delo, in ker sem po naravi radovedna duša, raziskujem veliko tistega kar me zanima in navsezadnje napolni življenje z nekim fajn filingom in radostjo.
Danes se zavedam, da je življenje ENO, zavedam se, da se ga splača čimbolj, na pozitiven način izkoristiti in uživati v drobnih rečeh.To zavedanje mi je na nek način tudi pripomoglo, ker vem, da je oče želel, da sem radostna, ne pa zagrenjena.Pri vseh pomembnejših odločitvah se vedno vprašam kako bi se to zdelo njemu…Zvenelo bo morda nepošteno, a vendar…VSAKA SLABA( NEPRIČAKOVANA)STVAR JE LAHKO ZA NEKAJ DOBRA..Četudi je na ta račun umrl človek, ki ti je blizu….