kako ste odšle?
Živjo, punce!!
Imam vprašanje za tiste, ki ste zbrale toliko poguma, ds ste šle. Zanima me, kako ste to storile.
Ste se s partnerjem pogovorile, ali ste samo odšle, ne da bi kaj pojasnjevale. Ste napisale kako pismo?Jaz zase vem, da s pojasnjevanjem ne bom daleč prišla, ker se bova skregala na mrtvo; ničesar ne bo hotel razumeti, sebe bo postavil v logo žrtve, grozil bo.. vem, ker sem to že poskusila in je bilo točno tako. Tudi pisem sem že napisala nič koliko različic, notri sem naštela vse, kar mu zamerim za nazaj, pa ne vem, ali je to pametno puščat za seboj ali ne. Itak sem pisala bolj zato, da sem se malo izkašljala…
Lepo prosim za vaše zgodbe. Mogoče se bom lažje odločila, če bom vedela, kako je šlo to pri drugih. Pa hvala! LP
Pozdravljena,
Če malo pobrskaš sem kar nekaj postov napisala. Skratka jaz sem pobegnila, ker drugače ne vem kako bi se končalo. Sama ga najbolje poznaš in veš kakšnega nasilnega vedenja je sposoben. Jaz sem vedela, da moram pobegnit in mu preko telefona ko sem bila na varnem mestu z varnimi osebami sporočit, da je konec.
viviana
Če to,kar si poskusila ( pisma, pogovori…) ne deluje, potem tega ne uporabljal več. Določi datum, vse uredi, spakiraj in pojdi. Napiši kratko pismo ( nekaj stavkov) npr, da ne zmoreš več in da nepreklicno odhajaš in da mu želiš vse najboljše.
Važna je odločitev in da vstrajaš na tem, kar si se odločila. Lahko si npr zadaš cilj, da se odmakneš za pol leta in v tem času razmisliš kako naprej . Lahko se določič da greš dokončno. Nikoli ni preprosto in morda bi bilo dobro, da si najdeš kakšnega odličnega terapevta, ki ti bo pomagal se soočiti s praznino, ki bo prišla, s strahovi, krivdo, obžalovanjem….vse kar ponavadi pride, ko zapuščamo nekoga, četudi je odnos povsem mimo. Piši na ta forum, karkoli se ti dogaja, najdi si podporni krog ljudi.
Če se ne boš zmogla s tem soočiti je velika verjetnost, da te bo potegnilo nazaj. V drugem primeru pa bo nekaj časa res težko, potem pa boš počasi začela svet in sebe doživljati povsem drugače, našla boš nove izzive, nove lepote življenja, nove ljudi in če boš vstrajala in uspela boš končno zadihala in si sploh ne boš predstavljala, kako si tako dolgo sploh zdržala.
Vsaj tako jaz vidim stvari 🙂
GittaAna
Se oglašam v upanju, da bo kakšen moj nasvet prišel prav. Nimam bližnjih izkušenj
z MOM, imam pa posredne, pa tudi izkušnje z odhajanjem iz zveze.
Ženske smo “skrbnice”….nismo zdrave, če nas za nekoga ne skrbi, če komu ne pomagamo,
če nekomu nismo koristne, potrebne.
Torej je treba prvi korak narediti v svoji glavi: vsak odgovarja za svoje življenje. To je prvo.
Meni NE MORE nihče uničiti življenja, (ok, razen če me fizično poškoduje), ker jaz tega ne
dovolim. Ravno tako jaz nisem odgovorna za življenje drugih (bila sem do svojih otrok, pa še
to samo do določene starosti). Če nekdo “ne more živeti brez mene”…je to zame prvi znak,
da se obrnem in tečem stran, kolikor me noge nesejo. Jaz takega ne rabim in nočem.
Z manipulatorji pač imam nekaj izkušenj…pri takih je pri meni pravilo – pokaži mi z dejanji, ne
z besedami. Rečeš lahko stokrat, da me imaš rad in blablabla…če delaš drugače, te niti
poslušati več nočem.
Torej. Premisli pri sebi naslednja vprašanja:
– si naredila vse, kar je bilo v tvoji moči, da bi ohranila zvezo?
– je tvoj mož zdrava (fizićno seveda) odrasla oseba, zaposeln, opravilno sposoben?
– si mu kaj dolžna? (v smislu, da je plačal vse od tvojega šolanja, drage operacije, te
izključno preživljal 25 let…)
– kaj točno si on predstavlja pod skupnim življenjem in kako se ta predstava razlikuje od
tvoje?
– ali si kateremukoli človeku na tem planetu dožna spremeniti svoje bistvo, svoj jaz, se
popolnoma podrediti in izgubiti sebe?
– ali bo tvoj mož po odhodu umrl od lakote in zanemarjenosti, ker nima osnovnih sposobnosti
prehranjevanja in higijene?
– bo po tvojem odhodu pogrešal še kaj drugega, kot domaći servis in seks?
– ali je res na smrt važno “kdo je kriv”, če dva nista za skupaj? Večinoma je delež pol/pol,
če mu pa to toliko pomeni, se lahko zmenita za 60/40 v njegovo korist, da bo srečen –
– pri tem, da mene ne bi prizadelo, če bi prevalil vse name, saj to samo kaže, da imam
čisto prav, da grem. Kaj pa naj s takim, kjer sem samo jaz vedno vsega kriva?
Takihle točk je malo morje. Ampak bistvo je v tem, da mora vsak živeti svoje življenje.
Če je združljivo še s katerim ok, če ni, tudi ok. Je pa to življenje samo eno in zelo kratko.
In jaz trdno mislim, da sem ga DOLŽNA sama sebi preživeti čim bolje.
Cat_s pozdravljena,
tudi sama sem odšla brez besed, ker bi se lahko končalo še huje kot je že bilo.
Ko dobiš grožnjo o smrti, nimaš kaj več razmišljati.
Vse kar je sledilo, je bilo podobno nočni mori, ampak to je že druga zgodba.
Ne čakaj tako dolgo, ne čakaj, da boš samo še lupina.Kako pa se bo on počutil je pa njegov problem in ne tvoj.Tvoj problem je edino to, da začneš misliti na sebe, nič drugega in nikar si ne dovoli krivde, ker v tem so mojstri.Ne potrebuješ je.
Srečno
Gemma
Pod skelin post se tudi sama brez problema podpišem. In tudi jaz bi, če bi me katera spraševala iste stvari, ki jih vas sprašujem jaz, verjetno zastavila zelo podobna vprašanja. tudi sama sebi sem jih že. In odgovori so taki, da govorijo v prid meni: nič mu nisem dolžna, sposoben se je preživlajt in skrbet zase.. itd. Le prepričana nisem, da zares zmorem odit. Mogoče še nisem pripravljena. Potem pride kak čisto spodoben dan oz. serija dni, ko je vse čisto super, ko se tudi obnaša tako, kot bi se moral vsak dan (okej no, ne ravno vsak dan, saj smo vsi kdaj tečni ampak saj veste kaj mislim). Tak je bil recimo pretekli vikend. In potem spet ne vem nič več. Začnem se spraševat, če nisem mogoče jaz čudna. Če nisem prezahtevna, preobčutljiva ali celo supernesramna, ker hočem it, ker hočem svoje življenje živet tako kot mi je všeč. Spraševat se začnem, če bi si mogoče morala nehat želet, kar si želim, se bolj potrudit, biti bolj prijazna… ma hudič naj vzmae vse skupaj. Cel lajf sem bila prijazna, se vživljala v druge, jih razumela. Le kdo je razumel mene????
Gemma… povej mi recept za pogum… grožnja je bla samo ena, pred dvema letoma, ko sem omenila, da ne bi rada več živela skupaj. Potem ni bilo nič več takega, nisem pa prepričana, da ne bi bilo, če bi to spet omenila. Saj veš, kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi… Povej, si šla, ker te je nekaj določenega sprovociralo (nekaj kar je rekel, naredil…), je bilo to po prepiru, je bilo v čisto mirnem obdobju… Iščem pač podobnosti s svojo situacijo, še sama ne vem, kako bi mi to pomagalo – ampak mogoče mi bo.
Cat_s, pozdravljena!
Kako oditi, sprašuješ. Iz svojih izkušenj vem, da tu ni nobenih receptov. Poenostavljeno bi se reklo nekako takole: Dokler ni dovolj hudo, se pač ne odločimo in ne odidemo. Pač še naprej trpimo in nismo zadovoljni. Vsak ima svoj prag vzdržljivosti. Pri tako pomembnih korakih je odločitev izključno tvoja. Nihče ti ne more svetovati kdaj oditi. Gre se zato, da če sami nismo dovolj notranje prepričani v svojo odločitev in pripravljeni za vse nadaljnje poteze, jih je brez pomena napraviti. Nihče ne more namesto nas živeti.
O tem je dovolj nazorno napisala Skela. Pa brez zamere. Srečno! Lp Zrakina
Draga Cat_s, ni recepta, oziroma ti lahko povem, ampak vse ostalo je odvisno od tebe.Ko enostavno ne gre več, ko ne moreš, ko si že tako psihično utrujen in ko od tebe ostane le še senca, ko je samo še vprašanje časa, koliko časa še….Težkpo je karkoli pametnega svetovati res, ker se moraš ti sama pri sebi odločiti, kaj si želiš, kaj hočeš, kaj si še pripravljena potrpeti.Naj te ne zmedejo tisti super dnevi, ker jih je sčasoma vedno manj in manj, ravno tako pa tudi tebe.
Če imaš kam odditi pojdi, če nimaš so institucije, ki ti nudijo vso pomoč in podporo pri odhodu, ampak vse to samo in takrat , ko se boš ti odločila.
Ne glej na njega…Skela je napisala čudovito.
So odrasle in samostojne osebe, ki niso odvisne od nas in naj ti bo malo mar, kaj bo z njim, ker verjemi, da se on ne obremenjuje s takimi vprašanji, kot se ti in verjemi, nima niti malo občutka za tebe in tvoje potrebe.
Četudi zaigra, četudi se zjoka kot dež, obljublja, kakšen dan zdrži brez dram, ne pozabi, slej ali prej udari spet in vsakič je huje in huje.Ne zmorejo biti v nedogled to kar niso.
Če ti je mar za sebe, pojdi, če ti ni vztrajaj, ampak samo moje mnenje, ti ljudje se ne spremenijo skoraj redko.
Ostajati zaradi krivde, starosti, finančnih težav ali kateregakoli drugega razloga pa je škoda.
Zapomni si živiš za sebe, ne za njega, pa se opravičujem če se to sliši kruto.
Odgovorna si za sebe in on za sebe in to je to.
Ampak vse je odvisno od tebe.
Odločitev bo tvoja, ne glede na to, kaj mi porečemo.
Ko se odločiš je to to.
Ne pusti se zmanipulirati nobenemu.
Za karkoli se boš odločila ti želim voljo, moč in pogum.
LP Gemma
Cat_s…če imaš dvome, se samo vprašaj: bi res rada takole preživela preostanek svojega
življenja? Se vidiš v isti situaciji čez dvajset let, utrujeno od prežanja “kdaj bo spet štala”,
izmučeno od večnih in neuspešnih prilagajanj pravilom, ki jih ni…ki jih nikoli ne bo?
Te razumem, kot da ne zmoreš oditi, ker (še ) ni dovolj hudo? Kdaj pa bo?
Mislim, da imaš pomisleke, ker še vedno verjameš, da moraš svoj odhod utemeljevati,
opravičevati, razlagati… komu in zakaj? Si majhen otrok, nezmožen oceniti kaj je dobro zate
in kaj je slabo, ti morajo drugi (mož) povedati, kako moraš preživeti SVOJE življenje?
Odločitev je samo tvoja, odgovor na vprašanja “zakaj?” je lahko enostavno “ker jaz tako hočem”.
Ker odgovarjaš konec koncev samo sebi.
Še tole : lahko bi bil mož zlat in srebrn, popoln, lep pameten, nežen, vse. Če tebi ne paše,
nisi DOLŽNA ostati z njim. In to ni nesramnost. To je enostavno življensko dejstvo.
Cat_s, pozdravljena!
Znova se ti oglašam, saj se tudi sama nahajam v procesu pospešenega učenja. Od zanimive literature, ki ti jo je predlagala GittaAna, nisem še prebrala knjige: Susan Forward, Joan Torres: “Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo”.
Knjiga me je zelo navdušila. Zato ti toplo priporočam, da jo od vseh bereš kot prvo. V njej boš zagotovo našla številne odgovore na vprašanja, s katerimi se trenutno srečuješ.
Veliko volje, poguma in sreče ti želim. Lp Zrakina
Enostavno ni, toda obrneš se in greš. In se ne oziraš nazaj. Ponosno gledaš naprej in si žvižgaš sledečo pesem (malo za šalo malo zares) http://www.youtube.com/watch?v=83bmsluWHZc
in nikoli ampak NIKOLI ne dovoliš da človek hodi po tebi!! Jaz sem odšla na lep dan. Nisva se nič sprla tistega dne, ampak v meni se je nekaj premaknilo. In sem šla. In mi ni žal.
Tako da ne čakaj.
Pozdrav
Pozdravljene!
Nisem vedela, da nas je toliko…..nisem vedela za ta forum……če bi vedela, bi odšla že prej…..aleluja, tukaj me boste vse razumele…..
Spoznala sva se pred 15timi leti, bil je sinek edinek,, in moj rdeči alarm je seveda zatajil…..koza neumna sem se preselila k njemu…..z njegovo mamo in očetom vred…..in otrokom.
Zakaj sem odšla:
– ker se ne morem več nekomu javljat na telefon po 30 x na dan
– ker ne morem odgovoriti na 30 žaljivih sms-ov na dan
– ker ne morem poslušati vsak dan, da je moja mama k……, da je moja hčerka k….. nehvaležna, da je moj bivši k……
– da sem še vedno zaljubljena v bivšega ( ki ga nisem videla ali spregovorila z njim že več kot desetletje- se sploh več ne spomnim kako tip zgleda ????!!!! )
– da sem slaba mati, da sem slaba žena, da sem lenuh, čeprav delam 10 ur na dan, vse praznike in vikende ( on pa še 1 x ni umil oken, spekel jajc če že drugega ne )
– da bi jaz že videla kako bi me kak bosanc tepel, če bi mel tako ženo ( on pa pokvarjene žarnice ni zamenjal mesec dni )
– ker je sex za mene več kot le – DAJ MI!!! in se po treh minutah obrne stran….in spi
– ker ne morem več poslušati da so vse moje prijateljice k……..
– ker ne morem več poslušati kako je njegova mama zlata in dobra
– ker ne morem več poslušati kko sem slaba
– ker ne morem več poslušati kaj sem rekla ko smo imeli obiske, kako sem koga pogledala…..vse sem naredila narobe ( čeprav sem jih strega spredaj in zadaj )
– ker si ne morem več kar naprej kupovati novih očal in mobitelov ki jih je polomil ON…v napadu besa….
TO JE LE VRH LEDENE GORE……
In sem šla. Pustila sem mu hišo,avto, pohištvo…..tudi psa…..
Ker ima službo pri modrih, ker je poznan kot vedno nasmejan in dober……nikomur v okolici ne morem dopovedati zakaj sem odšla ( celo mesto govori da sem k….) ampak mi je vseeno, lahko si to tudi tetoviram na čelo če želijo…..ker je on pač poznan kot zlat človek…..ampak SEM ŠLA in ne obžalujem…….soseda mi je celo rekla “pa ne moreš it, glej kako lepo hišo sta zgradila??????”
Povem vam, ni lahko, niti najmanj ne….ampak, če vam pokažem moj mobitel in vse SMSe ki mi jih je poslal…..me boste razumele…..in kaj je najpomembnejše: NIKOLI ŠE NISEM POMISLILA DA BI ŠLA NAZAJ!!!!
Iz bogate hiše sem šla v najemniško garsonjero…..in se rodila na novo. Kako lep je dan, ko ti nihče ne reče da si ničvreden….kako lep je dan ko ti nihče ne grozi……..
Pa če do smrti jem samo jogurt in žemljo iz Lidla………nazaj ne grem!
Lp
Coral
O, Coral, pozdravljena!
Iskreno ti čestitam! Vsekakor sta jogurt in žemlja iz Lidla bistveno manj škodljiva, kot taki odnosi v katerih si se znašla. Vesela sem tvoje odločenosti in iz svojih izkušenj ti lahko povem, da bo s tvojo odločenostjo tvoja pot sedaj šla samo še navzgor in ne boš ostala le pri jogurtu in žemlji… Ko se ena vrata zapirajo, se začnejo odpirati druga, običajno ugodnejša za nas in naše zdravje. Le zaznati jih moramo… Vse dobro ti želim in upam, da se enkrat srečava ob naravnem sadnem soku. Jaz plačam! Srečno! Lp Odmev