angelu
draga moja punčka,že kar nekaj časa nisva poklepetali-je že okrogla obletnica,ko so te angelčki ponesli v višave in te rešili bolečin.verjamem,da paziš na Aljaža in da si njegov angel varuh.špela moja zelo te imam rada grozno te pogrešamo,tudi ati,čeprav sama veš,da ni vse tako kot je bilo.
pogrešam tvoje čebljanje in tvoj smeh.prosim obišči me v sanjah…..
hvala škratek,kako si ti.ali bolečina že popušča-saj v bistvu nikoli ne-se spremeni
nešteto pisem imam doma,ki sem jih pisala mojim,toliko stvari bi lahko počela v življenju,premišljujem kaj jima nisema dala,ali sta dobila od mene dosti ljubezni,topline ali sta jo čutila.špela je bila starejša.kaj če nisva vsega dorekli,zakaj sem ji lagala o bolezni,če mi je sama velikokrat rekla,da bo umrla.otrok je vedel,jaz si pa nisem priznala.pa tudi njej ne……vztrajala sem,jo spodbujala imam občutek,da sem jo silila…tiste trpeče očke,njen trpeči pogled…oh bolje da neham……bolje da preberem kaj počnejo mušketirke,kajne škratek.tam se prebuja novo življenje….
Land, zelo te razumem, v zelo kratkem času prihaja 6. rojstni dan moje deklice, ki ji ga bolezen ni pustila praznovati skupaj z nami. Že skoraj 6 let je tudi ni več z nami in čez leto kar gre, takole ko pa pridejo kake obletnice ali posebni trenutki za katere vem samo jaz, pa je težko težko…
K sreči imam tukaj še dva mlajša pamžka, ki mi polnita dneve in tako nekako preganjam žalost in praznino, ki še vedno, tudi po toliko letih ostaja za njo. Je že res, da ima vsak otrok posebno mesto v srcu mame.
Želim ti, da vsaj večino ostalih dni v letu preživiš bolj veselo.
Ko je na poti bolezen, sploh pri otroku in to neozdravljiva, je nemoč starša pomagati lastnemu otroku nekaj najhujšega kar se ti lahko v življenju zgodi. Bi rekla, da skoraj hujša kot smrt…
ja jaz sem ostala sama,drugi sin je med tednom v internatu,starejša kot sem ali pa mogoče osamljena-imam občutek kot,da se mi peteklost vrača,stalno nekaj tuhtam.ampak to bo že,ne morem si privoščiti še enega zloma.zadnjič so me obiskale špeline sošolke.fletne punce in pozorne-potem pa še bolj pomisliš.ah sej bo…
škratek ali boš še kaj probala,imaš moč?koliko je tinkara stara eno leto?verjamem,da ti pomaga-na vseh področjih.in da je kar pestro.
ah veš kaj sej mogoče ima pa tud mož prav.toliko enega trpljenja,razočaranja in bolečine.saj tudi njemu ni lahko gledat tebe,kako trpiš.s tem ne mislim,da on ne.vem kako je bilo pri kolegici.pa sta na koncu tudi dobila punčko(posvojila),ki bo letos stara 12 let.sta ji tudi povedala vse.po eni strani bi bilo mogoče bolje posvojit-ah sej ne vem no to je tako zaje….
jaz si tudi skoz sama dopovedujem,da je že moralo tako bit,ker je zelo hudo gledat otrokovo trpljenje,ko točno veš kaj sledi,pa še kar vztrajaš(ker moraš) in predvsem upaš na nemogoče-pa to veš.ko se sam sebi zagnusiš,ko je vsega konec,ker veš,da ne trpi več.ko nastopi neizmerna bolečina in žalost.in ko nastopi jeza si lahko vesel,ker naj bi bila to zadnja faza.ampak zame ne.ker pridejo rojstni dnevi in vse sorte obletnice…….sama sebi govorim,da jih moram spustit,naj počivata v miru.včasih sanjam in takrat mi je lažje.ah smotana sem…
l.p
tvoja mami hvala za spodbudne besede