Kako ste in kako vam gre?
Pozdravljeni.
Občutek imam, kot da je tale forum v nekem zatišju, kot da se nič ne dogaja.
Škoda bi bilo, da se forum ne razvije, kajti brez tega, bi zazevala še večja praznina in stiska ljudi bi se še povečala.
Sama sem našla s pomočjo tega foruma mnoge odgovore na moja vprašanja, ki jim ni bilo ne konca ne kraja.
Imela sem dejansko občutek, da sem sama v tem.Ko ti vsi govorijo, da si ti tisti, ki imaš težave, lahko navsezadnje še res začneš verjeti v to.Skoraj da bi se sama odpeljala v bolnišnico, ker sem bila tako sama z vsemi svojimi mislimi, strahovi, vprašaji…..
Bilo je težko, sploh na začetku.
Ampak korak po korak, dan za dnem v nov dan, z večjim optimizmom zrem v prihodnost, čeprav ne vem, kaj mi bo le ta še prinesla.
Prebiram vse mogočo literaturo, na temo osebnostnih motenj in vse motnje, ki jih imenujemo osebnostne motnje.Tega je veliko.
Veliko je tudi ljudi, ki jih imajo in jih spretno zakrivajo(tako oni mislijo).
Ko prideš do nekih konkretnih odgovorov je dosti lažje, sploh občutek, ki ga dobiš, ki ti potrdi, da s tabo ni nič narobe.
Podporna skupina, bi verjetno prišla marsikomu prav.
Ker tudi stroka še tipa v tej smeri in marsikdo nima vpogleda in posluha za svojce oseb.
Podpirajmo se, poslušajmo se, svetujmo si, nastavimo rame tistemu ki jo potrebuje, da se nanjo nasloni.
Ne obračajmo hrbta še mi ljudem, katerim mogoče lahko pomagamo, pa če samo s tem, da jih razumemo in jim povemo, da vemo o čemu govorijo.
Naj ne ugasne ta forum, ki je komajda zaživel.
Sama sem kot se da aktivna.Si pomagam kakor vem in znam, ko me življenje spravi na kolena, se poberem in vstanem in grem naprej.Moram prvo zaradi sebe, potem zaradi otrok.Zakaj prvo sebe?Ker se dobro zavedam, da če ne bom najprej pomagala sebi, tudi otrokom ne bom mogla.
Življenje je tako kot je, od nas pa je odvisno, kaj bomo s tem naredili.
Držite se vsi skupaj.
Tisti ki samo prebirate in ne zberete poguma, da se nam pridružite, storite to.Olajšajte si.Niste sami.
Gemma
Pozdravljeni vsi, ki obiskujete ta forum!
Sama ga od začetka prebiram, spremljam, se tudi s pomočjo njega učim. Nekako pa se nisem mogla odločiti za pisanje. Zakaj? Mogoče tudi zato, ker se tudi sama dobim kot oseba z mom. In res ni lahko, in iz dneva v dan se sprašujem, koliko in kaj lahko naredim. Sem že veliko naredila, to se zavedam. Vidim pa tudi, kako se vedno znova in znova zapletam v stare vzrce nadzora, jeze, manipulacije,…
Toliko za sedaj, mogoče drugič kaj več
Lep pozdrav vsem
Marjanca55 lepo pozdravljena.
Glede na to, da praviš, da se sama spoznaš kot mom, ti najprej vse pohvale za priznanje.Redki so ki priznajo da imajo kakšne težave in mislim, da si s tem naredila prvi korak naprej k vsem ostalim.Delaš na sebi, se trudiš, normalno, da se spremembe ne zgodijo čez noč.Bi pa ti svetovala, če ga še nimaš slučajno, da si skozi to preobrazbo pomagaš s terapevtom, ti bo lažje.Drugače je ko te nekdo vodi, ti pokaže kako delaj, potem pa delaš naprej.
Drži se in vso srečo na tvoji poti.
Gemma
Zdravo Gema!
Jaz skoraj vsak dan pogledam na forum ce je kaj novega. Svojo zgodbo sem ze opisala in je ze dolgo casa preteklost. Tu sem nasla le potrditev, da sem imela prav in da sem prisebna in
normalna oseba. Koncno sem nasla normalnega prijatelja, s katerim se dobro razumem. Sinova sta odrasla in bosta morala svoje tezave resevati sama, tako kot sem jih morala jaz.
Gema, veliko srece in uspeha ti zelim!
Gemma, GittaAna, ga.Irena Pan in vsi na tem forumu,
tudi sama skoraj vsak večer pogledam, kaj je novega tu gor. Blizu sem si s sorodnico (ima partnerja z mom in mi veliko zaupa) in prijateljico (ima sama mom – po mojem mnenju in večletnem osebnem poznanstvu). To sem ugotovila po ogledu Polnočnega kluba, prej sem se leta in leta spraševala – kakšna motnja je to.
Tudi sicer delam z ljudmi in me te teme zanimajo.
Hvala vam za ta forum.
Podpiram še kakšno oddajo na to temo, predvsem pa, da bi še bolj poudarili stisko sorodnikov, ki živijo z osebami z MOM in težave otrok, ki živijo ali so živeli s starši z MOM.
LP vsem,
Pozdravljeni!
Tudi sama skoraj dnevno spremljam ta forum in sem vesela, da obstaja!
Tudi z njegovo pomočjo (še posebaj določenih udeležencev in dr. Dernovškove kot strokovnjakinje) sem ob svojih stiskah že našla določeno stopnjo podpore, pomagal mi je priti do spoznanja za kaj sploh gre…
Je pa tako, da na koncu vendarle ostaneš nekako sam, z bolečino, ki ne more izginiti – čas in razum jo seveda nekoliko omilita, vendar le-ta z mnogimi vprašanji ostaja, pa če hočem ali ne. Skoraj vedno je le-to zadnja misel ob kateri zaspim in prva ob kateri vstanem.
Želim si, da ta forum živi še naprej, da bom tukaj še kdaj prebrala kakšno zgodbo,ki je podobna moji, kako se je v takih primerih odvijalo naprej in kako so si pomagali (čeravno nikomur ne želim slabega).Verjetno je tudi zelo dobrodošlo in v pomoč, če si osebno poiščeš strokovno pomoč, da to vse skupaj lažje prebrodiš in se pravilno odzivaš. Vendar kje najti tapravo, pa da ne bo predaleč, pa ne predraga,…
Če bo še kdaj možnost ustvariti podobno oddajo, prosim da se malo več spregovori o primerih, kako to motnjo doživljajo in se s tem spopadajo starši – kaj to pomeni za prihodnost,za življenje otrok in staršev.
Hvala, da ste me slišali in razumeli!
Pis, kako lepo je brati taka sporočila.Lepo je ko nekomu uspe, ker s takimi sporočili daješ upanje tudi drugim, ki so še notri, ali pa ne zberejo poguma za odhod.
Všeč mi je ko si napisala, da sta sinova odrasla, ter da bosta svoje težave reševala sama.Zakaj?Zato, ker si ti svoje naredila po svojih najboljših močeh, ju ne zavijaš v vato in celofan, ampak jima jasno in glasno poveš, da sta za svoja življenja odgovorna sama.
Hvala iz srca za lepe želje Pis.
Želim ti vso srečo, ter da se ti vse kar se ti še ni popravi.
Gemma
Skizy, tudi tebi en prav prijeten pozdrav.
Dobro je da ima sorodnica ki ima partnerja z mom oporo v tebi.Verjemi, da je to zlata vredno, da nisi tako p… sam v vsem tem, da nimaš občutka, da si ti nor, da se ti meša.
Se pa strinjam, da bi bilo dobro, da bi res bila še kakšna oddaja na temo svojcev, ne samo oseb z mom.Še vedno sem tudi sama zelo hvaležna Ga. Ireni Pan, v oddaji, ker je ves čas poskušala opozarjati na problematiko svojcev in ne toliko oseb z mom.Dejstvo je, da imajo težave vsi ki imajo MOm, ampak še več težav imajo svojci, ki se znajdejo v primežu stvari, ki jih niti najboljši scenarist ne bi mogel napisati.Veliko pa je že to, da se je sploh začelo govoriti o tem , ter da se počasi odstirajo pogledi kakšne so osebe z MOM in kaj doživljajo svojci.Ker po vsem prebranem, imajo največ težav svojci ne mom osebe, ker z njimi tako in tako ni narobe nič, ter nimajo težav.Me prav zanima, če bi obstajala raziskava, ki bi dala vpogled v to, koliko svojcev ki živijo z osebami, ki imajo Mom pristanejo v psihiatričnih ustanovah, zaradi njihovih sposobnosti manipuliranja z okolico, stroko in ostalimi.
Drži se.
Gemma
Začarani krog123 lepo pozdravljena.
Menim, da nas je večina našla ravno na tem forumu odgovore ki smo jih iskali, ko nam ni bilo jasno kaj se dogaja.Tudi jaz sem jih našla tu in sem resnično hvaležna za njega, zato si še toliko bolj želim, da ta forum ostane živ, kajti če je nam pomagal, bo pomagal še ostalim, ki iščejo odgovore in jih drugje ne najdejo.Jaz sem jih iskala par mesecev, pa sem iskala tudi pri stroki, ampak tisto piko na i sem dobila tu.
Res je kot praviš svojo bolečino nosi vsak sam in podpore, ki si jo tako želimo, malokje dobimo, kajti ljudje nimajo pojma o čemu govorimo.Ko sem jaz komu razlagala, so me samo debelo gledali, kaj jim govorim, nekateri so mi celo dejali da si izmišljujem, da sem paranoidna,da lažem, si izmišljujem, kajti oseba z mom, je za vse ostale tako topla, čudovita, enkratna oseba, skrbna, prijazna, skratka oh in sploh za vse s katerimi ne živijo.Svoj pravi obraz vedno pokažejo samo doma, za štirimi stenami, ko jih noben drug ne vidi, ko pa so v družbi, pa so to igralci za vse vrste oskarjev.Meni je zadnjič prijateljica rekla tako dober stavek, da bolj ne bi mogel biti, da mene in otrok ko smo bili z partnerjem sploh ni bilo, kot da ne obstajamo, on pa je briljiral na vseh področjih.Dejansko sem se počutila tako kot da nas ni bilo, ne mene ne otrok.Vedno se je moglo vse vrteti okoli njega.Toliko bolečine kot sem jo jaz uskladiščila takrat, se danes čudim, da me ni razneslo od nje.
Ta pravo pomoč je težko dobiti, sploh da ni predraga, pa da je sploh usposobljena za tovrstno problematiko.Menim, da je dr. Dernovškova dovolj dobra, samo spet priti do nje.
Tudi jaz si želim, da bi obstajala še kakšna oddaja o svojcih ljudi, ki so imeli mom, pa najsi so to partnerji, starši, ali pa kdorkoli drug.Čeprav se po moje največ škode naredi otrokom in partnerjem, ker z njimi živiš, v z ostalimi, šefi, sorodniki, prijatelji, pa nimaš konstantnega stika in se vseeno lahko malo umakneš.
Prihodnost je, za vse, tudi za vse nas, ki smo živeli z osebami z mom, v kakršnikoli obliki, samo veliko poguma in moči potrebujemo, pa nam bo slej ali prej uspelo.
Posledice pa so, ampak s terapevtom, dobrimi prijatelji in vsemi ki razumejo in so nam v oporo, je okrevanje lažje in hitrejše.
Drži se.
Gemma
Hvala Gemma!
Ne morem pa mimo tega,da ne povem, da se ogromna škoda naredi tudi staršu otroka s takšnimi vedenjskimi motnjami. Kot da se je v meni nekaj zlomilo….materinstvo mi je bila/še vedno kljub vsemu tudi je, najvišja vrednota, za otroka si bil vedno tukaj, ga ljubil z dušo in srcem, skrbel zanj, ga vzpodbujal, ma ni besed za to kar čutimo do lastnih otrok…potem pa naenkrat preobrat in še kar ni konca…vedno bolj tudi mislim, da nikoli ne bo drugače,ker ni uvida z druge strani. In ker ni edini otrok, se vprašaš, ali bo drugi, ko bo odrasel imel enak odnos do mene…
Tako lepo je biti starš in mislim, da ga ni bitja pod soncem, ki te lahko s takšnim vedenjem prizadene s takšno intenzivnostjo kot lasten otrok.
Samo to sem še želela dodati.
Hvala in vse dobro vsem, ki tukaj iščete pomoč in tistim, ki jo dajate.
dober dan vsem!
Jaz sem delček svoje zgodbe opisala v postu z naslovom manjvrednostni kompleks. Res delček, ker tega je ogromno. Toliko, da bo post obupno dolg, če začnem pisat.Lahko pa tudi,če si zelo želite brat 🙂
Že dve leti se ubadam z vprašanjem, oditi ali ne. Tehtam, premišljujem, se že skoraj odločim, pa spet padem nazaj v rutino… Dolgo časa mi ni bilo jasno, zakaj gre. Saj mi tudi sedaj še ni čisto, kajti vse, kar sem napisala (in kar se mi dogaja) temelji na tem, kar sem prebrala v knjigah, člankih… Preprosto preveč lastnosti, značilnih za to ali ono osebnostno motnjo ima moj mož, da bi bilo lahko kaj drugega. Nimam namena postavljati diagnozo, to še zdravnik včasih težko. Sem pa prepričana, da gre za to ali ono obliko – ali pa mešanico. Pa saj niti ni pomembno. Najbolj pomembno je, ali se bom uspela enkrat odločit, da grem. Ker vedno znova se stvari spremenijo, vedno znova iz kakega obupnega dneva naslednji dan izpade prav dobro, tako da si – že spet – premislim. Ko da bi vedel, kaj mi gre po glavi in se potrudi biti normalen.
Njegove čudne izpade sem prenašala dolga leta, preden sem sploh vsaj malo reagirala. In zadj, ko reagiram, ko mu dam vedet, da nikjer ne piše, da bom to prenašala večno, me debelo gleda. Jaz sem tista, ki je prismojena, tista, ki se ji je “kar naenkrat” utrgalo in ji ni nič več všeč, kar on, poosebljenje dobrote, naredi.Dobro vem, da je kakršnokoli pregovarjanje z njim čisto brezplodno. Terapevt sploh ne pride v poštev. On da rabi terapevta?? Ha!!!! On že ve, kako nekoristni so, kako samo filajo ljudi s tabletami in jim kradejo čas!! Sploh pa: “a mi hočete dopovedat, da sem nor???”
Sestavila sem že ne vem koliko poslovilnih pisem v vseh možnih različicah, prijazne, besne, kratke, dolge…. Natančno vem, kaj bom vzela s seboj, če bom šla. Preštudirala sem praktično vsak vidik svojega morebitnega odhoda, tudi finančnega, in čisto lepo bi se mi izšlo. Ne boste verjeli, tudi stanovanje imam. Kaj hudiča potem čakam??? No, odgovor na to vprašanje bi tudi jaz rada vedela. Ničesar me ni strah, ne samote, ne kaj bo kdo rekel (še hujše: zadaj mi dol visi!!!!), le obupnega občutka krivde, ki bi me mučil, češ kaj sem revežu naredila. Ko se bom tega znebila, se bom tudi odločila lažje.
Ampak kot sem rekla, vedno se te stvari ciklično ponavljajo, slaba obdobja se menjajo z dobrimi… ravno toliko dobrimi, da spet nehaš razmišljat, kako imaš vsega dosti, da ostaneš in si rečeš, saj mogoče pa sploh ni tako hudo, kot se mi zdi, mogoče sem pa samo preobčutljiva…. naj me nekdo mahne in reče, naj se zbudim. Prekleto. 26 let je preveč.
Cat_s, pozdravljena!
Napisala ti bom le nekaj razmišljanj o mojih izkušnjah glede razveze. Ne vem koliko ti bodo pomagale, ker glavna odločitev bo izključno tvoja.
Oditi ali ne, se že kar nekaj časa sprašuješ. Tudi sama sem kar nekaj časa razmišljala o razvezi, saj to ni odločitev, ki bi jo lahko storil kar čez noč ali kot da bi premikal omaro. Močno me je bilo strah, saj enostavno nisem vedela kam se podajam in če bom vse zmogla. Kadar si postavljen pred izbiro, vedno precenjuješ, kaj je lažje: ali še malo potrpeti ali pobrati šila in kopita in oditi. Ko stiska nekoliko popusti, kaj hitro pozabiš na trpljenje in izbereš najlažjo rešitev. V tem smislu sem večkrat razmišljala in ponavljala napako za napako.
Tudi pri meni je vzdušje v družini prehajalo iz ene skrajnosti v drugo. “V dreku je najbolj toplo”, pravijo. Večkrat sem se spomnila teh besed, ki mi jih je nekoč rekla prijateljica. Te besede so me na nek način močno prizadele, vendar so mi dale zelo misliti. Zavedala sem se, da bolj ko bom odlašala z razvezo, težje jo bom speljala. V mrtvem zakonu z leti nevede čedalje bolj zgubljaš zdravo razsodnost in postajaš otopel. Postajala sem čedalje bolj odtujena od same sebe. Dolgo časa (8 let) sem analizirala kako se mož vede, kaj dela in česa ne dela, kaj razume in česa ne razume… O tem sem se pogovarjala s prijatelji, tako kolovratila od enega do drugega, ki me je hotel poslušati in pri tem nisem našla niti ene pametne rešitve.
Človeka mora včasih nekaj hudo prizadeti, da se mera gorja dopolni do vrha in da kaj ukrene.
Imela sem srečo (sedaj to vem), da so se kar naenkrat najini odnosi zaostrili do vrelišča. To se je zgodilo takrat, ko sem se nehala ukvarjati z diagnosticiranjem vedenja moža, ko o njem nisem več razmišljala, nikomur o njem več pravila in razlagala, ampak sem se obrnila vase. Prenehala sem slepiti s tem kako naj bi bilo, ampak sem bolj razmišljala kako dejansko je. Začela sem si zastavljati predvsem vprašanja, kako želim naprej živeti. V svoji neodločnosti nisem več iskala raznih izgovorov. Odločilno pri vsem je bilo, da sem prenehala moža prevzgajati, da bi se vedel tako kot bi si jaz želela, ampak sem začela misliti o le sebi in se spraševati, kaj je z mano narobe, da vse to prenašam. Ko sem ga pustila čisto na miru, da je počenjal kar je hotel, je zaslutil, da se v meni nekaj resnega dogaja. Šele takrat, ko sem se obrnila vase in začela resno razmišljati, kaj bi rada in kje je moja pot, je odločitev glede razveze v meni pospešeno zorela.
Zelo težko in dolgo časa nisem mogla opustiti misli, kaj vse bi moral mož storiti in kako bi se moral vesti, da bi bila jaz zadovoljnja in srečna. V bistvu pa sem se slepila o najinem popolnem neskladju. Kaj šele o ljubezni, ki je že zdavnaj ni bilo več. Žal nam nihče ne more nakloniti zadovoljstva in sreče, če ju ne znamo sami najti. Lahkih rešitev ni. Do tega je včasih zelo dolga in naporna pot. Vendar splača se, saj tako pospešeno zorimo.
Mislim, da je včasih dobro, da se odločimo, četudi nismo v svojo določitev vedno prepričani, da je prava. Modrost: “V stiski spoznaš človeka”, se v takih okoliščinah običajno izkaže za resnično. Tudi moja odločitev za razvezo sprva ni bila dovolj trdna. Razmišljala sem, da če je moja odločitev napačna, me bo moral mož prepričati o nasprotnem. V tem primeru bi svojo namero opustila. Žal se je izkazal v vsej negativni podobi, ki je niti slučajno ne bi več prenašala. Bolj ko me je izsiljeval, mi grozil in počenjal vrsto hudobij, bolj sem bila prepričana, da sem na pravi poti. Dokončno sem se prenehala slepiti in sem se razvezala.
Običajno so nam odgovori kar blizu, le vedno jih ne uspemo videti. Edini človek na svetu, ki ga lahko spremeniš si ti sam. To je za nas včasih ena najtežjih nalog, je pa edina smiselna.
Ne vem, če ti bo pisanje kaj v pomoč. Kako naprej, se boš morala odločiti sama. Lp Zrakina
Hvala, Zrakina! Lepo si napisala.
Če bo kaj v pomoč, sprašuješ. Hja, verjetno bo v pomoč toliko, kolikor bom sposobna sama ven potegnit…
Seveda bo v pomoč. Pomaga mi vse, kar kdo napiše, če drugega ne, vem, da nisem edina. In seveda, da nisem jaz tista, ki je čudna. Resnično najbolj koristni se mi pa zdijo opisi, kako je nekdo to premagoval. Tako kot si napisala ti. S tem, ko praviš, da si se lažje odločila, ko si se nehala ubadati z njim, si mi dala mislit. Jaz to res preveč počnem. Berem članke, forume, in si govorim: aha, aha, ja, to je točno to, bemtiš kdo bi si mislil, glej glej, moj je TOČNO tak… Okej, tudi to je treba, prav je da beremo, si pridobivamo informacije, da sprevidimo, za kaj gre. Ampak ugotavljam, da lahko kaj hitro pademo dobesedno v naslajanje nad tem, kar smo prebrali (govorim zase). Vedno znova in znova grem brat kaj o MOM, pa o različicah le-te, vedno znova dobivam nekakšno potrditev, da moj mož ustreza marsikateremu opisu – dlje od tega pa ne pridem. Ker na tej točki sem na vrsti jaz, kajne? Ne on – ne kaj moram narediti, da bo z njim bolje, ampak kaj moram narediti, da bo meni bolje. Se pravi točno to, kar praviš ti. Saj se trudim. Skušam počet vse tisto, kar rada počnem, ampak ugotavljam, da si sploh nisem več podobna. Vedno manj stvari me veseli. Po nepotrebnem se zapletam v prepire. Bojim se, da bom postala zoprna baba, ki bo šla vsem na živce.
Trudim se tudi čim manj reagirat na njegove izpade. Ampak občasno me to vseeno tako vrže iz tira, da reagiram. Najnovejši tak primer sem opisala v postu manjvrednostni kompleks, mislim da v svojem drugem odgovoru. Ko se je brezveze nekaj kujal, ni pa povedal, za kaj gre. Le kako ostati mrtvo hladen, ko pa ti nekdo s svojo dolgo faco da vedet, da nekaj ne štima??? Nisem še tako natrenirana, da bi se lahko mirno delala, da tega sploh ne opazim – vem, da bi morala naredit točno to, ampak kako le, ko pa se v meni vse trese kot puding ko vidim tisti ksiht???
Obljubim, da bom poskušala naprej. Skušala se bom čimveč ukvarjat s sabo (on bi najbrž trdil, da se že itak ukvarjam samo s sabo…), njega pa pustit pri miru. Drži pesti, da mi bo uspelo. In da bo naslednji korak kufer v roke pa adijo.
lep pozdrav, napiši še kaj!
.. naj me nekdo mahne in reče, naj se zbudim. Prekleto. 26 let je preveč.[/quotea]
Moj nasvet cat_s je podoben Zrakininem – da se namesto z možem od sedaj naprej začneš intenzivno ukvarjati sama s seboj. To, da si toliko časa v odnosu, ki te ne izpolnjuje ( četudi je na trenutke še znosen) govori tudi o tem, da je težava tudi v tebi, ne samo v možu. Nekje je nek razlog ( ali več njih) zakaj si si izbrala takšnega parnterja, zakaj ne zmoreš oditi četudi si želiš, zakaj ne zaupaš svojim občutkom, zakaj…
To je težko narediti sam , še posebej če si v neki situaciji toliko časa, da že ne vidiš več jasno, zato ti priporočam knjige ( že nekajkrat naštete v forumu) , terapevta….karkoli, kar ti lahko pomaga, da boš zmogla videti tudi druge zorne kote in ponovno našla samo sebe, tisti bistven koškek ki ga včasih med življenjem nekje založimo ali pozabimo nanj…:-)
In vsakič, ko se zalotiš, da spet razmišljaš o možu ( kakšen je,kakšen bi moral biti, če bi le morda pa vseeno…) v trentuku prenehaj in se raje usmeri nase. Kaj si želiš, kaj te preprečuje, kakj ti manjka, kaj lahk nudiš, kaj pričakuješ, kaj te boli, kaj dolgočasi…… Če boš toliko energije, kot si jo do sedaj verjetno vlagala v to, da bi ugotovila, kako pripraviti moža, da bi bil tak, kot od njega ( neuspešno) pričakuješ, vložila vase bodo premiki hitri 🙂
IN ko boš nehala plesati že dobro uigrani ples, ki ga plešeta z možem že toliko let, se bodo stvari začele spreminjati in same od sebe postavile na pravo mesto.
Ampak to je moje mnenje, kaj boš storila pa se moraš odločiti sama.
GittaAna
Začarani krog 123.Verjamem, da ni lahko biti starš otroku z mom, verjamem, da se ti trga srce ob vsem kar si naredila za njega, kar bi še iz druge strani pa ni popolnoma nobene informacije, ki bi kakorkoli nakazovala kakšno spoštovanje in razumevanje.
Ne vem kaj naj ti napišem.
Kot mama lahko samo rečem, da se poskušam vživeti v tvoje občutke, kakšne pametne besede ali nasveta pa ti žal ne znam dati.
Dostikrat bi si tudi jaz želela vedeti,kaj je res tisto, da pripelje do mom?So res geni, različne preddispozicije, travme, vzgoja, ali se rodiš s tem?
Ne vem.
Želim ti, da bi bila tvoja bolečina čim manjša.
Vso srečo.
Gemma
Ko sem prebrala Zrakino in Gitto Ano, sem se zamislila.
Dejansko se vse preveč ukvarjamo z njimi in premalo z sabo.
Drugemu ne moremo pomagati, pa če še tako iščemo odgovore, razlage, zakaj kaj počno, zakaj tako reagirajo.
Sedaj vidim, da je to metanje našega časa stran in energije.
Ljudje so takšni kot so.
Lahko jih take sprejmemo, ali pa si razbijamo glave s tem, zakaj niso drugačni do konca življenja, življenje pa gre medtem mimo nas.
Sami lahko izstopimo iz tega, ali pa ne.
Dejmo drugače. Če ne znamo, si pomagajmo.
Dvomim, da se oni ukvarjajo s tem, kaj mi razmišljamo, kako se počutimo ob vsem tem.
Zrakina in Gitta Ana hvala za uvid.
Gemma
Se strinjam, preveč se ukvarjamo z njimi. Oni se z nami definitivno niti pet procentov toliko. Če samo pomislim na mojega moža… če se samo spomnim, kolikokrat me je res grobo užalil, pa niti enkrat (ne lažem) nisem doživela, da bi se mi za karkoli opravičil. Da bi pokazal vsaj malo obžalovanja. Se spomnim, da mi je pred leti, ko smo še živeli v hiši njegovih staršev (kjer pa nisem zdržala zaradi njegove mame), enkrat rekel nekaj res….. nekaj sva se pogovarjala, neka čisto splošnega, in jaz sem rekla, ne vem več točno kaj, en stavek, v katerem je bila beseda “doma” (npr. ali bomo popoldne doma). In on meni reče: Kje si pa ti sploh doma?
Obnemela sem, ga nekaj časa gledala, potem sem se samo zjokala, se zaprla v sobo in precej dolgo čakala, da bo prišel za mano… da bo rekel, oprosti, vem da sem rekel neumnost.. ali kaj podobnega. Pa ni. Nič. Molčal je ko riba. Jaz pa sem bila prešibka, premlada, premalo izkušena, da bi reagirala. Ne vem sicer, koliko se je s tem ukvarjal sam pri sebi, mogoče mu je bilo celo žal… ampak kako naj vem, če tega ni povedal?? In grem stavit, da če bi ga danes spomnila na to, bi trdil, da tega nikoli ni rekel in da si izmišljujem (kakor je rekel že za marsikaj). Tako je to. In takih spominov imam še nekaj na zalogi in čisto za vse bi (ali pa je že) rekel, da se to ni zgodilo. Jaz si to razlagam tako: želi si, da se ne bi, zato raje reče, da se ni. Ker se z resnico ne zmore soočiti. Kakor tudi ne zmore priznati napake oz. prevzeti odgovornosti zanjo.
Eh. boste rekle, že spet se ukvarjaš z njim. ampak prav morala sem to delit z vami. ker me še danes tako boli. Ampak, hej, danes imam odgovor na tisto vprašanje… nekega dne mu bom odgovorila.
