“naša” bolezen vzame veliko, ampak tudi veliko da
Nikoli, ampak res nikoli si tega, kar sem v naslovu napisala, ne bi priznala, ko se je vse začelo. Te dni še bolj čustveno gledam na mojo trnovo pot strahu in brezupnega joka ob postavitvi diagnoze, na strah pred operacijo, na mučno okrevanje, na tiste dni po vsaki kemoterapiji ko sem mislila da pa tega ne bom preživela, na vse radovedne in zvedave poglede, ki so rezali v srce….preprosto….Eno leto je mimo….Hvala vsem novim ljudem, ki so skozi zdravljenje stopili v moje življenje, hvala tistim nekaj, ki so ostali od prej in so razumeli….hvala mojim trem malim sončkom, ki so razlog da sem vztrajala tudi takrat ko je bilo najtežje in hvala mojemu dragemu za vso podporo. Da je bil včasih bolj trmast kot jaz, da me je potisnil naprej, ko sem sama šla nazaj…
Danes to glasno povem….veliko sem izgubila v tem letu, ampak na drugi strani tudi veliko pridobila.
Lep dan vsem
Tako je… res je… <3
Letos bom obhajala 20-letnico obiskovanja Onkološkega inštituta. Ko sem prišla prvič tja, še kot študentka, sem bila zaradi bule na dojki res na smrt prestrašena, deležna pa sem bila tudi neprimerne obravnave – ker punkcija tumorja ni dala nobenega rezultata (niso dobili dovolj tekočine, da bi lahko naredili analizo), so me naročili na kontrolo čez pol leta. Takrat sem se naučila, da nikakor ne gre slepo zaupati zdravnikom in da moram biti vztrajna, odločna in da moram spraševati, dokler meni osebno ni vse jasno. Pa če je zdravnikom to še tako odveč. Bila je huda in zelo trda šola, a nekaj me je to naučilo. Potem sem se naučila, da se da po tako hudi bolezni kot je rak tudi popolnoma okrevati, če se dovolj potrudiš in če imaš nekaj sreče in da lahko živiš polno življenje. Čez leta sem še enkrat zbolela, tokrat me je bilo daleč manj strah kot prvič. In sem se spet pozdravila in se postavila na noge. Kaj še pride, ne vem. Ker sem realist, se zavedam, da se lahko zgodi, da ponovno zbolim in da se naslednjič morda ne bom izvlekla. A zagotovo vem, da bom naredila vse, da bi se. Res da sem se ob tej moji bolezni ogromno naučila in tudi osebnostno zrasla. Spoznala sem veliko ljudi, ki jih sicer ne bi. Mislim, da ta svoj križ tudi zelo dobro prenašam. Vestno opravljam svoje delo v službi in doma, nikoli nisem prosila za upokojitev na štiri ure ali kaj podobnega. Nisem zamorjena, sem prijazen in optimističen človek. Ker rak ni moja edina zdravstvena težava, se z njim ne obremenjujem bolj, kot je nujno potrebno, kadar pač zbolim.
Vendar pa, če bi lahko izbirala, si te poti sama nikoli ne bi izbrala.