Pozdravljeni,
imam 4 letno punčko, hodi v vrtec, skratka je kot vsak drugi otrok njene starosti.
Vendar že od samega začetka, ko je shodila pri 15 mesecih, opažam njen strah. Pred vsakdanjimi opravili/dejanjih. Hoja po stopnicah, igranje na igralih (tobogan…), vožnja s kolesom,
sankanje..lahko bi našteval še in še.
Vse te (za njo) prepreke premaguje s strahom.Prim.: hoja po stopnicah gor in dol (obvezno držanje za ograjo (se bojim-njene besede), hoja pa je stopnica po stopnico. V vrtcu zelo malo sodeluje pri aktivnostih, ker ne želi ker (se bojim-njene besede). Boji se tudi zelo energičnih in zelo živih otrok, ker sama ni takšna, se vedno odmakne od njih, čeprav bi se oni radi igrali z njo.
V vrtcu se ne želi z nobenim pogovarjat (doma pa je zelo zgovorna, samosvoja) niti z vzgojiteljicami niti z sovrstniki. Vzgojiteljica veliko več truda vlaga v njo, zaradi vsega tega. Njene besede: mogoče je samo neko prehodno obdobje, mogoče ji manjka samozavesti. Vpisala sem jo na telovadbo , pevski zbor samo zaradi tega da je čim več aktivna in da je v družbi svojih sovrstnikov.
Pojavil pa se je še eden problem in sicer z začetkom lepih sončnih dni, ko so se na površje prikazale žuželke(čebele, čmrlji, muhe…). Če zagleda letečo žuželko(že v daljavi) vreščanj, jokanje, tresenje, živčnost. Nobena žuželka jo ni nikoli piknil, ne vem če jo je komar kdaj piknil, niti ni videla da je koga. Lani tega ni bilo, še zmenila se ni za žužke okoli sebe.
Prosim vas za pomoč.

Pozdravljeni,

na vaše vprašanje ne moremo odgovoriti z zadovoljivo, ker žal vemo premalo, da bi lahko zatrdno rekli, kaj se z vašo deklico dogaja. Težave so lahko popolnoma prehodne, običajne, lahko pa gre tudi za bolezen. Zato bom pri pisanju odgovora bolj glasno razmišljala in upam, da boste v celotni vsebini našli kakšen koristen namig.

Treba je najprej ugotoviti, ali gre pri vaši sončici za primaren ali sekundaren strah, torej, ali se boji brezvzročno in sicer že v naprej, še preden karkoli ve o nevarnosti ali se boji posledično, torej, da je nevarnost skusila. Strah v primeru posledičnega strahu lahko dobro opiše, natanko ve, česa se boji, v primeru, da gre za primaren strah, pa je le slišala negativne informacije in ga ne bo znala dobro pojasniti. Kadar strah zna opisati, gre pogosto za razlog, da ga je skusila skozi negativno izkušnjo, za katero morda veste ali pa tudi ne. Le ta se je lahko pripetila kadarkoli, ni nujno, da ste bili poleg ali, da vam je sploh že znala povedati zanjo, drugi prisotni pa so to informacijo morda zamolčali ali pa sploh nihče ni bil prisoten, sama je dogodek potlačila in podzavest je nanj želela pozabiti, ker je bil negativen, sedaj ostaja le strah brez pojasnila. Druga možnost pa je, da je slišala pripovedovanje o nevarnosti, morda celo kako zbadanje, sploh v primeru žuželk iz strani sovrstnikov, ki so imeli negativno izkušnjo ali so se v domačem okolju pogovarjali o tej nevarnosti. Otropka domišljija je zelo velika in tako je tudi sama informacija v takem smislu, lahko zelo strašljiva. Ker pravite, da se hčerkica izogiba sovrstnikom, gre prav lahko za kake težave z njimi, za strašljive informacije, ki ji jih predajajo. Če strahu ne zna dobro opisati, če ga bo opisala na način, da je zagotovo to zraslo v glavi nekoga drugega, boste vedeli najbolje vi. Njen pogum ali strah lahko preizkusite tako, da ji predstavite ali žival ali predmet, ki je morda včasih še za odrasle strašljiv , vendar ona o njem, njej, še nič ne ve. Če boste to žival, stvar predstavili zgolj v pozitivni luči, pa jo bo še vedno strah, potem strah izvira iz nje same ( vendar morate biti gotovi, da resnično za to še ni slišala – npr. koprive – če jo malce speče, ne bo hudega, kakšen strah se bo pri tem ravil, dobro opazujte in ga primerjajte z drugimi strahovi. Včasih otrok zlepa ni strah, pa če se spečejo, udarijo, jih piči čebela…, nekateri otroci pa so iz manj debele kože, in jih vrže vsaka stvar, ki ni po meri pričakovanja. Vaša deklica spoznava, da so na svetu tako pozitivne, kot negativne stvari, počasi pa se bo nanje navadila in bo strah izzvenel, ne izzveni pa za vse stvari vedno. Npr. čisto normalno je, da nekateri otroci ne marajo pajkov in jih ne marajo tudi, ko odrastejo. Nekateri otroci se nikoli ne naučijo smučati, pa jim lahko kar naprej ponavljamo, da je to super, jih vključimo med sovrstnike, ki smučajo, pa enostavno ne želijo smučati, ker se bojijo nesigurnosti v nogah, ker se bojijo hitrosti in nepredvidljivih stvari. Takpni otroci zelo razmišljajo in so sposobni predvidevanja, kar sploh ni slabo. Osebno menim, da je vaša hčerkica zelo inteligentno dekletce, ki vidi več in razmišlja bolj od sovrstnikov in ima sposobnost predvidevanja. Tako morda zna predvideti, da so stopnice lahko nevarne, morda zna predvideti, da jo otroci, ki divjajo, lahko prebrnejo, poškodujejo, tudi pri toboganu ni sigurna, da je dovolj varen. Morda, če bi večkrat videla vas in sovrstnike, peljati se po njem, bi se manj bala. In ravno strah pred žuželkami je morda lahko posledica strahu, ki so ga v njeno glavico vnesli sovrstniki zato, ker so videli, da je nekoliko bolj previdna, strahopetna, da noče divjati, ker se boji, da bo padla, ker se noče peljati po toboganu….In so jo malce zbadali in ji prestavili še enega izmed strahov….

Lahko pa gre pri vaši hčerkici tudi za drugačno težavo, ali je bolezenska, nevrološka, ali gre za negotovost v nogicah – tudi mišično šibkost – ste kdaj merili moč njenih nogic? Šibkost je lahko zaradi nevroloških težav ali pa mišične šibkosti – ( to bi lahko povezali s strahom zaradi stopnic, obenem pa je vaša deklica dokaj pozno shodila), slaba koordinacija ( kolo), morda slabše vidi ( dobro opazujte, kako gleda na daleč– ali dobro vidi, ali slabše vidi, ali morda malenkost škili – to je potem lahko nevrološka težava) ali slabše sliši ( notranje uho igra pomembno vlogo pri koordinaciji).

Sicer pa se otroci dokaj pogosto bojijo stopnic, še posebej, če imajo doma bolj spolzke ali imajo copatke, ki drsijo in nimajo gume, morda imajo slabo izkušnjo z njimi, ali je morda posamezna stopnica bolj visoka in morajo narediti velik korak, pa se počuti otrok bolj stabilnega, če se trdno prime, lahko so stopnice zavite in na enem koncu bolj ozke, najbolj pa se otroci bolijo stopnic, ki so odprte, torej, stopnic, skozi katere naravnost vidijo luknjo ( vertikalno ni deske, betona…tudi, če je steklo, se bojijo, ker vidijo skoznje) in so trdne in zaprte le horizontalno. To je lahko čisto nekaj običajnega, tak strah premine, ko otroci odraščajo, ko rastejo, vse manj vidijo odprtino in so nanjo vse manj pozorni.

Jaz velikokrat rečem, da je otrok vsak sam svoj butik, vsak se nekoliko razlikuje od drugega in mnogi otroci se bojijo žuželk, še posebej pajkov, pa bojijo se kač, krokodilov, pa bojijo se tudi hitrosti, ne le deklice, tudi fantki, pa bojijo se višine, pa velike strmine se tudi bojijo, bojijo se teme in bojijo se ognja…pa ni nujno, da imajo s tem slabo izkušnjo, lahko gre le za to, kar so slišali, lahko gre za kaj, kar so izkusili in se nato bojijo vsega, kar lahko z izkušnjo kakorkoli povežejo, ali pa se bojijo kar tako, brez razloga.

Dobro bi bilo, da pri hčerki dobro raziščete morebitne zdravstvene težave ( ne mislim psiholoških, če tudi se pri otrocih, ki imajo polno glavo razmišljanja, velkrat pojavijo, kot pri otrocih, ki so drzni, hiperaktivni, maj občutljivi), predvsem moč mišic, hitrost – koliko hitra je, ali ima težave s tem ( npr. koliko hitro je, kako dolgo je na stranišču, ali ji vzame to, da gre na veliko potrebo veliko časa ali je hitra, v šoli npr. spretnost merijo tako, da eno rokico položi na mizo, z drugo pa tolče na njeno levo in njeno desno stran čim hitreje) , koordinacijo, sluh in vid. In res dobro opazujte, če se težave stopnjujejo, pa osebno predlagam, da predvsem zaupate svojim občutkom ter opazovanju in dokler vzgojiteljice ne delajo panike, ker one poznajo otroke, imajo z njimi veliko izkušenj – pa vendar imamo mi izkušnje, da se lahko tudi zmotijo, vendar v večini se ne, tudi vas ni treba pretirano skrbeti. Otrok ima pravico biti tudi malce samosvoj, npr. pri mani obe hčerki nista marali divjanja in hiperaktivnosti in kričanja sovrstnikov, ena je zdrava, druga ne.

Ali vaša deklica kaj pada? Je nerodna? To so pomembne stvari v primeru bolezenskega stanja. Ali lahko npr. hitro vstane iz sedečega položaja na tleh. Ali lahko ravno hodi po ravni črti… in podobno. Kaj pa, če se pelje s kolesom z vami, vam zaupa tudi pri spustu po brežini, če imate vi nadzor nad kolesom, ali jo je tudi takrat strah? Ko se sanka, jo je strah tudi, ko se sanka z vami v vašem naročju? Kaj pa, če jo držite za roko, ko greste po stopnicah? Probajta oba s partnerjem izmenjaje, kako je v takem primeru. Pa povabita kakega bolj grajenega prijatelja, pa naj še on poizkusi. Včasih imajo otroci svoje muhe.

Homeopat v Belgiji npr. otroka en dan snema pri različnih aktivnostih. In ga nato opazuje, opazuje vsako malenkost in veliko stvari na takšen način opazi, ki jih starši težko vidimo. Niti jih ne znamo razpoznati. In predlagam, da, če lahko, nekaj časa hči dobro opazujeta in si napišeta vse, kar menita, da ni, kot bi moralo biti. Če lahko, enako prosita vzgojiteljico, da en dan dobro opazuje vašo deklico in naj napiše, kaj je nenavadnega zaznala. In preverite stvari, ki sem jih predlagala. Nato se lahko slišimo, če pokličeta kar na fundacijo, da se pogovorimo, ker imam še nekaj vprašanj, ki so pomembna in bi nam pri ugotavljanju precej pomagala.

Pa morda še tole, čeprav ne zveni prav resno, vendar starši raziščemo različna področja, ko iščemo pojasnila za težave pri svojem sončku. Nekateri otroci strah prinesejo s seboj v to življenje, zakaj je veliko razlag, nekateri trdijo celo, da so lahko določena znamenja posledica poškodbe v preteklem življenju Sama puščam odprte vse možnosti, dokler ni trdnega dokaza o tem, da drugo življenje ne obstaja. Imam tudi osebno izkušnjo, ki meni osebno z zadostno gotovostjo dokazuje, da se energija ne more kar izničiti

Primarno menim, glede na veliko osebnih izkušenj, da gre zaenkrat pri vaši sončici za deklico, ki je nekoliko samosvoja ( saj poznate tisti občutek, kot, da bi padli v napačen kraj in čas, vsi ga kdaj imamo), ko je doma, pravite, da se razživi, med sovrstniki je odmaknjena…Če je to že lahko bolezenski znak ( npr. avtizem) je takole nemogoče reči, ker je le ta pri večini otrok, ki jim je postavljena takšna diagnoza, precej bolj drugačnih. Lahko vam svetujemo le, da jo dobro opazujete in raziščete preteklost ter morebitne težave, ki sem jih omenila. Od nje skozi igro skušajte izvedeti, zakaj se boji vsake stvari posebej in skušajte ji odpraviti postopoma vsak strah, ki ga ima. Pri nekaterih pa bodo leta prinesla izboljšanje. Bodite strpni do težav, ne povdarjajte jih, ne opominjajte jo nanje in morda bo tako tudi sama počasi spremenila razmišljanje. Čim manj jo opozarjajte npr. da se drugi tega ne bojijo, ker to ji lahko le škoduje, da se bo še bolj počutila drugačno in se zapirala vase v družbi. Zelo koristno bi bilo, da bi v bližini našli enega, ali dva otroka njene starosti, s katerimi bi lahko bila deklica enakovredna, npr. da bi se družile mamice skupaj in otroci skupaj. Take manjše skupine ji lahko zelo pomagajo pri vključevanju med večje število sovrstnikov. Zelo dobro bi bilo, če bi morda poiskali zasebno varstvo za vsaj eno leto, z manjšo skupinico otrok. Ker bi ji pomagalo postopno vključevanje od manjše v vse večjo skupino, tako bi se različnih značajev lažje privadila in tudi laže bi se prilagodila najprej manjši skupinici in nato večji. Morda jo preveč otrok bega in jo moti, da je le ena izmed njih, ker se počuti, da je drugačna od njih in morda se počuti celo bolj zrelo od njih. In moti jo, da izstopajo predvsem tisti, ki so glasni, divlji, ona pa se izgubi v tej množici, zato je tako sproščena in vesela doma, ko je opazna. Vendar morata vedeti, da se bo slej ali prej morala privaditi na sovrstnike, spremljali jo bodo vse življenje, seveda odrastejo, dozorijo, ampak to so vendarle otroci njene generacije. Izven VVZ in kasneje šole, pa bi bilo dobro, da najdete za druženje otroke, s katerimi bo imela skupne točke, če jih že med sovrstniki ne bo našla, tam se bo počutila enakovredno in sprejeto. In tudi njim bo prej odprla glede morebitnih težav v večji skupini. (lahko je bolj tekmovalnega značaja in jo sovrstniki spravijo iz tira in bi bolo dobro, da bi bila nekje dejavna in uspešna). Morda je to kaka aktivnost, kot je npr. atletika, morda ples, borilne veščine ( samozavest), morda bi se dobro odrezala v tenisu ( nejprej skupinsko, nato vse bolj individualno, tam je v skupini, vendar opažena) – odvisno, od kod ste. V tej starosti predvsem športna dejavnost, kake ustvarjalne urice…Morda jo bo to, da najde sovrstnika ali dva, s katerima se ujame, rešilo veliko težav, kajti drugače je, če ji vi rečete, naj se ne boji, kot, če ji to prijetno in prijazno pokaže nekdo, ki je približno njene starosti.

Toliko zaenkrat, če želite pogovor ali kako dodatno informacijo ali kaj ne razumete…bom vesela odziva, lahko pa me poiščete tudi na telefonu fundacije ali preko zasebnega obvestila. Lahko pa se obrnete tudi na kakšen svetovalni center v vaši bližini, odlična pri svetovanju je bila, sedaj že upokojena, gospa Kavklerjeva. Vse najbolje in lep pozdrav!