Brezizhodnost
Pozdravljeni!
Sej ne vem točno, kam naj se dam-med svojce al med tiste, ki imajo to motnjo. Pa bom za začetek kar tukaj pisala. Pač mam spet enega tistih dni, ko čutim ogromno praznino, ko se mi dogajajo stvari, zaradi katerih bi se bilo treba zjokat, jaz pa nisem sposobna več potočit niti ene solze. Sprijaznila sem se s stanjem takim kot je in sprejela to ogromno praznino v sebi za svojo. Solze itak niso nič pomagale, dejanja, besede tudi ne. V mojem življenju ni bilo nikoli sedanjosti, vedno samo upanje za vnaprej. Ampak dokler je človek mlad, še ima kaj upati. Že kot majhna sem imela vizijo, kaj bi rada počela v življenju. Veselila sem se konca srednje šole-zdej bom pa končno lahko zadihala s polnimi pljuči in zaživela po svoje in se ukvarjala s stvarmi ki me veselijo. Šla bom študirat v drug kraj in izoblikovala svojo osebnost po svoje. Ampak ne…so šli za mano z izgovorom, da so tukaj boljše službe. Mislim mamo. Pravi, da si je vedno želela v Lj, da to ni zaradi mene…jaz pa se sprašujem kaj išče tukaj. Službe gotovo ne, če mi pa skoz visi za hrbtom…ma vtika se v vse aspekte mojega življenja. Začelo se je s samo izbiro študija…tako prekleto žal mi je, da sem tisti dan dala na prvo mesto tisto, kar so oni predlagali. Tisti dan se je moja pot ločila od druge, tiste ki mi je bila namenjena, a se v trenutku šibkosti zanjo nisem odločila…v glavnem tukaj je, z mano in moje življenje je samo še navadna krpa ukrojena po njenih merah. Tudi v odnose se mi vtika. Še za tisto dobro prijateljico ki sem jo mela, je rekla da je bitch in da naju hoče spravit narazen. Ma ne vem, celo prepričat me je uspela v to. Potem je odgnala tut mojega fanta-tut za njega me je uspela prepričat, da je najslabši na svetu.Da me je uročil pa kr neki… V to sem do sedaj nekako celo verjela…Ne vem, zna prepričat. No, pa sej najbolj zanesljiv res ni bil, drugače bi se že preselila k njemu. Vse, samo da se rešim tega pekla. Enkrat je šla celo z nožem nad mano, me grdo pogrizla po licu in mi sesula računalnik. Zaradi tistega dne še zdej s strahom hodim po stanovanju-kadar se najini mnenji razlikujeta. Kadr spet gleda na račun za telefon in me sprašuje s kom se menim po deseti uri zvečer po telefonu. Če bi si rada nakopala palco…in da mi to prvošči, da bom tko plačala za vse kar sem ji naredila. Da prej ne bom nehala.Še zunaj je govorila o tem neki ženski, da me je pol še ona opozarjala s kakimi nevarnimi tipi se jst to zapletam. Tko da se resno sprašujem, če sem morda jaz tista, s katero je neki hudo narobe. Ful si želim uredit svoje življenje in najdet nekoga, ki bi me mel rad in jst njega. Ne želim se palce, res ne. Mogoče pač nimam najboljših načinov za spoznavanje ljudi-pač prek neta ampak kdo pa je rekel, da so tam sami slabi. A sem pol tut jst apriori slaba, ker spoznavam ljudi na tak način? Ampak ne vem…bojim se, da iščem samo zato,da se rešim tega pekla. Ne vem s kom je kej narobe-al z mano al njo, dejstvo je,da se ne razumemo in jst si sam želim od tega stran. Bom že reševala probleme pri strokovnjaku-ko bom šla, bo to lažje. Trenutno še to ne morm, ker ma vse moje izhode strogo pod nadzorom in če rečem, da se slabo počutim, da sem žalostna in bi rada pogovor, družbo drugih ljudi, mi pravi, da je svet pokvarjen, da je osamljenih velik, da nisem edina in nej se sprijaznem. Ne morm se sprijaznt, da bom še večino življenja preživela na tak način-ker sumim, da bo v tem primeru moje življenje precej kratko. Zdej mam še mal upanja…kaj bo,ko še tega ne bo več. Ja, rada bi pa spoznala koga, da bi se res ujela…nočem met nekoga sam zarad bega. Nočem bit prikrajšana od drugih, ki lahko grejo ven s kolegi in spoznavajo ljudi in ugotavljajo kaj si žeiljo, se razvijejo v zrele osebe, jaz pa čedalje bolj tonem…nočem nekoga samo izkoristet. Kako bom sploh vedla, a je to to?Sem s tem človekom, ker ga mam rada, al je to samo moja rešilna bilka? In kako naj se osamosvojim? Sej še v tej študijski smeri nisem uspešna?Študij se bo še malo zavlekel? Kaj bom delala potem? In kak nej grem samozavestno skoz vrata? Z zavestjo da sem končno naredila nekaj po svoje? Če pa me skrbi, da bom spet dobila ugriz v lica? Ne znam postavit meje. Ne vidim izhoda…
Draga nekdo
sočustvujem s tabo in ne morem dojet, da ti mama grozi z nožem, pogrize po licu in sesuje računalnik. Zame je to noro in ne predstavljam si te bolečine, ko začne mama tako noret in se izgubljat, hkrati pa hoče nadzorovat vse tvoje življenje. Pišem ti v podporo, drži se, z mamo je nekaj hudo narobe in ne s tabo.
PUNCA ČIMPREJ STRAN!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
TAKA PSIHOPATKA TI BO VLIVALA OBČUTKE KRIVDE, DA BOŠ CELO ŽIVLJENJE PLESALA PO NJENO PA NIKOLI NE BOŠ DOVOLJ DOBRA!!!
POŽVIŽGAJ SE, drugega ti ne preostane, imaš svoje življenje in čimprej ga začni živet! pusti mamo je bolna, zelo!!
Pozdravljena Nekdo!
Tudi moj nasvet je podoben ostalim. Čimprej stran. Ni je koristi, ki bi bila vredna živeti z nekom pod takimi pogoji. Mama te ves čas nadzira, ustrahuje, manipulira….in ker to doživljaš že vse življenje se ti to zdi “normalno” in ker si že od majhnega “natrenirana” da je ona glavna in da ima ona vedno prav, je tvoja samozavest verjetno precej porušena in dvomiš vase.
Šele ko boš nekaj časa stran, boš sploh lahko zadihala in šele po nekaj meseceih se ti bo verjetno začel odpirat čisto nov svet, čisto novi pogledi in takrat se boš verjetno uspela toliko čustveno odmakniti od domačega strupenega okolja, da boš lahko videla stvari takšne kot so. Če pa že sedaj pogledaš kako v “normalnih” družinah izgleda odnos mame in hčerke, lahko jasno vidiš, da je to, kar ti doživljaš, daleč od vsake normale. Če bi ti nekdo drug pripovedoval zgodbo, ki je podobna tvoji, bi verjetno lažje uvidela, da je to, kar počne mama s teboj zloraba, manipulacija in da je nekaj hudo narobe z njo.
Normalno je, da se tudi sama počutiš ” zmešano” vendar je bolj verjetno, da je to posledica življenja z mamo, kot pa da je s teboj resnično kaj globoko narobe. Svetujem ti, da poipščeš kakšnega psihologa ali psihoterapevta, kot študentka lahko to dobiš na napotnico, kolikor vem, obstajajo študentske svetovalne službe, vendar o tem nevem dovolj.
Vedeti moraš, da bo tvoja mama verjetno potem, ko boš prenehala igrati po njenih pravilih in se začela osamosvajati, uporabila vse strelno orožje, ki ga premore, s katerim te bo poskušala z grožnjami, manipulacijami, ustrahovnajem, jokom in stokom…pripraviti do tega, da boš spet prevzela vlogo, ki jo je zate določila. Če boš vztrajala in ji ne boš popuščala, je možnost, da se bo malo umirila , če pa ne , pa boš vsaj ti malo bolj normalno živela. Včasih je dobro najprej za nekaj mesecev povsem prekiniti stike, toliko da se najprej najdeš sama in da sploh veš kaj hočeš in kaj je dobro tudi zate.
Dobro je tudi vedeti, da nisi ti povzročila maminih stanj, da jih ne moreš nadzorovati ne plivati na njih. Četudi ona trdi drugače, to ne drži, ona je edina, ki ima nadzor nad svojimi lastnimi stanji. Tvoja mama je odrasla in sama odgovorna za svoje misli, dejanja, čustva….zato ne prevzemaj odgovornosti še zanjo in za njeno počutje. Tvoja osnovna odgovrnost je, da poskrbiš zase in svojo varnost!
Vso srečo !
GittaAna
Pozdravljena!
Tudi jaz se strinjam z napisanim. Pošiljam ti link na stran Zavoda Študentska posvetovalnica, kjer nudijo poleg psihološkega tudi socialno svetovanje. Na Židovski stezi 6, kjer se nahaja posvetovalnica je tudi tako imenovana varna hiša za študente v stiski. Mogoče bi bilo vredno poskusiti, če ti tu kot študentki v stiski lahko svetujejo, kako hitreje priti do cenovno dostopne sobe/ stanovanja, če bi se za to odločila. Oz. ti mogoče lahko kako pomagajo pri dilemah v zvezi s študijem.
Mislim, da je najpomembneje, da se najprej osamosvojiš in šele nato trezno premisliš o morebitni spremembi študija. V takih razmerah je težko študirati karkoli. Vzemi si čas za reševanje posameznih težav, nemogoče je vse rešiti naenkrat. Poskušaj si najti podporni sistem v prijateljici/kolegu, skratka osebi, ki jo poznaš in ji zaupaš in ti bo v prihodnosti stala ob strani. Prepričana sem, da se lahko domisliš koga, ki ti bo pripravljen pomagati, če ga boš za to prosila. Včasih je veliko že razumevanje. Pri izbiri študija pa je najpomembneje, da slediš svojim željam in interesom, saj boš le tako lahko uspešna in zadovoljna pri svojem delu.. vse napisano je le moje skromno mnenje, tudi jaz ti želim vso srečo in veliko poguma!
LP
VidaLina
Z nožem drugače ni šla prav nad mano, ampak ga je sebi držala na zapestju in parkrat zamahlna proti men…in ponavljala, če hočem da si neki nrdi…meni se je zdelo,da traja celo večnost. pol sem vstala in ji hotla vzet nož pa me je ugrizlna. Tko da prav z nožem ni grozila meni. To se tko grozn sliši ko berem, kot da smo neki razbojniki, ampak to se je v bistvu zgodilo čist izjemoma…ok, če odštejem otroštvo.
Z branjem tega foruma sem dobila bolj jasno sliko…o tem da mi vceplja občutke krivde in me na tak način drži na vrvici. Ne bom šla v detajle, ker itak nima smisla. Včeraj mi je pomagalo, da sem se razpisala, ker sem res čutla neznosn pritisk in da morm dat vn to iz sebe…prebrala sem si prispevek o postavljanju meja…danes izjemoma nisem šla tja ko je spet na glas obravnavala moje početje in da me to vodi samo v propad…pač sem zaprla sobo in se izolirala, tko da je nehala s tem gofljanjem, je pa ubrala drugo taktiko. da ji je slabo, jo boli srce in me očitajoče gledla…tko da se spet počutim slabo. Tudi če grem ven, se ne rešim teh občutkov krivde. Kot otroku mi je vedno govorila naj pazim kaj govorim, da ji ne bom sramote delala. Ko zdej razmišljam o tem se mi zdi, da je to ful vplivalo na mene in da mam ful zavore v komunikaciji z drugimi, ker ne vem kaj je prav in kaj ne…
Zdi se mi, da je možno, da sem to podedovala tut jst. Vsaj v odnosu s fantom se mi je zdelo tko. Sam midva sva se razumela na začetku, kasneje ko mi je začela govorit, če sem normalna, če se zavedam kok je nevarn in da jo je strah, da bo lepega dne prišel in jo ubil…pa da me sigurno vara. Sem ji verjela in začela izvajat neznosne pritiske nanj. Še zdej verjamem…sej ne vem…kaj pa če ima ona prav pa jst ne vidim realne slike. To mi je najhuje. Sej momovci se ne zavedajo, da so moteni…kaj če sem jaz tista, ki ma težave in tega ne bom nikol spredvidela in povzročala težave drugim. Ker ta fant je bil res tut po svoje problematičen, ampak to je že druga zgodba.
Kakorkoli…v vsakem primeru bi mogla narest distanco. Tako velikega koraka kot je odhod od doma ne bi zmogla narest. To si lahko privoščjo tisti, ki majo neko varno zaledje…služba preko servisa ni najbolj zanesljiva…kam naj bi šla potem, če sem ob službo? če enkrat grem od doma, grem za vedno…to mi je jasno…to je neizrečena grožnja, ki visi v zraku. Marsikdo bi rekel, če mi je tako hudo, bi že šla,pa naj bo karkoli. Ni res…sem preživela noč zunaj in morm rečt, da ne…dolgo ne bi šlo tako.Je pa tut tko, da jih mam kljub vsemu rada in me skrbi za njih…takrat ko sem bla zunaj, sem se ful obremenjevala s tem, kaj delam, da jih sigurno skrbi…ne vem, če bi dolgo zdržala od doma na tak način…na silo.
Sej ne vem kaj to pišem…rešitve tak ni…sam pomaga mi, če dam to iz sebe in če mam vsaj neko podporo…to mi res ful pomaga.Hvala.
Samo ne se izolirat. Bolj kot jo boš upoštevala pri omejitvah, manjši vpogled boš imela v realno sliko kaj so običajni družinski odnosi. Išči stike, ohranjaj prijateljstva. Tako življenje iz dneva v dan tudi tebe z vsakim dnevom bolj zaznamuje – dlje kot boš v takem odnosu, težje boš zafunkcionirala običajno in težje boš odšla iz njega.
Verjamem, da je težko, saj ti je ta način edini domač in raje ostajamo varni v nezdravih odnosih, kot bi šli “v prazno” in neznano.
Sama pravkar berem knjigo Ne stopajte več po prstih, ki je odlična.
Situacija ni brezizhodna. Ni edina rešitev pobegniti. Lahko ostaneš v odnosu in si poiščeš pomoč na ustanovi, ki ti jo je nekdo zgoraj predlagal, toda postaviš svoje meje. Od njih ne odstopaš, četudi te bo izsiljevala s samomorom. Ko boš začela postavljati svoje meje, bo še huje – zato boš potrebovala strokovna srečanja s terapevtom. Grožnje so le le taktika pridobivanja pozornosti. Ne misli toliko na krivdo in na to, da te imajo radi. Najprej pomisli na to, da tebe ne bo nihče imel rad, če ne boš najprej imela rada sebe. In kako se boš imela rada v takem odnosu, ki ti iz ure v uro nabija, da si kriva in ničvredna? Išči samo pozitivne stvari v sebi, ti nisi del mame, si samostojno bitje, vredno dostojnega življenja!
Srečno in veliko poguma.
Draga Nekdo,
Tudi sama imam podobne izkušnje, čeprav je v mojem primeru problem oče in ne mati.
Pravzaprav ti pišem zato, da ti dam nekaj nasvetov in “spodbud” iz moje strani, in vedi da sem bila v podobnem sranj* tudi sama, oziroma dokler ne najdem službe in se odselim sem še…
1. Iz tvojega pisanja sem videla, da še ne veš točno kdo je v tvojem primeru nor, problematičen… To se dogaja vsem ljudem/otrokom, ki imajo enega ali oba starša s to motnjo. 100 % sem, da problem ni v tebi!!!! Prosim te, verjemi to! Kar si napisala o odnosu s tvojo mamo ni normalno, ona je pač motena. To zelo boli, ko dojameš, da imaš motenega starša. Jaz sem recimo bruhala, jokala cele noči ko sem prišla do tega spoznanja. Ampak, ko enkrat to ugotoviš in SPREJMEŠ! , se lahko pomakneš za korak naprej.
Še enkrat: Ti nisi kriva za to kakršna je tvoja mati, nisi odgovorna za njeno ravnanje. Že to da si napisala na ta forum mi da vedeti, da veliko razmišljaš o stvareh., da čutiš in veš da nekaj ni prav. In zaradi tega mislim da se bo življenje zate nekoč obrnilo na bolje. Po mojem si zelo rahločutna oseba in globoko v sebi imaš veliko bogastva, ki pa ga je tvoja mama zatrla….
Ok, da ne bom preveč filozofirala…
Nekaj ljudi ti je napisalo da se odseli… To je zelo pomembno, vendar pa te čisto razumem da tega koraka mogoče še ne moreš narediti. Sama predobro vem, da je težko dobit službo. Če študiraš in delaš kdaj preko študenta pa so to majhni denarji in ti ne zadoščajo za preživetje. Jaz bi ti svetovala, da počasi začneš kovati plan, kako se čimprej odseliti. Pa če bo to čez en mesec ali leto. Priložnostna dela, vsak evro šteje! In mama naj ne ve nič o tem! To je zelo pomembno. Poskusi kaj zaslužiti in varčuj, pozanimaj se kakšne so cene za najem sobe, pozanimaj se o možnostih štipendije, podpore… Za študente obstaja marsikaj, delavnice, društva…. Da se veliko stvari najti…
Za čas, ko si še primorana živeto pod isto streho z mamo, pa boš na žalost morala še potrpeti. To se sliši grozno in sama dobro vem kaj to pomeni. Ampak če boš veliko brala na to temo (forumi :), knjige ki so tu omenjene) ti bo iz tedna v teden lažje. Poskusi tudi čim več hoditi v družbo. Ne se izolirat in viset doma v sobi. Zdaj bo poletje, pojdi ven na zrak, v park, ob Ljubljanico…. Da se nekako odmakneš in vsaj takrat malo zadihaš.
Kar se faksa tiče – poslušaj svoje srce!!!! Jaz ga nisem in sem končala eno kao zelo perspektivno tehnično smer, pa kljub temu nimam službe, prav tako me to področje ne osrečuje. Če se le da, zamenjaj smer ali faks in študiraj kar te veseli! To ti bo dalo tudi nov zagon za življenje.
In še enkrat najpomembnejša stvar. Sicer se ponavljam, ampak: S tabo ni nič narobe!!! Po tem kar sem prebrala je problem v mami in ne v tebi. Nje se boš nekoč osvobodila, ji postavila meje in potem boš morala veliko delati na sebi…. Tudi mene še veliko od tega čaka, tako da nočem zdaj preveč pametna izpasti in komu preveč solit pamet. Ampak verjamem da se da, ni lahko ampak se da.
Naj ti bo čim lažje in vso srečo pri osamosvajanju in vsem ostalem!
—
Nordijska duša