Pozdrav, mene pa zanima kaj menite od čega je najbolj odvisen karakter oz. osebnost človeka. Jaz mislim, da je 80% dedna zasnova, ki pa pride najbolj do izraza po adolescenci; v veliko lastnostih vidim v tastarejšemu otroku kopijo očeta (punca).
Imam 3 otroke in so vsi različni, vzgoja bi lahko rekla da je bila iz moje strani podobna.Kot da niso iz istega gnezda. In ker se dogajajo določene stvari,ki so zelo boleče, se počutim tako nemočno in se res sprašujem, koliko lahko tukaj sploh vplivamo,če ni posluha in empatije iz druge strani.
Hvala in lp,

Pozdravljena!

Dobrodošla na našem forumu!
Po klasični teoriji je razvoj osebnosti odvisen od treh med seboj kompleksno prepletajočih se dejavnikov, ki so dednost, okolje in lastna aktivnost posameznika. V zgodovini so se pojavljala prepričanja, da je eden ali drugi od dejavnikov najpomembnejši. Res je, da so določene lastnosti bolj odvisne od enega dejavnika kot druge. Dimenzije temperamenta naj bi bile bolj odvisne od dednosti. Tu gre predvsem za načine odzivanja in delovanja, h katerim se nagibamo v različnih situacijah, naše čustvene odzive, načine komunikacije. (Hipokrat je približno 400 let p.n.št. definiral štiri osnovne tipe temperamentov: kolerik, flegmatik, sangvinik in melanholik). Potem so pomembne še lastnosti značaja, na katere naj bi imelo večji vpliv okolje, se pravi družbene norme, vzgoja… Značaj zajema vsebino vedenja, oz. tiste osebnostne lastnosti, ki jih ocenjujemo z moralnega in etičnega vidika in se povezujejo z voljo in motivacijo (poštenost, redoljubnost, sebičnost, odkritost,…). Na splošno pa velja, da se brez sodelovanja vseh treh dejavnikov ne bi mogla oblikovati nobena lastnost. Dedne zasnove so potencial za oblikovanje lastnosti, ki se ob sodelovanju okolja in samodejavnosti dejansko uresničijo in določajo meje, do katere se lahko lastnost pod vplivom okolja in samodejavnosti razvije, ne more pa se razviti preko teh meja (npr. inteligentnost).
Tu je le nekaj teoretskih osnov, prilagam tudi link na članek profesorja Muska o genih in osebnosti. GENI IN OSEBNOST
Za MOM velja, da 42% sprememb pripisujemo genetskim vplivom in 58% vplivom okolja. V praksi to pomeni, da so podedovana nagnjenja za razvoj MOM, pri razvoju pa so zelo pomembni tudi dejavniki okolja, predvsem v otroštvu ( zavrženost, zloraba).
Upam, da sem vsaj na kaj odgovorila. Pri reševanju težav, ki jih omenjate pa vas vabim, da se na naš forum obrnete kar s konkretnimi vprašanji. V splošnem pa velja, da se je potrebno pred neustreznimi odzivi vaših bližnjih zaščiti, si postavite meje, se zavarovati pred vedno istimi razočaranji s predčasnim umikom in brezplodno in žaljivo komunikacijo nemudoma prekiniti.

Lep dan!

VidaLina

Hvala za izčrpen odgovor in prilogo.
Bi pa še vprašala, do katerega leta se osebnost najbolj oblikuje in v katerem obdobju je največja možnost za razvoj MOM.
“…se zavarovati pred vedno istimi razočaranji s predčasnim umikom…” – tukaj mislite verjetno prekinitev stikov.
Še enkrat hvala in lep dan!

Pozdravljeni!

Znova poudarjam, da je razvoj osebnosti zelo kompleksna zadeva in v psihologiji predstavlja celo samostojno vejo. V zgodovini je bilo o tem napisanega zelo veliko, najbolj znane so stopenjske teorije razvoja osebnosti avtorjev Freuda, Eriksona, Kohlberga, Pigeta, ki se med seboj zelo razlikujejo. Vsi pa so človekov razvoj razdelili na posamezna starostna obdobja in tem obdobjem pripisovali razvoj posameznih osebnostih lastnosti. Potem so tu še zagovorniki kontinuitetnih teorij, ki trdijo, da se lastnosti že zgodaj razvijejo in potem skozi leta le poglabljajo in širijo. Težko je povedati na kratko. Zadnja leta se vse bolj poudarja, da so ključna tista najnežnejša leta, to je še pred rojstvom in potem do vstopa v šolo. Takrat je razvoj v splošem zelo bliskovit. Zato je takrat najbolj pomembno, da otroku nudimo kar največ zaščite, topline in ljubezni. Kar je pred mnogimi leti zagovarjal že Freud. Seveda so pomembne tudi izkušnje kasneje v življenju (spomnite se burnega doživljanja v puberteti), smo pa ljudje z leti, seveda vedno bolj izdelani in trdnejši, za razliko od majhnih otrok si znamo bolje razlagati okoliščine na podlagi lastnih izkušenj itd. Pri razvoju MOM je najbrž podobno, prej v življenju, ko pride do traumatičnih izkušenj, večje posledice imajo le-te na razvoj. Saj se zaradi njih lahko okrni ves nadaljni normalni razvoj osebnosti. Ni znano, da bi bila za razvoj MOM pomembna posamezna stopnja razvoja, so pa nedavne študije predlagale, da se otroci, ki kasneje razvijejo MOM, tekom razvoja osebnosti ne uspejo naučiti pravilno prepoznavati čustev in motivov pri sebi in drugih, ne uspe jim zgraditi neke stabilne predstave o sebi. Vse to naj bi bile posledice pohabljajočega okolja, v katerem otrok doživlja, da so njegove misli in zaznave nerealne in nepomembne. Se pa vse te lastnostni nalagajo počasi, zato MOM nikoli ne diagnosticiramo pred 18. letom.

Prekinitev stikov…Da, ko gre vse skupaj predaleč, je to verjetno še najbolje. Če gre za vašega neodraslega otroka, je to najbrž zelo težko. Prekiniti se pa da interakcijo, ko vidite, da le ta uhaja nadzoru. Npr. odidete iz prostora, ko postane komunikacija neustrezna, preden npr. pride do agresije, zaradi katere ste bili npr. že v preteklosti oškodovani. Nekje je potrebno potegniti črto in pri sebi krepiti zavedanje, da nam, ne žalost ne razočaranje, ki nam ga vedno znova povzroča nekdo drug, ne moreta priti do živega, če si tega sami ne dovolimo.

Srečno!

VidaLina