Pozdrav,

pišem ker ne vem kam se obrniti po pomoč. Partner me je enkrat posilil, ker nisem želela imeti spolnih odnosov z njim. Dejanje je obžaloval in se spremenil, postal veliko bolj ljubeč in pozoren v spolnosti. Vseeno imam težave s spolnimi odnosi z njim. Ne morem se sprostiti, uživati, včasih tudi jokam in si ne želim spolnih odnosov z njim. Izgubila sem željo po spolnosti. Ker imam tri otroke z njim in je drugače dober partner, bi želela to popraviti. Ali je to sploh mogoče, ali bom lahko kdaj odpustila človeku, ki je tako ravnal z mano? Ali bo čas in pogovor o tem lahko pozdravil rano?

Hvala za odgovor.
LP

Pozdravljena!

Vse je odvisno kako globoko se je ta dogodek vsidral v podzavest in zavest. Sama menim, da je prvi korak ta, da si pisala sem, drugi pa korak naprej – kakšno društvo ali organizacija, ki lahko pomaga v tej smeri. Jih je kar nekaj po Slo. Vse je odvisno od tebe same, ali si to resnično želiš ali je samo želja zaradi tega, ker so otroci in ker se je pokesal? Kako funkcionirata vidva kot partnerja ? Taka in še drugačna vprašanja bodo postavljali tudi drugi. Malo v razmislek …

Odpustiti je v bistvu skoraj najlažje ( za nekatere ), težje pa je pozabiti. Vsi vemo, da čas celi rane in tudi v takih primerih jih. Traja pa malo dlje časa, seveda je spet odvisno od posameznika.

Javi se še kaj !

Srečno!

Pozdravljeni Maja

nisem še našla na koga se lahko obrnem. Priznam pa, da nisem še preveč iskala. Vesela bom, če mi zaupate, kje lahko izvem kaj več o tem. Drugače sem iz okolice Ljubljane.

S partnerjem se zelo ujameva, je super oče in partner. Zataknilo se je v spolnosti, kjer ni našel potešitve, zato sem jaz marsikaj delala zanj, da bi jo našel. Tudi to, da sem dovolila, da me je delil z drugimi moškimi. Vse do posilstva, ko sem rekla, da je dovolj vsega.

Želim ostati z njim zaradi njegovih dobrih lastnosti in otrok. Je pa res, da imam veliko težavo že z navadnim partnerskimi stvarmi, kot so poljubi, obljemi, dotiki. Ob vsem tem me strese, pretrpim ampak mi ne paše, nasprotno intimno me odbija v celoti. Pri spolnosti je enako, čisto se odklopim, tako, da sploh nimam občutka, da sem v svojem telesu, ker drugače ne bi mogla. Čeprav se po vsem tem gabim sama sebi in si želim, da me ne bi bilo.

Zaradi vseh teh dejanj, ki so se zgodile, je ljubezen odšla. Vseeno bi poskusila ostati z njim. Skrbi me, če bo mogoče, po vseh teh občutkih, ki jih čutim zdaj.

Hvala za odgovore in posluh.LP

Živjo!
Žal mi je ker, ker se znajdeš v taki stiski. Mislim, da ti res ni lahko. Ali te lahko nekaj vprašam? Si vedno imela težave, ko se te je kdo dotaknil (ne samo v spolnosti, ampak nasplošno) ali se ti dogaja zdaj v tem času?

Predlagam ti branje dveh knjig, in sicer “Ženske, ki preveč ljubijo” (avtorica Robin Norwood) in “Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje” (avtorica Tanja Repič).
V prvi knjigi avtorica pojasnjuje, kako nezavedni vzorci nas navedejo k določenim odločitvam, ki se izkažejo za pogubne za nas. Druga knjiga pa pojasnjuje pojem spolne zlorabe. Terapevtka Tanja Repič tam opisuje tudi s primeri, kako lahko nekdo, ki je v grozni stiski, se niti ne zaveda, da je vzrok vseh teh težav spolna zloraba v otroštvu. Naj te ne ustraši tema “spolna zloraba”…preberi jo brez predsodkov, pa ti bo mogoče pomagala razumeti marsikaj…meni je. 🙂

Veliko veliko uspeha ti želim!

Pozdravljena!

Kar sedaj še dodatno opisuješ, mislim, da si tudi v otroštvu preživela neko vrste nasilja, podobnega kar si s strani moža. Zakaj tako pišem ? Predvsem zato, ker partnerje izbiramo po istem sisitemu, kot se nam dogaja v travmi. Čeprav si sveto obljubimo, da takega partnerja pa ne. Žal na to kaj dosti vpljiva nimamo, če imamo slabo izkušnjo. Dobimo partnerja z podobno izkušnjo, kot jo imamo sami. Vzorec imamo vsakodnevno pred sabo, pa ga zaradi zaslepljenosti ali krute resnice nismo pripravljeni sprejeti. Tudi dejstvo, da si bila zanj pripravljena storiti VSE pove svoje. Kje si imela dostojanstvo, kje si imela spoštovanje do sebe in svojega telesa? Ni to sedaj napad, ampak morda samo streznitev, da pogledaš dogajanje z drugega zornega kota !?! Boli ? Premisli in morda ugotoviš povezavo za marsikatero stvar ali dogodek, ki ti ni bil jasen nekoč. Morda ti bo sedaj ali kmalu.

Nadalje opisuješ kako te strese pri dotikih, objemih. Se nisi nikoli vprašala zakaj to, kaj je vzrok ? In potem sama spolnost te odbija … Zakaj trpiš in dovoljuješ da se te ” jemlje ” če tebi ni do tega ? Resnično premisli. In branje knjige tudi nebi bilo odveč.

Citiram … Zaradi vseh teh dejanj, ki so se zgodile, je ljubezen odšla. Vseeno bi poskusila ostati z njim. Skrbi me, če bo mogoče, po vseh teh občutkih, ki jih čutim zdaj.

Kje v vsem tem imaš rada sebe ? Kje v vsem tem, si ti srečna ? Človek je lahko srečen in se razdaja samo takrat, KO SE IMA RAD. Ti se žal nimaš !

Vsekakor sem ti na voljo, kar javi se !

Srečno !

Resno ženske, čemu padate na kolena in požirate še tisto malo dostojanstva in dovolite da na tako ogaben način nekdo ravna z vami? Ve pa požrete vse samo ker je dober oče in zaradi otrok?
Avtorica, se res tako malo ceniš da si dovolila deljenje…!
Ste imeli nasilje v družini? Te je kdo poniževal, da sedaj misliš, da si tako malo vredna.

Jaz pa se ne strinjam, da tako “govoriš” z njo!
Včasih smo nekatere od nas delale marsikaj ogabnega, ker smo mislile, da si drugega tako ali drugače ne zaslužimo. Očitno se ji je zdaj nekaj prebudilo in tako ravnanje do nje ji postaja vse bolj tesno. Zakaj bi drugače se opogumila in napisala svojo izkušnjo na ta forum?
Avtorica! V življenju enkrat pride do enega preobrata. Naenkrat se zavedaš, kako je težka beseda zloraba, kako nepravično je trpljenje, ki ga čutiš, in karkoli je bilo, je pač bilo. Skušaj samo se ovrednotiti pravilno. Meni je lahko tebi tako govoriti…o sebi imam pač drugačno mnenje…ampak tudi jaz skušam se dokopati do ene poštene samopodobe, ki ne bi nikdar več dovolila nobene vrste zlorabe. Tega je bilo že preveč! Glej! Spoštujem, da skušaš svojim otrokom zagotoviti “očeta”! Ampak si kdaj razmišljala, da bi šla oba na terapije? Kakor koli pa res, prosim, potegni eno črto in se začni spoštovati. Ne dovoli, da te drugi znova in znova ranijo!
Kakšno sporočilo bodo o odnosu z drugimi dobili tvoji otroci? Da morajo dovoliti, da se jim dela karkoli?

Lp!

Hvala vsem za odgovore. Vsi imate prav. Se nimam rada, ne cenim dovolj. Ampak za to je ni krivo v celoti otroštvo (nasilje od mame) ampak namerna splava, ki sta v meni zbudila nevrednost. Zakaj sem dovolila tako početje, zato ker sem bila vzgojena, da moram poskrbeti za svojega moskega predvsem v spolnosti, drugače bo druga. Torej strah pred varanjem. Da je pa prišlo do posilstva pa mi je postalo jasno, da so krive moje nemeje glede spolnosti.
Partner se tega zaveda in me v celoti podpira, da najdem pomoc tudi, ce mora on zraven. kot pravite kar čutiš to privlačiš. Zaradi splavov sem se nehala ceniti, tako da iščem celostno pomoč.
Še enkrat hvala vsem za odgovore in streznitev.

Ampak a ti ne vidiš kaj pišeš, on praviš da ima dobre lastnosti hkrati pa te je posilil?!
Oprosti avtorica ampak daj odpri oči, je navaden ……. … … itd…
raje sploh ne pišem.
Preberi si knjigo za izboljšanje samozavesti, terapevt, karkoli… morda se zna narediti celo to, da suneš tega v rit in greš dalje sama in srečna. On bi te mogu tretirat zdaj kot kraljico glede na to kar ti je naredil, z manj se ne bi smela zadovoljiti! Res izkoristi ga nazaj, na vse možne načine!!
srečno.

Res bi ga najraje sunila v rit, ce ne bi bilo otrok. Enkrat sem bila ze samohranilka in gledala trpljenje otroka, ki se vedno trpi, ker nima oceta. In vsak naslednji moski (po splavih) je bil vse slabši. Če se ne ceniš dovolj te nihče ne bo. In moski z katerim sem zdaj in imam dva otroka je bil popoln partner z katastrofalno spolnostjo. Zdaj je tega konec, posledice so tu, on je se vedno zame najboljsi partner (glede na prejsnje) in spremenil je spolnost. Ne zelim, da se druga otroka trpita tako kot je prvi otrok. Tudi za ceno sebe, ne iscem ljubezni ker ne verjamem vec v njo, iščem le nekako sprijaznjenje da grem lahko naprej. Zaradi otrok. Otroci mi veliko pomenijo in rada bi se odkupila ker sem dva ubila zaradi svoje in partnerjeve sebičnosti. Zato poskušm posilstvo preboleti, da grem lahko, seveda ne tako kot prej, ampak vseeno naprej. Da me ne odbija, da se ne stresem ko se me dotakne, da ga ne preziram. Ce ne bo slo je sam obljubil da bo sel. ampak rada bi poskusila da ne bom imela občutka krivde kot sem ga imela pri prvem otroku, da nisem naredila dovolj.

Moram priznati da mi pisanje o teh stvareh ne pomaga toliko kot sem mislila. Pogovor bo najverjetneje drugače. Vseeno sem vam zelo hvaležna ker ste bili z mano in hudo mi je ko berem da je posilstev veliko vec kot se jih zavedamo ali vemo. Pravim da imajo.moski najvecje orozje ki unicuje zenske med nogami. Na zalost mnogih. Zelim vam vse dobro. Lp

Ženska ti se boš začela spoštovat šele takrat ko ga boš …. in šla dalje sama. Ta občutek krivde zarad splavov si probaj čimprej dati ven, ker očitno zaradi tega vztrajaš. Pa si ti srečna? Zdaj si v zakonu s posiljevalcem zaradi otrok….preveč krivde čutiš, pač kar si storila si… ne rabiš zdaj celo življenje samo trpeti zarad enih splavov. Nazaj jih ne bo pa če delaš ne vem kaj. Ti se sprijazni s splavi, ker ne bo nič drugače če se boš sekirala! Terapevt pa upam, da ti bo nabil samozavesti, da boš že končno stala na nogah ne pa da si kot cunja s katero lahko vsak opleta.
Pa kakšen kreten je to da te posili res fuj no… kako ga lahko sploh prenašaš gledaš o njem pišeš dobro, fuj meni bi šlo na bruhanje že sama prisotnost!!!??? Upam da crkne prasec!

Več let sem gledala dobre lastnosti partnerja. Delala stvari da ne bi šel k drugi…pa je vseeno šel. Uničila sva otroštvo in mladost hčerke, ker otroci čutijo, srkajo, se učijo od odnosov v primarni družini. Po 18ih letih sem končno odšla stran, pa sem imela še skoraj dve leti pomisleke če….. če…če… Kolikokrat sem si rekla, mogoče pa nisem naredila vsega, pa bi še to….pa to…. krivila sebe…. Ampak če ne gre, pač ne gre.

Samo toliko od mojih izkušenj, ker zaradi otroka se bolje splača iti stran, kot ostati skupaj. Otrok ima lahko še vedno odnose z enim in drugim staršem, čeprav nista skupaj. Boljše, kot da trpi ob trpljenju staršev. Še enkrat povem: otroci vidijo, slišijo, predvsem pa ČUTIJO, tudi če ne rečejo nič. Vprašaj otroke kako se počutijo. Mene je hčerka prosila naj greva narazen 2 leti, pa sem “morala” probati res “vse”, da sem lahko odšla. In kljub temu sem se še spreševala: kaj pa če nisem poskusila “vsega”.

lep dan

Jaz bi te samo opozorila na nekaj stvari.
Kot prvo že beseda “ljubljenje” nam izrazi to, da spolni odnos mora biti nekaj prijetnega med dvema, ki se imata iskreno in globoko rada. Drugače bi bili kot živali, ki se nagonsko parijo. Bolj ko je človek pri spolnosti sebičen, manj pristen odnos bo imel s partnerjem. Zato, je to, da se moraš nekako siliti, da te ne odbija (“Zato poskušm posilstvo preboleti, da grem lahko, seveda ne tako kot prej, ampak vseeno naprej. Da me ne odbija, da se ne stresem ko se me dotakne, da ga ne preziram.”) nenaravno in sploh ni prav.
Po drugi strani, ima vsako dejanje svoje posledice. Posilstvo ni neka zamera, ki se jo lahko spregleda. Enako bi bilo, če bi ropal banko. Ali bi mu enostavno oprostili in zaprli oči? Verjetno bi zahtevala, da pokaže, da mu je res žal tako, da gre na policijo in vrne denar oziroma prestane kazen, ki bi mu jo dali. Vsi hočemo, da se naši otroci naučijo, da za vsako dejanje sledijo posledice. Če ne boste zahtevali neko “pravico”, vaši otroci bodo prezirali njega in vas čez nekaj let. Ali pa mogoče, kar je še slabše, se bodo naučili, da ni nič hudega, če druge preziramo, jim škodujemo, ker tako ali drugače je vedno nekdo, ki to dovoljuje. Kako boste zahtevali “pravico”? Osebno ne vem. Nisem v vaši situaciji in ne morem vedeti, kaj bi naredila. Samo vedite, da otroci tistih mater, ki so vse potrpeli “v dobro otrok”, običajno kot odrasli rečejo, da bi raje videli, da bi se mama ločila. Običajno čutijo odpor, prezir ker se je mama teptala in se ni niti malo imela rada. In oni so trpeli z njo. Razmislite o tem!

Lp!

Moram priznati, da se ob vsakem branju znova zavedam stvari. Vaša direktnost mi pomaga razumeti, da mogoče ne razumem tega, da otroci čutijo moje trpljenje. In da najbrž res ni poti nazaj. Hvala.
Naj vam razložim kako je prišlo do posilstva. Ko sem bila z drugim je še isti večer oz. jutro želel, takoj zatem sexati z mano. Ker mu je to všeč. Moški s katerim sem bila pred tem, je vedel, da mi to ni všeč in da se stežka vračam domov. Rekel mi je naj mu vsaj ne dovolim, da to počne takoj za njim. In sem prišla domov rekla, da ne morem, da grem spat. Je rekel partner kako, če veš, da mi je najbolj všeč za tem. Sem rekla, da mi ne paše. Rekel je, to pa ni od tebe prišo. Potem sem mu povedala, da mi je moški s katerim sem bila rekel, da imam pravico reči ne. In to ga je tako razjezilo, da njemu pa že drug moški ne bo govoril kaj on lahko in kaj ne. In se je zgodilo.
Ko pa govorite o splavu naj pozabim. Tako kot je za posilstvo posledica, da žrtev odide, tudi za splav mora biti posledica, ki ji ne moreš ubežati. Tako, da ne morem soditi kdo si kaj zasluži ali ne in komu bi morali kaj odpustiti, če se pokesa. Ker sem tudi jaz samo človek, ki je naredil napako, ter prosim za odpuščanje, moram tudi jaz razumeti, če se nekdo pokesa in se spremeni, je prav, da se mu poskuša odpustiti. Drugače ne bi bilo prav, da jaz to iščem. Vem, da je težko razumeti, tudi sama se včasih ne razumem .
Res pa je, da če bodo otroci začeli vidno trpeti, ne bo druge, kot da odidem stran. Oni so še edino kar mi je ostalo in za kar živim.
lp

Še nekaj bi želela omeniti. Zakaj se ne cenim dovolj? Ker je moja mama izvedela za vse to in tudi za bivšega, ki je bil nasilen in je rekla, da nisem navajena nič potrpeti. Da so to moje stvari, naj jih sama rešim, da pa je ona mnenja, da bi morala ostati, saj niso drugi nič boljši, da so tudi oni bogi zaradi ene druge ali tretje stvari. V bistvu že od otroštva poslušam, kako jaz nič ne morem potrpeti, vsi ostali so pa bili ubogi. Nikoli ni imela empatije do mene in najbrž sem res prevzela njeno mnenje. Da to ni nič takega in da moram potrpeti.

ps: to sem vam zaupala, ker sem brala en post, kjer sem prebrala kako punce, ki sem ji zgodi posilstvo ne povedo mami. In sem se spomnila, da to meni ni pomagalo, ampak še poslabšalo stvar. Obsojala me je, ker hočem oditi.

Pozdravljena!

Zaradi tehničnih preprek odpisujem oz. posredujem odgovor, ki sem ga napisala pred časom!

Vse to opisovanje tvojega življenja in travme, pove in kriči – da se nimaš rada. Iskala si očeta prvemu otroku, ki ga še sedaj nima kljub vsemu. Opisuješ, da otrok trpi. Strinjam se TRPI, ampak zaradi TEBE, ker iščeš ” moške ” in se ne posvetiš otroku / otrokom. Splav samo ponazarja, da nekaj ni ok in tudi v prihodnosti ne bo. Nisi vajena dajanja ljubezni, sočutja ravno zaradi svojega otroštva. Vem, kaj govorim oz. pišem, saj sem sama imela podobno izkušnjo. Vendar sem ozavestila SEBE, da tako ne morem več naprej. Začela sem delati na sebi in naj povdarim, še vedno to počnem.

Tvoji otroci trpijo , ker je njihova mama neodločna, nima samozavesti, nima samospoštovanja. Kaj jim sporočaš? Kot je že ena napisala ; sporočaš jim, da se morajo ” ukloniti ” partnerju in biti v podrejenem položaju. Mar si ne želiš, da bi otroci imeli lepše otroštvo? Zavedati se tudi moraš, da ker ti nisi tega predelala, da bo eden od tvojih otrok doživel podobno izkušnjo kot jo imaš sama. Takrat boš morala biti močna zaradi otroka in dejstvo je, da boš MORALA predelati obe zlorabi ali nasilje kakor hočeš to poimenovati.
Če rabiš podporo, pogovor ali karkoli drugega sem na voljo. Lahko tudi preko maila.

Razmisli in srečno!

Pozdravljena!

Jasno nam je, da imaš nizko samopodobo, samozavesti nobene, ker se ” spuščaš ” v tak odnos in ga nekako tudi opravičuješ !?! Tudi ta prehod z moškimi vse nakazuje na to, da iščeš neko ” potrditev “, ki je seveda NI in je NE BO. Zakaj? Predvsem zato, ker preko posteljnih užitkov ne boš našla sreče, sploh ne take, ki jo iščeš. Zapadla si v začaran krog iz katerega ne vidiš izhoda oz. GA NOČEŠ VIDETI.

Citiram tvoj stavek …Res pa je, da če bodo otroci začeli vidno trpeti, ne bo druge, kot da odidem stran. Oni so še edino kar mi je ostalo in za kar živim.

Kako boš vidla, če otroci trpijo, če nisi pozorna na ničesar? Kako in kdaj boš sprevidila, da edino grožnjo jim predstavljaš TI s svojo NEODLOČNOSTJO.

Si želiš, da gredo otroci po tvojih stopinjah?

Razmisli!

Srečno!

Pozdravljena!

Vse to kar opisuješ je preteklost in del tebe. Samo od tebe je odvisno, kdaj boš naredila črto nad vsem in se vzela v roke. Si upaš ? Ali misliš, da nisi nič vredna, da niso nič vredni otroci ?

Veš, točno vem o čem pišem. Sama sem imela zelo podobno situacijo z mamo. Nikoli ni bilo nič dobro, jaz sem bila vse samo človek ne. Bila sem stvar, ki sem se pač rodila, čeprav ni tega želela. In še in še bi lahko pisala.

Pa sem sama sebi rekla STOP dovolj je bilo poniževanja, strahu kaj bo ko pridem domov. Res da sem imela slabo samozavest oz. mi jo je tisto malo vzela vsak dan znova. Pot, ki sem si jo zadala je bila težka in vsak dan znova sem premlevala ” ali bom zmogla ali ne ? “. Ampak ta misel me je držala pokonci vsak dan, ker sem sebi želela dokazati, da ZMOREM in da nisem tako zanič kot sem poslušala.
Začela sem prebirati knjige za samozavest. Kar menim, da bi tudi tebi zelo koristilo. Kmalu sem sprevidla, da ves ta ” gnoj “, ki ga je mama zlivala name leta in leta – je njena težava, da ima tudi ona sama določene težave, ki jih nikoli ni rešila in reševala. Jaz sem želela biti drugačna, želela sem biti srečna, se veseliti življenja, se veseliti jutrišnjega dne. Po veliko letih sem se osamosvojila od nje, danes nimam stike z njo oz. z primarno družino. Čutim olajšanje, ni strahu, ničesar.
Ne pišem ti, da tudi ti moraš tako, ampak samo želim, da vidiš da se VSE DA, ČE SE HOČE. VSAK ČLOVEK JE ENKRATNO BITJE, JE LAHKO VESEL, RADOSTEN,če si dopusti vse to. Kdaj si boš ti ?

Srečno!

Draga Maja
vse mi je jasno, vsaka tvoja beseda je rezala moje srce, kako prav imaš. Tudi jaz se marsičesa zavedam. Samo ne vem s čim naj začnem. In to je najbrž moja samozavest. Da se kljub maminim besedam najdem, sebe, svojo vrednost.

Vem o čem govoriš in tudi sama sem že od srednje šole želela stran od svoje mame. Pa sem zelo mlada zanosila, kar me je priklenilo še bolj nanjo, ker sem postala samohranilka. In od takrat naprej želi upravljati z mano, mojim življenjem, celo do te mere, da kliče fante s katerimi grem narazen, nazaj, ne glede na to kakšni so z mano. Enkrat me je celo en fant tepel (davil), ga je oče hotel zaustaviti in ga je potegnila nazaj naj sama rešiva, da tudi jaz nisem angelček. Pa mu ni rekla pojdi, saj je živel v naši hiši. Ne, ona je bila prijateljica z vsemi mojimi fanti, jaz pa sem bila problem, ker noben ni bil dovolj dober zame. Tudi zdaj kljub temu, da ve o posilstvu in deljenju, sem jo prosila naj mi pomaga, da odidem. Pa te pomoči ni. Moram sprejeti, da ji ne bo nikoli mar. In moram paziti, da ne postanem takšna kot ona. Brez čustev, čeprav kot praviš najbrž sem že. Oče želi pomagati ampak ga ona vedno potegne nazaj.

Moj trenutni strahovi so povezani predvsem z otrokoma. Kaj če mi jih partner vzame? Grozi mi, da če bo odšel, da gresta otroka z njim. Ker zasluži še enkrat več kot jaz in jaz zaslužim ravno toliko, da ne vem kako bi preživela s tem. Tudi v službi se trudim pridobiti več na ta račun, pa nisem prav uspešna pri tem. Vsi vemo zakaj. Ne da ne bi mogla, ker so ljudje z mojo izobrazbo zelo dobro plačani, ampak ker se ne znam zmeniti, pustim se izkoriščati.
In tudi, če odide stran bom spet bolj odvisna od starševe pomoči (življenje v njihovem stanovanju in skrb za vnuke). Torej začaran krog – kje stopiti ven. Na žalost je denar sveta vladar in tu moram priznati, da me najbolj ovira prav to. Čisto sama oditi živeti stran od ljudi, ki mi škodujejo, se mi zdi nemogoče. Je pa moja največja želja. In trenutno delam na tem, da dobim boljšo plačo.
Sem že parkrat rekla partnerju naj gre, da ne zdržim več in pravi, da mi bo nagajal, vzel otroka, me ponižuje in še marsikaj samo, da bi mi vzel moč in me spravil na tla. In vsakič mu uspe, popustim in se vrne zaradi mojega strahu.

Moram se spraviti k sebi zaradi otrok, res jim nočem dati nič tega kar jaz preživljam. Mi lahko prosim svetuješ na kateri forum ali mail bi se lahko obrnila, da bi nadaljevala svoje zavedanje o tem. Manjka mi ozaveščanje problema, ki ga jaz poteptam s svojimi razmišljanjem.

Hvala za iskrenost, direktnost, srčnost in strokovnost. Super si, super ste vsi, ki mi pišete. Hvala.

Čakaj enkrat praviš, da te podpira, drugič praviš, da ti teži… kaj zdaj?
Otroke ti NIHČE nima pravice kar vzeti, ne nasedaj tem grožnjam. Na žalost na plano pridejo samo slabe zgodbe, zato pa se ženske bojijo stopiti iz takega odnosa ven. Poznam pa sama dovolj srečnih zgodb, z lepim koncem. In še vedno dobijo otroke ženske, pa če se na glavo postavljate. To da ima on več denarja kot ti, še ne pomeni da jih apriori dobi.
Izbiraš si grozne tipe, ja. Že prejšnji praviš, ta pa ni nič boljši.
In očitno mu je malo mar za otroke, če grozi z vzetjem (ki seveda ni možno kar tako).

Resno ženska, nehaj se kaznovati že končno! Imam občutek, da se sama kaznuješ zarad splavov in zato dopustiš tako ravnanje… tako nekako, če bi te kdo pohodil, bi ti prosila za še, ker si slaba ker si splavila, ker nisi nič vredna…..
Tako nekako mi deluješ.
Nehaj se kaznovati, postavi se na svoje noge in ne dovoli, da otroci preživljajo isto kot si ti. Pokaži jim da imaš hrbtenico in ne PODREJAJ SE kot takšna cunja cunjasta!

Vprašaj tega tvojega da kaj misli, da najprej te posili zdaj ti pa še stran ne pusti!
Resno navedi mu to, kaj on misli da je? da si mu sužnja?

postavi se zase!