Tukaj še ena že zdavnaj odrasla oseba, ki je odraščala v eni taki zmedeni družini. bi rekla na kratko mati najbrž MOM, oče pa odvisniška osebnost, sicer večina časa prisilni abstinent hladne sorte. Ne bi opisovala dogajanja, ker sem se našla v pretežnem delu že opisanih dram.
od doma sem odšla zgodaj, pri 12 tih sem se že čustveno distancirala od družinskega dogajanja. po več kot 20 letih, ko sem se končno spravila k sebi in imam urejeno družinsko življenje, pa je mati močno zbolela in rabi dnevno nego. za to skrbi sestra, ki živi z njo, dosti pomaga tudi brat z družino, ki živi v bližini, občasno pa tudi jaz (kakšen vikend). Zaradi bolezni je vikendov več in malo mi spet najeda psihično stabilnost. Opažam namreč, da sestra postaja vse bolj podobna materi. mater je naredila za svojega otroka, mati je zaradi tega čisto iz sebe in se cel dan kregata in zmerjata, potem jok in čez dve uri ponovi vajo. obe pa čutita neizmerno mržnjo do očeta, ki dela okrog hiše in v vinogradu in je v hiši le zjutraj in zvečer, pa še takrat je deležen psovk. Običajno v njihove zdrahe nisem posegala, sedaj pa sem sestri svetovala, da se poskuša do matere obnašat kot do odrasle, do očeta pa naj ohrani vsaj minimalno spoštovanje, ki si ga zaslužijo vsi ljudje. Še posebej, če so stari čez 80 let. Kaj posebej pametovat si ne upam, ker vem da je večino bremena na njej in sem jaz tisti, ki pride naokoli in spet gre.
Po drugi strani sestra pomoč od zunaj odklanja, ker kaj bodo pa ljudje rekli.
Moj mož je na stališču, da jim naj sicer pomagam, kadar to zmorem,
v njihove zdrahe pa naj se ne vpletam, ker so se sami odločili za takšno življenje in naj nosijo posledice. In naj poskrbim predvsem zase in za svojo družino. Sicer tudi on fizično pomaga, sestra pa se obnaša kot da ne obstaja in mi na nek način zameri, da sem si ustvarila družino (priznam, da že drugič haha).
Sedaj pa me zanima, ali je morda še kaj kar lahko naredim, pa tega ne vidim. Ali je res najbolje, da se od vsega skupaj čimbolj distanciram?

Zdravo Dovoljaline!

Zdi se mi, da tvoj mož zelo dobro vidi situacijo, takšno kot je, jaz bi ga na tvojem mestu poslušala 🙂
Vsi vpleteni so odrasle osebe in sami odgovorni za svoja dejanja in sami morajo nositi posledice svojih odločitev. Jaz bi na tvojem mestu razmislila, koliko lahko pomagam, ne da bi pri tem škodovalo meni, moji psihi in moji družini, razmislila kaj mi je ok in kaj ne in potem postavila nova pravila igre. Pomagala bi tam, kjer je smiselno in tam kjer lahko, ne bi pa nikakor pristala na njihova izsiljevanja, pričakovanja…..

Mami ne bi dovolila, da me vpleta v svoje drame, niti da pred menoj psuje na očeta. Kadar bi se to zgodilo bi ji povedala, da se ne strinjam z njenim vedenjem ali s tem, kar govori in da v tem ne bom sodelovala in bi se tega striktno držala ( brez kakšnih dolgih razlag – z nerazumnimi se ne moreš razumno pogovarjat…) V primeru, da bi me hoteli potegniti notri, bi zapustila prostor ali odložila telefon.

Seveda bodo vsi skočili nate in te poskušali spraviti nazaj na “tvoje” mesto. V družinah dostikrat vsi sprejmemo določene vloge in v primeru, da niso ravno najbolj zdrave in da hoče nekdo iz takšnega nezdravega sistema izstopiti, ponavadi postane dežurni krivec za vse. Zato njhove napade ne bi jemala smrtno resno ( čustveno) vendar ne bi dovolila, da se spravljajo name in bi z njimi komunicirala le, če bi bili zmožni normalne komunikacije.

Kar se tiče sestre- sama se je odločila, da ne sprejme pomoči od zunaj in sama bo morala nositi posledice, ker ji je mnenje drugih bolj pomembno od dobrobiti nje same in mame. S tem, da bi ji še ti ” odnšala rit” samo podaljšuješ agonijo nje in ostalih v družini. Povedala bi ji, da ti je žal, da je v situaciji kjer je, da razumeš, da je v stiski, vendar da da sama vidiš rešitev v tem, da pomaga tudi nekdo od zunaj, saj bi bilo to najbolje za vse in da ne moreš pristati v rešitve, ki se ti ne zdijo smislne. In o tem ne bi na dolgo in široko razpraljavljala, ker ( ponavljam) osebam, ki ne želijo slišati ne moreš nič povedat, skoraj edina možnost, da pokažeš svoje stališče so dejanja.

Morda to zveni hladno ali kruto, vendar kot nekdanja “nujna pomoč” ki je skrbela za vse okoli sebe in poskušala reševati svet, še posebej tiste, ki so bili “nebogljeni” sem po letih končno prišla do zaključka, da to ni smiselno, ni prav in da ne vodi k zdravim rešitvam in včasih celo zadevo le še poslabša.

To je zgolj moje mnenje, morda ima kdo še kaj drugega za pripisati.
GittaAna