kaj vi menite
Pozdravljeni, po ogledu polnocnega kluba, sem koncno ugotovil, da ima moja partnerka vse znake MOM. Ko sva se spoznala je bila cisto drugacna oseba, ko pa je zanosila, se je vse spremenilo. Enostavno nikoli ni bilo nic dovolj dobro ali po njenih pravilih. Po 4 letih sem popolnoma izcrpan in poln sovraznosti. V bistvu sem ze prisel do tocke, ko je mozen samo se odhod iz te nezdrave skupnosti. Edino, kar me se zadrzuje je sin, do katerega cutim veliko odgovornost. Vse sem ze pretuhtal kako in kaj, kljub temu pa nekako ne najdem moci, da naredim ta korak. Vem da mi ne morete svetovati, ter da moram sam nekaj ukrenit. Pisal sek zato, ker sem nasel ljudi, ki imajo podobne tezave in nisem sam. Upam da skupaj stopimo na pravo pot svobode in dostojnega zivljenja 🙂
Kaj, če bi prej še poskusila iti skupaj k nekemu družinskemu terapevtu? Pri terapiji se oba lažje soočata z vajinimi resnimi odnosnimi težavami. V kolikor partnerka ne bi bila pripravljena na sodelovanje, greste sami. Potem boste sami tudi lažje naredili ustrezne poteze za vas in otroka, vključno z razvezo. V reviji ONA ima zelo dobre odgovore Alenka Berlot-Košiček in kolikor mi je znano partnerjem tudi zelo uspešno pomaga. Uspešna pomoč pa ne pomeni vedno živeti še naprej skupaj. Pozanimajte se tudi glede drugih uspešnih družinskih terapevtov.
Lp
Pozdravljeni!
Dobrodošli na našem forumu! Veseli me, da ste svoja občutja pripravljeni deliti z nami!
Iz napisanega je težko oceniti, kakšne so vaše dejanske težave s partnerko in koliko od njih je mogoče pripisati MOM. Če prav razumem, se na nas niti ne obračate z željo po pomoči pri urejanju konkretnih težav, temveč od nas pričakujete bolj zunanjo potrditev pri že sprejeti odločitvi. Razumem vašo stisko in se strinjam z vami, da tako pomembne odločitve terjajo ogromno poguma in premišljenosti. Za kakršnokoli pot se boste že odločili v prihodnje, se verjetno že zaradi sina ne boste mogli povsem izogniti odnosu s partnerko in težavam povezanih z morebitno MOM. Svetujem vam, da na prvem mestu naredite vse, da zaščitite svojega sina pred katastrofalnimi posledicami, ki bi jih nanj utegnila imeti morebitna partnerkina MOM. Otroci za razliko od osebnostno zrele odrasle osebe niso sposobni videti še drugih plati, imajo premalo izkušenj, poleg tega pa so od svojih staršev odvisni, saj bi jim le ti morali zadovoljevati osnovne telesne in čustvene potrebe. Bodite dober zgled za sina, otroci se učijo predvsem z opazovanjem, kar počnete je veliko pomembneje od tistega kar govorite. Okrepite svoj odnos z njim in mu omogočite, da bo za prihodnost imel tudi izkušnje z zdravimi odnosi. Pomagajte mu, da neustreznega vedenja morebitno mejne partnerke ne bo jemal osebno, zavarujte ga pred občutki krivde. To je le nekaj splošnih napotkov. Veliko več si lahko o zaščiti otroka pred vedenjem osebe z MOM preberete v knjigi ‘Ne stopajte več po prstih’ ( Paul T. Mason, Randi Kreger), kjer boste našli tudi veliko drugih koristnih nasvetov za preživetje z mejno osebo.
Veliko sreče in poguma!
Lep pozdrav!
VidaLina
Dragi on 790
Glede na moje izkušnje(živim namreč že 28 let s takim partnerjem) vam priporočam, da čim prej odidete iz tega odnosa.Mislim, da se ne bo nikoli spremenila in kar je še najhuje je to, da bo tudi sin imel posledice za vse življenje.Postal bo totalno nesamozavesten, delal ne bo nič, ker se bo bal, da ne bo dobro-kar itak nikoli ne bo, zatekal se bo v samoto in še bi lahko naštevala.Zato čim prej spokajte in…………Vem težko je oditi, vendar če se imate malo radi odidite in zaživite, kajti v tem odnosu boste psihična razvalina, tako kot sem jaz…
Jaz sem se odločila oditi po 28 letih trpljenja.
srečno
šica
VidaLina pozdravljena,
Imam kar veliko zalogo primerov, ampak bom napisal samo par, ker nočem pisati romana.
Torej nekaj značilnosti moje partnerke:
– ljubosumje
– tretira me kot 15 letnega otroka
– nenehen nadzor nad menoj (kje sem, kam grem)
– vedno je pomembna ona in njena služba
– nekontrolirani izpadi besa če ni po njeno ali za brezvezne malenkosti
– zaničevanje moje službe
– nenormalno zapravljanje denarja, ko sem ji rekel da naj pazi kako dela, mi očita, da je njen denar (njen minus zaradi tega je seveda skupen)
– moje denarne in ostale težave je ne zanimajo
– stalno poudarja da si nikoli ne vzame časa zase in svoje hobije, ko sem ji rekel da se lahko dogovoriva kako in kaj, mi je samo očitala da ona pa že ne more tako določiti kateri dan ji bo kaj pasalo
– čustveno izsiljevanje (nekajkrat ko je vedela, da sem na tem da odidem, mi začne takoj poudarjati, kako je otrok navezan name in da si ne predstavlja, da m ne bi videl vsak dan…
– pa vedno, ko se odpravljamo nekam za 1 dan ali več dni je že par dni pred tem nervozna, živčna kako mora vedno ona na vse misliti, da česa ne pozabimo. Da ne govorim o čustvenih izpadih en dan pred odhodom
Draga Šica,
mislim, da se že nekaj mesecev psihično pripravljam, žal pa mi trenutno finančno stanje ne omogoča, da se osvobodim takoj. Upam, da v dveh mesecih uspem. Zaenkrat pa sem okoli sebe postavil zid. Sem pa utrujen in psihično res na konci. Včasih me prime, da bi jo najraje zagrabil za vrat (pa nisem nasilna oseba)….
Sem si res zaslužil takšno življenje?
Dobrodošel na forumu on790!
Življenje v takšnem odnosu, kot ste ga opisali je vsekakor mučno, pa neglede na to ali ima oseba MOM ali ne in tu boste našli kar nekaj oseb, ki gredo ali so šle čez podobne “drame”, kot jih trenutno doživljate vi.
Strinjam se s tem, kar je napisala VitaLIina, edino kar se tiče družinske terapije sem povsem drugega mnenja. Menim da ta v primeru, da ima eden od partnerjem MOM ( ali takšne značajske poteze) družinska terpaija ponavadi ni primerna, ker oseba z MOM tak način terapije dostikrat izkoristi tako, da je stanje še slabše oziroma jo izkoristi, da še lažje manipulira s partnerjem. MO in ne-MO se ponavadi soočata s povsem različnimi težavami in potrebujeta povsem različni pristop, zato se mi zdi bolje, da najprej sami poiščete kakšnega strokovnjaka, ki bi vam pomagal, da analizirate vaš odnos in poiščete možne rešitve in najdete moč, da jih potem tudi uresničite. V primeru, da se bo vaša partnerka kdaj odločila, da tudi sama poišče pomoč, potem je bolje, da najprej to stori sama in gresta v skupno terapijo šele potem, ko pride pri njej do resničnih sprememb.
Po mojih izkkušnjah je težave takšnega odnosa zelo zelo težko rešiti sam, zato vam res priporočam, da si poiščete koga nevtralnega, pa naj bo to strokovnjak ali ta forum ali kak dober prijatelj, ki razume situacijo. Da vam pomaga, da boste sposobni toliko čustveno “izstopiti” iz situacije, da jo lahko vidite bolj realno in tako lažje najdete rešitve.
Kot vam je že VitaLIna povedala se zaradi otroka ne boste mogli nikoli zares “osvoboditi” mejenga partnerja, vendar lahko oboroženi z vedenjem, kako lahko z njo delujete, da bo čim manj škode za vse vpletene in najdete neko ravnotežje in to ne glede na to ali se boste ločili ali ne.
To je zgolj moje osebno mnenje na podlagi mojih izkušenj ( nisem strokovnakinja).
Upam, da sem vsaj malo pomagala 🙂
Imam kar veliko zalogo primerov, ampak bom napisal samo par, ker nočem pisati romana.
Torej nekaj značilnosti moje partnerke:
– ljubosumje
– tretira me kot 15 letnega otroka
– nenehen nadzor nad menoj (kje sem, kam grem)
– vedno je pomembna ona in njena služba
– nekontrolirani izpadi besa če ni po njeno ali za brezvezne malenkosti
– zaničevanje moje službe
– nenormalno zapravljanje denarja, ko sem ji rekel da naj pazi kako dela, mi očita, da je njen denar (njen minus zaradi tega je seveda skupen)
– moje denarne in ostale težave je ne zanimajo
– stalno poudarja da si nikoli ne vzame časa zase in svoje hobije, ko sem ji rekel da se lahko dogovoriva kako in kaj, mi je samo očitala da ona pa že ne more tako določiti kateri dan ji bo kaj pasalo
– čustveno izsiljevanje (nekajkrat ko je vedela, da sem na tem da odidem, mi začne takoj poudarjati, kako je otrok navezan name in da si ne predstavlja, da m ne bi videl vsak dan…
– pa vedno, ko se odpravljamo nekam za 1 dan ali več dni je že par dni pred tem nervozna, živčna kako mora vedno ona na vse misliti, da česa ne pozabimo. Da ne govorim o čustvenih izpadih en dan pred odhodom
Pozdravljen.
Napisal si delček seznama, ki se zlepa ne konča.Pri osebah z osebnostno motnjo nikoli ni nič dobro , pa če še tako delaš kot si želijo, že naslednji trenutek od tebe zahteva nekaj drugega, tebe pa označi za osebo, ki ima resne psihične težave.Svetujem ti vso previdnost, ker ti bo še kako prav prišla, ker moje mnenje pri takih osebah je, da pričakuj nepričakovano.Ti ljudje so mojstri spreobračanja besed.Meni je pomagala ugotovitev, da vse kar je očitano meni, da jaz počnem, da v resnici počne on.Sem lahko pašejo tudi lažne prijave na csd, policijo in kaj vem kaj še vse, vse z namenom, da ohranijo navidezno prijaznost in nedolžnost pred svetom in prikažejo tebe kot človeka ki si vse, kar so v resnici oni sami.
Govorijo eno delajo povsem nekaj drugega.
Če ni po njihovo je ogenj v strehi.Četudi jim ustrežeš, ni dobro, karkoli narrediš ni dobro.
Pomembni so samo oni in nihče in nič drugega.
Za dosego svojih ciljev, so sposobni marsičesa.
Pazi na svoj denar, da ne boš zašel v dolgove iz katerih se zlepa ne boš zvlekel, ter drago plačeval še leta.Misli na svojo prihodnost.
Razumem psihično in fizično utrujenost, ki je posledica teh nenehnih bojev.
Poskušaj se držati pokonci.
Draga Šica,
mislim, da se že nekaj mesecev psihično pripravljam, žal pa mi trenutno finančno stanje ne omogoča, da se osvobodim takoj. Upam, da v dveh mesecih uspem. Zaenkrat pa sem okoli sebe postavil zid. Sem pa utrujen in psihično res na konci. Včasih me prime, da bi jo najraje zagrabil za vrat (pa nisem nasilna oseba)….
Sem si res zaslužil takšno življenje?[/quote]
Oprosti, ker ti odgovarjam na tole.
Nisi si zaslužil tega, tako ne kdorkoli od nas tule gori, ampak tako je.Poskušaj si narediti načrt, ki ji ga ne zaupaj, o njem ne govori, bodi tiho o tem kaj nameravaš, ker če ji boš samo omenil odhod, bo še mnogo huje.
Ne naredi nobene napake, čeprav vem, da bi ji najraje kot navajaš zagrabil za vrat, pa vendarle se še naprej poskušaj zadrževati, kajti če boš naredil eno samo napako, bo samo še težje.
Ne vdaj se, kljub temu, da ti je težko.
Verjemi, da se bo tudi za tebe to obdobje končalo.
Drži se.
Gemma
Gemma ima prav. Naredi res natančen načrt, kako boš vse skupaj speljal, drugače se lahko znajdeš v sitauciji, da boš izgubl popolnoma vse.
– ukini vse skupne račune, poskrbi, da bodo vsi tvoji dokumenti in pomembne stvari kje, kjer ne bo imela dostopa
– obvesti vse, ki so ti pomembni ( tudi širšo okolico, npr služba) da bo prišlo do ločitve, ko bo to že definitvno in jih opozori, da bo lahko prišlo do težav. Lahko da bo obiskala vse tvoje daljne in bližnje in govorila kup hudih laži
– pojdi do socialne službe in povej kaj se dogaja in prosi za nasvet. Če ne drugega bodo imeli vsaj dokumentirano, da se nekaj čudnega dogaja, preden bodo morebiti prišle do njih kakšne lažne obtožbe v zvezi s teboj
– če ti predllagajo skupno svetovanje razmisli o tem, če si sposoben ostati miren, ko boš na drugi strani poslušal izjemne manipulacije, obtožbe in popolne laži. Nikoli ampak res nikoli ne padi ven, kakorkoli ti bo že težko, ker bo vsak tvoj izpad izkoristila do zadnje kaplje.
– posvetuj se z dobrim odvetnikom, kakšne so tvoje možnosti
– pred tem si preberi Ne stopajte več po prstih, da boš razumel, kaj se z njo dogaja in kako lahko odgovoriš na njena dejanja
Le nekaj mojih misli.
GittaAna
Popolnoma te razumem. Imam sodelavko, ki ima MOM in tri leta sem potrebovala, da sem ugotovila, da ni mož tisti rabelj, ki je ne razume in ji ne izkazuje čustvene podpore, temveč je z njo nekaj narobe. Sama se žrtvujem parkrat v mesecu in jo poslušam (tako ali tako ni zmožna poslušat drugih in vedno samo jaz poslušam njo) ter ji poskušam svetovati. Šele po tako dolgem času sem ugotovila, da ona napačno dojema moževe reakcije, v resnici pa je on tisti, ki doma vse naredi. Hodi v trgovino, sprehaja psa (ki ga je ona izsilila, da ga imajo), kuha, pere in je super očka. Le da mu ona ne pusti, da gre sam s sinom naokrog, vedno morajo iti vsi skupaj povsod, vedno se zaradi malenkosti skregajo… Ona pa išče notranje zadovoljstvo v drugem študiju, raznih seminarjih in šlogaricah, še kako zna poskrbet “za svojo rit”, njemu pa očita…
Težko jo je poslušati enkrat tedensko eno uro, kaj šele živeti s takim človekom, ki ti non stop vzbuja slabo vest in to neupravičeno…
Želim ti, da bi zmogel ta korak, saj se partnerji oseb z MOM nimajo čisto nič radi in sami sebe ne spoštujejo, zato prav potrebujejo osebo, ki jim vzbuja občutja, da niso dovolj dobri in se tej osebi z MOM neprestano dokazujejo in podrejajo. Prijatelje tako ali tako zapustijo, ker če so z njimi jim oseba z MOM vzbuja slabo vest in jih tako najeda, da se z njimi raje nehajo družit in zapustijo vse svoje hobije. Zato jim tudi nihče ne more dati uvida v realno situacijo in so res prepričani, da oni za partnerko ne storijo dovolj….Ta začaran krog je težko prekiniti.
Še to, strinjam se z nekom zgoraj, da naj partner osebe z MOM ne obiskuje terapevtov. Ta sodelavka je seveda tudi moža prepričala, da je obiskoval vse mogoče terapevte skupaj z njo (razlog je bil kao problematičen otrok in vzgoja otroka), na koncu pa je bila to le voda na mlin osebe z MOM, saj je partnerju le dokazovala, da ima tudi on iz otroštva neke težave in da ni samo ona tista, ki ima težave. Res ga je prepričala v to in povdarjala le to, da ima ON težave, da ni ona edini krivec. Seveda se ni čisto nič razrešilo in je šlo vse po starem naprej.
Težave pri vzgoji otroka pa so le zato, ker ona dojema sina kot podaljšek nje in mu ne more postavljati meja, npr. sine jo mora objeti, ko ona to potrebuje. Če je ne, oseba z MOM to doživlja kot osebno zavračanje. Mamica je vedno utrujena in uboga in jo mora pustiti, da počiva, sicer je nima rad… in še in še bi lahko pisala…
V glavnem – temu otročku bi bilo bolj zdravo za njegov razvoj, da bi odraščal z očetom in šel včasih tudi k mamici.
Pozdravljeni,
Iz srca se vam zahvaljujem za podporo in svetovanje. Zdi pa se mi, da me je v tem času zelo dobro manipulirala z menoj, da se večkrat vprašam, če ni z menoj kaj narobe in sem morda jaz tisti, ki ne znam živeti. A vse kar si želim je, da bi imel partnerko s katero bi se dopolnjevala in bi uživala skupne trenutke, si stala ob strani tudi ko pridejo krzni trenutki (finančni ali drugačni), ter da bi dobil podporo takrat ko jo resnično potrebujem. Seveda družina je na prvem mestu, kljub temu pa si vsak zasluži tudi svojo “svobodo”, svoje prijatelje, druženje in hobije. Tega ji nikoli nisem oporekal. Ne vem, morda pa sem jaz “čudak”, ker se mi zdi normalno, da če nekaj dam ali naredim za drugega, potem pričakujem, da ta nekdo naredi tudi nekaj zame, ko jaz potrebujem. Primer: V vseh letih sem večkrat vzel otroka in odšel za cel dan na obisk k svojim staršem, zato da se je ona lahko odpočila in napolnila baterije. Od nje sem pričakoval nekako podobno in zgodilo se je morda dvakrat v vseh letih in še to za kakšno uro ali dve. Ko sem ji končno to “očital” je bil njen odgovor, da je to moja odločitev in me ni prosila, da to storim.
Nekja časa nazaj sem še imel svoj s.p. in sem mesečno prispeval v družinski proračun od 500 do 600€ (kolikor sem pač lahko, glede na situacijo, ki zame ni bila rožnata). Seveda pa nisem nikoli zahteval, da se iz tega denarja poravnajo tudi moje obveznosti, niti nisem jemal denarja iz skupnega računa. Sem pa zato mesećno in tedensko poslušal, kako ona ne more tako živeti (sama ima boljšo plačo), ter da moram nekaj spremeniti. No da skrajšam zgodbo. Naredil sem veliko napako, ki me je stala precej drago in to moram plačevati še danes, med drugim sem bil na zavodu nekaj mesecev, kjer nisem dobil enega € podpore za čas brezposelnosti, kljub temu pa sem vsak mesec nekako napraskal vsaj 300€, da sem prispeval, medtem ko so moje zadeva stale in se nabirale. Enkrat samkrat mi ni predlagala, kako bova skupaj rešila mojo finančno stisko, ki me je bremenila tudi psihično. Seveda sem pa stalno poslušal, kako me živi…
Ko sem končno prišel do službe, ki pa je taka da moram hoditi do strank (zavarovalnica), mi je takoj očitala, da to ni nobena služba in da bo cele dneve sama z otrokom….
Tudi do terapavta sva šla skupaj in tudi sama hodi, do terapevta, vendar imam občutek, kot da ona hodi tja po potuho in opravičilo, zakaj se mora tako obnašat in da je ona tista “žrtev”….
Na žalost me je prisilila, da sem ji začel metati stvari naprej, ki jih drugače ne bi in enkrat, ko sva bila skupaj pri terapevtu sem začel naštevati stvari, tako da je na koncu treapevtka sama rekla njej, da še ni imela partnerja, ki bibil avto toliko naredil za njo, kot sem jaz za svojo partnerko.
Naj povem še to za konec. V času porodniške se je ves čas pritoževala, kako ne more ponoči več vstajat in dojit otroka, sam sem pristal na to, da sem spal z otrokom, vstajal ponoči in nahranil otroka, medtem ko je ona spala v drugem prostoru. Zjutraj sem vstal in odšel v službo, delal cel dan in takoj odšel domov. To je trajalo toliko časa, dokler nisem zaradi utrujenosti razbil avto, takrat mi je prvič “počil živec”… Seveda sem spet moral sam poskrbeti in popraviti avto, ker je bila to moja krivda. Skratka vedno, ko ji kaj vržem naprej in ona ne najde pravega odgovora mi samo zabiča, da je bila moja odločitev. Res je izvrstna manipulatorka z besedami!!!
Osebe z MOM so res “čudne”, vse to počnejo zaradi strahu, da bodo zapuščene, zamenjane in prav njihovo obnašanje na koncu do tega pripelje in znova so lahko žrtve!
Moram se postaviti na noge in si porihtati podstrešje, če ne zaradi sebe pa zaradi otroka, da mu bom lahko dober oče!
On 790, prvo in najbolj pomembno sporočilo je, da nisi ti tisti, ki imaš problem, ampak tvoja partnerka, ki pa vse kar ona sama počne prilepi na tebe.Verjemi, da nas je večina tule izkusila manipulatorstvo in kup laži, ki so jih sposobni ti ljudje natrositi.
Verjemi , da je marsikdo tule izgubil vse, nekateri tudi otroke.
To, kar ti počneš za njo je pohval vredno, samo kaj ko ona tega prvo ne ceni, drugo te ne spoštuje, tretje, po njeno itak ni vredno nič, vse kar narediš.Lahko ji kupiš zlat grad, pa ne bo dovolj dobro.To so ljudje, ki so nezadovoljni sami s seboj, ampak tega ne bodo nikoli priznali, ampak bodo sebe označili kot samozavestne, tebe pa brezhrbteničarja.Sebe označujejo kot neproblematične, ti pa si največja težava na temu svetu.
Taki ljudje niso sposobni pokazati in gojiti nobenih čustev, nimajo popolnoma nobenega razumevanja za drugega partnerja, ali celo za otroka, saj jim je glavno , da so zadovoljene potrebe ki jih imajo oni.
Dlje ko si v takem odnosu huje je.Tudi sama sem naredila marsikatero neumnost.Podrla človeka, ker ga nisem videla, ker sem bila tako v stresu, ni mu bilo nič.Zapeljala sem v ulico, kjer je bil prepovedan prevoz dobila kazen 200 e, ker so na koncu ulice stali policisti.Za las ušla hudemu bočnemu trčenju, ker zaradi joka nisem bila sposobna preceniti razdalje.V službi nisem bila sposobna opravljati najbolj preprostih nalog.Doma nisem bila sposobna delati nič.Brez volje, brez energije, samo vegetirala sem.
Bolj ko sem prosila in rotila, da je potrebno pazit pri financah, bolj se je zapravljalo.Ni imel posluha , da mene to psihično in fizično uničuje.Razumel je samo sebe in svoje potrebe in želje, vsi ostali smo bili prezahtevni, prenaporni in vsi po vrsti za psihiatrično.Ko nisem mogla več sem odšla.Pustila vse in šla.Vzela otroke in smo šli.Nisem vedela, ne kam naj grem, ne kako bom, nič, ampak vedela sem, da ne bomo preživeli, če tega ne naredim.
Imam malo morje kreditov, ki jih bom še leta in leta odplačevala.
Na koncu sem bila v njegovih očeh jaz tista nesposobna, tista ki sem zrela za psihiatrično, tista ki sem ga fizično in psihično zanemarjala in kaj vem kaj še vse.In njegovim zgodbam, je verjela večina ljudi.Ostale so mi tri osebe, ki me poznajo dovolj dobro in vedo kdo in kaj sem, vsi ostali pa so se obrnili proti meni in mi celi očitali stvari, ki jih je on njim naredil, ampak jih je prikazal da sem jih jaz.Danes mi je smešno, ker vidim, da so šli stran od mene ljudje, ki si ne zaslužijo, da stojijo zraven mene, kaj šele, da bi bili moji prijatelji, znanci.
Pokazali so, da je njihova sposobnost za resnico enaka njegovi, se pravi je ni.
In še in še in še.
Če boš še naprej vztrajal, se lahko zgodi, da boš končal, tam kjer si ne želiš.
Prosim , da ne narediš nobene neumnosti.
Prosim, da ne narediš nobene napake, kajti lahko jo boš drago plačal.
Bodi previden.
Ne trudi se dopovedovati, kajti samo svoj čas in energijo tratiš, za stvari, na katere ne moreš vplivati.
Poskusi se toliko zaščititi, da njene manipulacije, ne bojo imele nobenega vpliva na tebe.
Čuvaj se, kajti potreboval boš moč in energijo.
Potreboval jo boš za sebe in otroka, da mu boš, tako kot si želiš, dober oče.
Vse odločitve pa so v tvojih rokah.Nihče od nas, ti ne ukazuje kaj naredi, ampak ti pišemo iz svojih izkušenj, ti govorimo, kaj smo me naredile, kaj nam je rešilo kožo, kje so napake ki smo jih naredile in na ta način mogoče pomagamo komu, ki se še ni povsem ujel v manipulacije.
Tvoje življenje je, kako ga boš živel , bo tvoja izbira in odločitev.
Je pa dejstvo, da tu ni nekih zmagovalcev.
Zavedam se, da poraz v tem primeru, dejansko pomeni zmago, sploh če se odločiš za odhod.
Vzdrži.
Poskušaj si ne nalagati na dušo še preveč.
In zapomni si, nič ni narobe s tabo.Predvidevam da si , kot vsi ostali tu normalen, ampak so te okoliščine pripeljale do tega, da razmišljaš in se sprašuješ, ali sploh si normalen.Tudi jaz sem bila že tako daleč, da sem se zaradi opranih možganov in manipulacij skoraj sama odpeljala v psihiatrično ustanovo.
Želim ti, da ti uspe, kar si si zadal.
Samo ne naredi kakšne neumnosti, s katero bi si še bolj zagrenil življenje, če tudi ti je še tako hudo.
Vse bo dobro, korak po korak.Tu žal ni bližnjic.
Srečno.
Gemma
Tole je pa dobro napisano Gemma-tudi jaz sem že bila prepričana da z mano nekaj ni vredu in sem že hotela v psihiatrično bolnišnico,pa sem šla raje k svoji dr.ki mi je že na vratih rekla da sem pregorela-prav zares sindrom izgorevanja obstaja sam mi smo ljudje ki se kar trudimo in trudimo uspeha pa s strani ljubljenih pa ni in to boli in na koncu obnemoreš-ne se pustit in predvsem ne se spustit na njihovo raven-to nisi ti in ti je potem lahko še bolj hudo-drži se on 790!
Ema
Odlocitev je padla. Odlocil sem se za odhod. Moji obcutki so prav “smesni”. Na eni strani se veselim svobode, po drugi strani pa me je strah, skrb za otroka in slaba vest, da nisem dovolj storil. A vem, da ne gre drugace, me je stisnila v kot in vem, da je bolje, da to storim, kot da ostanem v nezdravi vezi. Zacasno, grem “domov”, ker mi financna situacija ne omogoca drugega. Zadal sem si tri cilje. Se posvetiti sluzbi, biti dober oce in poskrbeti za otroka (ob vikendih bo z mano) in “pospraviti podstresje”, ker sem verjetno v tem trenutku katastrofa un si grem sam na zivce. Vsekakor zelim otroku omogociti alternativo v novem domu. Vem, da je pred mano dolga in tezka pot, a na koncu tunela vsaj vidim luc, ki jo drugace ne bi.