Ola

na misel mi je prišlo še par stvari glede samopomoči; branje knjig, člankov in internetnih virov zlorabljenemu pomaga odkleniti um. Vendar pa so tovrstne zlorabe vseobsegajoče in ne prizadenejo le razumskega dela nas, prizadenejo tudi na čustveni, duševni, duhovni in telesni ravni, pa še kakšni – če npr. verjamemo v to, da ima telo svojo energijo, tudi na energetski ravni (recimo čakre so ena taka zadevščina – kdor ve, za kaj gre, ve, da se pri takih zlorabah popolnoma zapackajo, prav tako meridiani).

Pohabljena čustva, pohabljena duh, duša (karkoli si že kdo predstavlja), pohabljena človekova energija – vse to je vzrok, ki pohablja tudi telo samo, na čisto fizični ravni. Ta pohaba sega od napačne drže (nevzravnane hrbtenice) in posledično slabega dihanja ter drugih zoprnij, povezanih s tem (napačen tonus telesa okvari kosti, npr. kolke, ali stopalna loka) do okvar organov in težjih bolezni.

Zahodna polobla je v nekem zgodovinskem trenutku zaradi specifičnega gledanja na svet, ki je ločil razum od duše (od Descarta dalje, ki je “mislil in zato bil”), ločila tudi znanost (ki je prevzela vedenje o telesu) od religije (ki je prevzela dušni del). Od tedaj dalje so tudi na telo začeli gledati kot ločeno od duše in ga tako tudi obravnavati. Kar se tiče vadbe, so bile vaje zares samo “telesne” – telo-vadba, ne duho-telo-vadba.

Na Vzhodu je bilo precej drugače, saj fizičnega niso ločili od spiritualnega – človekov duh je z njihove perspektive tesno povezan s fizičnim telesom, telo raste dobesedno iz duha in obratno, duh je doma v telesu. Zato so na tej osnovi razvili svoje vadbe: indijska joga ali kitajski tai chi in vse vzhodnjaške borilne veščine niso le telesna, ampak celostna vadba – vadba telesa za moč duha, uravnovešanje čustev, gojenje človekovih vrlin in podobno.

Ko sem v puberteto vstopila že dodobra pod vplivom zlorabe s strani nematere, sem najprej začela teči in sem tekla in tekla in tekla – da bi predihala to toksično vzdušje, da bi vzpodbudila telo, da izloči ta strup, za katerega sem čutila, da priteka v neomejenih količinah – in ne, ne hecam se, res sem čutila prav strup, po žilah, v pljučih, dušilo me je, za vrat me je stiskalo, črvičilo me je, nisem se mogla popolnoma sprostiti, da bi se do konca polulala itd v tem slogu. Tek in še par drugih reči mi je pomagalo priti skozi puberteto; ko pa sem se približala 20. letu, zadeva ni več delovala. Mislim, da zato ne, ker sem čutila, da mi sicer daje fizično sprostitev, pa ker sem čustva predihala, da pa se ta čustva, ko predihanost mine, vrnejo nazaj. Začutila sem, da moram najti nekaj, kar bo telesu pomagalo čustva ne le odgnati, ampak jih uravnovesiti.

Tako sem našla jogo, shiatsu masažo, tuina masažo, čez nekaj let pa še tai chi. Z njima sem resnično prišla nazaj domov k sebi, ne znam drugače opisati. V telesu zares obstajajo točke, povezane s kanalčki, po katerih se pretaka energija – zares, ne na ravni verjetja. Zahodna medicina tega sicer ne zna razložiti, ker je njen koncept telesa drugače zastavljen kot pri Kitajcih, strinja pa se, da pritiskanje na točke deluje, saj je akupunktura priznana kot del medicine tudi na zahodu. Akupunkturo izvaja usposobljeni zdravnik oz. terapevt, torej nekdo od zunaj. Podobno pritiskanje na take točke je tudi pri masažah kot sta shiatsu in tuina, tudi tu na točke pritiska maser. Joga, tai chi in podobne vadbe, npr. borilne veščine kot je karate, pa so vadbe, ki jih vsak izvaja sam – kot take se mi zdijo še posebej koristne, ker je vse skupaj bolj celostno kot če se uležeš in na točke pritiska nekdo drug (čeprav, ko ni energije, ko si čisto na tleh, tudi to pomaga).

Kaj se zgodi pri redni vadbi ali rednih masažah, ki upoštevajo integrativni, celostni pristop, torej ne le masaža mišic, ampak masaža/vadba, ki ve, v kateri točki je vrelec energije, kje ponor, kje teče kanalček med njima in lahko preveri, ali je zapackan ali ne, da ga potem očisti… Vadba, ki upošteva, da je človekov dih pokazatelj njegove umirjenosti, stanja njegovega duha… Vadba, ki človeka trdno poveže z zemljo (stopala – če niso dobro povezana z njo, ne prejemajo zemljine energije in ne teče dobro v telo) in ga naredi dovolj gibkega, da z zemlje seže proti nebu…

Na začetku vadb sem imela strah in grozo v preponi (v preponi je sedež vitalnosti), vrv okrog grla (da ne omenjam pogostih angin – zatrto izražanje), upognjen hrbet (ponižanje, grenkoba), polno vozličkov pod lopaticami, ki so se ob rednem pritiskanju dobesedno raztopili (občutek je bil, kot da gre ven grenko, noter pa nazaj sladko, tako kot bi to moralo biti ob normalnem stanju stvari) in podobno. Vadba je vse te težave dobesedno izbrisala. Začutila sem pravi mir – spokojnost, kakršno doživlja dojenček, ko spi, ampak tokrat jo doživljaš v budnem stanju.

Tu, mislim, da imajo MOM tudi problem – ne zmorejo se umiriti. Oz. umirjajo se na napačne načine – ko jih pretresajo čustveni viharji, to čustveno energijo odvržejo na žrtev, hkrati pa dobesedno posesajo iz žrtve tisto, kar je v njej dobro – njene vrline. Na čisto energetski ravni to poteka, prav čuti se, fizično. Na primer grlo se ti zadrgne: vrlina dobrega izražanja gre stran, pride strah pred izražanjem. Na ta način tudi nastane ta spervertirani svet osebe z MOM: prilasti si vrline žrtve kot svoje, svoje slabosti pa odvrže (projicira) nanjo. Tako se za nekaj časa nahrani; ko spet pritisne lakota, gre po novo dozo. Žrtev je vedno bolj izčrpana, zato oseba z MOM vedno bolj besni – ker vrlin počasi zmanjkuje: žrtev se počasi spreminja v seštevek nanjo projiciranih slabosti osebe z MOM. Tako poteka t.i. “cycle of abuse”, cikel zlorabe: gre za počasno “umiranje” žrtve na obroke.

Ko sem začela vaditi, pa sem doživela nekaj nenavadnega. Kadar sem dovolj vadila in bila torej dovolj umirjena, zares povezana z zemljo prek podplatov in prek temena z nebom, ko je dih potoval zares nemoteno, ko v preponi ni bilo več sledi o strahu, takrat se je čudežno umirila tudi nemati. (kar me spomni na to, da moram čimprej spet začeti :D)

V neki knjigi o tai chiju sem brala, kako je mojster spraševal učence, zakaj so prišli vadit. In neka ženska je rekla, da zato, ker noče zapustiti moža, čeprav ji vsi govorijo, da bi ga morala. Pa jo je vprašal, zakaj bi ga zapustila – odgovor, ker jo tepe. In spet vpraša, zakaj ga ne zapusti? Če ga zapustim zdaj, ga bom zapustila šibka in zlomljena – jaz pa tega nočem. Na ta način bom samo tarča za nove pretepače – ko ga bom zapustila, hočem biti tako močna, da bi lahko, če bi želela, jaz pretepla njega.
😀 Nekaj podobnega aktivnemu čakanju, ki ga je omenila dr. Dernovškova 😀

No tako nekako sem želela povedat glede vadbe. Res priporočam kakšno takole celostno zadevščino. Z umirjenim umom je lažje nadzirati telo in obratno. Pride zelo prav pri izpadih, ki se pojavijo, ko postavljamo meje.
Meni pomagajo tudi bolj “balkanske” metode, npr. v glavi si rolam Hladna ko špricer 🙂

Nekje na forumu je bilo omenjeno še tapkanje, o tem bi bilo tudi koristno kaj slišati, kaj pravite?

Najlepša hvala…