ne(pravnost) slovenskega sodstva za žrtve spolne zlorabe
Pozdravljeni!
Naj napišem še svojo zgodbo, ki se vleče že celih 14 let. Gre za spolno zlorabo, ki sem jo doživela v svojem otroštvu. Kot je normalno, smo zadevo prijavili na Center za socialno delo, od koder je šlo naprej na Kriminalistično policijo in tako do sodišč. 100 ponovitev in jeze, nakar le dobim tožbo, storilec pa le dobi zaporno kazen 2 leti in 8 mesecev zapora, ki jih odsedi na Dobu. Vložim še odškodninski zahtevek za prestane duševne bolečine, spet se vleče leta in leta, nakar dobim tožbo, vendar se tukaj zaplete. “Revček pedofil” nima sredstev za poravnavo.. ima
pa sredstva za odvetniško družbo Čeferin. In naše sodišče mu nima “nič” za odvzeti. Nakar pa še kot pika na i sledi njegova tožba, češ da ni kriv. Kar pa potrjuje s ponarejeno izjavo, ki bi naj bila moja. Na njej ponaredi tudi žig in podpis notarja, ki pa po pozivu sodišča že neštetokrat pove in zatrjuje, da žig in podpis nista njegova. Kot je v našem sodnem sistemu že praksa, se morem jaz kot študentka spet braniti s skromnimi prihodki s strani študentskega dela, baraba pa veselo nadaljuje postopek, češ da je po krivem sedel. Sedaj sledi izvedenec grafolog, ki bi naj dokazal, da tega nisem pisala jaz. Lepo. Toliko o moji zgodbi.
Pozdravljena!
Zaradi sistema v državi, ki ga občutimo zlorabljeni nimam besed. Bili smo žrtve takrat in smo vsa leta. Mi moramo dokazovati nedolžnost na sto in en način, storilec pa se lepo prosto sprehaja po državi. Žalostna sem in verjamem, da še kdo ali katera, ki vse to občuti na svojih ramah.
Vrli politiki bodo morali nekaj drastičnega storiti za storilce. V bistvu pride v celem sistemu tako daleč, da obžaluješ skoraj, da si podal prijavo zoper storilca. Kazni so premile in prenizke. Kaj lahko ljudje naredimo, da se bo stanje ” morda ” spremenilo ? Potrebno je govoriti, pisati javno in brez strahu. Le tako se bo ta kriminal nekoč končal.
Ja na koncu res izgleda tako. Vse, ki se nam je to zgodilo moramo biti močne in ne smemo skrivati te grozne zgodbe, res da je huda, ampak nismo me krive. In s tem, ko smo tiho samo ščitimo storilca.
Da pa bo kdaj res prišlo do spremembe v našem sodnem sistemu, pa lahko le upamo.
Boriti se moramo proti spolnim zlorabam z vsemi svojimi močmi! Ne smemo obupati.
Pozdravljena!
Točno tako, boriti se moramo zaradi SEBE, sester, mam, svojih otrok in še koga. Dokler bomo tiho, se ne bo spremenilo ničesar.
Spregovoriti moramo in tako opogumljati mnoge druge ženske; dekleta, mame ali žene. Naš glas naj se širi in naj nas ne bo sram govoriti o tem !
Vse lepo in prav. Treba je govoriti, povedati, se izpostaviti. Ampak zakaj? Kaj se zgodi?
Kaj potrebuje ženska, ki je bila nadlegovana, napadena, posiljena? Še večje občutke krivde, ki jih dobi, hote ali nehote? Stalno spominjanje na dogodek, obnavljanje in podoživljanje tega, kar je po vsej verjetnosti že potlačila? Ne bi bilo bolj enostavno,ko bi se šli zob za zob, oko za oko? A bi takrat naša družba, sodstvo, država kaj naredila? So res potrebni tako dramatični ukrepi? Najverjetneje bi bil tudi to le še ena novica več v črni kroniki. Vem da z maščevanjem nikamor ne prideš in sem proti nasilju. Vem tudi, da se v vesolju vse vrne in to z veliko večjo močjo. Ampak, kaj to pomeni ženski, ki ima uničeno življenje od tistega trenutka naprej?
Če živimo v tej državi, bi morala ta država narediti vsaj to, kar lahko. Lahko postavi prioritete pri obravnavah. Ampak dokler se kaj ne zgodi osebam, ki so odgovorne za to, ne bo očitno nič.
Najverejtneje bi bila prej obsojena ženska, ki bi se maščevala storilcu, kot pa storilec sam.
In spet smo v začaranem krogu besed.
Na kratko povedano, družbena zaščita žrtev spolnih zlorab je nikakršna.
Kot mladoletna sem bila posiljena, storilca nisem mogla tožiti, ker je krepnil (drugega izraza za takšno pošast ne morem uporabiti), sicer pa sem bila psihično v takšnem dnu, da tudi, če bi preživel, ne bi našla moči, da bi ga tožila. kaj šele, da bi preživljala vso grozo našega sodnega sistema.
In kolikor vem, žrtev v takšnem primeru tudi nima od koga izterjati odškodnine – če pustimo ob strani še rok zastaranja.
Glede na vse izkušnje, ki sem jih imela po spolni zlorabi, zase trdim, da v primeru ponovitve dejanja takšne pošasti ne bi pustila pri življenju, ne glede na zaporno kazen. Žrtve spolnih zlorab smo tako ali tako kaznovane s strani družbe in tako ali tako prisiljene v opravičevanje, da smo postale takšne kot smo.
Tudi sama, če bi vedela, verjetno nebi pustila, da še baraba hodi naokrog. Samo, ko si mlad in nemočen, samo čakaš, da ti uspe zbežati in se rešiti.
Izterjati mi pa tak verjetno ne bo ratalo, ker taki točno vedo kako in kaj, da jim nimajo kaj odvzeti.
Žrtve pa se moramo braniti, ne glede kaj si storilci vse namislijo.