Vsem forumašem lep pozdrav.

Dvakrat sem že bil v zadnjih sekundah življenja ob rakavem bolniku, ki je umrl z nasmeškom na obrazu. Ob tem me je spreletel srh. Sam sebi sem postavil vprašanje, kako lahko nekdo, ki trpi kot “Kristus na križu” umre z nasmeškom na obrazu. Ni mi dalo miru in sem vprašal zdravnika kakšne bolečine občutijo umirajoči v zadnjih minutah življenja. Odgovor: Nobenih, ker dobivajo zadosti morfija, ki jim blokira bolečino.

Tu se mi znova poraja vprašanje. Ali se bolniki, ki umirajo še sploh zavedajo našega sveta, nas slišijo, razumejo, ali so mogoče že dalj časa v svojem svetu in nas zapuščajo le fizično?

Zdravnik mi je tudi povedal, da rakavi bolniki pred smrtjo trpijo hude bolečine. Najprej jih z morfijem pospremijo v sanje, nato pa po zdravnikovih besedah padejo v komo in to je konec vsega. Sledi smrt. Ker sem vrtal še dlje, sem izvedel tudi eno pomembno podrobnost.

Do 30 % rakavih bolnikov se do zadnje sekunde zaveda prisotnosti svojcev v bolniški sobi.
Po zdravnikovih besedah razumejo vse, kar se svojci pogovarjajo, ne morejo pa več odgovarjati. To so po mojem mnenju težke minute, sekunde za umirajoče, ko slišijo sinove in vnuke, ki jim je težko ob bolniški postelji.

Zato me zanima, kako ste vi doživljali zadnje minute življenja svojcev?! Ste dobili kakšno podzavestno sporočilo, da zdaj bo pa odšel, tiho, za vedno??

Pozdravljen,

sicer je že kar nekaj let od smrti mojega dedka, ki je imel pljučnega raka z metastazami praktično povsod. Ko so ga že skoraj odpisali, se mu je stanje neverjetno popravilo – zredil se je 15 kg, vsak dan prehodil par km, najraje je kuhal in to je počel zelo zavzeto (njegovo ozimnico smo jedli še skoraj leto po smrti)………. Ene junijskega dne me je poklical naj pridem k njemu. Ni mi pasalo, ker sem bila srednješolka in so se vse ocene ravno zaključevale, ampak sem vseeno šla na “rundo” šaha, kot je rekel. Jedla sva testenine, ki jih je sam skuhal in igrala šah kar nekaj časa. Ko sem ga vprašala, če me malo pospremi na poti domov, je rekel da ne, ker je povabil še nekaj ljudi k sebi. Ne vem ali je čutil ali ne, ampak ob dveh zjutraj so ga v neznosnih bolečinah (ki so se začele malo po polnoči in hitro stopnjevale) odpeljali v bolnico. Z njim je šla moja mama, ampak je z njo komuniciral le s stiskom rok. Po moje je razumel vse, kar mu je govorila. Je pa nekaj mogel čutiti že prej, saj se je praktično od vseh nas poslovil z rundo šaha.
V bolnici so mu dali morfij, verjetno veliko tega in od takrat naprej ni komuniciral niti z rokami. Mama je še bila nekaj časa z njim, po treh urah pa so razglasili smrt.

Kolikor nam je bilo ob izgubi hudo, toliko nam je bilo v olajšanje, da je praktično hudo bolečino izkusil le par ur pred smrtjo in ni šlo za dolgotrajno mučenje.

lp