Spoštovani!
Kar nekaj časa že berem razne forume in danes sem brala tegale in mi je odprlo oči!!!
Živim s starši,stara sem 32 let,2 otroka(3,8 let),poročena,s svojim s.p.Problem je v tem da so mi poleti lani spustili živci-dobesedno-vsa sem se tresla,omotica,panika,strah,….pri dr.dobila antidepresive in pomirjevala in diagnozo sindrom izgorelosti!
Zdaj po 6 mesecih raziskovanja same sebe sem še bolj zmedena a bolj pomirjena kar se živcev tiče-pomirjeval nisem jemala,antidepresive pa postopoma po navodilu dr.ukinjam.
No pa na začetek-začelo se je že v otroštvu-moja mati je bila do mojega 9 leta doma in skrbela za dom in družino,oćeta ni bilo veliko doma jaz pa edinka in venomer z mamo.Bila je zelo zaščitniška,posesivna,…a kot otrok tega nisem vedela.Z očetom sta se vedno prepirala in nato je dolge ure jokala in sem jo tolažila.Ko je odšla v službo je bilo malo bolje,a je ves popoldan govorila samo o službi,vedno manj prijateljev je imela in jaz sem vse dneve poslušala njene težave,nato sem odšla študirat in preživela 2 lepi leti(mati me je vsak dan poklicala ali mi pisala)spoloh nisem opazila da sem se kar navadila da se kar naprej javljam.Ko sem se zaljubila ni bil nihče pravi tako dolgo ga je blatila da se je naveličal in odšel-šele zdaj vem da so imeli prav ko so rekli da je nekaj narobe in da sem suženj svoje matere!
In tako sem se pri 23 zaljubila na prvi pogled in bila takoj noseča,starši ga še niso poznali in ker sem bila takoj sprejeta v bolnišnico se je preselil k meni domov-rodila sem hčerko,se poročila in uredili smo si svoje ločeno stanovanje-in začelo se je spet,karkoli sva z možem naredila ni bilo prav,vedno je hotela imeti zadno besedo in ko smo se malo oddaljili in sem delala po svoje je pričela postajati bolna,vsak dan po službi je prišla domov in šla spat do večera-v tem času je morala biti tišina v hiši,kar je težko z malim otrokom,a sem se umikala ven.Ko je prišel oče domov je vedno jokala kako jo vse boli in da smo jo zbudili in ropotali,…oče pa k meni in naj bom bolj uvidevna! Ker sem bila doma z otrokom je oče vsak dan vprašal zakaj ne skuham kosilo še za mamo-pa sem kuhal 3x na dan komplet kosila(za moža,otroka in nato starše),zakaj ji ne umijem oken,zakaj nisem na vrtu,…delala sem cele dneve zraven pa poslušala od matere da je moj mož nesposoben,da ni vredu oče,…in od moža da je mati nora,ko je zbolela še hči sem bila že tako izmučena da sem pri dr. dobila atidepresive in pomirjevala in mati se je tako čudila kaj mi je da moram gledati nase,sproti reševati probleme,…skratka z mano je bilo nekaj narobe in ona je bila vsa v šoku!Pa sem se nekako pobrala,spet in se ne sekirala za to kar govori ali dela.Navadila sem se da vsako popoldne spi,da venomer jamra in ne želi k zdravniku!Ko sem šla v službo je bilo še huje-če sem delala do 2 mi je 10 min čez že zvonil telefon kje sem in kdaj bom doma ali je bila mati ali oče ker ga je navadila da dela vse kar reče-to je bilo za znoret,če sem šla na kavo je doma 2 uri predavala da matere po službi pridejo domov(in sem šla na kavo 2 x pa nikoli več-se ne splača kregat)in bila čudna v službi in nedružabna,vedno doma in samo delo,delo,delo,..
Možu se je zdelo hecno,a ko je šel on na službeno zabavo mi je mati govorila da se to ne dela,da je sama p.. in podobno(pa je tudi mož šel samo 2x pa ne več)tako dolgo da me je znervirala do konca.
No in nekega dne je mati prišla iz službe ker je dala odpoved in sedla na kavč in nam povedala da je dovolj delala in zgradila hišo in kuhala,…zdaj pa ne more več ker je preveč bolna!!!Smo mislili da se norčuje,pa se je tako odločila in pika.V tem časz sem ravno odpirala svojo trgovino in par dni po otvoritvi sem ugotovila da sem noseča(prej sva se trudila 3 leta pa ni šlo)z možem sva bila vesela in delala sem do poroda in že 14 dni po porodu nazaj za par ur,pa vsi papirji,…doma pa 2 otroka,mož ves dan v službi,mati pa doma in samo ukazuje vsem!Lepo sem jo prosila za pomoč,oba z možem za v trgovino pa ni želela zato smo morali zaposliti delavko(ker sem rodila in porodniška)pa se je spet začelo vsak dan mi je rekla da z mano nekaj ni vredu saj mečem denar stran in delavka ni sposobna pa mož tudi ne,,….za znoret,včasih sem se raje peljala dva kroga z avom kot pa šla domov.Nato je mož izgubil delo,tožili so ga(po krivem-vem zato ker je vedno po službi doma,vse si poveva,…)in mati je vsa ponosna povedala da bo ona uredila,kar naenkrat(po 3 letih)je oživela,spet sedla v avto,pričela delati v trgovini in seveda vsem razlagati da nas rešuje in da smo nesposobni!!!Možu in meni je bilo dovolj in sva se odločila zapreti trgovino kot pa prenašati vse to.Zdaj jo zaradi nas vse boli,pa tako je pomagala,pa se gnala,…???delala pa je 5 mesecev po 3-4 ure!
No če pa je pazila vnuke 2 uri je vsem (tudi očetu)govorila da ima otroke in to ves dan in je vsa utrujena in je možu prekipelo in je prepovedal da jih čuva-seveda meni,jaz pa ji nisem upala povedati in tako pride vsako jutro k nam pogleda v vse sobe če je kje luč jo ugasne in mi pove da je elektrika draga,če kopam otroke preveri koliko vode je v bani,če grem v trgovino gleda kaj kupimo in pove da je treba varčevati,…..
Vse to mi je spet načelo živce in spet sem bila jaz čudna in spet me je poslala k psihiatru,ki je že tretjič povedal da živimo doma čudno?!Najbol hudo pa je to da sem si zdaj po vseh letih res začela misliti da sem jaz čudna in je z mano kaj narobe-sem pod groznim vplivom matere in sploh se nisem zavedala!!!!
Res ne vem več kaj naj,pri 30-ih sem kot majhna punčka in kot da ne znam misliti s svojo glavo-ker če mislim je po mamino vse narobe!Mož že ves čas govori da bi se preselili in ko je enkrat slišala(ćez stene in vrata)mi je naslednji dan ko sem bila sama doma povedala da nisem nič hvaležna,da mi je zgradila hišo(ki ni pisana name),da je naredila vse zame za vnuke,da jo vse boli,…in popoldan smo jo odpeljali na dežurno tako ji je bilo hudo-mož pravi da izsiljuje,jaz sem jo vsa leta zagovarjala zdaj pa so se tudi meni odprle oči in je grozno-sploh ne vem kaj naj!
Šele zdaj vidim kako sem živela,vedno pridna,ustrežljiva,nič ugovarjanja,vse prilagoditi mami!
Kako je mogoče da se zdaj jaz počutim tako slabo,kot bi imela slabo vest in nek strah v sebi da če se odselim bo vse narobe.Oće bo sam z mamo,pa že tako ga ni nič doma-prijatelji mu v šali pravijo da sam sebe v službo kliče samo da ni doma.Mati pa bo jezna in jaz bom najslabša,v sosednji hiši živi njena mati(babi)in njena sestra z otroci)-vsi jo poslušajo in ji pomagajo,če me ni mi govorijo da ne skrbim za mamo,ker gre ona k njim in pravi da ne skrbimo zanjo in hišo in vrt-midva z možem bova pa hin od dela-služba,s.p.(doma),dva otroka,pa vseeno delava doma kar nama rečejo-oziroma meni jaz pa možu ker ne govorijo.
Tako težko že to prenašam in me boli da se z možem prepirava zaradi drugih,ko smo sami je vse vredu.Naj še povem da sva z možem šla v 9 letih 2x v kino in 1x na koncert,pa še takrat se nisem mogla sprostit ker je bil oče ves iz sebe,ker je bil doma z mamo in otrokoma.
Pogrešam spontanost,igrivost,nasmehe,…ne vem kaj je z mamo ampak ko ji rečem da bi šle same na kavo ali v trgovino jo vedno vse boli in ne more pa še šparat je treba.Naj povem da gre v trgovino 4x na leto,vse ostalo nosi domov oče ali jaz,pravi da je zadovoljna doma in ji nič ne manjka-je pa res da vsi delamo kar želi.
Doma je ves dan,otrok ne čuva več,ko pridemo domov nam razeli delo(ti na vrt,pa rože ven,pa tole bi še bilo treba,…)če pa ni po njeno sede na kavč stoka in joka da jo vse boli,da ji ne pomagamo da je za vse sama,poje 2 tableti za bolečine,pa eno za živce in gre spat.Res me je strah za očeta,kako bo ker je oče res bolan a pravi da mu nič ni.Mati je stara 51 let ,in mislim da bi lahko še kakovostno in lepo živela-ne pusti si nič reči in pravi da ji pri zdravniku nič ne pomagajo-pa sploh ne gre tja!
Prosim za kak nasvet in tolažilno besedo,ker me je že res strah da je z mano kaj narobe,ne vem kako naj tole rešim,sem že poskusila pa je vskih nekaj let isto-zgleda da lahko nekaj časa to prenašam potem pa od stresa in vsega jaz ne morem več in mi pobere vso energijo,prav čutim da sem psihično in fizično izčrpana in ko se to zgodi moja mati pametno pravi da me bo mož spravil v umobolnico in mi uničil življenje in ko sem res na tleh se ne morem branit,razumem pa tudi moža da ima dovolj moje matere in želi normalno življenje!
Hvala za vaš trud in čas ki ga boste imeli s tole kolobocijo,ki sem jo napisala!lp ema

Daj se ti prosim preseli, imaš SVOJO družino in nisi dolžna prenašati tvoje mame in njenih bedarij! Če ne ti bo tvoja družina razpadla- mož poiskal drugo, otroci ne bodo nič imeli od vaju, …. vse zato, ker ti še vedno ne znaš iti stran od te tvoje mame!! tvoja mama ni normalna, resno!
Meni se hecno zdi, da si pri 30 pa še zmer ne veš kje bi bila…
daj daj… spokaj se že stran od te mame pa dol ti visi kaj si mislijo drugi.

tebi je vedno zbujala take občutke krivde, da še vedno verjameš v vse…
ma nora je, oprosti, ti pa še bolj če boš še dalje pri njej živela, ker boš uničila svojo družino s katero bi bilo bolje če bi se ukvarjala namesto, da služiš mami.

Itak da bo vse narobe, pa ne zate, za mamo, zgubila bo svojo vrečo za boksanje.

Ti boš pa pred sosedi najslabša, ja. Prava čarovnica boš predstavljena. Jaz takim ki take bedarije o meni verjamejo, še naložim na šajtrgo, ajaaaaaaaaaaa a niste vedli kakšna čarovnica sem, ja, res je, ravno zadnjič sem nekoga spremenila v žabo. Aja ne bi v žabo, no pol pa v zajca, tut to znam.

dej dej. Kot je rekla psihomama, naj ti dol visi kaj si mislijo drugi – imaš SVOJO družino. Ali se odseli ali ne, premisli sama, potem ko boš vse pretehtala; jaz ti ne bi direkt svetovala, naredi to ono, ker ne bom jaz nosila posledic, ampak se sama odloči. Samo ne prav dolgo omahovat, ker bo res mož zgubil potrpljenje.

vse bo narobe ja… za mamo in njena jokcanja in izsiljevanja. Pusti si živeti.

Hvala za nasvete-so dobrodošli in resno razmišljam da se odselim,trenutno naju morijo finančne težave drugače pa komaj čakava da gremo za sebe,da lahk končno zadihamo-sam res mi ni potegnilo da bi lahk bilo z mamo kaj narobe,sej vsi pravijo da neki ni vredu in da me mori sam sem jo vedno branila,je pa le moja mama-pa bom jaz zblaznela zram-res je da ti nekdo lahko na tak lep način in vedno prefinjeno popije vso energijo-pa sploh nisem opazila da je tako,samo vedno bolj si utrujen-bolj želiš ustrežit bolj je narobe-nore res!Glede moža pa je tud mal narcisa-vedno je samo jaz,jaz,jaz tudi pred otroci je on-a je možno da je z njim kaj narobe-res se moram zelo potrudit da se lepo pogovarjava-je pa res da se mi smili ker ima veliko dela,pa tožbe na glavi,pa pufe,….samo motit me je začelo da je vedno on-npr.ko rečem da otroci rabijo čevlje mi odgovori-js tudi,ko smo v trgovini pa rečem otroc bi puding,pa je js pa to in to in pol ni za puding,ko rečem da bi šla k frizerju(1x na leto!)reče sej js tudi,…..tole mi počasi preseda-pa da ne bo pomote zelo ga imam rada,je pa iz čisto drugačne družine in je pač tak,pa se mi zdi da bi v 9 letih lahk mal krenil.Sem namreč zbolela-hud napad žolčnih kamnov pa me je encajt gledal pa šel ven in me je oče peljal v bolnico kjer sem ostala in ko je prišel je rekel ka pa ne poveš!!!Ko je treba skuhat otrokom reče saj niso lačni,ko pridem domov pa jim je že slabo od lakote in norim v kuhinji,ko rečem da mi je slabo reče men tud,….pa za vse tako.Malo se je unesel ampak parkrat so mu že ušli živci zaradi bivše službe in me je odrinil,ali pa klofnil otroka-potem mu je bilo žal in je sam jokal-moja mati pa k nam in evo mož je kreten,js pa zram ker to dopustim-pa se spet nekako uredi,pa spet mama z vpitjem in stokanjem ki ga seveda slišim k nam in letim k njej,pa spet gor in spet dol.Tudi če možu rečem zdej pa dovolj dretja in terora po hiši se otroci že skrivajo mi vedno odgovori da se bo odselil in je res že 2x šel,hči je jokala on pa brezčutno pakiral in šel,pa seveda prišel nazaj-pa vpije mati da sem nora in mi bo vzela otroke,pa se dere mož da bo vzel otroke,…včasih se mi zdi da sanjam-pa sem vedno prijazna,ne kregam se,trudim se vsem ustrežit in kar zadržim v sebi in me to zdaj počasi ubija.Oba imam rada in ne želim verjeti da je z njima kaj narobe(kar trdita eden za drugega)ampak potem pomeni da je z mano!in to me plaši-da ne bo pomote-sem se že želela odseliti sama z otrokom pa je mož želel ostati tu,pa čez pol leta spet ne,pa spet ja in jaz kar sledim!Vem da bi morala kaj narediti,a sem brez vsega,brez službe in kam naj z dvema otrokoma,pa še rada jih imam-tako moža kot mamo!ja z mano je neki narobe!na trenutke čisto izgubim samozavest in pustim da me vodijo-je pa čisto drugače pri možu in mami ko vidita da se ne dam sploh če gre za otroke-takrat sta oba prijazna,vse bi mi dala,naredila,nič jih ne boli,…nasvet?

Ce bos prebrala vse, kar pisemo na tem forumu, ti bo kmalu jasno, da je tvoja mama specialistka za manipuliranje in psihicna ubijalka. Zamisli si, stara si 30 let in si izgorela. Kako si predstavljas
zivljenje naslednjih 30 let? Ce ne bos ukrepala takoj, bos v najslabsem primeru izgubila druzino, fizicno in psihicno zdravje in se kaj. Ocitno ti je tako oprala mozgane, da ne locis vec kaj je prav in kaj narobe. Skrajni cas je, da se postavis zase in za svojo druzino, ji postavis meje in prenehas plesati na njeno muziko. Ce tega ne bos storila, se bo vajin ples nadaljeval se cca 30 let. Taki psihicni vampirji so zelo zdravi, unicijo pa vse okrog sebe. Pomisli tudi na psihicno zdravje svojih otrok, saj vendar zivijo v zelo nezdravem okolju, kar jim bo zagotovo skodovalo.Jaz bi se na tvojem mestu globoko zamislila nad svojim zivljenjem v povezavi z njo. Resitev je selitev in to dalec stran od mesta mucenja.
Pa srecno!

daj reči svoji tastari naj zapre gobec in se ne meša v tvojo familijo! ti pa tudi, navadna melta za pometanje, malo tu malo tam… bogi tamali, saj se ti zmeša.
tastara: zapri gobec
ti: odseli se pa začni živet svoje življenje saj je tvoje, kaj te briga kaj bojo rekli sosedi…
ti imaš svoj lajf.
Naredi že red, nehaj plesati na njeno muziko, nehaj delati vse kar ti reče, ampak začni živeti svoje življenje ne pa biti tako kot taka lutka- malo tu malo tam… če ne drugega naredi to za otroke, da se jim ne bo zmešalo. ker že samo da bereš to ti živec potegne, kaj šele da živiš tam. jaz sem tole brala sem kar jezna/živčna…
Tvoja mama je bolana pomojem in to orenk bolana. Izsiljuje, … ne vem ti se samo čimprej ali odseli ali pa ji res zaveži gofljo. Če bo pa kaj težila, pa reči da si že od nekdaj njen suženj, da izsiljuje, se dela bolano, da vsi plešete tako kot ona pričakuje in da jo imate vsi poln kufer!
Da ni z vami narobe, ampak z njo na žalsot pa tega ne vidi!

Dobrodošla Emmas!

Nič nenavadnega ni, če šele pri 30 ali celo kaseneje odkriješ, da s teboj ni nič narobe in da je nekaj hudo narobe s tvojimi starši. Ker si odrasla v tem, ti je to postalo “normalno”. Otroci mejnih staršev so že od malega trenirani ( in to od vrhunskih manipulatorjev) da imaj tak starš VEDNO prav, da so čustva, potrebe, želje otroka tu VEDNO na drugem mestu, ponavadi zelo zgodaj postanejo skrbniki svojih staršev, namesto, da bi bilo obratno. Ti starši ponavadi svojega otroka doživljajo kot podaljšek samega sebe, ne kot ločeno osebo in vsako odstopanje je kaznovano kot izdaja. V otroke zelo hitro vcepijo meglo (FOG, kot dobro opisuje v knjigi Ne stopajte po prstih Fear – strah, Obligation – dolžnost in Guilt – krivdo) . Na te tipke znajo mejni starši prav mojstrsko pritiskati, zato je včasih tako zelo težko videti, kaj je manipulacija in kaj je res tvoja “dožnost”.

Ker ti starši ponavadi na različne načine kršijo vse otrokove meje ( fizične, čustvene….) odrasli otroci ponavadi tega pojma sploh ne razumejo in imajo velike težave v postavljanju meja, saj sploh ne vedo kaj so oni in kaj drugi, kaj lahko in kaj ne, do česa so upravičeni in do česa ne……zato je tudi tako težko prepoznati, kaj je njena stvar in kaj je čisto tvoj zasebni svet.

kar je važno je, da se zaveš je, da ti NISI ODGOVORNA za svoje starše. Nisi ti tista, ki si povzročila MOM, nisi strokovnjakinja, da bi lahko pomagala in odgovorna si ZGOLJ zase in za svoje nepolnoletne otroke. S tem, da mami popuščaš pa zgolj slabšaš njeno stanje ( ker ga tako hraniš) in še bolj slabšaš svojega.

Zato najprej poskrbi zase, za svojo družino in predvsem za svoje otroke, da ne bodo živeli v takšnem. Ni ga denarja ali kakršnekoli druge ugodnosti, ki bi bila vredna, da bi še ostala tukaj , kjer si. Včasih je celo dobro, da poleg tega, da se odseliš za nekaj časa povsem ali skoraj povsem prekineš stike s starši, da se megla razkadi, da se sploh začuitš kdo si in kaj si zares želiš in da si nabereš energije, da postaviš meje in jih nato kot najboj dragoceno trdnjavo braniš z vsemi štirimi 🙂

Morda bi bila dobra knjiga za prebrati ( poleg Ne stopajte več po prstih ( R. Kreger, P.T..Mason) tudi Strupeni starši S. Forward).

Drži se in ostani z nami!
GittaAna

Draga Emass.
Bolj ko prebiram, bolj mi je jasno, da si v nezavidljivi situaciji.Želiš si konec agonije, ki te preganja, pa vendarle, ali si to pripravljena storiti?
Se zavedaš, da če oddideš si si nakopala na glavo sovražnika, kateremu bo cilj samo eno- uničiti te do konca!?
S tabo je narobe samo to, da ne moreš več, da se ti pozna že na zdravju, da si utrujena, izmozgana,da si želiš normalnega življenja in normalnih odnosov.
Bolj ko prebiram, bolj imam pred očmi sliko, da ni samo tvoja mati tista, ki ima težave, ampak je tudi tvoj mož težaven.Oprosti za te besede.To je moje mnenje na napisano.Želim si, da bi ne doživljala tega, kar doživljaš.
Popolnoma razumljivo, da ne moreš več.
Popolnoma razumljivo, da se pri svojih letih počutiš kot mali otrok, ki mu vsi govorijo, kaj je za njega dobro in kako naj živi.
Želiš si ljubezni, posluha, spoštovanja in razumevanja, tega pa ne dobiš.
Imam občutek, da boš počasi odkrila resnico o celi zadevi, vključno o svojem zakonu.
Po tvojem pisanju sodeč, si na koncu svojih moči, dvomiš vase, v svoje dojemanja stvari, si tako rekoč med dvema ognjema, si nekakšen mirovnik in posrednik med vsemi udeleženimi in hkrati predpražnik za vse, ki se na nek način znašajo na tebe.
Razumem, da imaš rada vsakega posebej in vse skupaj, ampak daj poglej malo na sebe prosim.Si res želiš tako živeti celo življenje?
Si želiš čez nekaj let slišati iz ust svojih otrok očitek, zakaj nisi šla?
Doživela tudi sama, in marsikatera druga to gori.
Ne vem v katerem stadiju razumevanja si, ampak vse kar doživljaš vodi navzdol.Pot navzgor, pa je lahko zelo naporna.
Želim si, da se najprej začneš ceniti.
Želim ti, da se nehaš kriviti, ter nalagati krivdo za dejanja drugih.
Poskušaj se zaščititi na nek način , tak ki bo tebi najbolj sprejemljiv.
Nisi odgovorna za obnašanje, ne tvoje mame, ne tvojega moža.
Vsakdo je odgovoren za sebe in svoja dejanja.
Ne glede na to, kako ti poskuša kdo tako na manipulatorski način obesiti svoje napake, jih nikar ne sprejmi.
Zavedaj se, da imaš dva otroka, ki te potrebujeta, ki te imata rada.
Zavedaj se, da oba dojemata vse kar se dogaja pri vas doma, bolj kot si lahko misliš in predstavljaš.
Zavedaj se, da nikakršno nasilje ni dopustno in ga ne smeš dovoliti, pa najsi je to klofuta otroku, ali vpitje nad tabo.
Kot pišeš, se prepirata z možem zaradi brez veznih stvari.Nič ni brezvezno.Začela si gledati s svojimi očmi in verjetno so to opazili tudi domači.
Za karkoli se boš odločila, ti želim iz srca vso srečo.
Odločitev, ki jo boš sprejela, naj bo tvoja odločitev.Sama najbolj veš, kaj si želiš in kaj ne.Ne pusti, da ti kdorkoli govori, da ne smeš imeti svojega mnenja in pogleda.Lahko ga imaš.
Saj si odrasla oseba.
Upam, da te s čim nisem prizadela, pisala sem nežno, tako da ne boš imela občutka, da ti želim kaj slabega.
Poslušaj sebe in svoje srce.
Vso srečo.
Gemma

Draga Gemma tako zelo ste me pomirili in res hvala za vaše spodbudne besede! Res ne morem verjeti da sem toliko let porabila za pomoč drugim nase pa pozabila-zdaj se spet trudim,res sem se spremenila ampak mati in mož menita da na slabše,otroci in oče pa da na bolje!Mislim nase,se ne želim več prepirati,ne pustim da vpijejo name,tudi na otroke ne-mislim da je mati to res opazila in me drugače jemlje-ampak kako naj bi vedela da je z njo kaj narobe-od malega sem bila njeno sonce,srček,zasula me je z ljubeznijo,me dobro vzgojila,nekje vmes pa sem postala dobra samo še če sem delala kot je rekla oziroma je za njo ves svet normalen,če je venomer doma,brez prijateljev,brez pesmi in veselja. Sploh se nisem zavedala da sem skozi leta počela vse da bi jo osrečila-zna zelo dobro biti užaljena in jaz imam v sebi neko krivdo,slabo vest če je kaj narobe-vem da ne moreš vsem ustreči,a ker živimo skupaj si pač želim miru in delam da so vsi srečni in posledično mi zmanjka časa zame. Najbolj pa je hudo da se moram pri 30-ih učiti uživati v svojih rečeh in ne imeti slabo vest da me ni doma,da je sprehod samo moj in za mojo dušo! Res je da sem v zadnjih 6 mesecih opazovala sama sebe in moje domače in res so me naučili da samo delam in delam in naredim vse kar želijo,ko pa sem jaz na vrsti me sploh ne opazijo-zdaj pa se počasi učim. Možu ne skuham več čaja in ga dam ležat ko je malo prehlajen in je ves začuden,mati seveda še vedno stoka da jo vse boli a se odmaknem in pač vsem govori da ji nič ne pomagam-pa je bila lih soseda pri nas in rekla kako da sem že vse zunaj naredila-sem pač tiho in kar delam-bo že počasi bolje,samo da se malo nafilam z energijo pa bo vse vredu-sem pa res v šoku kako nisem opazila kaj se dogaja in kako je lahko prišlo do tega da sem čisto izmozgana!?Moja mati je vedno govorila da dela vse samo zame in me dobesedno priklenila nase pa nisem opazila,drugi so,ampak dokler tega ne vidiš sam ti nihče ne more pomagati-sama vidim da neki ni vredu pa ssi nisem želela priznati in zdaj sem jaz uničena-noro res-potrudila se bom po najboljših močeh da se iztrgam iz tega in zadiham s polnimi pljuči-hvala vse za dobre misli in koristne nasvete-bom še brala tale forum-joj,mi je odprlo oči-jaz pa prej v strahu kako sem sebična,nevzgojena in ničvredna hčera in tudi žena-pa ni z mano narobe samo drugi so mi energijo požirali-kako smo ljudje včasih slepi!!!lep pozdrav vsem in lepe praznike!se tipkamo
hvala tudi vam Gittaana
p.s.grem iskat knjige ki jih priporočate!hvala

joj,draga gemma res je poleti sem kar naenkrat začela gledati z čisto drugačnimi očmi na svet in seveda me je to prestrašilo,doma so vsi rekli da sem živčna in bo že jaz pa sem medtem ugotovila kaj vse je narobe in kaj želim spremeniti,in res imaš prav otoka sta mi prvo ,učim se imeti rada sebe in ne prepiram se več z možem ali mamo za neumnosti ki jih govorita-seveda so vsi v šoku ker sem enostavno tiho in potem so tiho tudi drugi,no včasih že malo žleht pa se ne dam,verjetno jih zdaj jezim in zato mi vcepljajo da sem se spremenila in nisem ista-pa saj ne morem biti več ker ne morem do konca življenja samo strežit drugim,poslušat jamranje in se sekirat in imeti slabo vest ker kaj nism naredila-pje sm zdej že kar jezna da nisem prej opazila-butara,jaz pa v takem strahu da je z menoj nekaj narobe!!!samo zato ker sem drugačna od matere,noro!