Ko ugotoviš,da ima te vzgorce lasten otrok, ki tega do 15. leta ni kazal (danes 20 let) ter da ob tem trpiš kot mama/starš in da več ne zmoreš, da je dovolj….Ne želim biti krivična in ostalih relacij minimalizirati, nikakor ne, sem sama že dala ogromno skozi….Samo želim povedato to kar čutim….to je z eno besedo GROZNO, situacija se zdi kot zakleta in kar verjeti ne moreš, da se tvoj lasten otrok nasproti tebe tako vede,te žali,manipulira, blati ni važno kje in proti komu, kot da bi užival, da te uničuje, spet po drugi strani imaš občutek, da sploh ne ve kaj počne, pa vendar se hkrati zavedaš,da je pri tej starosti sam odgovoren za svoje vedenje…In vse to se je na tak drastičen način začelo pojavljati pri 15. letih in potem vedno več, vedno bolj globoko, z vedno manj čustvi, empatije….kot da te lasten otrok sovraži, prezira, kot da te želi uničiti…
Pridejo trenutki, ko se ti zdi kot neka brezčutna pošast,se sprašuješ ja pa kako vendar je to mogoče, potem se pojavi občutek krivde,ker tako čutiš,doživljaš ter vzporedno še občutek krivde da si sam sokrivec tega rezultata. In ko spoznaš, da te lasten otrok prikazuje, drugim opisuje in vidi natančno takšno osebo, kot funkcionira sam ter da ni popolnoma nič kar narediš in kako se vedeš zanj prav, da v skoraj vsem vsaki tvoji gesti vidi nekaj neiskrenega, najde nekaj slabega….in da s časom, koncem pubertete bolje, temveč le slabše, slabše….
Velikokrat pride kljub temu, da sem veliko podučena in da imam ogromno informacij kljub temu do tega, da se počutim zaradi tega kar se mi dogaja tako žalostno, nemočno, razočarano, krivo…..Kot da gre za neko prekletstvo.
Lasten otrok, ki ga imam tako zelo rada, pa je vse tako zelo narobe…
Sem morala to povedati,ker resnično trpim in hvala vam,da ste bili z mano!

Dobrodošla Kot urok!
Ne morem si niti predstavljati, kako hudo je, če ima tvoj otrok MOM. Že je to tvoj partner se lahko od njega vsaj ( sicer s težavo) vsaj ločiš, če so to tvoji starši je “ločitev” že težja, kaj pa storiti z otrokom?

Sama nimam s tem izkušenj, glede na to, da pa velja za vse ki imajo MOM podobno – čustveni odmik, postavljanje meja, ne prevzemanje odgovornosti za drugega…..mora biti to res izjemno, izjemno težko.

Priporočam knjigo Ne stopajte po prstih, kjer je eno poglavje prav na to temo in tam notri je tudi omenjena ( sicer tuja) skupina staršev za samopomoč ki imajo otroke in še kar nekaj drugh infrormacij.

Upam pa, da se nam bodo pridružili tudi drugi straši s podobno težavo in podelili z nami svoje izkušnje in da ti bomo tudi mi v pomoč, kolikor bomo le lahko.

Drži se!!!

GittaAna

Hvala za podporo in hvala za ta forum. Res bi bilo verjetno napak 100% trditi, da gre za MOM, kajti si je več vedenjskih motenj zelo podobnih; že prej sem proučevala veliko o narcisoizmu, pa o bipolarni motnji,tudi o depresiji,…skratka upadam se s tem že zadnja 3 leta zelo aktivno in iščem razloge za tako vedenje, načine kako bi bilo bolje,…

Sedaj pa naenkrat vidim to obliko motenj in vse se ujema. Ampak kljub temu se zavedam, da ne morem kar popredalčkati, vem pa hkrati, da je zagotovo pri npr. 20. letih že zagotovo vsak odgovoren za svoja dejanja in če se to ponavlja in je vedno enako, se stvari same od sebe ne premaknejo; iz svojih izkušenj lahko povem, da gre le navzdol, kar je slabo za vse vpletene v družini.

Res je na to temo tudi v knjigi manj informacij (na splošno sicer so), ki bi mi kot mami bile najbolj potrebne,saj tudi sama rabim pomoč in oporo, niti malo mi ni lahko,kajti prišel je dan in trenutek, ko sem svojemu otroku, ki ga imam neizmerno rada morala reči,da doma več ne more stanovati.

Tudi jaz najbolj upam na izkušnje staršev, ki so se znajdli v podobnem začaranem krogu.
Hvala vam!

Draga urok,

tudi zate imam zgodbico, ki je resnična.

Ko sem bila majhna, sem gledala oddajo o živalih, kjer je slonica skotila mladička in ga nato suvala in brcala sem ter tja in nisem mogla več tega gledat in sem šla jokajoč k svoji mami in ji nato povedala, kako grda oddaja, kako grda da je slonica, da ne mara svojega mladička, da ga hoče ubiti, da ga je metala sem ter tja in da ga je hotela pohoditi, zadušiti in ker nisem gledala do konca, ga verjetno tudi je ubila. Še sedaj se spomnim, kako sem bila žalostna in prizadeta, ker nisem mogla razumeti, da je nekdo, ki je skotil mladička, do tega nebogljenega bitjeca tako hudoben, da ga hoče ubiti, še prej pa mučiti. Jokala sem tako močno, da svoji mami najprej sploh nisem mogla povedati, kaj me je tako vznemirilo. No, ko sem se malce pomirila, sem ji le uspela povedati svoje občutke. Mami se mi je nasmehnila, me stisnila k sebi. Ko sem se že čisto pomirila, mi je povedala, da je to, kar sem videla res, ampak da to slonica ne počne, ker bi bila hudobna ali kruta in da bi ga s tem prizadela ali celo ubila. Povedala mi je, da želi slonica po rojstvu pomagati malemu slončku, da bi hitreje zadihal (suvanje v njegovo telo, da se “predrami”), da ga brca sem ter tja, da bi izpljunil porodno vodo, da se ne bi zadušil, skratka, moja draga mamica mi je povedala, da je slonica pravzaprav s svojim ravnanjem rešila malega slončka, ker bi se v nasprotnem primeru (da bi ga pustila pri miru) zagotovo zadušil in bi res umrl. Nisem ji verjela in sem ji tudi povedala, da me hoče samo potolažiti. Rekla mi je, da bova skupaj gledali ponovitev oddaje in da bom, če bom gledala do konca, videla, da je slonček preživel in pri mamici slonici pil mlekca in da je vse v redu.
Res sva gledali skupaj ponovitev oddaje in mami je imela prav. Takrat, kot majhna tega nisem razumela, danes pa razumem, da moramo mame velikokrat narediti nekaj drastičnega svojemu otroku, ki takrat razume, da mu želimo škodovati, v resnici pa gre za neizmerno ljubezen, da mu pokažemo pot v svet in da se mora postaviti na svoje noge in stvari urediti/narediti sam.

Tako, da draga urok, me mame te popolnoma razumemo in podpiramo dejanja iz prave ljubezni, ker želimo svojim otrokom srečo v življenju, ne pa da ga podpiramo v parazitstvu, kjer bodo kratko potegnili ljudje, ki ga obkrožajo in ga imajo radi, najkrajšo pa bi potegnil sam.
Ne, me želimo, da bi naš otrok ljubil in bil ljubljen in da prenaša zdrave vzorce naprej svojim otrokom.

Vau rdeca oblekica – odlicno povedano, super primerjava!

HVALA!