težave
Lep pozdrav!
V soboto sem tudi jaz gledala Polnočni klub in v oddaji prepoznala simptome,ki jih je imel moj bivši mož. Pred 12 leti, ko je bilo hčerki 10 let, sma se ločila. Hčerka je bilo vse skozi po malem “težka”, uporniška, vendar sem vse skupaj pripisovala družinski situaciji. Sedaj ima 22 let in izpadi so še zmeraj prisotni. Iz nič zna naredit problem, je prepirljiva in ne sprejema drugega mnenja. Skratka njeno obnašanje se popolnoma ujema z navedenimi simptomi.
Priznam, da sem ob njenih izpadih zmedena, šokirana in prizadeta in nevem kako reagirat. Ponavadi nagonsko dvignem glas, ji povem, da je njeno obnašanje nedopustno, potem pa se zaprem vase in jo ignoriram. Ravno zdaj sem že tretji teden distancirana od nje in se ne pogovarjama. Situacija je mučna in me zelo boli, ker si želim lep, miren medsebojni odnos.
Ima prijetnega fanta, vendar je tudi z njim venomer na bojni nogi, imata dobre in veliko slabih trenutkov. Občutek imam, da njuna veza propada, ker je njeno obnašanje res nemogoče in težko za vse nas.
Hvaležna bom, če mi boste dali kakšen nasvet, kako reagirat in kako se zaščitit, da ne bom tako prizadeta.
Bom pa odšla ob prvi priliki v knjižnico po knjigo – Ne stopajte več po prstih.
Hvala in lep pozdrav!
Pozdravljeni!
Dobrodošli na našem forumu! Burna uporniška leta v katerih je trenutno vaša hči, ki se počasi osvobaja in stopa na samostojno življenjsko pot že sama po sebi predstavljajo neke vrste razvojno krizo, skozi katero smo se vsi morali nekako prebiti. To obdobje je težavno tako za otroka kot za starše, saj so oboji kar naenkrat soočeni z neko novo življenjsko vlogo. Otroci so kar naenkrat odrasli in morajo sami poskrbeti zase, starši pa zaradi vse večje samostojnosti otrok čutijo praznino. Po mojem mnenju je pomembno, da daste hčerki občutek, da ji zaupate, da verjamete, da je dovolj odgovorna in sposobna skrbeti zase. Da sprejmete, da je odrasla oseba s svojimi odločitvami in ji to tudi poveste. Če vam povem mojo izkušnjo: Tudi jaz sem se, ko sem bila mlajša, precej prepirala s starši, na vsak način sem jim hotela nasprotovati. Ko pa sem malo odrasla in si nekako izborila, da so me nehali pri vsem nadzirati, se je v meni izgubila vsaka sled uporništva. Zgodilo se je prav nasprotno: začela sem se zavedati, da so starši tisti, ki nam želijo nesporno dobro in da tudi če se z njimi tisti trenutek ne strinjamo, je pametno vsaj premisliti o njihovem mnenju. Še vedno, ko sem v težavah je mama prva, ki jo pokličem in vprašam za nasvet.
Za vas je pomembno, da postavite meje, do kje vsa ta hčerkina vedenja sežejo. Jasno in glasno je potrebno prekiniti neprimerne odzive in se iz situacij enostavno izključiti, če je prekinjena normalna komunikacija. Psihiatrinja M. Z. Dernovšek predlaga vajo:
Poskusite se postaviti v naslednje situacije:
1. Ni me mogoče razjeziti, če se jaz nočem
2. Ni me mogoče užaliti, če jaz ne dovolim
3. Ni me mogoče prestrašiti, če jaz ne dovolim
4 … in tako dalje…
Veliko sreče in lep pozdrav!
VidaLina