Ja, no. Saj je tipično, je kdo sploh kaj drugega pričakoval?
Na forumu berem že dve pričevanji, kako tanaporni svojec prepričuje tadrugega, da ima motnjo ta tadrugi, ne pa ta, s katerim je fejst naporno živeti.
Še ena taka meni poznana oseba meni isto, torej vsaj že trije meni trenutno dostopni primeri. Ne dvomim, da jih je še veliko več med takimi, ki so Polnočni klub gledali in s katerimi svojci blazno težko živijo, ki pa bodo zdaj svojce pošiljali k psihiatrom in terapevtom (no, saj ne da to ni koristno zanje, a težave svojca so posledica življenja z osebo z MOM, ne pa primarni vzrok), sami so pa “čisti ko suza”.

“Težava so drugi” sindrom. Meni se je zdela oddaja koristna – čeprav Gostečnik za moj okus čisto preveč poudarka daje travmatičnemu otroštvu (mnogo ljudi ga je imelo, pa nima MOM, in obratno, mnogo ljudi ima MOM, pa ni imelo travm v otroštvu) – ampak zdi se mi, kot voda na mlin osebam z MOM. Še “znanstveni dokaz” dobijo, da je s tabo nekaj narobe. Že tako zmanipulirajo besede strokovnjakov, da si tisti, ki je odpiljen, videti ti.

Ima še kdo tako izkušnjo ali občutek, morda?

Točno tako – tudi moj mož ves čas govori o “znanstvenem dokazu”. Tudi jaz Polnočnega kluba nisem še uspela pogledat in zato ne vem, o čem točno govori, vendar sem itak že navajena takih in podobnih izrazov – vedno govori, da on ima argumente, dokaze, logiko itd. Ampak jaz sem zdaj kar tiho, sploh ne reagiram, ker vidim, da nikamor ne pridem. Včasih sem se ob takih “argumentih” npr. razburila, ko mi je bilo zares zadost in preveč, zdaj ne več. Ker mož potem izkoristi v svoj prid, sicer pa je on tako spreten v svojih mislih in dejanjih, da zna čisto vsako stvar obrnit tako, da je videti, kako je on dober in pameten.

Ja strinjam se. Cez celo oddajo je bilo govora samo o tem kako MOM-ovci trpijo. A tisti, ki zivi z njim pa ne?? Meni je izgledalo, kot da terapevti napeljujejo vodo na svoj mlin. Resitev za partnerje
mom-ovcev pa ni bilo od njih razen od g. Pan.

mislim, da ga. Dernovškova tudi meni podobno kot Panova, morda tu ni prišlo toliko do izraza. Ker v bistvu je to “trpljenje” vseskozi na plano nosil Gostečnik, noben drug. Dernovškova ga ni omenjala, pa Jereb tudi ne. Samo Gostečnik ima nek tak pokroviteljski pristop češ “saj se vse strinjamo kenede”, zapakiran v neko blagohotnost, ki jo takoj ko dobi besedo začini še z obveznim komplimentom sogovorniku (to ste lepo povedala, npr.), da mu je uiber težko oporekat. Panova je še najbolj odločnbo poskušala, pa kar ni slišal, kaj je želela reči.
Brez njega bi oddaja zagotovo drugače potekala.

Kdo od nas se je zmožen vprašat, zakaj smo v razmerjih z osebami MOM? (razen za otroke takih staršev-tu otrok res ne more kaj)? Zakaj, od kje takšna valentnost?
Kar se tiče pa Gostečnikove teorije: vsak psiholog itd. pa ja menda že priznava, da trpljenje sejejo tisti, v katere je trpljenje bilo posajeno. Saj to ne nastane pač samo po sebi.
Pa še nekaj o “dobrih družinah”, kjer ni nobenih osnov za takšne razvoje takih bolezni: tud moji so bili odlični starši, dokler nisem odrasla in začela govorit o stvareh, ki so se dogajale za zaprtimi vrati. Pameten otrok in manipulativni starši lahko okoli prenesejo prav vsakega, še takega strokovnjaka. Žal, doživela.
lp

Gledala oddajo, zelo zanimivo. Osebno menim, da je oseb z MOM in oseb, ki projicirajo vedenje od MOM več kot 2%. Če se ozrem po svoji bližnji ali daljni okolici ima skoraj vsaka družina vsaj enega do več takih oseb v bližini. Ampak kot ste ugotovili, ogromno se dogaja za zaprtimi vrati, zato je to “družinska skrivnost”.
Za tud znano glede izjave Vsi lahko prenesejo naokoli le sebe, veš.

Pozdravljeni vsi!
Sem vesela, da je čedalje več ljudi tukaj na forumu in da vam je bila oddaja Polnočni klub všeč. Strinjam se, da je treba veliko več govoriti o svojcih, ki se so huda “kolaterarna” škoda te bolezni. Vendar mi je tudi to, kar sta govorila Dr. Dernovškova in Dr. Gostečnik všeč. Sta namreč ena redkih strokovnjakov za mentalno zdravje pri nas, ki se s tem sploh ukvarjata. Pri nas namreč strokovnjakov, ki bi MOM zares poznali skorajda ni, nekateri dobesedno nimajo pojma, kar nekaj tistih, ki pa vedo dovolj, se tej temi in tem bolnikom izogiba, ker veljajo ti bolniki za izjemno naporne, težavne in težko ozdravljive. Zato je super, da sta in da sta govorila tudi o težavah s katerimi se srečujeta, ker je to, da se z njimi noben ukvarja ali pa se jih na veliko izogibajo velik problem. Tudi za svojce, ki tako ne morejo dobiti uradne diagnoze svojega bližnjega, niti pomoč kot svojci. Res pa je nekomu, ki ima v svoji bližni nekoga z MOM, ki že tako ali tako manipulira z vsemi, da se vse vrti okoli njega ali nje precej težko slišati, da se sedaj še strokovnjaki ukvarjajo zgolj z MOMovci 🙂 In res je tudi, da so v bistvu svojci tisti, ki bodo zares poiskali pomoč in tisti, ki lahko v Sloveniji sploh kaj premaknejo. Tako s tem, da se bo o tem bolj govorilo, kot tudi tako, da “prisilijo” strokovnjake s svojimi vprašanji in zahtevami, da se končno začnejo bolj ukvarjati s tem problemom.

Statistike, koliko je mejnih v populaciji se razlikujejo. V knjigi Ne stopajte po prstih navajajo 6 odstotkov populacije, vendar ob tem poudarjajo, da gre to za večinoma nizko funkcionalne MOM, ki sploh pridejo do njih. Torej srednje in visoko funkcionalni, ki ponavadi ne poiščejo pomoči ( saj veste…z njimi nikoli nič narobe, okolica je tista, ki naj se zdravi….) v statistiko sploh niso zajeti. Zatorej predvidevajo, da je MOM veliko veliko več kot zgolj 6 %. Glede na to, da se zunaj s tem kar veliko ukvajajo in da velja MOM za eno najbolj raziskanih motenj in glede na to, kar opažam naokoli, bi kar verjela njihovim statistikam :-).

Kakorkoli že, vesela sem , da se je pri nas končno začelo o tem govoriti in mislim, da bo v letu, dveh tudi pri nas MOM povsem običajen pojem, ki ga bodo poznali skorajda vsi ( upam, da se bo premaknilo tudi med strokovnjaki…) Do takrat pa je super, da imamo ta forum in upam, da bo v pomoč mnogim. Ko sem sama skoraj 2 leti sledila tuje forume na to temo ( partnerji, sodelavci, odrasli otroci) , da bi bolje razumela, za kaj se gre in včasih so mi celo pomagali pri prevodu, sem videla, da je internetna skupina lahko v izjmeno pomoč, saj je mnogo tistih, ki so se pridružili in so bili na začetku še čisto “preč” od vsega, kar se je dogajalo v njihovem odnosu z MO, našlo veliko rešitev, podpore, informacij… in ga skoraj ni, ki bi ostal gori, da njegovo življenje, s skupinsko podporo tistih, ki gredo čez podobno, sedaj ne bi bilo veliko bolje ali celo povsem drugačno, kot na začetku. Upam, da se bo to zgodilo tudi pri nas 🙂

Vas spremljam!

Irena Pan

Pozdravljena Irena,

Lepa hvala za povedano v oddaji in seveda tudi vsem ostalim sodelujočim. Res škoda, da vam ni bila dana priložnost, da poveste svoje misli oz. sporočila do konca, saj ste bila skorajda nenehno prekinjena s strani sogovornika. Tu na forumu kot ste opazila smo se številčno našle ženske, ki govorimo o nasilnem vedenju partnerjev, saj so vzorci vedenja podobni oz. identični osebam z MOM. V oddaji sem pogrešala predvsem mnenje, da je za svojce lahko pogubno življenje z takšno osebo. Malce preveč lahkotno mi je delovalo o postavljanju mej – in to naj bi rešilo odnos oz.se vse uredilo -postavitev mej taki osebi postane za svojca oz. partnerja pogubno….Dopuščam seveda možnost, da sem zapustila oz.pobegnila iz nasilnega partnerskega odnosa in sem zato tudi občutljivejša na to tematiko, vendar z postavljanjem mej se nasilno vedenje samo še stopnjuje in življenje postane pekel…

Pred cca 14 dnevi sem si na tujem kanalu ogledala dokumentarec osebe z mejno motnjo. Ne bom pisala zgodbe, kajti je bila preveč kruta in za nekoga se je končala tragično…Pozitivno pa sem bila presenečena nad telopom med oddajo, kjer so se vrtele številke varnih hiš in drugih nevladnih organizacij…Strokovnjak-psihiater na področju mejne motnje je poudaril, da je potrebno takojšen odmik partnerke od takšne osebe, da ne pride do hudih posledic za njeno psihično in fizično zdravje ali celo do tragičnega konca v velikih primerih.

Želim si, da bi še imeli tovrstne oddaje predvsem kakšen pekel je živeti z temi osebami, saj le tako bi ozaveščali javnost, predvsem pa ženske, ki živijo v teh odnosih in dejansko menijo, da so one krive in da je z njimi nekaj hudo narobe.

Lep sončen dan, viviana

Zdravo Viviana!

Je ze tako, da je MOM ( ali podobno vedenje) tako zelo komplesno, da ga je težko spraviti uro in še nekaj…:-)

Življenje z nekom, ki ima MOM ni preprosto in dostikrat pride to točke, da lahko za bližnje postane celo nevarno. Vsi, ki se s tem ukvarjajo, pravijo da je postavljanje mej bistvenega pomena, vendar je to, kakšne so te meje odvisno od vsakega posameznika in situacije.

Če se odločiš, da boš v takšnem odnosu ostal ( zaradi različnih razlogov) je postavljanje meja in učenje komunikacijskih in drugih veščin bistveno za preživetje takšnega odnosa, ohranitve zdrave pameti (in še česa) partnerja, ki nima MOM in konec koncev na tak način pomagamo tudi tistemu, ki ima MOM, saj je zanj bistveno, da se sooči s posledicami svojih dejanj, prezame odgovornost za to in se začne učiti drugačnega delovanja v svetu ( težka naloga…) Tisti, ki so se za to odločili, vsi pravijo, da je, preden postane kolikor toliko znosno najprej zelo hudo. Da pa je odnos potem bistveno drugačen in boljši.

Meje nimajo toliko veze s tisto osebo, ki ji želimo meje postaviti, temveč z nami samimi. Postavljanje meja pomeni, da se zazreš vase in odkriješ, kaj je zate še dopustno, zaželjeno, kaj si še pripravljen sprejeti in kaj ne, kaj je še varno…..Ko veš do kod in na kakšen način si pripravljen drugega še spustiti v svoje življenje, mu postaviš te meje in kaj bo z njimi storil ( upošteval ali ne) je stvar drugega, ne tebe. ON mora potem sam odkriti ali so tvoje meje ( ki so tebi bistvene za tvoje življenje in odnos) sprejemljive tudi zanj. Če jih odkloni, jih ne upošteva in še vedno ruši , potem se moraš pač odločiti ali boš to trpel ali ne, ali boš vseeno ostal ali ne.

Varnost tebe samega in še posebej varnost otrok se mi zdi bistvena meja, ki jo moraš postaviti v nekem odnosu. Ljubezen, skupno premoženje, eksistenca…vse to se mi zdi v primerjavi s tem drugotnega pomena. Na prvem mestu pa se mi zdi, bi morala biti vedno varnost in dobrobit otrok. V primeru resnega nasilja po mojem sploh ne bi smelo biti dileme in je treba takoj !!!!! ukrepati. Če ne zmoreš sam, pa vsaj takoj poiskati pomoč. Zato velika pohvala za tvoj pogum, da si se s situacijo, ki je morala biti grozna soočila in zaščitila sebe in otroke.

Drugače pa je oditi ali ne, velika dilema tistih, ki so se zaljubili v nekoga, ki ima MOM in še dosti večja tistih, ki imajo z njimi otroke, saj je v tem drugem primeru zelo težko presoditi ( zaradi različnih razlogov), kaj je dobro in kaj ne. Nekoč sem na (tujem) forumu prebrala en zelo dober odgovor, ko je nekdo spraševal, kaj narediti. Napisal je, da če imaš nekoga rad, ga ne zapustiš kar tako. Da ga na primer ne bi zapustil, če bi imel sladkorno bolezen. Nekdo drug mu je odgovoril, da je MOM bolj primerno primerjati z AIDSom , kot s sladkorno. In da tudi nekoga, ki bi imel AIDS in bi ga zares imel rad ne bi zapustil. Vendar bi od njega zahteval in pričakoval, da uporablja kondome. In če bi drugi to odklonil, bi ga moral zapustiti, da bi sam ostal živ. Se mi zdi odlična primerjava ( biti z nekom, ki ima MOM je lahko usodno) in tudi odlična prispodoba za meje.

Toliko…danes je bil naporen dan….
Pozdrav!

Irena Pan

Spoštovana ga Irena Pan!

Z velikim zanimanjem sem gledala oddajo polnočni klub na temo MOM. Pomenila mi je svetlo lučko na koncu tunela. Močno me je motilo, ko je dr. Gostečnik premočno preglasil druge tri sogovornike, saj bi jih sama želela več poslušati. Žal.

Sama sem že več kot 10 let v hudi stiski, za katero ne najdem izhoda. Moj problem je odnos z mojim sinom edincem. Od kar se je poročil in ima dva otroka, mu pomenim projektivno platno za vse njegove težave. Zanj sem ena najslabših ljudi na svetu in kriva za vse slabo. Stalno me ponižuje, zaničuje ignorira in se mi maščuje na različne načine. Ker trenutno živim sama, sem zanj zato bolj “obvladljiva”. Zaradi nastalih težav sem celo hudo zbolela.

Šele ob poslušanju oddaje sem zaslutila, da gre pri sinu za MOM. Sin je visoko izobražen, uspešen podjetnik in izjemen v uveljavljanju svojega “prav”. Postavljanje meja s sinom ima zame visoko ceno, saj se mi zato maščuje, kjer le more. Sedaj me že več kot dve leti ignorirajo in ne smem imeti stikov z vnukinjama. Vidimo se le, ko ima kateri od njih rojstni dan.

Mlajša vnukinja je name zelo navezana in bojim se, da ji bodo tudi to uspeli kmalu zatreti. Zadnjič, ko je bil sin z njo pri meni, je šla z mano v klet, da mi je lahko na samem povedala kako močno me pogreša. Izročila mi je tri risbice s prebodenim srcem. Tega otrok pred svojim očetom, mojim sinom, ne sme izraziti, ker bi bila zato hudo kaznovana. To je le eden od insertov hudih nevšečnosti, ki jih doživljam in jim ni ne konca ne kraja.

Pri postavljanju meja bivšemu zakoncu sem bila uspešnejša. Pa tudi tu sem potrebovala strokovno pomoč. Bojim se, da postavljanje meja sinu, postaja zame usodno, saj so njegove oblike maščevanja brezmejne. Eno je, kar ti veleva razum, drugo pa je, kar govori srce. Tu se ne gre toliko za sina in snaho, saj bosta sama morala nekoč odgovarjati za svoja dejanja. Gre se za vnukinji, ki ju imam zelo rada in ker vem, da bo imelo sinovo ravnaje zanju hude posledice. Tudi sama se zavedam, da nerazrešen odnos s sinom, zame pomeni rušenje temeljev za moje zdravje.

V življenju sem bila uspešna ženska in športnica. Sedaj pa se že dolga leta počutim prava razvalina. Že dolgo se zavedam, da sem edini človek, ki ga lahko spremenim, jaz sama. Toda kako? Kako doseči svoj notrnji mir in ravnovesje?

Komaj čakam, da bom prebrala knjigo “Ne stopajte po prstih”. Vendar zaradi kompleksnosti mojega problema, se bojim, da mi bo dala premalo napotkov.

Dovolj mi je nenehnih poniževanj, nalaganja krivde in ignorance. Sama ne zmorem vsega tega preseči. Na vas se obračam s prošnjo, če mi lahko pomagate in poveste, kam naj se obrnem, da bi lažje našla zase ustrezno rešitev. Rada bi vedela, kako priti v stik z dr. Mojca Z. Dernovšek?

V upanju na vaš odgovor, se vam iskreno zahvaljujem.
ZRAKINA

Spoštovana Irena Pan.

Najprej stoječi aplavz in hvala, ker ste prevedli knjigo o motnji, ki je bila še do pred kratkim tabu tema.
Hvala tudi za vse, kar vam je uspelo povedati v oddaji.Žal mi je edino to, da niste imeli priložnosti povedati več, kajti moj občutek je, da imate še veliko informacij, ki bi jih lahko povedali.
Nam, ki smo živeli s osebo, ki ima Mom, to zelo veliko pomeni.Končno nekdo, ki razume kako je pa svojcem.
Dokler nisem gledala oddaje, sem Dr. Gostečnika brala in poslušala s spoštovanjem, od oddaje naprej, pa žal moram reči, da sem malo razočarana.Razočarana sem nad njim, ker nisem pričakovala od njega, da sogovornikom ne bo pustil do besede.Razočarana sem, ker je po moje , preveč izhajal iz travmatičnega otroštva, ki pa ni vedno vzrok.Njegovo literaturo sem izredno rada prebirala in svoje čase, mi je tudi pomagala razumeti nekatere stvari.Nikakor se ne morem sprijazniti z mislijo, da pa skorajda ni imel posluha za sogovornike.
Sama sem odšla od osebe, ki ima MOM.Da sem ugotovila, kaj dejansko mu je, sem potrebovala veliko časa, veliko prebranih knjig, študij, raziskovanja, sodelovanja z ustanovami, ki pomagajo ljudem v stiski.Edino pri takih ustanovah, sem dobila največ podpore in informacij, v stroki, ki pa naj bi bila podkovana o teh stvareh, pa nisem dobila ne razumevanja, ne podpore.
Postavljanja meja pri osebah z Mom je praktično nemogoče.Postanejo tempirane bombe, za katere nikoli ne moreš vedeti, kdaj bo eksplodirala.Postavljanje meja, je lahko nevarno.Ko rečeš ne, je najmanj, kar se ti lahko stori prijava na CSD, policijo, da so maltretirani, zlorabljeni, izkoriščeni, da se nad njimi izvaja nasilja, čeprav je resnica popolnoma drugačna.Glede na to, da je pri nas zadeva na začetku, je zgolj naša beseda, proti njegovi.Komu verjeti?.
Nekomu, ki je popolnoma sesut, na robu živčnega zloma, ali nekomu, ki je tako dober igralec, da bi lahko dobil vse gremije, kar jih premore filmska industrija?
Taki ljudje, so popolnoma nesposobni kakršnekoli empatije, razumevanja, ampak so polni zlobe, sovraštva, jeze , maščevanja in edini interes, ki ga imajo je ta, da je potrebno sovražnika uničiti.Ko svojec ne more več, je najbolje oditi, žal ni druge rešitve.To je moje mnenje in govorim iz svojih izkušenj, kajti ko sem videla, da je lahko ogroženo moje življenje in življenje mojih otrok, sem odšla.Težko je ko pustiš vse, odideš iz svojega doma, spokaš otroke in greš, tam, kamor lahko greš.Ne razmišljaš kako boš, ne razmišljaš, kaj boš, ampak greš.Ko sem jaz poskušala postaviti meje, sem naletela na strahovit odpor in napad, ki se lahko primerja samo z napadom sovražnika, na nekoga, ki mu je po njegovo nevaren.
Dejstvo je, da takih stvari nihče ne more tolerirati in v taki situaciji pomeni biti junak, da zbežiš in si rešiš lastno življenje.
Občutki so strašni.
In ne podpiram mnenje Dr. Gostečnika, da so to osebe ki trpijo v sebi, kajti nobeno nasilje ni sprejemljivo.
Tudi jaz in še kdo drug, je doživel travme v otroštvu, lahko da mnogo hujše, kot oseba z MOM, pa nam na misel ni prišlo, da bi se pa zaradi tega , nad kom znašali.
Tudi sama sem si poskušala pomagati z razumevanjem njega, poskušala sem priti do informacij, tako nežno, kaj se je doma dogajalo, kaj je doživel, pa sem dobila samo nož v hrbet, rekoč, da so imeli čudovito otroštvo, krasne starše, ter da sem samo ljubosumna, na njega in njegovo primarno družino.Poskušala sem na mnogo načinov, poskušala sem uporabiti tehnike, ki jih v svojih knjigah, navaja Dr. Gostečnik, pa je bilo vse brez pomena.
Takšni ljudje imajo dejansko dva obraza.Enega lepega pokažejo na začetku, dokler ne dosežejo svoje, ko pa svoje dosežejo in ti kot svojec opaziš kakšno igro igra, pa pokažejo drugi obraz.
Iz muce, se spremenijo v leva.
S takimi ljudmi, je nemogoč kakršen koli kompromis, kakršen koli dogovor, postaviti meje, pa je popolnoma nemogoče.Govorim iz svojih izkušenj.Verjetno je odvisno tudi od tega, kako visoko ali nizko je funkcionalna oseba z MOM.
Meja pri njih ne obstaja.
To je tako, kot da otroku vzameš igračo, ki jo ima najraje.
To so ljudje, ki so dejansko na stopnji otroka ujeti v telesu odraslega.Zakaj so ostali na tisti stopnji, verjetno nikoli ne ugotovijo, kajti za njih je značilno, da oni nimajo prav nikakršnih težav, ampak jih imajo vsi ostali okoli njega.
To so ljudje, ki so sposobni prikazati svojca kot rablja, sebe pa kot žrtev.
To so ljudje, ki nimajo moralnih načel.
To so ljudje, ki so sposobni uničiti življenja ljudi okoli sebe, za dosego svojih ciljev.
To so ljudje, ki so sposobni finančno uničiti družino, ki jim poberejo vse in še več, samo da dosežejo svoje.
To so ljudje, ki so zasvojeni na veliko načinov.
Nekateri konzumirajo alkohol, droge, tableti drugi so zasvojeni z igrami na srečo, tretji so spolno dejavni na večih koncih, s tem, da brez kakršnekoli slabe vesti, vse kar sami počno pripišejo svojcu.Ne prevzamejo nikakršne krivde, ne prevzemajo nobene odgovornosti za svoja dejanja, ampak jih prilepijo svojcu.
Sposobni so prikazati otroke, kot največje kriminalce, sposobni so jih razvrednotiti v nulo.Sposobni so jih prijaviti na CSD, da jih otroci maltretirajo.
Taki ljudje, so sposobni stvari, ki si jih niti zamisliti ne moremo.
Najboljši pisec kriminalk, ne vem če bi bil sposoben stvari, ki so jih sposobni oni.
In tu, brez zamere, sama nisem sposobna na njih gledati kot na ranjene ljudi.Ja, samo v primeru, da priznajo, da imajo težave, ki jih je potrebno obravnavati, drugače pa v nobenem drugem primeru ne.
Vsakdo je odgovoren za sebe in svoja dejanja.
Sama sem zaradi take osebe pristala skoraj na psihiatriji.
Moji otroci so še danes na terapijah in se soočajo s posledicami življenja z osebami z MOM.

Spoštovana Irena, se opravičujem, če sem zašla, ampak mogla sem napisati, mogla sem povedati, kako zelo pomemben je VAŠ glas za svojce, ki smo in še doživljamo nasilje s strani oseb z MOM.
Širite VAŠ glas še naprej.Vi, imate zagotovo večjo moč, ter boste prej slišani, kot katerikoli posameznik.
Hvala za vaš glas.
Z vsem spoštovanjem.

Tudi Dr. Dernovškovi hvala za njen prispevek v tej oddaji,vsem, ki pa ste kakorkoli pomagali pri soustvarjanju tega foruma, pa še posebej hvala.
Vi, ki imate moč, pomagajte nam, ki je nimamo, oz. smo omejeni v njej.
Gemma

[/code]

Draga Gemma,

po vsem kar sem prebrala na forumu, si te drznem tako nasloviti, saj se mi zdi, da se z odkritimi besedami razdalja zbriše. Pod prvo bi ti rada rekla, da sem prepričana, da se bo zate vse dobro končalo, saj imaš neverjetno moč in znanje, zato se boš prebila čez ves ta pekel, ki ga prestajaš.

Pod drugo pa se mi zdi, ko berem tale foum, da pravzaprav tisti, ki pišemo imamo večinoma ali smo imeli za partnerje visoko funkcionalne osebe z MOM, katere bi vse inštitucije prepričala v svoj prav. In tako kot je bilo napisano oseba poleg nje, pa je zlomljena, večinoma že tudi na nizki stopnji samozaupanja, v vseh teh letih igric in manipulacij. Pri nizko funkcionalnem MOM-u bodo ljudje znotraj inštitucij lažje sešteli ena in ena. Še vedno pa so nedotakljivi uspešne, samozavestne osebe, ki s svojo karizmo očarajo vse, zunaj družine. In tukaj je problem, da ponavadi tudi najbližji sorodniki, prijatelji ne vidijo, tisto spodaj. Saj zelo skrbijo za svoj ugled zunaj. In kot, da bi vse dobro porabili že pred pragom družine, za zidovi pa se začne druga zgodba. In to je pomembno, da ljudje znotraj inštitucij, premaknejo meje nedotakljivih, da vidijo dalj, ter da prepoznajo zlorabo, četudi ni očitna.
Postavljanje meja, pa visoko funkcionalnim osebam, ni zanimivo. Jim ni treba. Vedno bodo dosegli svoje, tako ali drugače. Saj jih družba odlično sprejema, pravzaprav mislim, da je veliko takih oseb na vodilnih položajih in zato je prodreti s to tematiko toliko težje.
S postavljanjem meja sem dosegla učinek po ločitivi. Ali pa takrat, ko je šlo za to da bo nekaj pomembnega izgubil – ugled pri prijateljih, sodelavcih, odnos z otrokom, takrat je pri meni postavljanje meja doseglo kratkotrajen učinek. Energija, ki sem jo morala v to vložiti, pa je bila zelo velika, včasih sem morala odigrati cel teater pred sorodniki. Potem je bilo nekaj časa mir. Cena pa ponavadi tudi visoka, zato sem vedno znova dobro premislila, če se mi splača.

Zahvalila bi se vsem sodelujočim v Polnočnem klubu, saj se mi zdi, da je bilo za vsakogar nekaj. In pomembno se mi zdi,da je bil različen pristop in mnenje vsakega udeleženca. Ne nazadnje se moramo zahvaliti redkim strokovnjakom, ki s osebami z MOM delajo. Ker je minilo že kar nekaj let od ločitve, lahko sedaj to rečem. V stiski, v kateri sem bila pred leti, pa bi mi prišela prav knjiga Ne stopajte, več po prstih. In ko bi jo prebrala, bi verjetno hotela odhiteti k strokovnjaku, ki bi mi znal pomagati in bi vedel o čem govorim.[/quote]

Tudi jaz sem si z zanimanjem pogledala oddajo Polnočni klub o MOM. Opazila sem na tem forumu, da vas je kar nekaj razočaranih nad “vlogo” dr. Gostečnika v tej oddaji. Moje mnenje je, da je bila to od oddaja o MOM, zatorej so mi bili vsi gostje kompetentni. Tudi mi (svojci oseb z MOM) ne bi bili na tem forumu, če MOM sploh ne bi obstajal. Zdi se mi prav, da so govorili o osebah z MOM in kaj MOM sploh je. Kajti, če tega ne bi bilo, tudi “nas” ne bi bilo, kajne? In popolnoma strinjam se, da so ljudje z MOM res bolj ubogi kot mi, kajti, mi imamo širok spekter rešitev, osebe z MOM pa skoraj nobene. Mi nikakor ne smemo stalno prevzemati vlogo žrtve ampak s svojim ravnanjem prevzeti svoje življenje v svoje roke. Da, res je, osebe z MOM so nas prizadele, nas izničile, nas skorajda uničile, ampak sedaj, ko vemo, kaj jim je, jih lahko razumemo in se na podlagi tega odločimo: biti s to osebo ali ne, se sekirati za njegove izpade ali ne, se smiliti samim sebi ali ne. Vem, laže je reči, kot narediti, ampak jaz sem se zaenkrat rešila, pomagalo mi je, da razumem in se hitro vzamem v roke, če se mi lonec kuha – kaj bom naredila, kako bom naredila – zakaj bom to pa to naredila, pa že vem. Ker ima on MOM (ali vsaj vedenjske značilnosti MOM-a), jaz pa ne. Zato. Pa vseeno mi je za mnenje drugih ljudi, ki ne poznajo celotnega dogajanja, zaupam sebi.

[/code]

Draga Gemma,

po vsem kar sem prebrala na forumu, si te drznem tako nasloviti, saj se mi zdi, da se z odkritimi besedami razdalja zbriše. Pod prvo bi ti rada rekla, da sem prepričana, da se bo zate vse dobro končalo, saj imaš neverjetno moč in znanje, zato se boš prebila čez ves ta pekel, ki ga prestajaš.

Pod drugo pa se mi zdi, ko berem tale foum, da pravzaprav tisti, ki pišemo imamo večinoma ali smo imeli za partnerje visoko funkcionalne osebe z MOM, katere bi vse inštitucije prepričala v svoj prav. In tako kot je bilo napisano oseba poleg nje, pa je zlomljena, večinoma že tudi na nizki stopnji samozaupanja, v vseh teh letih igric in manipulacij. Pri nizko funkcionalnem MOM-u bodo ljudje znotraj inštitucij lažje sešteli ena in ena. Še vedno pa so nedotakljivi uspešne, samozavestne osebe, ki s svojo karizmo očarajo vse, zunaj družine. In tukaj je problem, da ponavadi tudi najbližji sorodniki, prijatelji ne vidijo, tisto spodaj. Saj zelo skrbijo za svoj ugled zunaj. In kot, da bi vse dobro porabili že pred pragom družine, za zidovi pa se začne druga zgodba. In to je pomembno, da ljudje znotraj inštitucij, premaknejo meje nedotakljivih, da vidijo dalj, ter da prepoznajo zlorabo, četudi ni očitna.
Postavljanje meja, pa visoko funkcionalnim osebam, ni zanimivo. Jim ni treba. Vedno bodo dosegli svoje, tako ali drugače. Saj jih družba odlično sprejema, pravzaprav mislim, da je veliko takih oseb na vodilnih položajih in zato je prodreti s to tematiko toliko težje.
S postavljanjem meja sem dosegla učinek po ločitivi. Ali pa takrat, ko je šlo za to da bo nekaj pomembnega izgubil – ugled pri prijateljih, sodelavcih, odnos z otrokom, takrat je pri meni postavljanje meja doseglo kratkotrajen učinek. Energija, ki sem jo morala v to vložiti, pa je bila zelo velika, včasih sem morala odigrati cel teater pred sorodniki. Potem je bilo nekaj časa mir. Cena pa ponavadi tudi visoka, zato sem vedno znova dobro premislila, če se mi splača.

Zahvalila bi se vsem sodelujočim v Polnočnem klubu, saj se mi zdi, da je bilo za vsakogar nekaj. In pomembno se mi zdi,da je bil različen pristop in mnenje vsakega udeleženca. Ne nazadnje se moramo zahvaliti redkim strokovnjakom, ki s osebami z MOM delajo. Ker je minilo že kar nekaj let od ločitve, lahko sedaj to rečem. V stiski, v kateri sem bila pred leti, pa bi mi prišela prav knjiga Ne stopajte, več po prstih. In ko bi jo prebrala, bi verjetno hotela odhiteti k strokovnjaku, ki bi mi znal pomagati in bi vedel o čem govorim.[/quote][/quote]

Draga Nena9,
hvala za dobre misli.Tudi jaz upam, da se bo vse dobro končalo, čeprav priznam včasih kar otrpnem ob sami misli na soočenja z njim ki me še čakajo.
Glede na to, da je pri nas MOM še v povojih, so tudi vse uradne institucije, še dokaj nepoučene o tem.Težko je, kot sem naslovila že temo spodaj spopadati se z institucijami in govoriti o motnji, ko nisi strokovnjak, ko je to samo tvoja ugotovitev in ko oseba z MOM, prepriča vse organe po vrsti, da z njim ni narobe prav nič, ampak je težava v tebi.
Komu verjeti?
Beseda proti besedi.
Ampak še dobro, da se je v tej smeri začelo premikati tudi pri nas, ter da se vsem svojcem odpira v tej smeri več razumevanja, kot nam, ali pa tistim pred nami.
Ni enostavno, ko poslušaš naokoli o sebi stvari, ki so neresnične, ko te vse skupaj še bolj potre, ampak moraš naprej.Zaradi sebe in otrok.
Postavljanje meja je izredno težko, kajti sposobni so nepričakovanega.
Tudi jaz sem vesela oddaje, ki je prva te vrste, ter se veselim naslednjih in upam in si želim, da bi Ga. Ireni Pan, ter Dr. Dernovškovi uspelo dovolj glasno in jasno govoriti o tej motnji.Želim si , da bi o motnji izobrazili tudi organe ki so kakorkoli udeleženi pri obravnavah.
Vesela sem, da imamo ta forum, kjer si lahko lajšamo naše ranjene duše.
Lepo bodi.
Prijetno popoldne ti želim.
Gemma

Hojla tud znano!

Mislim, da je tvoje vprašanje eno bistvenih. Tudi meni se je začelo življenje obračati v drugo smer, ko sem se začela spraševati zakaj hudimana sem se znašla v odnosih kakršnih sem se. Tako kot otroci alkoholikov se mi zdi, da smo tudi otroci oseb z MOM magnet za podobne partnerje.. Ko sem zategnila ročno in se odločila, da najprej pri sebi ugotovim zakaj se vedno znova znajdem obkrožena z osebami, ki so egocentrične in tako ali drugače ubrisane sem v bistvu odkrila, da sem jih sama ( nezavedno ) iskala, ker mi je bilo nekako domače od mojega utrganega doma. Dokler nisem tega porihtala se tudi pri drugih nič premaknilo.
V glavnem zelo koristno vprašanje..:-)
Streetkitty

Elektronska pošta od gospe Dernovškove je: [email protected]

GittaAna

Spoštovana GittaAna!

Hvala za cenjeno sporočilo. Lepo vas pozdravljam

Zrakina

Pozdravljeni!

Gledala sem oddajo, ki me je še bolj utrdila v prepričanju, da ima svakinja mejno osebnostno motnjo, dolgo zelo dolgo časa (približno 20 let) pa smo vsi menili, da je zgolj žleht in moralno popolnoma izpraznjena. Zaradi vsega kar je v teh letih počela; sistematično in s frekvenco več napadov na uro je poniževala najprej svojega moža, potem pa še celotno družino. In to zelo inteligentno, prebrisano…kot, da ji um služi zgolj temu! Kasneje je bilo odkrito tudi, da že več let pije in jemlje tablete. In to ob vsem tem, da zna biti tudi zelo zabavna, uspešna v službi, urejena itd…Ne morem opisati kako zelo smo trpeli, kako nam je vedno znala/in še zna!/ s spretnostjo najboljšega odvetnika vedno očitat in vzbujat občutke krivde…koliko nasilja je že bilo. Naša družina se ni znašla ob vsem tem, in ko res ni šlo več, smo morali pretrgati stike popolnoma. Družina ni več cela. Družinska srečanja potekajo brez nje; še vedno pa imamo neprijeten občutek, da smo bili v tej odločitvi prekruti; pa vendar vemo, da druge izbire ni bilo (večkrat smo predlagali zdravljenje). Rada bi samo povedala kako zelo lahko taka oseba uniči najprej svojo ožjo družino; partnerja in otroke, potem pa tudi širše in vesela sem, da smo končno dobili vsaj malo zadoščenja, da gre za motnjo. Mislim, da je v našem primeru tako huda, da je zdravljenje skoraj nemogoče, čeprav sem prav jaz zelo spodbujala, da naj si poišče pomoč (seveda si jo ni).
Še v zagovor Gostečniku; res se je forsiral in jaz ga takega nisem navajena; z njim imam izkušnjo da je dober poslušalec. Upam, da bo ostal naprej tak.

To pišem, da se malo izpovem. Kupila si bom tudi knjigo. Vsa družina je zelo ranjena zaradi MOM!!

V takšni zmešnjavi sem živela od prvega dne, dokler se nisem odločila, da bom nekaj naredila zase.
Seveda me je v tem času že začelo zapuščati zdravje, nisem več znala oceniti ali sem depresivna jaz ali mož, na koncu je bila v moji glavi takšna zmešnjava, da ko sem bila v njegovi bližini nisem mogla povedati stavka do konca, tok misli se je prekinjal, spraševala sem se kaj je pa sedaj to….
Da omenila sem od prvega dne dalje, nisem čutila pripadnosti, povezave nevem kako bi rekla čustva niso bila prava, zdelo se mi je,. da ne ve kaj je ljubezen, ker pa nisem imela nevem kakšnih izkušenj z moškimi sem to prevzela nase, da sem narobe ocenila. Ravno tako sem v določenem obdobju prevzela nase tudi druge obtožbe, sam pa je bil vedno brez napake oz. o sebi sploh ni govoril. Doživela pa sem tudi, da je ob moji odločitvi, da ne bo več spolnih odnosov bil kot bomba, ki bo vsak čas eksplodirala.
V tem času, se je z mojim zdravjem tako poslabšalo, da mi še zdravila niso pomagala, zgodilo se je kar se je že nekaj časa dogajalo, da sem odhajala za nekoliko časa k mami, ker je tam bolj milo podnebje
in se res bolje počutim in naberem moči za naprej. Vendar ob zadnjem takšnem izletu sem tam ostala za vedno. Ob prihodu k mami, je ta na ravneem na dvorišču padla si zlomila kolk in roko, zaradi tega sem bila še bolj prizadeta in dolgo nisem prišla k sebi. fMoji stresi so postali kar kronični. Sprašujem se če so te osebe z MOM sposobne s telepatijo prenesti tisto sovraštvo in bes, ki ga čutijo do partnerja kot največjega sovražnika. Že 9 mesec sem od doma, kakor je bilo hudo na začetku sem sedaj vesela in venomer si ponavljam, da mi je podarjenih nekaj let. Moje zdravje se počasi obrača na bolje, lažje hodim, diham, mislim, da ne govorim veselim se vsakega dne in čeprav imam tako grdo izkušnjo in zapravljena vsa najlepša leta mi ni žal. Cenim to da sem živa in da sem zanj in za družino naredila vse, kar se mi je zdelo da je prav. Predvsem, pa sem jim dala čutiti, da jih imam rada in da sem zanje pripravljena vse storiti. Seveda je mojemu dejanju sledila kazen, razveza in samo bog ve, kaj še bo, vendar poti nazaj več ni. Moja moč je tudi v vas, ki pišete na ta forum, ker vse kar predate ni izmiiišljeno ampak je le izsek iz življenja oz. trpljenja z osebo z Mom, ki ni sposoben drugega kot deliti kritike, sovraštvo in kazni lepo pozdravljeni.

Lepo pozdravljena!
Najjprej en tak virutalni obljem ( (((( nadica)))))) , ker si očitno šla čez hude čas. Super, da si se uspela izviti iz tega, kar si preživljala in da gredo stvari sedaj počasi na bolje. Največji korak si že storila in huje, kot je bilo verjetno ne more več biti in sedaj imaš končno možnost, da greš po poti, da boš končno živela tako, kot si želiš.
GittaAna