Mom ob tebi – znoriš pa ti, ki se braniš
Ne pišem prvič na tale forum, zdaj pa moram spet potožit, ker se mi bo ‘zmešalo’ od vsega tega pekla. Vem, da je bil te dni Polnočni klub na temo mom – nisem gledala (še), vem pa itak na splošno, o čem je bilo govora. Zadevo namreč že precej dobro poznam. V redu, moja mati je mom, čistokrvni z dodatki še česa hujšega. Ona jasno tega ne prizna in ne bo nikoli priznala. In nihče, ki ne živi z njo, si ne more niti v sanjah predstavlati, kako izgleda resnica, niti najbližje sorodstvo ne. In itak z vsemi neskončno manipulira, pa se mi zdi, da se tega celo dobro zaveda, ampak pač v tem uživa. Uživa v prikrivanju prave resnice in prave sebe. Vse za dosego svojih ciljev. In, kot je v teoriji tudi rečeno, ta mom vedno najde eno žrtev, ki je potem kriv za vse, ki je tisti ‘črni’ del črno-bele situacije etc. etc. Noi, ta črni sem jaz…
Zdaj pa ‘hec’: je mati gledala ta Polnočni klub in JASNO, v vsem tem povedanem je našla mene. Zdaj sem JAZ (pač svojec, ki ji ne ‘diši in, ki ta pekel prenaša) kat naenkrat mom, ona je v vsem tem zagledala m e n e. Ni ONA mom, ampak je stvar dojela tako, da je tisti, ki pač z njo ne ‘špila’, mom.
Je kdo že doživel kaj takega??? Pa saj to postaneš res zares totalno nor, če imaš s tem opravka, saj sploh ne moreš več normalno dihati, funkcionirati. Na koncu, glede na vso manipulacijo, okolica še začne verjeti, da si res ti ’tisti’, in ne ona druga oseba. Dokazov pa itak nimaš, ker situacij pač ne moreš ustekleničiti ali kaj podobnega. Nasvet, prosim!!
Hojla Ojdip3 !
Poznano, poznano….moja (diagnosticirana) MOM mati je bolj tiste sorte, ki je sirota uboga, tko prijazna, tko mila, da ji včasih po vsem, kar sem doživela z njo še jaz ( ponovno) nasedem……ko pa ni zunanjih gledalcev ali pa kadar ni tako, kot si ona zamisli pa se njena podoba tako zelo spremeni, da me včasih, ko ima svoje momente zmrazi, ko gledam kako povsem brez empatije in sočutja je in kako bo mirno gledala, kako pod njo padajo trupla, samo da bo dosegla svoje. Da ne omenim vseh laži in manipulacij! In seveda, dokler je imela kakršno koli še moč nad mano ( dokler sem živela tam ) sem bila jaz tista grda, grozna, vsega kriva, govorila mi je, da ji je žal, da me je rodila, da sem jaz tista, zaradi katere je v družini pekel…..ali pa sem bila “edina, ki jo razume” kadar je rabila, da nekdo skrbi za njo, jo tolaži in brani.
Seveda je bila navzven slika povsem drugačna. Vedno je igrala idelano mati, ki tako zelo trpi in se žrtvuje za svoje otroke. Vedno so jo bila polna usta, kako zelo rada nas ima. V resnici pa ji je bilo povsem vseeno za vse, še posebej zame, tudi če bi v trenutku izpuhtela, če bi zaradi tega dobila kaj, kar se ji je zamislilo.
In doživela sem tudi to, da mi je govorila, da je z mano nekaj hudo narobe, naj se grem zdravit….Ko me ni mogla več z ničemer “držati”, ko sem se povsem osamosvojila in ni mogla z ničemer manipulirati z menoj, je imela drugo taktiko, da dobi mojo energijo in je počela vse, da bi me ko sva bili skupaj na kakršen koli način prizadela in razburila ( mojstrica je v tem, to lahko stori zgolj s tonom glasu in stavkom, ki bi napisan imel celo pozitiven pomen) in to je počela toliko časa, da sem padla ven. In potem je jokala in stokala, kako je uboga in kako grozno hčerko ima in kakšna huda žrtev je ona, ki z njo tako grdo ravnamo. Ko je nekoč naredila nekaj res zelo grdega ( ne bom o podrobnostih, ker želim ostati anonimna..) ampak nekaj tako grdega, da je mejilo že na samo zlo, sem ji jasno in glasno povedala, da je to kar je storila povsem nedopustno. Seveda je zanikala, da bi se to zgodilo, češ da si izmišljujem, ko sem ji dokazala, je padla ven in stokala in jokala, da je ona tista, ki je uboga in da sem grozna jaz in da bi morala jaz poiskati strokovno pomoč, ker sem očitno hudo motena , ker tako ravnam z njo?????!!!!!
Nekako v tem času sem dojela, da je to, da stori kaj takega, da se razburim, v bistvu del njene igre, ker potem lahko ona igra žrtev in da v bistvu igram na njeno pesem. In sem jo preprosto nehala jemati resno. Vsakič, ko je poskusila s čim razgreti ozračje, sem ji (dosledno) rekla, da se o tem ne bom pogovarjala in načela novo temo. Če je vstrajala, sem ji ponovno rekla, da se o tem ne bom pogovarjala in če še vedno ni zaleglo odšla ali odložila telefon.
Trajalo je nekaj časa ( kot bi treniral kužka) vendar je na koncu vseeno dojela, da se meni te igre ne da več igrati in prenehala. Tako imava sedaj lahko kolikor toliko normalno komunikacijo. Res pa je, da vsake toliko časa poskusi s kakšno ( zelo zlobno) pripombo za katero je prepričana, da me bo prizadela ali razburila, vsaj toliko, da se prepriča, če še vedno stojim na trdnem in če je mogoče kje kakšna razpoka,kjer bi lahko povnovno lahko dosegla svoje. In se mi zdi, da bo to počela do konca življenja. Ampak takšna pač je in meni se ne da več izgubljat energije in mojega življenja za takšne igre.
Res se je težko sprijazniti, da imaš mati, ki ti je pripravljena storiti celo kaj hudega, če je to v njeno korist, ki ni sposobna nikakršne empatije ali sočutja, ki se zabava tako, da išče načine, da bi te prizadela, ki laže o tebi…ko pa enkrat sprejmeš, da takšna pač je in da nikoli ne bo drugače ( kar ni tako zelo preprosto in traja..) potem se stvari spremenijo. Nehaš igrati njeno igro in življenje postane veliko lažje.
Zato jo poskušaj ne jemati tako zelo resno ali vsaj vedno vzeti v obzir, da je bolna, da se s človekom, ki ni sposoben racionalnega in normalnega pogovora pač ne moreš racionalno in normalno pogovarjat in da to, kar ti govori nima nobene veze s teboj. Da to kaže samo na to kako zelo bolna je.
Samo nekaj mojih misli…
Streetkitty
Ja, a ni hecno, kako se ti, ko si majhen zdi,da je vse skupaj tako utrgano, da ni variente, da je še kdo tolk ubrisan….potem pa, ko srečaš še koga ali več njih, vidiš da vse ( ali vsi) delujejo čisto po istem kopitu. Mam še eno znanko, ki ima takšno mamo, včasih se reživa do solz, ko si pripovedujeva ( čeprav je v bistvu grozno, ampak brez humorja, bi naju bilo že konc…) kakšne dogodke ali pa izjave, ki so ob vsej utrganosti in popolni nelogičnosti skoraj povsem identične.
Dober vedet, da nisi sam v tem, pa da nisi ti tisti, ki je nor in da nima obnašanje tistga, ki ima MOM v bist u nobene veze s teboj . Da se tako ali tako vse dogaja v njihovih glavh in da karkoli boš naredil bo tako ali tako “narobe”. Torej je še najbolje delati, tisto, kar je prav zate, boš vsaj ti imel kolikor toliko normalno življenje…
Streetkittty
Ja, pri vseh je podobno, krivec je izven njih. In vse njihove norosti, so popolnoma logične in normalne. Govorim v množini, ker je šlo po vrstnem redu, mati, partner, nadrejeni…
Rešuje me vedenje, da s tem govorjenjem več povedo o sebi, kot meni.
Distanca.
Prijatelji
in obilica humorja, ki ponovno naredi distanco, do pravzaprav tragično smešnih dogotkov.
In z vsem tem se naredi potrebna razdalja, da se jim iztrgaš iz krempeljčkov…