Zelo dobra oddaja. V njej sem prepoznala kar dve sorodnici. Svakinjo čisto, tako zelo, da bi lahko prišel na oddajo kar moj svak in povedal svojo zgodbo. Ker sem bila tudi sama priča njenim svetlim in temnim trenutkom ža dolgo vem, da bi morala iti na zdravljenje, pa žal tega noče, ker so vsi drugi po njenem krivi za nastalo stanje. Želim iz vsega srca njej in njemu, da bi našla pot, da bi izpilila te trde robove, ki režejo njihove duše…….

Moje razmišljanje: Prav zanimivo bo, kako bodo tudi nekateri z MOM, ko so gledali to oddajo, prepoznali svoje bližnje, kako imajo MOM. Začaran krog. Verjetno tudi tistim z MOM ni lahko, ker imajo izkrivljeno resnico in v resnici verjamejo, da jih drugi “mučijo”, ker se ne gredo več njihovih igric in imajo potem enake simptome “izmučenosti” kot tisti ne-MOM. A ni to grozno, no? Sploh ni “zmagovalca”, ampak vsak se mora rešiti po svoje, kajne?

Pozdravljeni!
Veseli me, da ste opazili poudarke mojega sogovornika. Pričakovati je, da bo velik delež terapevtov svojo empatijo črpal ravno iz razumevanja trpljenja. Če vas to moti, potem je bolje najti terapevtsko šolo, ki empatijo in razumevanje postavi drugače.
Z moje strani trpljene ni bilo nikjer posebej omenjeno. Sem pa natančno opisala, kako pridejo ljudje k nam in razlogi z nobene strani – ne s strani oseb z MOM ne se strani svojcev niso posedica velike sreče in zdravja ampak obratno. Način prihoda po pomoč je tak, da se velikokrat osnovna motnja – to je MOM spregleda – kar je velik strokovni problem.
LP
Mojca Z. Dernovšek

Pozdravljena ga.dr. Mojca Dernovšek,

oddaje še nisem uspela pogledat, a moj mož je po tej oddaji ugotovil, da imam MOM. Če povem čisto na kratko: imava dalj časa trajajoče probleme in – ja, jaz sem zdaj tista, ki sem jokava, depresivna in ne vem kakšna še vse. Bila sem pri osebni zdravnici, psihologu, osebni svetovalki. Vsi so rekli, da je z menoj vse v redu, da pa mora mož nujno na pregled. To je dolgo časa zavračal, na koncu pa se je le naročil pri psihiatru. Pred tem je bil približno en mesec zelo prijazen in sploh – krasen. Od Polnočnega kluba naprej je spet vse drugače – obtožuje me vsega mogočega in četudi bi želela, na vse očitke več ne bi zmogla odgovarjat. Da ne govorim, da karkoli mu odgovorim, nobena stvar ni dobra, ni tisto, kar je želel slišati, ni tisto, kar je vprašal – skratka obtožuje me, da spreobračam. Kakorkoli – nima več smisla, da mu odgovarjam. Zdaj me je obtožil, da “mi izliva svoja čustva”, jaz ga pa ignoriram – skratka, resnično čisto spreobračanje resnice, skratka začaran krog, ki ga zgoraj omenja “rdeča oblekca”.
No, saj je naročen pri psihiatru – ko se je šel naročit k osebnemu zdravniku, mu je le ta menda dejal, da sem jaz tista, ki sem zadnjič pri njem jokala, očitno imam jaz probleme s seboj, on pa da je tako zelo prijazen, da ne verjame, da bi mu res kaj bilo. Za nameček mu je predlagal psihiatra, ki je čisto po naključju osebni prijatelj njegove družine. Lepo prosim, če poveste svoje mnenje – ali je po vašem mnenju to v redu? Ali lahko pričakujem, da bo prevladala strokovnost?
Najlepša hvala. Lepo vas pozdravljam.

Tudi mene je veliko bolj zanimalo mnenje Dr. Drnovšek, pa sta gospod Gostečnik in njegov učenec gospod Jerebic prevzemalal temo kot, da bi bilo njuno stališče edino resnično. Dejansko terapevta nista imela odgovora razen izhodišča družine in podedovanih generacijskih travm, kar krasno podpira teroijo gospoda Gostečnika, ki išče vzrok za vse v starših. Prav tako terapevta razen sočutja in ugototaljanja čutenj pri klerntu, ne zmoreta ponuditi nobenih intervencij, kajti njuna terapija na sploh intervencij nima.Sem doštudirala na njihovem programu. Pripelje te do “krivcev”-staršev in potem živi s tem in bodi odogovoren.. Mislim, da je stvar vsake motnje veliko bolj kompleksna in jo je potrebno tudi obravnavati kompleksno. Dejstva genetike ni za prezreti in tudi morda dejstva, da trenutno ni mogoče ozdraviti MOM kar tako, s sočutjem.Če bi terapevti manj podjetniško nastopili na trgu in pokazali sočutje pred oglaševanjem svojega dela, bi morda veliko bolj koristno delovali na trgu.Težava je tudi v tem, da je terapevt prav tako samo človek in je lahko zelo nevarno priti na terapijo k nekomu, ki se promovira bodisi z izobrazbo ali dobrim podjetjem. Ne smemo pozabiti, da je dober terpevt le tisti, ki je delal sam na sebi in ima najmanj 300-500 ur lastne terapije. Kajti ničesar kar ni začutil pri sebi in predelal, ne more začutiti pri klientu in mu pomagati, ga voditi preko težav. Strah me je , ko pomislim, da le ti ljudje tako suvereno govorijo o motnjah drugih. Izobrazba in naučene teorije še ne naradijo terapevta.Nenazadnje lahko terapevt nevede projecira svojo motnjo v prestrašenega klienta, ali pa mu pripiše lastne nepredelana vsebine ( če ni v stiku s svojo jezo, je ne bo razumel pri klientu, ali pa mu bo projeciral svojo in potem gledal kako se klient jezi in mu posredno nabijal občutek nelagodja itd.) To so izkušnje marsikaterega. Resnici na ljubo klient ne more postati nor pri takem terapevtu, lahko pa ga še bolj zmede in mu pusti nekaj kar ni njegovega in za to , ne pozabimo, še plača. Zato sem preričana, da je pristop Drnovškove veliko bolj zanesljiv. Žal mi je,da je ni uspela malo več izraziti sovje poglede.

Pozdrvljeni!
Zelo težko vprašanje ste mi postavili.
Poglejmo, kaj je mogoče pričakovati od terapevta. Če gre za psihiatra, potem lahko pričakujemo na primer poglobljen diagnostični intervju, kakšno preiskavo in seveda tudi obvezen pogovor s svojcem. Če se psihiater odloči na podlagi 10 minutnega stika, potem imamo velikokrat situacijo “Fifi pa smo ga”. Ob priliki vam lahko povem to šalo o Fifiju. Psihiatri dobro vemo, da je precej duševnih motenj takšnih, da doživljajo ljudje situacije popačeno in izkrivljeno, zato si radi pomagamo z mnenjem svojcev. Na pregeld pri psihiatru se svojci zato pridružite. Lahko se vam zgodi, da oseba z MOM odkloni vašo prisotnost in to pomeni, da je njena motivacija za resne spremembe zelo vprašljiva. Lahko se vam zgodi, da psihiater nima časa za vas tisti trenutek. Ponudite, da napišete mail ali pismo, ali pa da pridete kakšen drugi dan. če vas psihiater odkloni, potem iz te moke ne bo kruha. Pri psihoterapevtih pa so zadeve še bolj zapletene. Imamo nekoliko neurejen sistem in samoplačniška sfera je zelo tržno naravnana. Svetujem previdnost.
LP
Mojca Z. Dernovšek

Fifi pa smo ga!…heheheh
Kaj pa se je zgodilo s tem Fifijem?
Pozdrav
GitttaAna

Našla enega! Je pravi? 🙂

Šeta se pacijent po hodniku neuropsihijatrijske ustanove i vuče četku za cipele privezanu za konopac. Sretne ga primarius, i vidjevši što radi, pita ga:

– Da li je to tvoj ljubimac?- Ama, doktore, što vam je, pa zar ne vidite da je to obična četka?- Ooooo – začudi se ovaj i produži vrteći glavom i mrmljajući.Kada je doktor nestao sa vidika, luđak se okrene četki i šapne:- Što kažeš, Fifi, al’ smo ga zeznuli!

Pozdravljeni!
Nekaj misli bi dodala. Pa mogoče tudi izkušnjo. Kot psihiatrinja sem bila udeležena pri reševanju številnih težav moje klientke. Zabredla je v kup težav, brez da bi imela najmanjši uvid, da sama proži težave in jih zapleta. Strokonjaki iz različnih inštitucij smo se dobivali na različnih timih in večina je zmagoslavno stala na svoji ugotovitvi, da “dokler je po njeno, sodeluje, ko pa ni po njeno, so problemi”. Zelo neugodno je bilo, ko sem jaz razvijala svoje misli dalje in vprašala, kaj storijo, ko odkrijejo takšnega manipulanta. Kajti odkriti takšna manipulantska in dolgoročno škodljiva vedenja je zame šele prvi korak. Pa je bila navadno smrtna tišina in edino kar sem uspela izluščiti iz dosedanjega dela članov tima je bilo, da v takšnem primeru zaključijo delo, odslovijo človeka, ga prikrajšajo za svojo pomoč. Češ saj izigrava. Mi pa smo tukaj za motivirane in zanesljive. In jaz potem dalje – pa prav ta izrazita ambivalenca, pa manipulacija, pa prikrojevanje dejstev in tako dalje je ključni del problema in ni razlog, da človeka odslovimo. Mi smo tisti, ki se prilagodimo in vkalkuliramo v načrt določena tveganja in dodamo določene varovalke. In nisem prišla nikamor – zaletela sem se v molk, nesodelovanje in tako dalje. Bilo je skrajno neugodno in menim, da moramo s skupnimi močmi razjasniti marsikaj in podpreti redke posameznike v različnih inštitucijah, ki imajo dovolj široke poglede in zato delajo strokovno. Smrtonosna je namreč kombinacija visoko funkcionalne osebe z MOM, ki manupulira, prikrojuje dejstva in dela še vse ostalo (da bi si prihranil teoretično možno trpljenje, …) in neznanje ter lagodnost inštitucij.
LP
MZD

Moja izkušnja je podobna. Moja mati ( diagnosticirana MOM) je nekoč pristala v psihiatrični bolnišnici (uradno) zaradi depresije. V nekaj dneh je uspela zmanipulirati celotno bolnišnico, vključno s psihiatrom. Njegov nasvet na njene manipulacije ( zahtevala je en kup stvari, ki so bile totalno nesmiselne), da naj malo potrpimo, pa da naj ji omogočimo, to kar zahteva, da bo bolj mirna (!!!!!????) – nekako tako, kot bi svojcem alkoholika ( in osebju) rekli, da naj mu takrat, ko ima svoje izpade damo kozarček vina, da bo mir.

Ko sem mu rekel, da mora vendarle upoštevati, da ima MOM, kako lahko gleda, da mu manipulira celoten oddelek s sestrami vred, je začel momljati, da tele osebnostne motnje…da je to kr neki, da se sploh ne ve, če obstaja (??) pa da bi morda mamo še enkrat diagnosticirali in bi ji raje dali kakšno drugo diagnozo (??!!), da tudi če ima MOM, o tem pri nas ne vemo zadosti, da je tako ali tako prepozno, da bi se z njo ukvarjali, kot z bolnikom z MOM, ker naj bi bilo zdravljenje uspešno samo pri mladih, da tako ali tako nimajo dovolj denarja, ne ljudi, da bi se s tem sploh ukvrajali. V glavnem sem ostal odprtih ust, še posebej , ker velja za “ugledenega” psihiatra.

Ko sem mu rekel, da se mi zdi njegov pristop povsem nestrokoven in da, četudi bo on dovolil, da mu zmanipulira oddelek, jaz na to ne pristanem in da se mi zdi da je zgolj popuščanje njenim manipulacijam zanjo škodljivom, se je končalo tako, da mi je rekel, da sem očitno jaz tu problem, ker se izogibam skrbi za svojo mamo.

Hvala bogu za psihiatra, ki je pred leti diagnosticiral mamo ( in kasneje še za internet, kjer sem dobil vse informacije) drugače bi se zame verjetno slabo končalo. Takrat je mama sicer imela težave, vendar jih je tako zelo napihnila, da sem bil prepričan, da je z njo že tako hudo, da bom moral zanjo prevzeti skrbništvo. Ko sem se o tem želel pogovoriti s psihiatrom, mi je razložil, kaj je to MOM in da je to zgolj njen način manipulacije, da me dokončno povsem priklene nase ( to počne že vse življenje) in da je povsem sposobna skrbeti zase , da naj pred prevzemom skrbništva o vsem skupaj globoko razmislim. Ko sem mami povedal, da ne bom prevzel skrbništva je v roku nekaj dni “čudežno” ozdravela in ni bilo nobenih težav več. Prav tako je “čudežno” ozdravela, ko je videla, da me ne bo uspela zmanipulirati niti prek drugega psihiatra, ki je njenim manipulacijam nasedel.

Tako da previdno pri psihatrih. Imaš takšne in drugačne, čeprav se mi zdi, da je več takšnih, ki se MOMu na daleč izognejo. Verjetno zato, ker tudi v psihiatriji ( ne samo pri svojcih ) veljajo kot najbolj težavni bolniki.

Pozdravljen!
Imamo nekaj redkih moških na forumu, kar pa seveda ne pomeni, da ne nosijo deleža bremena svojih staršev. Pri vseh strokovnjakih velja biti previden. Če gre za MOM, ki je nizko funkcionalen, je navadno zaradi svojega vedenja in ravnanja prej ali slej povsem zapuščen, brez dela in družine. Ta strokovnjakom ne predstavlja hujših težav in brez težav diagnosticiramo težave. Višja ko je finkcionalnost, več je težav, saj so obrambna vedenja zelo zapletena in zelo prefinjena. Nikoli ne postavimo diagnoze na podlagi enega samega razgovora. Zelo pomembne so informacije s strani svojcev. Potem se slika sestavi.
Strokovnjaki najlažje ugotovimo, da gre za osebnostno motnjo – katero koli – če zasledimo nelogična sklepanja in navajanje dejstev, ki po neki zdravorazumski presoji ne pašejo skupaj. Strokovno se temu reče magično, katatimo, deresistično mišljenje oziroma arhaično mišljenje. In ko vidimo, da to prevladuje, iščemo posamezne značilnosti in potem zajca ujamemo. Priblišno dva do tri razgovore rabimo in nekaj situacij – te so lahko čisto slučajne – pa imamo diagnozo. Vedno še izključimo kakšen organske težave – ščitnico in borelijo na primer.
LP
MZD

Pravi je. V vsaki šali je zrno resnice. V šali o Fifiju pa je zrn resnice za cel silos.

Pozdravljeni!

Leksi bi rad sporočil, da očitno ni ravno zavzeto študirala, če je njen pogled na samo RDT tako omejen. In v času trajanja študija bi lahko ugotovila, da ne gre za prelaganje krivde na starše, ampak gre za trans generacijske prenose in logično je, da se nekih vzorcev delovanja, čustvovanja in vedenja lahko naučimo samo od staršev. Seveda to ne pomeni, da so starši krivi, da smo takšni kot so, saj tudi oni verjetno zaradi lastne (nezavedne) izkušnje niso znali delovati drugače. Je pa vsak posameznik sam odgovoren za njegovo delovanje in vedenje v sedanjosti. Torej ne govorimo o krivdi, ampak odgovornostih. Če jaz pretepam otroka, za to niso krivi starši, ki so pretepali mene. Res je, da sem se jaz od njih naučil, da lahko s pretepanjem reguliram nekatera čustva, ki so jih oni na tak način regulirali ob meni. A to me vseeno ne opravičuje. Jaz sem odgovoren za svoje vedenje in početje in za to, da pretepam otroka, ne morejo biti krivi moji starši.

Drugače se mi oddaja zdi zelo dobra in menim, da bi jih morali imeti še več. Potrebno je ljudem približati tudi “bolezni možganov”, ki so še vedno kot nek tabu v današnjem času.