Spoštovani!

Saj ne vem, če bi pisala ali ne, ker bi potrebovala nujen odgovor, mnenje … to pa vem, da ni mogoče. Trenutno sem v hudi stiski – že precej časa mislim, da ima mož MOM, on je pa danes ravno to ugotovil zame – da imam jaz to. Ugotovil je po ogledu Polnočnega kluba. Čisto sem šokirana. Saj jaz sem v hudi stiski že obiskala nekaj institucij. Vsi so mi zagotovili, da je z menoj vse v redu, da pa mora na preiskave mož. Končno se je prijavil, vendar pa je nekaj dni po tem začel z očitki – češ kam sem ga spravila, da v resnici se samo smešimo, da sem resnici jaz bolna in to zelo, sedaj je še ugotovil, da imam MOM. Če mu želim kaj na lep način povedati, me prekine in začne s svojimi besedami in hoče, da rečem nakaj, kar bi on rad. Problem je v tem, da ponavadi jaz sploh ne vem, kaj bi on rad, vsekakor pa ne morem dat enoznačnega odgovora, kar on želi. Ko začnem razlagat, me prekine, da noče slišat tega, da se izmikam odgovoru … Sploh ne vem več, kaj naj. Utrujena sem od tega. Kam naj še grem in naj jih prepričam, da sem jaz tista, ki imam MOM, depresijo, psihozo … ne vem, kaj še vse. Trenutno dvomim vase, ne vem več, kaj je prav in kaj narobe.
Najlepša hvala vam za mnenje.

Zdrav Bina8!

Če prav razumem si zaradi svojih težav že poiskala strokovno pomoč, kjer so ti zagotovili, da s teboj ni nič hudega in da pomoč potrebuje tudi tvoj mož. Ali ima MOM ali ne morajo ugotoviti strokovnjaki, vendar je res , da je ena od pogostih značilnostih tistih, ki imajo takšne značajske poteze da, kadar so soočeni s svojo boleznijo ali sumom , da jo imajo, obtožijo druge, češ da so oni tisti, ki imajo MOM.

Rekla si da dvomiš vase in da ne veš več, kaj je prav in kaj ne. Po mojih izkušnjah ( pa nisem strokovnjakinja) je to precej klasično počutje nekoga, katerega partner ima MOM, saj so ti ponavadi zelo zelo spretni v sprevračanju realnosti.

Vsi imamo kdaj težave in vsi se kdaj obnašamo “čudno”, vendar je razlika v tem, da človek, ki ima MOM ne bo priznal, da ima težave, vir težav bo vedno videl v drugih, izmikal se bo tako soočenju, da nekaj z njim ni ok, kot tudi zdravljenju in za to bo uporabil vsa sredstva. Ponavadi sodeluje v terapiji le, če se mu v njej uspe izmakniti bistvu problema ali pa, kadar ima ob sebi vrhunskega strokovnjaka, pa še takrat ni nujno, da bo vztrajal.

Ali ima MOM ali ne je v bistvu vseeno, tisto, kar lahko storiš je, da izstopiš iz drame in da se čimbolj usmeriš vase, rešuješ svoje lastne težave, razmisliš o tem, kaj je v vajinem odnosu tebi sprejemljivo in kaj ne in nato postaviš meje, do kod lahko gre in od kod njegovega obanšanaja ne boš več tolerirala. Pred tem razmisli tudi, kakšne bodo posledice, če boš takšne meje postavila, nato pa se poskušaj vsega čimbolj držati.

Njega ne moreš spremeniti, niti ga ne moreš prepričati, da je z njim kaj narobe, to lahko stori zgolj sam, Spremeniš lahko samo sebe. Najdi čimveč informacij pogovarjaj se s čimveč ljudi, ki bi ti morda lahko pomagali.

Upam, da je vsaj malo v pomoč.
GittaAna

Najlepša hvala, GittaAna.
V resnici tega sploh več ne zmorem. Od tega sem izčrpana. Pa tako dobro je kazalo zadnji mesec, tako dober, prijazen in čuteč je bil … zdelo se je (celo meni), da je najboljši moški na svetu. Ker je privolil v obravnavo, sem mislila, da se stvari lahko še popravijo in z njim bi bila z veseljem do konca svojih dni …
Potem se pa zgodi “trenutek” in vse se spremeni. Ne vem, kaj sproži ta trenutek. Pravzaprav se mi zdi, da se večinoma že nekaj dni “kuha”. Potem pa “melje” ene in iste stvari več ur, več dni itn. Pravzaprav mi je hudo, ko ga gledam, ker se zdi, da ima on po svoji pameti in po svoji vesti prav. Pa vendar – potem se spet zazdi, da ima vse besede in dejanja spretno premišljene in dodelane. Ko tako razmišljam, ne pridem nikamor. Odgovora ne vem. Vem pa, da tega več ne zmorem. Nekoč sem mislila, da če prideva do strokovnjaka, bo vse prav. Sedaj vidim, da se je križev pot šele začel.

Ja res je zmeda, ko pa so lahko enkrat tako čudoviti, da si prepričan, da si srečal dušo dvojčico, spet drugič pa tako sovražni, da zajemaš sapo od njihove zlobe in brezčutnosti. Ampak tako se pač obnšajo in kolikor razumem to motnjo si pri tem ne morejo ravno dosti pomagati. Tegaa ne moreš spremeniti, lahko se zgolj odloćiš ali boš s tem živela in nato poskušaš najti načine, da vseeno “preživiš” ali pa prideš do tega da je to zate preveč in greš.

GittaAna

V bistvu človek tega napora niti ne zmore. Včasih so se izgredi dogajali manj pogosto, sedaj pa se to lahko zgodi tudi vsak dan – razen v primeru, da se pripravlja nekaj .. karkoli, kar ga prepriča, da se zadrži – to je bilo pri meni recimo obdobje, ko me je skušal prepričat, da bova zmogla težave premagat sama, brez terapevta.Pogostost teh napadov pri meni z leti narašča. Tudi zunaj se vse težje obvalduje, tako da obstajajo posamezni primeri, ki bi lahko potrdili njegovo čudno obnašanje. A pri zdravnici je tistih pet minut tako zelo prijazen, da mu je še rekla, da si sploh ne more mislit, da bi midva imela kakšne težave zaradi njega. Zdravnik bi vendar moral najbolj vedeti, kako je s temi stvarmi – da se nekdo lahko pretvarja. Ampak meni je že počasi zmanjkalo moči, da se borim s tem … zato ne morem poskrbeti več zase in to moram spremeniti.