Sem prišla sem gor čisto po naključju in bolj ko berem, bolj olajšana se počutim. Sem mislila, da je tako noro samo pri nas…
Gre za mamo mojega moža. Ko sva se spoznala je še nekako šlo, čeprav se mi je zdelo ves čas, način kako se obnaša do njega precej čuden in zelo manipulatorski. Vedno je izsilila, da je bila v centru pozornosti, klicala je za vsako najmanjšo malenkost, dostikrat se mi zdi, da si je kaj celo izmislila, samo da je prišel do nje in se z njo ukvarjal. Mene je nekako tolerirana ( dokler se ji je posvečal toliko, kot je hotela) , ko pa sva se odločila, da se poročiva je postalo peklensko!!!

Kar naenkrat je bila ves čas hudo bolana, jokala in stokala je, kako je bo to pobralo, ker pa sva ostala pri svojem, je začela s pravo vojno proti meni. Možu se je dobesedno lagala, kaj naj bi jaz rekla, storila….kadar ga ni bilo zraven mi je govorila, da nisem prava, da ga bom uničila, da bo naredila vse, da mi prepreči biti z njim, takoj ko je stopil zraven pa je spet nadela svoj “mučeniški” in svetniški obraz in ko sem mu povedala, kaj se je zgodilo, se je spet zlagala, da se izmišljujem, da jo hočem izriniti…Poroko je s svojimi izpadi, stokanjem in lažnim hlinjenjem, da ji je slabo skoraj povsem uničila, ker so se vsi vrteli zgolj okoli nje.

Ko je videla, da ne more nič, se je malo umirilo, čeprav je moža še vedno klicala vsak dan in si izmiljevalal tisoč stvari, da bi ga privlekla domov. Počasi je tudi on dojel, da pretirava, vendar jo je tako zelo vajen, da se mi zdi, da še vedno ne razume povsem, kako zelo ga s svojim mučeništvom ovija okoli prsta.

Pred 3 leti se nama je rodil sin in takrat je spet začela s vsemi topovi. Že v nosečnosti naju je klicala vsak dan tudi po 10x in se vtikala v popolnoma vse. Kaj jem, kaj počnem, kaj so rekli zdravniki in seveda nič, kar sem storila ni bilo prav. Komaj, ampak res komaj sva nekako dosegla, da ni bila zraven pri porodu, ko pa je prišla na obisk je otroka dobesedno izpulila iz mojih rok, kot da je njena last. Zelo grozljiva izkušnja. Prvih nekaj tednov je dobesedno bivakirala pri nas. Seveda ni v ničemer pomagala, v bistvu je bilo več dela z njo, kot z otrokom. Vse dokler ni mož vsaj tokrat naredil red in ji rekel, da je dovolj in ji omejil obiske. Sledil je velik izbruh, užaljenost in seveda kup novih “bolezni” in težav, s katerim ga je hotela prisiliti, da se ji posveča.

Zdaj ko ji mož ne popušča več toliko se mi zdi, da je čedalje bolj usmerjena v sina. Ves čas ga podkupuje z vsem, kar ji pade na pamet. KO sva ji to prepovedala, s tem ne neha in sedaj to kdaj počne celo na skrivaj in ima igrače skrite pri sebi, za čas, ko je pri njej. Zdi se mi, kot da ga hoče strenirati, kot je prej mojega moža. Nudi mu vse, kar mu pade na pamet, takoj nato pa stoka in joka, kako je babi uboga….npr. ko prideva po njega začne stokat, kako bo sedaj jokala, ker ga ne bo več…..Vse skupaj postaja že tako morbidno, da je uvidel tudi moj mož, da tako ne bo šlo, vendar ne veva več kaj narediti,ker pred drugimi seveda igra naj babico in bi v primeru, da ji bova omejila obiske naokoli verjetno stresala kup laži, kako sva grozna in kako ji ne omogočiva dovolj časa z njenim vnukom. To se je že zgodilo, ko je sin nekoč šel za teden dni k mojim in sem potem okdrila, da je okoli trosila grozne laži o meni in mojih starših. Tudi drugače je vedno peklenska, kadar je sin z mojimi in strašno ljubosumna.

Do sedaj sva pač mislila, da je zgolj ultra naporna in trčena ampak bolj ko razmišljam o vsem skupaj in bolj ko berem o tej motnji, bolj se mi zdi,da je to povezano tudi z njo.
Tica

Sem pisala na drugo temo o taščah, ampk se mi zdi, da bolj sodim sem…

Js imam na las podobno zgodbo, samo da pri nas ne izsiljuje s konkretnimi boleznimi, ampk se dela ubogo pred drugimi, kako ona trpi, kako ima ona že na koncu živce…vse obrne v svoj prid.
Pred nami nas pa komandira pa nadzoruje. Hlasta po nadzoru.

Manipulira z vsemi…ostalim hčeram jamra in jih s tem dobi na svojo stran, ker se jim usmili, prav tako svojim sestram non stop jamra in apelira na usmiljenje, tako da vse prepriča v svoj prav..mojim domačim se prilizuje, da bi jim prišla čim bližje, da bi jih dobila na svojo stran.

Najprej me je napadala, mi ukazovala, manipulirala z mano, mi celo grozila, me sramotila pred ostalimi…tako sem zgubila smaozavest, da sem bila prepričana, da nisem vredna nič…potem sva se s partnerjem nekako uspela postaviti meje, da tako pa ne bo delala z mano…je začela z “js ti pomagam, ti delaj, kakor hočem jaz”…kar naenkrat nama je oprala cunje, drugič nama je zlikala kup, ki je čakal na likanje v najinem stanovanju, naju silila s svojo kuho, dobesedno mi z rok jemala delo…češ ni ti treba bom jaz…v zameno pa sem dobila čez čas…”js sm ti takrat pomagali, ti boš meni pa zdaj…”. Ko smo tu nekako postavili meje, je udarila s tretjko stvarjo, s kroničnim prilizovanjem….čutila se je narejenost…seveda sem na to padala, ker sem mislila, pa smo vendarle si uredu…pa je bil tudi za tem skrit drug namen….

Brez nje bi vse propadlo, njena komadna je sveta in ona sama je sveta, verjame vase, da dela najbolšo stvar na svetu…če delam z njo, je še nekak, če se ji uprem, sem najslabši človek…dobesedno črno-bel pogled na vse…pr nobenem jo ne zanima osebnost, js in njen sin ji pomeniva samo delovno silo, s tem da naju ona vodi, nonstop išče najine napake, ko jo pa naredi sama, jo zakrije ali pa spet nekako naprti krivdo nama…itd itd…oddaja zelo negativno energijo, ki sem jo začutila takoj prvič, ko sem jo videla.
Zgodbam ni konca, to so le utrinki.

Tica, razumem te…noro je res.
Ne boš jo spremenila, ne moreš ji pomagat, se ne splača…bolno stanje od katerega sam rataš bolan.

Mene edino to drži pokonci, ko pravijo, da se vse zgodi z namenom…in če sem mogla naletet na eno hujših tašč, kar jih kje obstaja, sem z razlogom. Če bom njo preživela, bom še kaj…

Pozdraljena jatmlada!

Ja s takšnimi taščami je res hudič. Moj nasvet je da nikoli amapak res nikoli ( razen če gre za življenje in smrt) ne sprejmi njenih uslug ali daril. Vsa pridejo za listkom, na katerem je napisana cena. Edni razlog za usluge je ponavadi to, da iz tebe naredi dolžnika, kateremu lahko potem diktira svoje ukaze.

Ker je verjetno ne boš nikoli ne boš mogla spremeniti, ji kaj razložiti, se z njo razumno pogovoriti je morda najbolje, da se od nje čimbolj kolikor se le da umakneš, zminimaliziraš stike in se ne oziraš na to, kaj bo trosila naokoli. Glede na to, da na to nimaš vpliva je dobro, da se zaradi tega vsaj ne sekiraš in ji posredno spet daješ energijo.

Zgodi se, da potem, ko se od takšne osebe umakneš, ne reagiraš več na njene manipulacije, ji postaviš jasne meje ( to je, kaj je tebi in možu še v redu in kaj definitvno ne bosta trpela) da začne najprej streljati z vsemi topovi in če ti uspe ostati miren in ne odstopaš od svojega, potem se naveličajo in si najdejo novo žrtev, ki jo za hrano svojih dram nujno potrebujejo.

Najmanj smisleno je, da se z njo pregovarjaš, ji kaj poskušaš dopovedati…….z neracionalno osebo se ne moreš racionalno pogoavrjati. Zato razmisli, koliko je tebi sploh ok , da jo še gledaš in nato vstrajaj na tem, brez kakršnih koli velikih razlag. Če živite skupaj lahko prav tako postaviš meje. Tu gre kot z malimi otroci, ki imajo napade togote…če ne reagiraš na njihovo izsiljevanje z jokom, kričanjem, besnenjem se slej ko prej umirijo., Resda traja pri osebah z MOM to malo dlje ( in v stroki veljajo za osebe, ki so čustveno na nivoju nekaj let starega otroka – jaz, hočem , zdaj, tako kot meni paše…drugače…)

Veliko sreče in ostani z nami!
GittaAna

GittAna,

hvala ti. Sem spoznala, na žalost malo pozno, da tu ozaveščanje ne bo šlo. Pogovor tudi ne…

Nekaj bi še dodala, pa če bo hotel kdo odgovorit, svetovat bom zelo vesela.

V tej igri gre tudi zame. Tudi jaz imama probleme, zato menim, da je vse to z namenom.
Sem precej občutljiva, imam neprimeren občutek krivde, sem pretirano samokritična, včasih preveč boječa, ne znam se postavit zase. Vidim, da se dela krivica, jaz pa jo samo opazujem.
Potem pa sem jezna nase, ker nisem ukrepala. Nikoli se ne znam pohvalit, kaj šele poveličevat. Svojega znanja ne znam “prodat”, ma kaj prodat, še posredovat ne.
Prihajam iz ponižne družine, kjer se je v bistvu poveličevalo ponižnost in skromnost. Vem, da so bile tudi v moji primarni družini skrajnosti v drugo smer.

Moja tašča pa je popolno nasprotje. Stalno se poveličuje, hvali in nikoli, ampak res nikoli ne bo priznala krivde in zato ji pridem še kako prav, ker pa jo jaz priznam še preden sploh zvem, zakaj se gre. Js se nonstop postavljam v kožo drugega in razumem geste drugih tudi taščine…a ona ne bo niti poskušala koga razumt.

Zelo veliko ji pomeni oblast nad nami in mislim da že ve, da pri naju z možem ne rabi veliko, da naju podredi. V takih obdobjih se najlepše razumemo, dokler ne začne mene dušiti in potem začnem ugotavljati, kaj ma sploh moti in opazim, da živim življenje, ki ga usmerja ona…in potem se odprem možu, ki je še bolj slep kot jaz, je pa zelo učljiv in me razume, zato vedno tašči razloži, da tako ne gre naprej…in tašča ponikne, potem ko sestreli vse topove…no do prekratkim sva mislila, da razume in da bo zdaj mir, zdaj pa sem ugotovila, da samo ponikne, da se umirimo in malo pozabimo in potem udari z novim načinom manipulacije…kar z lepega in potem spet traja, preden opaziva, da sva spet padla v nek nov režim.
Stalno se borim z občutkom krivde, ko se ji zoperstaviva in vidim njen srhljiv pogled, si ga nekaj dni ne sperem iz možganov. Zaradi tega velikokrat raje popustim ali nič ne rečem, ker se je v bistvu lažje podrediti in molčati, kot zoperstaviti takemu človeku, ki mu samo s pogledom uspe človeka prestreliti in ga “ubiti” za nekaj dni.
.
Opazujem njeno mimiko, gestiko…z mirnim obrazom, s prešernim nasmehom, z iskricami v očeh in mirnim tonom se človeku laže v glavo. Videla sem na lastne oči, kako je to počela drugim.

Nekaj mi tudi ne gre v račun, od svoje mladosti ne reče ene besede. Še njeni otroci ne vedo veliko o tem obdobju. Bi mi pomagalo, če bi jo kdaj povprašala kaj o tem? Vem, da ji ni bilo lahko v življenju. Sama je imela nekaj problemov in vem, da jih ni nikoli reševala.

Tudi zakon tašče in tasta ni vsakdanji. Na prvi pogled se prcata kot ostali pari po toliko letih, ampk po določenem času vidiš, da en drugega močno zatirata, zaničujeta…vidim, da ga po svoje celo sovraži a po drugi strani se ga drži kot klop in ga poveličuje, kakor jo prime. Oboje lahko naredi v eni sapi.

Ker sama za sebe vem, da imam kar močne probleme s pomanjkanjem samozavesti itd..je zame strup biti s takim človekom ali me to lahko utrdi? Oziroma, drugo vprašanje, kako me lahko to utrdi, kakšen način naj uberem, da se bom ustrezno zaščitila pred vso to slabo energijo, kar mi bo koristilo tudi na drugih področjih?

Aja še to…moj tast se čedalje bolj zateka v alkohol, za kar ga vsi krivijo in je hišni slabič, vse do neke nerazumljive stopnje, ko pa ga tašča začne zagovarjat in poveličevat. Bognedaj, da še kdo kaj reče čez njega, tisti dobi očitke z 10 let nazaj. Zelo dobro s ezavedam, da bi se ga lahko rešila, če bi se ga hotela, samo se ga noče. Zakaj ne, pa ne vem. Vendar od vsega začetka dvomim, da je on vsega kriv. Po drugi strani je pa še eden problem, ker med njima vez ni taka kot bi morala vsal malo biti, se zato konča vedno na isti točki, na koncu pa je seveda vsega kriv moj mož pa med vrstično tudi jaz. Do svojega sina se obnaša kot do svojega moža. Zdi se mi, kot da imat vse te odnose močno pomešane med seboj, ne loči partnerske in starševske vezi…

Drugo je pa še to, da vsak dan poslušam, kaj vse je naredila. Slabo mi je od tega. Za vsako perje od solate, ki ga je odtrgala zvem in kako to povzdiguje in js jo moram občudovat in povzdigovat in kazat usmiljenje…včasih se mi zdi, da toliko dela samo zato, da se s tem postavlja.

No in še to, da počasi spoznavam, da takoj za tastom sva slabiča midva z možem, ker vse večkrat čutim od ostalih sorodnikov čudne poglede, zadržane odnose, …kot da bi vs eščuvala proti nama…ali pa samo prefinjeno napeljala…pri tastu vrže kost, ki ve, da ga bo znervirala in on seveda pričakovano ponori….vse to takrat, ko ima možnost nekdo to videti, da s tem dobi priče…meni je tudi že to naredila…piknila me pred drugimi, da sem se sesula in potem je rekla…ste videla kakšna je…vsi prisotni si pa zapomnijo samo tvoj izbruh…

Nikoli, amapk res nikoli ni popuščanje zaradi miru dobra rešitev. S tem samo spodbunaš takšno vedenje in tašča dobro ve, na katere gumbe pritistniti, da se boste umaknili. Zato je zelo priporočljivo, da se bolj kot s osebami, ki so motene začneš ukavarjati sam s seboj in poiščeš tiste gumbe in jih izklopiš.

Osebe z osebnostnimi motnjami imajo hudo dobre senzorje za šibkosti ljudi okoli njih , pa tudi izbirajo si ponavadi takšne, ki so lahko žrtve, ker imajo zaradi svoje slabe samopodobe, občutkov krivde……..itd tako nizek obrambni zid, da sploh ne opazijo, da jih je pajek ujel v mrežo in jim ves čas sesa kri. Medtem ko bi nekdo z zdravo samopodobe že zdavnaj kriče zbežal stran od takšnega vedenja sočloveka.

Situacija življenja z osebami, ki so osebnostno motene me spominja na nek eksperiment, ki so ga nekoč naredili z žabo, ki so jo dali v hladno vodo in nato postopoma povečevali temperaturo. Ker so to počeli počasi, se je žaba sproti prilagajala in NI skočila iz vode, četudi bi lahko, vse do trenutka, ko je poginila. Zelo poučno in dobro vedeti, če je v bližni nekdo z osebnostno motnjo ( tudi kakšno drugo ,ne samo mejno).

Zato res globoko priporočam kakšno strokovno pomoč ali pa vsaj čimveč samoizobraževanja, da boste zakrpali vse luknje v vaši osebnosti, da jih tašča ne bo mogla več izkoriščati.

In vsak dan si ponavaljati:
– nisem povzročila njenih stanj
– nisem odgovorna za stanja, čustva, misli drugih
– kot polnoletna oseba je sama odgovorna za svoja stanja, čustva, misli
– ne dovolim ( ne glede na njene izpade, manipulacije…) da se nekdo tako obnaša za menoj

Pri zadnjem pomaga tudi to, da naredite spisek česa v prihodnje ABSOLUTNO ne boste več dovolili in v trenutku, ko s tem začne preprosto prekinite pogovor, odidite, povejte, da je v primeru, če se bo ša tako obnašala ali govorila z vami ali……nekaj časa ne boste obiskali…..ali kakšen drug ukrep.

Ne opravičujte , ne razlgajate in se ne počutite krive glede svojega postavljanja meja ( do njih imate vso pravico) . Najprej bo začela streljati z vsemi topovi in bo verjetno res hudo, če pa boste vztrajali (dosti lažje bo, če boste ob tem imeli strokovno pomoč) pa se bo situacija umirila.

Vem, veliko lažje reči kot storiti. Glede na moje izkušnje z več osebami z osebnostno motnjo pa edino, kar deluje in vredno vsakega truda. Tako ali tako z njo ne bo nikoli bolje, kvečjemu slabše, glede na to, da je ne ustavite, tako da je edina možnost, da spremenite pravila igre vi.

GittaAna

Še enkrat hvala GiitaAna.
S svojo samopodobo imam že od zmeraj težave. Delala sem pa tudi že veliko na tem, tudi s pomočjo strokovne pomoči, pa alternativne, ap veliko brala…moram reč, da so mi vse stvari pomagale, ampk le za določen čas. Ponavadi mi ostanejo samo delčki, ki se jih spominjam na vsake toliko.

Hodila sem na redne taprije, delavnice, veliko prebirala, se na razne načine izpopolnjevala…samopodoba je zrasla in zopet padla.

Problem je pa to, ker sem spoznala, da moja tašča ni prva oseba z MOM v mojem življenju. . Po prebiranju tovrstnih člankov sem ugotovila, da je to že tretja oseba, ki je v moji bližini s to motnjo. Načeta samopodoba je tudi neke vrste posledica in kar je najhuje, da se mi dotdeva, da eni teh motenj tudi jaz nisem ušla, čeprav je oblika blaga, iz dneva v dan bolj opažam probleme tudi sama pri sebi. Vendar že odkar si sama služim denar, rešujem svoje probleme na razne načine. Zavedam se jih in zavedam se, kdaj jih kažem in stresam naokoli.
Ali je to tudi motnja ali le posledica vse teh motenj okoli sebe, ne vem. Vem, da si moram pomagat in na tem vztrajno delam. Problem je pa res v tem, da kadarkoli že uspem nekaj doseči pri sebi, naletim na človeka, ki me uspe spet potlačiti na začetek ali še nižje
In zdi se mi, kot da so mi osebe z MOM kar nekako usojene, ker me spremljajo že od majhnega in ko se eni umaknem, mi življenje prinese drugo…

No pri nas imamo pa zelo podobno zgodbo doma. Živim s svojo družino v hiši s taščo, od katere vsi zbežijo, saj je zelo občutljiva, zamerljiva in maščevalna. Še mož pri svojih 70-ih letih ji je ušel. Od prvega dne ko sem prišla me želi pospremiti do vrat in me ne sprejema, čeprav pod krinko občasne prijaznosti in nastopov pred sosedi je vse ok. Prefrigano ravna s svojim sinom (mojim možem) in ko je potrebno točno ve katere gumbe mora stisniti, da bo plesal kot bo ona hotela. Opažam da ni vedno suveren, ko se ji mora upreti, saj se zaveda razsežnosti njene hudobe. Glavna težava je ker je strašno občutljiva in nekako karkoli in kakorkoli kdo stori ob njej je lahko hitro ogrožena in zganja celo dramo. Vedno smo vsi vsega krivi, kot na primer v zadnjem primeru ko me je vprašala če mi pomaga, pa sem rekla: “Ne hvala.” je imela izbruh jeze in me psovala. To sta slišali tudi moji hčerki stari 2 in 4 leta. Vsi se ji umikamo, bežimo od nje ker nikoli ne veš kdaj boš narobe pomežiknil… Vselej sem do nje vljudna, prijazna, ji oproščam, pozabljam njene nesramnosti (me je zaklenila ven da nisem mogla v hišo ipd.) a opažam da se vse skupaj sprevrača v vedno večje verbalno nasilje. Da ne omenjam da je šla nad tasta z možem, kar ni izključujoče da ne bo bo šla tudi nad menoj, ko bo njena nerazsodnost ocenila, da me mora eliminirati. Živeti z mojo taščo je pravi pekel. Kako se soočati še spoznavam, vendar nedvomno umik, ker še več neupravičenih žaljivk, grožnje da živimo v njeni hiši in smo zato njeni tlačani (ne smemo misliti po svoje, ne smemo imeti dostojanstva, ne smemo delati po svoje), napetosti, pritiski, zahteve, prikrita in tiha hinavščina ubija dušo in telo naše družine. Pravijo da kar nas ubije, nas naredi močnejše – morda pa je to priložnost, da zrastem. Saj verjeli ali ne, mnogokrat me zasrbi jezik in bi ji zabrusila nazaj s sočnimi kot jih ona postreže. Vendar do danes sem se vselej modro ustavila in si rekla: “To nisem jaz… težave ima, pusti jo, sem pametnejša in grem stran.” In vedno je bilo bolje tako. Odslej ko jo odnese ji samo že odločno dam vedeti kje so meje in stran od nje, saj je škoda energije, volje in časa. Vam pa povem da se mi ni enostavno vračati v tak “dom”. Sedaj vem za kaj bom varčevala? NOV DOM! V katerem bo mir, brez očitkov, slabe vesti, manipulacije in slabe volje!

Res sočustvujem z vsemi, ki imate takšne tašče. Tudi moja je takšna.

Na srečo po kakšnem fizičnem nasilju in zmerjanju še ni posegla, vse ostalo pa:
– mojstrica v manipuliranju in lažeh
– ima veliko obrazov, ki jih prilagaja ljudem in situacijam
– sama o sebi misli, da je najboljša, da ima prav in da hoče drugim le dobro
– o sebi lahko govori ure in ure, ko pa kdo drug kaj reče, pa izgubi zanimanje po nekaj sekundah in spet začne govoriti o sebi ali pa ima izgovor, da mora nekam iti (prej se seveda ni nič mudilo, ko je beseda tekla o njej)
– popolnoma brez morale, vesti, sočutja, ljubezni (tega ne pozna)
– vidi nas kot lutke, s katerimi po mili volji upravlja
– izjemno si želi pozornosti – ko je ne dobi dovolj (pozitivne), ji je ok tudi negativna
– ves čas išče prepire in si izmišljuje nove in nove napake in stvari, ki so povsem skregane z logiko, z namenom, da bi od nas izzvala vsaj neko reakcijo 8tudi če gre za jezo, ogorčenje, žalost)
– razcepljeno mišljenje: po eni strani išče hvalo, po drugi nima pa do sebe prav nobenega spoštovanja, saj ji je vseeno, če mi vidimo njene laži, izsiljevanja, zmerjanje.
– rada pozablja stvari, oz. trdi, da nečesa ni storila in da smo si to mi sami preprosto izmislili
– ves čas nabira informacije o nas, ter si vse zapomni, da lahko v primernem trenutku postreže z določenim dejstvom
– vse, kar naredi, reče… je povsem premišljena poteza (njeni izrazi, ton glasu, gibi, namigovanja) so tam zato, da bi od človeka izzvali točno tisto, kar hoče (pozna gumbe na katere lahko pritisne)
– nikoli ne reče prosim ali hvala – obnaša se, kot da ji vse že vnaprej pripada in da smo dolžni služiti njej
– je človeški projektor: vse, kar je kadarkoli kdo obtožil njo in česar je kriva sama, ona obtožuje nas (čeprav je to povsem nesmiselno)
– o njeni mladosti vemo zelo malo in niti njeni najožji družinski člani ne vedo povsem, kaj je res in kaj ne (saj obstala 100 različnih verzij)
– vsi družinski člani (dve hčerki in sin) so zbežali od nje, mož se je ločil (dobesedno zbežal – pustil vse svoje stvari v omari).
– njen govor je zelo čudaški – v istem stavku lahko pove tri stvari, ki nimajo nobene veze med sabo. Njen tok misli ni logičen.
– njene oči so povsem prazne, tudi ko se smeji, so oči mrtve in hladne.

In še bi lahko naštevala…

Več možnosti je, če človek živi s takšno osebo:
– da se povsem podrediš (kar močno odsvetujem)
– da se ves čas boriš (kar je tudi izjemno naporno, saj zmage ne bo nikoli) – če bo videla, da nisi več “lahek plen”, bo sčasoma izgubila zanimanje in se bo raje posvetila komu, s katerim lahko lažje upravlja
– da postaneš “sivi kamen” – tako nezanimiv in tako dolgočasen (v njenih očeh), da bo izgubila zanimanje zate. To pomeni: da se ne pogovarjaš z njo o nobeni zanimivi stvari, ne zaupaš nič o tem, kaj se dogaja, ne reagiraš na zbadanje, ne pokažeš nobenega izraza na obrazu in na sploh v pričo nje ne oddajaš nobene zanimive energije. Ponavadi se kmalu začnejo dolgočasiti in te pustijo nekaj časa pri miru, ampak kmalu spet poskusijo.
– da se odseliš (ampak to ni garancija, da bo mir. V tem primeru je najboljše prekiniti vse stike, ne izdati novega naslova in spremeniti tel. številko).

Ti ljudje so kot 3 letni otroci, ki se igrajo svojo igro in živijo v svojem svetu. Vsi drugi smo le igralci v njihovem filmu. In če ni vse tako, kot so si oni zamislili, bodo na najbolj podel, nemoralen način izsilili, da bodo dobili to, kar hočejo.

Ti ljudje to igro vadijo že od malega in so strokovnjaki v tem. Najraje se spravijo na tiste ljudi, ki so dobri po srcu, plahi in vljudni. Saj vedo, da oni ne bodo nikoli posegali po podobnih podlih metodah in da se bodo raje uklonili zahtevam kot da bi se kregali. Zato jih tudi tako sovražijo. Bolj kot si “nedolžen” in dober, bolj goreče te bodo sovražili, saj si to, kar oni nikoli ne bodo mogli biti. In najlažje, da se bodo sami počutili boljše je to, da ti pokažejo, da si vreden manj kot smet na cesti ali pa, da te blatijo pred drugimi, se lažejo o tebi… Vse to je njihova namišljena igra, saj le tako lahko preživijo. Če bi bili soočeni s svojo pravo notranjostjo, bi se verjetno ubili, saj noben človek ne more živeti z zavedanjem, da je tako zloben. To je njihova obramba – ves čas si gradijo “umeten jaz”, sliko sebe, ki je boljša od drugih, čeprav se tako zdi le njim samim.

Pozdravljeni LUnca in Otrinka!

Pri takšnih ljudeh ni druge, kot da začneš s konkretnim načrtom kako se iz tega čimhitreje izvleči, ker bolje ne bo verjetno nikoli, je pa možnost, da bo še slabše.

Glede na to, da pred takimi ljudmi večinoma vsi bežijo, če pa ne morejo uberejo kašen obramnbni mehanizem, ki pa pogosto ni zdrav za njih , torej posledično takšnemu momsterju nihče ne postavi meje , se zgodi tako, kot pri nekaj letnikih – postanejo povsem nemogoči. In tako kot nekajletniki tudi oni ves čas preizušajo meje , kar pomeni, da če jih noben ne postavi, da bodo šli še dlje. Dokler bodo pač lahko.

Momsterji so neglede na to, kako pomembni ali pa stari so, čustveno zrasli tam do nekaj let ali pa v najboljšem primeru tja do adolescence. Tako pač je. Razne v primeru, da se ta oseba zave, da ima težavo in je to edini način, da morda še reši odnos, bo morda začela razmišljati, da morda pa le ni zgolj okolica problem, da je morda problem tudi v njej. Tudi če se zave ( malo verjetno) to še ne pomeni, da bo kaj zares naredila v tej smeri. Vsaj ne v tisto smer, kjer bi morala spremeniti sebe.

Pametnega nasveta kaj sedaj ni, ker je to odvisno od vsake situacije. Sama osebno bi naredila vse, ampak res vse, da bi čimprej odšla živet stran. Vsa njena “darila” vključno to, da lahko živite v njeni hiši vas zelo drago stanejo. Včasih tudi zdravja.

Potem bi naštudirala vse, kar je v zvezi s tem vedenjem ( ali pa bi šla k psihoterapevtu, da bi mi še hitreje posjasnil) in začela pripravljati “strategijo preživetja:” Ker to, da se odseliš, kot pravi Lunca še ne pomeni, da bo povsem konec. Še vedno se lahko zgodi, da vam bo n-krat telefonirala, prišla, zahtevala, prosila, jokala, zajtevala…itd. da boste imeli zaradi nje sicer malo več mira, ampak kaj dosti več pa tudi ne.

Edina rešitev , po mojem mnenju in večine strokovnjakov tudi je, da jim postaviš meje, tako kot to narediš nekaj letniku, ki dobi togotne izpade, če ne dobi tistega, kar si je tisti trenutek izmislil. Tudi oni bodo najprej totalno šokirani, da se je kaj tagega, da bi jih nekdo ustavil sploh zgodilo. In tako, kot pri otroku bodo še bolj izbruhnii in če ne bo odziva se bodo slej ko prej umirili ( še prej pa bodo probali vse, kar je dosedaj dolevalo ).

To je precej naporen proces, vendar po mojih izušnaj edini, ki ima lahko na koncu kolikor toliko pozitiven konec. Vaš momster bo še vedno momster, samo vi pa se lahko odločite, da se tašnih iger ne greste, za kar imate vso pravico, saj nobedn nima bianco menice, da se nad vami iživlja zgolj zato, ker je tašča ( mama, ata, stric, hčer, sin , prijatelj)

Sama sem se pri tem ogromno naučila in moje življenje je mnogo bolje kot prej. Kar se pa moža tiče moraš razumeti, da je on od majhnega to prenašal in da mu je sedaj še težje tudi zato, ker je razpet med obe strani. Vendar je tudi zanj dobro, da se “loči” od svoje mame, ker tudi zanj ni zdravo.

Ona je kljub temu, da ima težave sama s seboj vseeno sposobna razlikovati med prav in narobe in ima moč odločitve, da se odloči za prav in ne za ižživljanje nad drugimi in če tega ne zmore ima možnost poiskati pomoč.. Če ne zaradi drugega pa zaradi vnukov.

Sama ne bi nikoli pustila majhnih otrok v družbi s takšno taščo, razen v primeru, da je nekdo normani zraven. Če že odrasli težko razumejo in zlaha padejo v njene manipulacije je z otroci še lažje. Tam dokler so majhni še neako gre, ko pa začenjajo dobivati svojo voljo nastane pa velik problem in lahko se bo začela iživljati tudi nad njimi.

Takšno se moje izkušnje in moje mnenje, bodo še druga kaj rekli.
Drugače pa priporočam knjige v branje:

Ne stopajte več po prstih
Čustveni vampirji
Strupeni starši

GittaAna

Hvala za vaš odgovor.