Moji otroci, so dodobra zaznamovani s posledicami življenja z osebo ki ima MOM.
Nimajo pretirane samozavesti, so nervozni, nesposobni postaviti se za sebe, ne znajo razločiti, kaj je res in kaj ne, oklevajo med svojim razmišljanjem in razmišljanjem osebe z mom.Polni so strahu.
So zmanipulirani in mimogrede so lahko podvrženi novim manipulacijam vrstnikov, ali koga drugega.
Polni so jeze, tudi na mene, očitkov, zakaj nisem ukrepala prej.
Jezni so, da so se pustili zmanipulirati, jezni so, ker se jim je po krivici obešala krivda za stvari ki jih nikoli niso naredili.Jezni so, ker so imeli občutek, da sem na partnerjevi strani, ko se je le ta spravljal z vedno novimi obtožbami na njih, jaz pa da nisem ukrepala, ali da so dobili občutek, da sem jim obrnila hrbet.Večkrat so res lahko dobili občutek, da sem na strani partnerja, ampak to samo zato, ker sem vedela, da če ne bom, da bodo zadeve še hujše.Izbrala sem manjše zlo, ampak s tem naredila narobe.
Imajo občutek, da so slabi, da so manjvredni, da si ne zaslužijo, da jih ima nekdo rad take, kot so, ker jim je bilo ves čas sporočano, da taki kot so niso dobri.
Hodijo na pogovorne terapije, že dolgo, pa še kar nekaj časa bodo.
Mene pa zanima, koliko časa otroci potrebujejo, da se poberejo?
Bojim se namreč, da bi začeli izkoriščati tudi oni to, za sredstvo in dosego svojih ciljev.
Bojim se, da bi se preveč obesili na vlogo žrtve.

Kako je pa pri vas in vaših otrocih?.
Kako se vi spopadate s posledicami?

Hvala za vaša mnenja.

Tudi moji so brez samozavesti ali jo kazejo na neprimeren nacin. Nimajo srece v partnerstvu, ne znajo postaviti meje, dovolijo izkoriscanje in manipulacije, enostavno ne vedo kaj je prav. Ko so bili otroci majhni, smo se moza z mom-om vsi bali. Jaz sem bila zelo mlada mamica, nezrela za tako odgovorno nalogo, skrajno tezavnega partnerja in tasco. V druzini smo bili vsi nesrecni in odtujeni. Po nekaj letih sem zapadla v depresijo, ki je trajala z vzponi in padci cca dvajset let. Tudi moja samozavest je bila na nuli, saj vse, kar sem rekla ali naredila je bilo napacno. Bila sem popolnoma razvrednotena in tako je se danes. Bivsi in tasca imata na otroke se vedno vpliv, jaz sem za njih nepomembna, ceprav sem za njih skrbela dvajset let. Zelo sem prizadeta in razočarana, saj so otroci vse, kar imam. Zal gredo po mozevih stopinjah.

Sama sem otrok mejne mame in narcističnega očeta, alkoholika.
Ker sta imela oba težave sama s seboj in predvsem drug z drugim smo bili otroci bolj ali manj postranska stvar, nekakšna kolaterara škoda. Odraščala sem kot nekakšna sirota, ker se z menoj ni ukravjal nihče, razen če so stresali svojo slabo voljo ( in še kaj) name ali kadar sem bila dežurni krivec za vse.

Vedno sem govorila, da sem iz utrgane družine, vendar je trajalao zelo zelo dolgo, da sem dojela kako zelo poškodovana sta obadva ( ugledna družina…) in kako grozljivo sta delala z nami. Če odraščaš v tem ti to postane “normalno” še posebej če nimaš nikogar, ki bi potrdil tvoje videnje realnosti.

Zato bi mi takrat zelo pomagalo, če bi imela koga, ki bi mi razložil, da to ni normalno, da nisem grozna, grda, ogabna…in vsega kriva, temveč da imajo moji starši hud problem in da vse obtožbe, ki letijo name, vsi izpadi, ki sta jih imela v bistvu nimajo nič z menoj, temveč z njima samima. Zato je veliko že to, da imaš ob sebi vsaj enega kolikor toliko normalnega starša, ki ti pomaga razumeti, kaj se dogaja. Četudi pride k sebi dosti kasenje…meni bi še danes, ko sem že zdavnaj odrasla veliko pomenilo, da bi kdorkoli od njiju prišel vsaj toliko k sebi, da bi priznal grozljivosti, ki so se dogajale in se opravičil. Pa se to ne bo nikoli zgodilo in s tem sem se že zdavnaj sprijaznila in sprejela situacijo takšno kot je. Kadarkoli že spoznaš, da s svojim otrokom nisi delal pravilno..otroku še vedno veliko ipomeni, da svoje obnašanje spremeniš in se zato veliko lažje sooča s posledicami , četudi je še vedno težko.

Posledice odrščanja v takšnem so hude. Poznam kar nekaj ljudi, ki so odraščali z (vsaj enim) staršem, ki je bil precej moten. Trajalo je leta raziskovanja in učenja ( še posebej, ker se o tem ni nič govoirlo in ni bilo nič znanega) in veliko pomoči drugih, da sem se nekako uspela izvleči iz vzorcev, ki sem jih dobila v otroštvu in proces še traja, saj se moraš povsem na novo naučiti vse ( starši ti dajo osnovne vzorce, oz temelje, na katerih gradiš) Vendar se da, vendar menim, da le stežka brez pomoči.

Mislim pa tudi, da neglede na to, kje in s kom si odrašal moraš na eni točki prevzeti odgovornost zase in če vidiš, da si dobil slabo prtljago s seboj, vzeti stvari v svoje roke, nehati obdolževati starše za svojo nesrečo ( to ne pomeni, da jim nimaš več za odgovorne za tisto, kar so storili, vendar je stvar starša, kaj bo s svojo odogovrnostjo naredil ne tebe) in iz tistega, kar imaš narediš iz svojega življenja maksimum.

Toliko na kratko, danes je gneča.
Streetkitty

Moj mož je otrok mame z osebnostnimi značilnosti MOM-a. Je posesivna, vse mora biti po njenem, kar si pač zaželi, vse ve o drugih, o sebi skriva informacije, lastnim otrokom je škodoželjna, ni ljubeča ne do sebe, ne do ljudi okoli nje, potencira napake svojih “nasprotnikov” ali se jih celo izmisli, da bi bila sama lepša, itd itd (skratka, ko ji ne kimaš, ali pa če ji, saj je vseeno, si vedno napaden in NIKOLI ne narediš ničesar prav).
Želela sem povedati, da sem doživela kar mali šok, ker je mož refleksiral mamino obnašanje name in na najine otroke. Ker sem ga ljubila (ga še vedno ljubim!), sem včasih zaradi ljubega miru popuščala pri svojih načelih (katere danes vidim, da so bolj zdravi od njegovih), ko pa sem se začela spraševati, kdo v naši družini je sedaj prfuknjen (oprostite izrazu), sem spoznala, da kljub veliki razdalji pri nas “hara” moževa mama (NE ŽIVIMO SKUPAJ!!!).
Odločno (zrelo) sem se uprla moževemu obnašanju (najprej sem se pogovorila sama s seboj, kaj je zame normalno in kaj ne) in postavila možu MEJE, katere nisem popuščala. Ko je videl, da sem skala, se je zlomil on in spoznal svojo veliko zmoto in moram povedati, da je v našem domu harmonija in spokojnost (zaenkrat) in vsi se trudimo k temu. Tudi otroci zelo radi izkoriščajo mojo dobroto in ker jih imam zelo rada, tudi njim (pa tudi sebi) postavljam meje. Želim, da bi polno ljubili in bili srečni in da bi težave reševali z mislijo, da imajo vedno izbiro.

Otroštvo lahko opišem z eno besedo drama, bojno polje. Kar se je na finejši ravni nadaljevalo v partnerstvu. Manipulacija in vsajanje občutka krivde, ter večna teza, da sem za vse kriva oz. odgovorna , šlo na subtilnejše nivoje. Cinizem, navidezna racionalizacija opisov dogodkov in dodelitev odgovornosti za nastalo situacijo, ki se je naložila seveda name. Bila sem zmedena, moji občutki so govorili, da nekaj ni prav.

Kadar je bila v to vpletena posredno ali nepostredno tudi hčerka, nisem delovala po principu, starši morajo držati skupaj in sem svoje mnenje jasno izražala hčerki, če se mi je to zdelo potrebno. Veliko sva se pogovarjali, dajala sem ji možnost izražanja svojih čustev in postavljanja vprašanj. Še preden sem sploh poznala izraz mejna osebnostna motnja, mi je hčerka nekega dne rekla, veš oči ima pa moteno osebnost. Kako blizu je bila resnici.

Ko je hodila v 3.razred osnovne šole sva se razšla. Hčerka ima od tedaj, redne stike z očetom in ne želi teh stikov zmanjšati ali prekiniti. Posledice, ki jih opažam pri njej pa so zadržanost, sramežljivost, težko gre iz varne cone svojega življenja, da bi uresničila svoje potenciale, želje. Nima zadostne samozavesti, raje se skrije, kot izpostavi. Počasi se uči postavljati meje očetu in upam, se bo naučila sedaj in ne da ne bo rabila svojega MOM partnerja, da se nauči lekcije.

Tisto, kar mislim, da pa je iz nastale situacije lahko postane dobro, pa je, da bo v življenju lažje razpoznavala osebe z MOM, ali na splošno osebe, ki jim nujno moraš postavljati meje, in te so povsod okoli nas – naši sosedje, šefi…. sošolci… in upam da ne parterji…

Držimo pesti za naše otroke.
In vsak naš premik v pravo smer, je pomemben, saj in s tem damo več možnosti, da hitreje prebrodijo posledice.

Stara sem 50 let in po 24 letih izvezakonske zveze sem spoznala, da ima razpoloženje, mišljenje mojega partnerja ime-MOM. V času zveze sem zaradi miru in skritega strahu kaj bo, podpisovala kopico poroštev, zaradi česar sem v dolgovih , ki jih za časa svojega življenja ne bom odplačala nikoli. S partnerjem sva se sporazumno razšla-njegov predlog-, vendar je hotel obvladovati moje življenje dalje. Pravzaprav je bila najina ločitev njegova spretna igra, ko je uvidel, v kakšno finančno situacijo me je pripeljal. Ko sem začela delati svoje korake zaradi dolgov, sem postala najhujši sovražnik. Začeli so se sms-i, maili z grožnjami, žalitvami….Prihajal je v moje stanovanje, jemal stvari, delal škodo na avtomobilu…Ker je spreten,izredno inteligenten manipulator, je na nek način dobil ključ, ki je sicer kodiran. Vsa dejanja je zanikal, tudi na policiji/odločitev, da dejanja prijavljam je bila zelo težka/, dokler ni bil ujet na kameri, ko je rezal gume in lomil brisalce na mojem avtu. Ničesar ga ni strah, saj je tudi policajem dejal, da mi bo večno nagajal. Želim povedati, da so ti ljudje nevarni za sobivanje bolj, kot katerakoli duševna bolezen. Nikjer se ne vidi, ničesar ne moreš dokazat, razen dejstva, da so sprti z množico ljudmi, ki ga obkrožajo. Vsaj moj bivši ne spregovori s sestro, teto, dolgoletnimi prijatelji.. IN KRIVA SEM SEVEDA; JAZ!
Zdaj se mi dogaja to, da ima podobne reakcije tudi ena od hčera. Stara je 15 let, najhujša leta in včasih se mi zdi, da ne bom vzdržala. Moj bivši je najina otroka od rojstva razvajal z vsem, kar sta želeli/igrače, potovanja, oblačila../, do onemoglosti. Na službenem področju je izreden manipulator, drzen, ogromno tvega, zato je dobro zaslužil. Pri eni od hčera je posadil seme razvajenosti in občutka, da ji mora biti vsaka želja uresničena. Zdaj se jaz borim s tem vragom v njej. Kadar postavim pred njo zahtevo/sicer ne vedno/, je sposobna uničiti moj telefon, prerezati plašč, strgati tapete..kar je že naredila.Ko je bil njen oče v finančni krizi, se mi je zdelo, da ji lahko nekako dopovem situacijo. Zdaj, ko je postal zopet direktor(od delodajalca izposloval super avto, super plačo in vse možne ugodnost)je spet postala nesramna, žaljiva, zapravljiva. Postavljam ji meje in ona jih težko sprejme. Zdaj sem v situaciji, ko sem ji predlagala, da se naj odloči: ali bo sprejela pogoje bivanja pri meni ali se odseli k očetu. To je zame ena najhujših odločitev v življenju. Vseh 15 let sem bila skoraj 24 ur z njima. On je delal cele dneve. Zdaj je pripravljena živet pri očetu. In mene razžira naslednje: kam jo pošiljam, v džunglo? Je prav, da živi z njim, ko pa jima bo edina vrednota v življenju denar in imeti, imeti, imeti…Naredil je dolgov za skoraj milijon evrov, pa ni imel denarja za plačilo elektrike…., je pa bilo za potovanja: pariz, ZDA, križarjenja… In zdaj naj hčero pustim, da bo živela z njim? A jaz ne bom vzdržala njenega odnosa do mene: žalitev , poniževanj, ki jih je videla pri očetu. Vedno se opraviči, a vedno znova me prizadene, hudo prizadene.
Je prav, da zaživi s tem manipulatorjem, si mora res sama izkusiti življenje z njim ali naj jaz potrpim, se borim do onemoglosti?

B

Zdravo Evreka!
Vesela sem, da si se nam pridružila!
Ali ima tvoj mož MOM lahko ugotovijo samo strokovnjaki, vendar je to, kar opisuješ precej podobno temu, kar počne oseba z MOM.

Res nisi v zavidljivi situaciji, dolgovi, grožnje, izsiljevanje in še hčerka! Tisto, kar je morda najbolj pametno je, da si najdeš čimveč informacij v zvezi s tem, kaj lahko v tej situaciji sploh narediš. V knjigi Ne stopajte po prstih je nekaj nasvetov, žal je v slovenščini to edina dostopna knjiga o MOM ali podobnih zadevah, če znaš angleško lahko napišem še nekaj dobrih, ki so napisane prav za takšno situacijo. (ti jih pripišem spodaj)

Morda bi bilo dobro, da bi si poiskala tudi pomoč strokovnjaka, ker je v kaosu v katerem se znajdeš, če si ( ali si bil) skupaj z nekom, ki ima MOM včasih težko jasno videti – tako situacijo, kot možne rešitve. Moža ne moreš spremeniti, niti ne moreš vplivati nanj, če to sam noče, zato je skoraj edino, kar ti preostane, da se spremeniš ti. Da se toliko čustveno oddaljiš od vsega skupaj, da boš lahko bolj jasno videla, kaj sploh lahko narediš in da boš imela dovolj energije in moči, da boš to tudi storila. Človek v takšni situaciji to sam precej težko naredi, še posebej če si že čisto uničen od takega odnosa.

Res da se dostikrat zdi, da imajo zaradi laži, manipulacij in popolnega pomanjkanja občutka za drugega ljudje z MOM vse vajeti v svojih rokah in da lahko počnejo kar se jim zdi, vendar k temu pripomoremo tudi sami, ker jim zaradi strahu, krivde, dolžnosti to dovoljujemo. In tudi to lahko ustavimo. Tako, da se zavemo, da nismo ne odgovorni, ne krivi za bolezensko obanšanje drugega, da nismo strokovnjaki, da bi ga “popravili” in da mora neglede na to ali ima MOM ali ne, prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Kar lahko storiš ti je, da se toliko spraviš k sebi, da imaš dovolj energije, da boš zmogla postaviti jasne in trdne meje in pri njih vztrajati ne glede na njegovo obnašanje. Ko enkrat prenehaš plesati ples, ki ga diktirajo, je najprej ponavadi precej hudo, vendar če vidijo, da gre tokrat zares, obrnejo ploščo. Kolikor se zdijo včasih “vsemogočni” potem včasih odkriješ, da so še bolj negotovi in prestrašeni kot si ti sama.

Morda bi bilo dobro, da bi, glede na precej resne grožnje, razmislila tudi o prepovedi približevanja.V vsakem primeru je dobro, da ves čas dokumeniraš, kaj se dogaja in se poizkusiš čimbolj povezati s policijo.

Kar se pa hčerke tiče, se mi zdi, da je tudi tukaj res najbolje, da najdeš kakšnega terapevta in se posvetuješ z njim, kaj bi bilo najbolje. Morda bi bilo dobro, da greš tja najprej sama. Vedi, da je pri nas malo terapevtov in še ti niso vsi zares dobri, zato ne sprejmi vsega, kar ti govori prvi, ki ga poiščeš. Je pa tudi nekaj takšnih, da ti res lahko pomagajo odkriti, kaj je tako za hčerko, kot zate najboljša rešitev. Pri adolescentih je dostikrat zelo težko odkriti ali so zgolj naporni letom primerno ali imajo tudi oni to motnjo.

To je samo nekaj mojih razmišljanj, kaj je najbolj primerno zate, se moraš odločiti sama. Upam pa, da boš ostala tudi z nami. Včasih je dobro že če imaš nekje prostor, kjer lahko zaupaš to kar se ti dogaja drugim, ki doživljajo podobno in te lahko razumejo in verjamem, da lahko vsi skupaj pomagamo drug drugemu, da bo lažje, kadar bodo časi viharni…:-)
GittaAna

Pozdravljeni eureka!

Zelo težko je najti dobro rešitev v vašem primeru. Imamo samo več slabih in med njimi lahko najdemo tisto, ki je morda najmanj slaba.

Če prav razumem, ste iz zveze potegnila kup dolgov. Ali ste jih že odplačala? Ali vas še bremenijo? To je lahko pomemben podatek in iztočnica. In lahko bistveno vpliva na pogajanja, kje bo živela hčerka.

Druga zadeva pa je, da se ne obremenjujete za preteklost, ko je imela mlajša hči možnost biti manipulirana. Otroci od staršev dobimo vse – od genov do vedenjskih vzorcev, tako da je včasih nemogoče najti krivca. Pa tudi nobenega smisla nima. Dobro je vedeti, da je nezrelo vedenje zelo privlačno in zato ima starš, ki skuša vzgajati v odgovornost in resnost mnogo težjo nalogo kot starš, ki podpira nezrelost. Zato vztrajajte pri svojih načelih, pa čeprav včasih zgleda povsem brezupno.

Predlagam, da vse dogovore izpeljete ali na CSD ali pri odvetniku ali pri svetovalcu – skratka v prisotnosti tretje osebe in da vsem – tudi hčerki daste v podpis vse dogovore.

Predlagam tudi, da vodite natančen dnevnik dogajanja – vedenje, ukrepi, … s strani hčerke in s strani bivšega moža. Če pridete na sestanek z natančnim dnevnikom, potem se je lažje dogovarjati.

Če boste na razgovor – če bo na SCD – se reče temu razširjen tim – prišla z dnevnikom in še po možnosti s predstavnico društva za nenasilno komunikacijo ali pa še s kom in bila pripravljena na karkoli, se utegne zgoditi marsikaj – tudi to, da vi dovolite hčerki, da odide in ko bivši vidi, da vas ne drži na temo hčerke, ugotovi, da je hčerka breme in ne je vzame. Nato odideta domov, hčerko pa tolažite, da pač ne bo šla k očetu, ker je sedaj preveč zaposlen. Vi pa imate vse dokumentirano in ko hčerka ponovno odpre temo, skupaj prebirata vaš dnevnik in dokumente.

LP

M