Rak – kakšni so zadnji meseci?
Mami je bila diagnoza rak postavljena v začetku januarja letos in od takrat naprej se stanje dnevno slabša. Pred tremi tedni je imela 5 blagih obsevanj, katera so naredila več škode kot koristi. Od takrat naprej ne je skoraj nič, saj ima ranice po ustih in žrelu. Na pregledu je onkologinja potrdila, da je nadaljnje obsevanje brez pomena, rak se širi.
Stanje sedaj:
skoraj nič ne je (pol banane na dan)
velikokrat čuti slabost (bruhati nima kaj)
prešibka je, da bi šla sama na WC
bolečine milimo z nalepkami in tableti (zdravnica je rekla, da boleti je ne sme nič, da je potrebno za to poskrbeti z zdravili)
Zdravnica je povedala, da je stanje slabo. Oče je le vprašal, če bo živela do konca leta, pa je rekla zdravnica, da težko.
Jaz še kar ne dojamem, da se to res dogaja, da je možno, da tako na hitro – v dveh mesecih – postaneš tako slab in praktično umiraš. Ne znam si predstavljati, ali je to stanje sedaj že končno ali bo živela vsaj še par mesecev.
Vem, da vas je veliko prestalo te trenutke, ko se bolnik bojuje z neozdravljivim rakom. Kako zgledajo zadnji meseci, tedni, dnevi? Po čem vem, da je napočil čas, ko se smrt neizogibno bliža in je potrebno se tudi posloviti. Imam otroke, ki so na babico zelo navezani in ne bi rada prehitro začela s “poslavljanjem”. Vesta sicer, da je zelo bolna, vendar smrti nismo omenjali zaenkrat. Hčerka je na začetku imela krizo, ker je ves čas jokala in spraševala ali bo babica umrla. Povedali smo ji, da je bolna in da verjetno še ne bo umrla (takrat smo še mislili, da je tako).
Pozdravljena Magid.
Pred štirimi leti je za rakom umrl moj oče. Iz lastnih izkušenj ti povem, da so bili zadnji meseci polni trpljenja, bolečine in solz. Pripravi se na to, da rak uničuje človeka iz dneva v dan bolj. Tudi moj oče je imel obsevanja in kemoterapijo, ki jo ni več prenašal, zato smo jo predčasno prekinili v dogovoru z njegovim onkologom ( eprav on ni bil najbolj navdušen, ampak upoštevali smo željo očeta). Zadnaj dva meseca sta bila najbolj boleča, od vseh šestih.
Očeta smo imeli potem vseskozi doma, ni želel iti v bolnico. Rekel mi je; ” Jaz bi rad umrl doma.” In tako se je tudi zgodilo. Na koncu smo mu samo blažili bolečine z obliži, tabletami, drugega nimaš kaj. Potihem moliš, da bi se končalo to trpljenje, in potem enkrat res pride trenutek ko se to konča. Njegovo se je končalo, potem pa se začne tvoje.
Bodite močni, mirni in na koncu, ko vidiš, da ni več pomoči, enostavno ne pričakujte ničesar več. Zdravnica je pravilno rekla, da je ne sme boleti, poskuite ji blažiti bolečine, kolikor se le da…
Topel objem in veliko dobrih misli vam želi
Miklavž
Pozdravljena!
Mogoče Ti lahko opišem kako je potekal boj z boleznijo pri mojem Atiju.Na svoj rojstni dan je zvedel, da ima raka na požiralniku. Od tedaj do smrti je minilo 5 mesecev in pol.Vstavili so mu stomo in to je bilo vse kar so lahko naredili zanj.Ati je bil velik borec. Imel je veliko volje do življenja.Zdravniki so mu povedali,da bo živel do enega leta.Nikoli in nikdar domačim ni potožil,da bo umrl.Je pa res,da od trenutka,ko je zvedel, da je bolan,je veliko časa preležal v postelji.Ven je hodil do dobrega meseca pred smrtjo.Stanje se je rapidno slabšalo zadnjih 14 dni.Odklanjal je obiske,prenašal je le najožje domače.Zadnji teden je pil velike količine vode.Točno teden dni pred smrtjo je bil en dan izredno bister.Dobrih dvanajst ur pred smrtjo je samo še spal.Shujšal je ogromno.
Tako,pisala bi Ti lahko še veliko,na srce pa Ti polagam:bodi z njo čimveč kar lahko.Povej ji,da jo imaš rada,to mora vedeti.
Želim Ti veliko moči.Darja
Moja mama je za rakom umrla pred tremi tedni.
Mesec in pol pred tem so nam povedali, da ji ne morejo več pomagati. Saj do zadnjega ne verjameš tega…vsaj jaz nisem…ob kakem dnevu ko je bila kaj boljša, sem spet dobila upanje. A na žalost ji res ni bilo več pomoči. Teden preden je umrla, je začela dobivati morfij, zaradi česar je več spala, jedla skorajda ni več nič, tudi govorila ni več kaj dosti, ker je bila utrujena.
Posloviti se ne moreš…čeprav morda veš da je nastopila zadnja noč, a si slovo težko priznaš. Pri nas smo bili zadnji dan vsi ob njej, zadnjo noč sem legla poleg nje,jo držala za roko, ji govorila kako rada jo imam…obujala spomine… Sama ni več spregovorila besede…a kljub temu se ji je na obraz še prikradel kakšen nasmešek. Zadnji mesec ni več nič jokala,to noč pa ji je le pritekla zadnja solza. Težki so zadnji dnevi…ko vsak pogled na to osebo že boli. Na bližnjih je, da probajo bit čim bolj močni. Sama ne vem od kje mi bila moč, da se pred njo nisem zlomila, čeprav je bolelo, da sem komaj čakala da se umaknem in lahko zjočem. Težko je,ko bi ji rad pomagal, pa veš da to ni v tvoji moči. Sama sem bila več ali manj non stop ob njej, ji dosti govorila… mešani občutki so mi bili že takrat in še danes mi je tako,ko mame ni več ob meni. En trenutek jočem, drugi sem že jezna na ves svet,bolezen…
Skušajte v glavnem biti čim več s to osebo, se pogovarjat z njo, ji uresničit kakšne želje, če jih ima…predvsem pa ji dajte vedet koliko vam pomeni.
Magid, bolje, da govoriva o zadnjih tednih. Stanje se namreč takrat zelo poslabša. Meni je mama umrla pred 8imi leti in pol. In spominjam se vsega, kot bi bilo včeraj… Veliko je odvisno tudi kje se je rak začel, kam se je razširil. Spomnim se, ko nam je njena osebna zdravnica rekla, da najmanj trpijo bolniki s pljučnim rakom. Na žalost, moja mami ni mogla umreti doma. Metastaza na debelem črevesu je to preprečila. In nikoli, prav nikoli nisva govorili o njeni bolezni in prihajajočem koncu. Ne vem zakaj, ampak se mi zdi, da nobena od naju ni hotela, da bi druga trpela. Ko sem zadnjih 20 dni, preden je potem še zadnjič odšla v bolnico, skrbela zanjo, se spomnim, da sem se najprej v sobi zjokala, si oprala obraz z mrzlo vodo in šele potem stopila pred njo. Kot, da se mi ni videlo …
Čeprav misliš, da imaš tako čas, da se na neizbežno pripraviš, je takrat, ko pride do tistega trenutka, zelo hudo. Potem se nekako pomiriš, kot da ne bi hotel sprejeti dejstva, da bližnje osebe več ni. Po približno dveh mesecih, ko misliš, da se boš počasi umiril, dobesedno izbruhne tista največja bolečina. Jaz sem mislila, da se mi bo utrgalo. Potem pa sem sama sebi rekla, da se moram spravit v red. Takrat sem imela dva majhna otroka, ki sta me potrebovala kot mamo. Šla sem v knjižnico, poiskala knjige o žalovanju in podobne in prebirala. Šele tista vsebina me je pomirila. Vsa ta leta, se dogaja, da mi je kak dan, dva, zelo, zelo hudo, da jo pogrešam, bi dala vse, da bi bila ob meni. Ampak se zjočem in s tem pomirim. Mislim pa, da bolečina ne mine nikoli.