Počutim se kot bilka, ki jo pohodi vsak ko se ji približa,osamljena sem,žalostna,razočarana,prazna. Odločila sem se narediti konec takemu življenju in si ustvariti novo. Pa ne zato,ker bi se rada maščevala,komu hotela kaj slabega ali podobno,ali zato ker bi sovražila svojega moža ali hčeri .Ni me strah in zaupam vase. Zbrala bom ves pogum. Hočem samo živeti naprej,drugače. Hudi so trenutki kadar ne moreš ne smeš pokazati svojih čustev. Se nimaš kaj pogovarjat z člani družine….. Koliko noči,dni sem prejokala naskrivaj. Koliko krat sem bila deležna očitkov,da se samo derem,samo cmeram sem čudna,grozna in najhuje je to, da po nepotrebnem. Samozavest imam popolnoma na dnu,ko sem v družbi mi ni do komunikacije,najraje se ji izognem,včasih imam občutek da sploh ne znam več komunicirat .Ves čas se borim s svojimi kilogrami,prispela sem na 93 kg.Jem zraven jokam …Po presoji moje družine pa dejavnikov,ki vplivajo na moje življenje sploh ni! Rezultati slabih medsebojnih odnosov z možem so bili razvidni že dolgo nazaj. Najstarejša hči je špricala šolo, cele dneve poslušala muziko,sedela pred računalnikom,lagala glede ocen od 10 leta naprej. Osnovno šolo je s težavo naredila. Vedno so bili sami prepiri. Mož jo je zagovarjal,ko smo bili klicani v šolo se je pa čudil in mogel verjet. Nič nisem vredna,otrok mi lahko reče kar se mu zljubi. Na koncu koncev pa vse to kar se dogaja sploh ni res. Z možem se nisva nikoli pogovarjala,ker se nisva imela kaj, samo nujne stvari. Občasno je bilo kaj lepega. On je vedno, ko je bil doma gledal TV .,jaz pa sem hodila v službo,kuhala,pospravljala,vozila otroke,hodila na sestanke….. Otrok je to opazil in začel pridno izkoriščat sebi v prid oz. v škodo. Koliko krat je prišel domov in namesto, da bi ukrepal kaj ,je vpil vpričo vseh,da se samo derem,da vsega poln kufer, jo maltratiram in vse skupaj kar sem mu razlagala, da se dogaja ni bilo res,dokler ni bilo razvidno v šoli,ko je šolska pedagoginja klicala na srečanja. Težave so se nadaljevale,jaz sem protestirala,za njega bila čudna,nič vredna. Vedno,če sem jokala sem slišala moža, sam cmeraš se. Bila sem deležna raznih groženj (kar pejt sej ne boš nič dobila,ne otrok ne hiše,ključe od avta ti bom vzel,preklical bančne kartice) in tako so tekli dnevi,leta…..občasno so se stvari normalizirale nato zopet poslabšale. Enkrat mi šine v glavo, čakaj malo .A torej ti, ker si služil denar in si cel dan od doma, lahko delaš škodo otroku in meni, ker ga zagovarjaš mi lahko rečeš,da mi ne pripada nič. Kako?A jaz nisem hodila v službo?Poleg vsega pa še skrbela za vse 3 otroke,jih vozila okrog,hodila v šolo itd. Lovim minute v dnevu že najmanj 15 let. Potem dobiš občutek,da si ničvreden. Tega se zavedajo tudi otroci. Nič nisem bila presenečena, ko mi je 7 letni sin pri kosilu dejal ponosno. No oči zdaj pa povej mami ,da mi s Praško pasto ne sme mazat kože. Ker je imel vneto kožo pod usti. Nič nisem rekla,tudi mož ni pripomnil nič. Lani je sinko, dejal tudi, da je oči glavni,ker služi denar.To ne morem zanikat da ni delaven.Res je priden,veliko dela ima svoje podjetje pa vem,da mu ni lahko.Vem kako izgleda, ko te stranka dobesedno zajebava,izsiljuje.Nato moraš ti za svoj denar klicati prositi miloščino in se zafrkavat z njimi. Sedaj je najstarejša hči stara 22 let,ima svojo službo, razumeva se kot pes in mačka.ZAKAJ??Ker sem se jaz na žalost zafrkavala z njo in včasi nisem vedela kaj z njo počet.Se spomnim tudi sebe ko sem bila mlada in vem da je mladost norost.Spravljala sem jo iz napačnih poti,na žalost na tisti grd način,ker drugače nisem več znala.Lani se je odselila k fantu, ker sva se skregali. Vprašala sem jo,če bo peljala bratca na trening. In kaj se je zgodilo?Dejala mi je in to še zelo ponosno (čaki mal a ti mene ne bi najprej vprašala,če mam jaz kakšne obveznosti?) Mislim HALOOOOO!!!!! Nisem mogla verjet. Vse poskušam storiti sama,če se le da odpeljem sina na treninge,ker 3x tedensko obiskuje Taekwondo, ga čakam 2 uri (med tem se učim), ga vozim na verouk,klavir,usklajujem svojo šolo,saj je izredno izobražujem, izpite,prakse, kuhanje,pospravljanje nimam časa zase niti 5 minut. Pred 2 leti sem ostala brez službe,ker sem delala skrajšan delavni čas po 4 ure, zaradi najmlajšega sina. Nikamor ne hodim. Svoje edine dobre prijateljice nisem videla že skoraj 1 leto. Pred 3 leti sem obiskala psihiatra ,ki mi je dejal. Čoln,ki je preobremenjen se začne počasi potapljati v morje, ker ima preveliko težo nad seboj. A to nič ne šteje? Hodila sem v službo,skrbela za hčerki se prepirala z njimi,ker nobena ne vidi nič okoli sebe. Pa pravi mož,da bi morala na lep način vse to speljat. Rada bi spoznala tega junaka,ki bi vse to lahko speljal vedno na strpen lep prijazen način! Koliko krat sem poslušala od moža in otrok. Zakaj spet pereš posteljnino,ali supegre? Ne moreš iti v trgovino če nimaš denarja itd… ….potem dobiš občutek,da si res ena zguba, ki ne sme prat oz. more predlagat vprašat,če bi lahko,iti v trgovino na primer po sladkor itd….Bila sem deležna raznih moževih izjav poglej M… ona vse vodi doma vse bilance… ja potem dobiš občutek ,da si drek in te lahko vsak pohodi si ničvreden, ker vedno samo pereš greš v trgovino in nimaš svojega denarja, ne znaš delat z denarjem ,se moreš prijazno obnašat do pubertetnic doma, ki ti nalašč pijejo živce,da te zmozgajo do nazavesti in vse to sploh ni res….Morala bi biti razumljiva,strpna in prijazna do hčerke oziroma sploh vesela, da je vstala ob 10h zjutraj vsa mačkasta????Glede na to,da sem jo prosila en dan prej in ji razložila situacijo. V petek zvečer se je odpravila ven na pijačo. Prosila sem jo,če bo naslednje jutro lahko malo pripomogla, da bomo skupaj hitro poprijele ter, čim prej končale, ker je pač sobota in bo sledilo pospravljanje. Namen je bil čim hitreje končat saj sem se hotela še popoldan učiti,ker so me čakali izpiti. Zagotovila mi je da ja. In kaj se je zgodilo naslednje jutro? Vstala je ob 10h,seveda počasi,nato si je pripravila zajtrk,se počasi odpravila navzgor da bo pomagala. Rekla sem ji, da naj počeše psa,nekaj se je trudila….slonela je na robu kadi in sanjala poleg,pravim ji M… pa zakaj?A lahko prosim malo pohitiš,jaz bi se šla učit pol11 je že. Ona pa nič. Ob 11h mi je počil film,zato sem zavpila, da naj začne delat ali pa se spoka naprej spat. Ona pa ponosno KAJ SE DEREŠ?!!! Najraje bi jo počila nakar sva se skregale. Ona je menila, da se nimam kaj dret v meni je pa kr vrelo od jeze. Na njo je bila jezna mlajša hči stara 17 let, ker je z menoj vsako soboto pospravljala nje pa ni bilo nikoli doma, ni si hotela vzeti zanjo čas in jo peljat v BTC,res je dobesedno bluzila po svetu ni je bilo ne popoldan ne ponoči …..vedno sami izgovori,….nič od nič. Ta dan pa je mlajša kar z njo hodila iz sobe v sobo že tako sem bila jezna na starejšo, potem pa je to še okrepila s tem,da je hodila iz sobe v sobo ter z njo šušlala. V meni je kar vrelo…..šle so ure ,mami je delala več ali manj sama vse do 16h . Prišel je oči in kaj se je zgodilo? Mami je bila jezna,žalostna zato mu je potožila čez punce. One pa so dejale da ni bilo tako in ,da se kr neki brez veze derem,v meni je vrelo in nisem mogla več zdržat začela sem kričat nato se je zaslišalo. A jo slišiš oči?Kaj ji je?A je neumna?Jaz pa sem kričala in kričala in si mislila a me sploh tu not kdo sliši, razume,spoštuje,???’NE!!!!!!A je to spoštovanje?Če nekoga nekaj prosiš pa ti naslednji dan pokaže drug obraz?Dan za ndem,leta in leta.Vse to se dogaja že najmanj 15 let. In zakaj je to meni treba? Zakaj? Zvečer ko sem se usedla in se spravila jest je prišel v kuhinjo mož,ter me vprašal. Kaj je bilo pa tisto prej?Rekla sem mu,da to kar je videl in slišal. Naslednje jutro sem se odmaknila oni pa so se delali, kot da ni nič in me imeli za čudno. V treh mesecih odkar se je starejša hči vrnila domov lahko na prste ene roke preštejem kolikokrat je doma skuhala,pospravila ali pa peljala bratca na trening. Vse je težko. Če ji rečeš ,a odneseš tole ven dobiš odgovor. Joj zdele se mi pa res ne da.Vidiš da je res najbolje,če kar sam vse storiš. NO SEJ TO SPLOH NI RES!!!! Lahko se po mili volji namaka v kopalnici, da ko stopiš not misliš da si v savni,jaz pa poslušam očitke da perem brez veze posteljnino na primer ne znam delat z denarjem ,smo v riti…doma nič ne da za stroške lahko si odpre hladilnik gre na pijačo ,pride po treh ,dveh dnevih domov se stušira naje in gre v službo,….mož pa jamra da smo v riti????Nekaj tu ni v redu?22 let odkar sva poročena od 19 h naprej ne pozna drugega kot TV,občasno druženje z družinskimi prijatelji.. Kupuje kupone zato, da hodimo ven s prijatelji na kosila,enkrat se ni spomnil in mi rekel ljubica jaz bi šel s tabo danes nekam ven kjer nama bo lepo. Samo druženje s prijatelji TV in denar, ki je sveta vladar. Ja res je, da brez njega ne moreš živet in res je tudi,da če živiš z osebo ki jo ljubiš,dobiš željo po druženju lepih trenutkih ipd ,ter ne živiš z njo samo zato, da greš v trgovino,k prijateljem na kosilo ji non stop soliš pamet, jo zapostavljaš. Jo razumeš,če ti pove,da je žalostna jezna,potrta ji pomaga itd ….Ampak jaz tega ne smem. Že dolgo sem v fazi ko se z njim nimam kaj pogovarjat. Zakaj?Ker nima časa in razumevanja zate!Če rečeš nekaj (ni res ali pa, saj ti si še hujša ali ista).Lansko poletje sva z sinom 3 mesece in pol spala zunaj na vrtu v šotoru. Lepo nama je bilo .Niti enkrat ni izrazil želje,da bi se nama pridružil,bi prebrali kakšno pravljico skupaj ali kaj podobnega… Hudi so ti občutki ko živiš z osebo zato da greš v trgovino,k prijateljem na kosilo ali na morje se zafrkavaš doma z pubertetnicami,ki znajo biti nesramne in skregati mamo in očeta namerno,kuhaš, pospravljaš zunaj okoli hiše, not,delaš na vrtu si nič vreden. ČISTA ZGUBA!!!!!!ZAKAJ JE TO TREBA?Prognoza je določena ,da bom pobegnila in moram čim prej, ker ga izkoriščam. Kakšna bi pa na podlagi vsega tega še lahko bila? Vsi družinski člani sedaj funkcionirajo krasno ,imajo se lepo, lepo se razumejo ,se hecajo vejo zgodbo in te obsojajo da si ČUDEN in GROZEN!Mislijo,da je moj namen,da so skregani in da mi je hudo, ker so prijatelji. Sedaj pa, ko vedo,da bom odšla,pa to nisem rekla prvič,trdijo, da se prilizujem najmlajšemu sinu,zato,ker sem mu povedala, da bom odšla in ga vprašala kje bi živel?Prizadevala si bom da ostane z menoj,če se bo odločil da bo živel z očetom in hčerkami mu ne bom zamerila niti ga ne bom obsojala,ker si želim,da bo srečen. Borila pa se bom za njega,ker mi pomeni vse v življenju. Edini smisel! Šolo bom poskušala končat,imam še 4 mesece in maturo,škoda saj sem ravno proti koncu. Upam vsaj, da bom splezala čez z pozitivno oceno,opravila maturo,ter si poiskala službo. Bila bi vesela,če bi mi lahko kdo pomagal z kakšno izkušnjo,predlogom,karkoli…..
Hvala

Draga krtka !

Ob prebiranju tvojega posta, sem pomislila, glej, ta ženska doživlja podobno zgodbo mojega življenja. Prosiš za pomoč in nasvet. Verjemi mi, da, ti bo večina, ki bo prebrala tvoj post, če se odloči, da ti nameni nekaj vrstic, priznala, da je situacija nevzdržna. Ne vem kam greš in kaj boš naredila iz svojega življenja, vprašanje je, ali te bo čez čas zamikalo, da prideš nazaj. Upam pa , da si vse dobro premlela. Situacija je res NAPETA , toda, trenutno ti vidiš edini izhod, tako, da odideš. Mogoče delaš prav, ne vem. Samo razmišljam. Večina žensk pregoreva za družino. Malo jih je, ki so deležne pohval in priznanj s strani družine. Odnos hčerke, do tebe, pove vse. Ta odnos bo vedno takšen. Škoda je že storjena. Poznam situacijo, čeprav ne tvojo, osebno , ampak mojo. Jaz bi najrajše odšla v Avstralijo, če bi lahko. Daleč od vseh in vsakogar, začela na novo, pa nimam moči, financ, želje,…Bojim se ! Rada bi živela sama, otroci so že veliki in me ne potrebujejo za ujčkanje. Rada bi imela nekaj muc in mogoče kakšnega psička. Dovolj za občutek, da nisi sam, pozabljen. Občutek, da te nehče potrebuje, ima rad. Živali so tiste, ki nas imajo rade v vsakem pogledu. One nas ne opsojajo, ne žalijo , ne kričijo nad nami. Kakor koli že, vedi, da nisi sama, veliko nas je še tebi podobnih. Želim ti vse dobro in se še kaj oglasi. LP.

Hvala lepa za tvoje mnenje,izkušnjo.Po resnici povedano,niti neni ni jasno kaj bo iz mojega življenja.Želim si le živeti naprej drugače,brez obsojanj….Ne vidiim smisla živeti z osebo na istem naslovu zaradi družinskih prijateljev in otrok,ki se nespoštljivo obnašajo do svoje mame.Ne znava,se nimava se kaj pogovarjat.Če se že slučajno sem deležna negativnih mnenj,kritik, (nimaš prav,ni res,če izrazim kakšno željo mi takoj predstavi slabo stran tega….), da mi očita, da je vsa ta leta bil ”copata”.Torej je živel ne po svojih čustvih ampak zato,da bo mir pri hiši.Človek,ki te ima rad,te ljubi,spoštuje,podpira,razume.In potem se vprašaš.Me ima oseba rada? Me spoštuje?Kje sem jaz,na katerem mestu?Ja res je, da ne more imeti prav vedno samo en,res pa je tudi da ne more imeti vse narobe.Ne vem zakaj moram živeti tako naprej?Zato, da se družim občasno z družinskimi prijatelji,grem v trgovino z možem ker je pač treba it .Zakaj ???Kje je tukaj smisel?Da se počutim osamljeno,nespoštovano,neljubljeno?Jaz ne vidim druge rešitve.Imam občutek,da si hčerki želita tega.Po zadnji ”sceni” se imajo vsi kraso,lepo se razumejo,pa niti slučajno si ne želim, da bi se kregali.Lahko si pradstavljaš kako mi je v srcu.Mož pravi,da trpijo,Res ne znam biti pametna.Življenje mi teče,otroci bodo odšli.Z možem ne bova mogla preživljati kvalitetne starosti,ker nimava pogojev,saj sva se odtujila,ne znava se pogovarjat, vedno iz pogovora nastane prepir,ne razumeva drug drugega …..nisem dovolj pametna.Strinjam se s tabo, da so živali tiste ,ki nas ne obsojajo,nam vračajo ljubezen.Zelo jih imam rada.Ko so otroci odraščali,so imeli možnost odraščanja z njimi.Imamo 2 muce in psa.Srečna sem, ko se stisne moja” mala smrdljiva kepica” kdaj pa kdaj k meni pod odejo.In res je, da mi ne zameri, če se to zgodi samo občasno….

Spoštovana krtka!

Rekla bi, da ste resnično preobremenjeni in pregoreli, ter je vse skupaj prišlo že čez rob.

Mislim, da je kriza odnosov v vaši družini že tako globoka, da jo boste težko na enostaven način razrešili. Znašli ste se v začaranem krogu medsebojnega nespoštovanja in nesprejemanja. Od moža nimate podpore. Tako, da se strinjam z vami, da bi bila v tem trenutku verjetno najboljša rešitev, da se (vsaj začasno) umaknete. Ali imate kam iti? Zelo dobrodošlo bi bilo tudi, če bi se bili vsi pripravljeni vključiti v družinsko terapijo…

Drugače pa bi si v vašem položaju za prvi cilj zadala, da ostanete psihično stabilni. Če tako pomislite, ali je vredno biti skoraj ob živce zaradi pospravljenega stanovanja, pa tudi izobrazba vam ne bo koristila, če se boste psihično zlomili… Zato čuvajte svoje zdravje. Hčerki težko pripravite k sodelovanju, potem naj pač živijo v svinjaku… skupaj razporedite naloge, naredite dežurstva in vi opravljajte le svoj delež (dokler ste še skupaj). V Materinskem domu tudi razporedimo dežurstva, ena ima prvo nadstropje, druga pritličje, tretja igralnico, četrta zunaj… in drug teden se zamenjajo. Kot drugo pa bi poskušala, ne glede na vse, kar je bilo, izboljšati odnos s hčerkama. Zahteve do njiju bi dala na drugo mesto. Kot prvo bi razmislila, kako bi lahko z vsako od njiju prijetno preživela kakšno skupno urico. Če ne boste več živele skupaj, bo to verjetno lažje, ker boste lahko opustili pričakovanja do njiju in tako tudi ne bo toliko konfliktov in zamer. Če iz povsem druge perspektive pogledam na vaši hčerki, ste lahko nanju na nek način še ponosni, ker se znata postaviti zase, upata reči NE. Verjetno zato ne bosta podedovali težav, s katerimi se sedaj soočate vi. Poskusite najti kaj pozitivnega v njima. Ali se je možno spomniti česa pozitivnega, kakšne njune dobre lastnosti ali dejanja? Partner si je elegantno izoblikoval lepo vlogo v družini, on ju ščiti, zagovarja, vi pa izpadete hudobni, grdi, nerazumevajoči, zato obrnite ploščo… pa ne zato, da bi nagajali njemu, temveč zato, da bi se znova povezali in začutili s hčerkama.

V kakšni družini pa ste vi odraščali?

V branje vam priporočam knjigo: Družine z najstniki. Ko vzgoja odpove, Jesper Juul http://www.didakta.si/seminar/druzine_z_najstniki_-_ko_vzgoja_odpove.html

Odnos s partnerjem pa bi v vašem primeru dala šele na 3.plan, če bi želela še graditi na njem oz. če bi bil on pripravljen sodelovati pri tem.

Toliko bi vam odgovorila za sedaj. Ostanite močni in imejte se radi…

Jana Metelko, dipl.soc.del.