Danes objavljeno na 24.com . Očitno je začelo to zanimati tudi medije.

http://vizita.si/clanek/dusevnost/preverite-ali-trpite-za-mejno-osebnostno-motnjo.html

GittaAna

Podobno, ampak malo drugače, s testi za različne osebnostne motnje, ki so sicer samo informativne narave …

http://www.burnout.si/sl/psihopedija/o-psihicnih-motnjah/osebnostne-motnje/

Marisska7

Sem prebrala z vsemi svojimi čuti in , vam lahko samo povem, da sem navdušena, da se mi je na nek način odvalil en delček kamna s hrbta, saj je nazorno in čitljivo napisano, kako te osebe delujejo.In ja zdaj zagotovo vem, da z mano ni prav nič narobe, da vem, od kje jim taka hudobija , zloba, ko ne dosežejo svojega in česa vsega so sposobni.
Mi je žal za vse, ki imajo to motnjo, ampak dokler si ne priznajo da imajo težave, so polno odgovorni za vse kar počno, ker kar počno, počno iz zlobe, maščevanja in slabih namenov.
Upam, da se bo o tem še govorilo, bolj in bolj na glas.

Me pa zanima, ali lahko vsi ki smo tule, ki smo prepoznali kje je težava v partnerjih, dejansko kaj rečemo institucijam o tem, da jih malo usmerimo v to, ali ne, saj če mi na institucijah govorimo o teh stvareh take kot so, lahko nekdo ki ne pozna takih oseb hitro misli, da smo maščevalne, kar je pa daleč od resnice ?

Gemma

Upam, da se bo začelo o tem čedalje več govoriti v javnosti, prevsem v medijih, ker bo potem lažje razložiti delavkam in delavcem na institucaijh za kaj v resnici gre. Če ne drugega bodo slišali, da kaj takega zares obstaja in morda vsaj toliko podvomili v laži mejnega partnerja, da ga bodo vsaj malo preverili. Tudi stroka, ki se sedaj z vsemi štirimi brani, da bi se s tem ukvarjala, predvsem zato, ker veljajo mejni za najbolj naporne in trenutno še neozdravljive in slej ko prej bodo obstajali tudi dovolj strokovni izvedenci, ki bodo lahko potrdili, da ima nekdo v postopku mejno osebnostno motnjo. Ko enkrat veš, kaj to je in kako se izraža, takega človeka kaj hitro prepoznaš, četudi uporabi vse svoje trike.

Prepričana sem da bo v letu ali dveh skoraj vsak že vedel vsaj osnovno o osebnostnih motnjah. Tako je v tujini in to kot ponavadi z zamikom prihaja tudi k nam. Težava je le v tem, kako do takrat preživeti..:-)

GittaAna

Upam, da se bo začelo o tem čedalje več govoriti v javnosti, prevsem v medijih, ker bo potem lažje razložiti delavkam in delavcem na institucaijh za kaj v resnici gre. Če ne drugega bodo slišali, da kaj takega zares obstaja in morda vsaj toliko podvomili v laži mejnega partnerja, da ga bodo vsaj malo preverili. Tudi stroka, ki se sedaj z vsemi štirimi brani, da bi se s tem ukvarjala, predvsem zato, ker veljajo mejni za najbolj naporne in trenutno še neozdravljive in slej ko prej bodo obstajali tudi dovolj strokovni izvedenci, ki bodo lahko potrdili, da ima nekdo v postopku mejno osebnostno motnjo. Ko enkrat veš, kaj to je in kako se izraža, takega človeka kaj hitro prepoznaš, četudi uporabi vse svoje trike.

Prepričana sem da bo v letu ali dveh skoraj vsak že vedel vsaj osnovno o osebnostnih motnjah. Tako je v tujini in to kot ponavadi z zamikom prihaja tudi k nam. Težava je le v tem, kako do takrat preživeti..:-)

GittaAna[/quote]

GittaAna, da kaj pa mi, kako naj mi med tem časom povemo, kot popolni laiki, da so partnerji MOM, da je za njih značilno laganje?
Sploh smemo kot laiki, recimo na csd , sodišče in jim reči, poslušajte moj partner ima MOM?
Nam bodo verjeli?
Gemma

Jaz bi se zelo dobro poučila o MOM, vprašala še kakšnega strokovnjaka, potem pa bi v kakšnem od teh postopkov zahtevala strokovnega izvedenca, ki bi podal strokovno mnenje in poskusila dobiti takšnega, ki se na to vsaj malo spozna. Pri nas je že kar nekaj strokovnjakov, ki to obvladajo in tisti, ki se spozna na MOM to zelo hitro prepozna pri takšni osebi, ne glede na to kakšne vse trike uporablja.
GittaAna

Na SCD sem omenila MOM, knjigo Ne stopajte vec po prstih, ker sem iskala resitev
za sina. Opisala sem situacijo, svetovalka pa mi je navrgla da sem subjektivna, ker je
to moj sin. Moja izkusnja je, da v teh ustanovah niso dojemljivi za novosti, saj je najlazje
voziti po starih tirih. Ljudje pa nesrecni zivotarijo v nemogocih in bolnih odnosih, namesto da bi ziveli. Zal.

Na CSD v glavnem nimajo pojma o ničemer, ne samo o MOM ( razen redkih izjem), zato si je z njimi težko pomagati. Tudi knjiga Ne stopajte več po prstih je izšla šele pred nekaj meseci in je prva in trenutno edina knjiga na to temo sploh v Sloveniji. V tujini je to že povsem običajen pojem, del splošne izobrazbe in kot vse ostalo bo tudi to z zamikom prišlo k nam. Prepričana sem, da sebo o tem čedalje več govorilo in slej ko prej bo prišlo tudi do CSD. Podobno je bilo tudi z ostalimi stvarmi, kot so bulimija, rezanje, izgorelost, lažne prijave spolnega nadlegovanja otrok ob ločitvah……žal k nam prihaja vse z nekaj letnim zamikom.
Še med strokovnjaki je le nekaj takšnih, ki so s tem zares ( ne samo na splošno) seznanjeni in kolikor vem vsi pravijo KONČNO!!! se je začelo o govoriti tudi o tem. Morda je bolje, da se obrnete na kakšnega psihiatra, psihologa ali psihoterapevta, ki kaj ve o tem in vam on pomaga najti rešitev.
pozdrav
GittaAna